Ob 10. obletnici bl. Alojzija Grozdeta (3) Bl. Alojzij Grozde in rožni venec

V času, ko se je leta 1923 na Zgornjih Vodalah Lojze Grozde rodil in v naslednjih letih doraščal, so po vernih kmečkih hišah redno molili rožni venec. Lojze ga je že s tremi leti znal moliti naprej in ga je tako v domači družini večkrat molil. Že takrat je s svojo ljubeznijo do molitve zbujal pozornost. Molitvic in krščanskega nauka ga je učil predvsem stari oče, ker mati kot dninarica zaradi dela v oddaljenih krajih ni imela zanj dovolj časa. Za Lojzeta pa je skrbela predvsem teta Ivanka, mamina mlajša sestra.

Ko je kot izredno nadarjen študiral v Ljubljani in stanoval v Marijanišču, je seveda z veseljem v zavodski kapeli vsak večer molil rožni venec. O Lojzetovi molitvi rožnega venca je profesor dr. Anton Strle v življenjepisu zapisal: »Večkrat se je zgodilo, da se ni zadovoljil z enim delom rožnega venca na dan, tako je cenil to molitev.« Če je bil na sprehodu sam, ga je molil tudi med sprehodom.

Kaj je Lojzetu pomagalo, da je rad in redno molil to molitev? Tri dejstva so mu bila pri tem v izdatno pomoč. Izredno rad je imel Jezusa v Evharistiji, prisrčno je častil Devico Marijo, rožni venec je molil v posebne namene, za svoje vrstnike in zase.

1.V skrivnostih rožnega venca se je srečeval z istim Jezusom, ki ga je zjutraj prejel pri vsakodnevni mašni daritvi v svetem obhajilu ter ga je čez dan pogosto obiskal v kapeli. Njegovi obiski Najsvetejšega so bili včasih za mladega fanta kar dolgi. Spodbujal je sošolce k pogostnemu prejemanju sv. obhajila in za pobožno udeležbo pri sveti maši. Posebno so mu bili pri srcu prvi petki in je nanje opozarjal tudi svoje vrstnike. Na duhovnih vajah poleti 1942 si je v zvezek zapisal geslo: »Sveta Evharistija, sonce mojega življenja!«

Dr. Anton Strle je povedal: »Pri vseh marijaniških gojencih in tudi pri drugih stanovalcih v hiši so bili posebej znani Lojzetovi pogostni obiski sv. Rešnjega telesa. Če je šel mimo kapele, je skoraj gotovo vstopil vsaj za trenutek, če je le količkaj utegnil. Ko se po božičnih počitnicah 1942/43 ni vrnil v Marijanišče, je sestra zakristanka začela povpraševati, kje je vendar tisti osmošolec, ki ga je prej tolikokrat čez dan videla v kapeli.«

Ljubezen do evharističnega Jezusa se je pri njem začela že zelo zgodaj. Izredno se je veselil prvega svetega obhajila. Ker mu mati za to priložnost ni mogla preskrbeti primerne obleke, je odšel v dve uri oddaljeno vas k stari materi in jo prosil, naj mu preskrbi obleko. Končno mu jo je preskrbel njegov oče, da je lahko prvikrat prejel Jezusa v svoje srce.

2. Pri rožnem vencu v zdravamariji kar naprej pozdravljamo Marijo, ki jo je ta izredni fant prisrčno častil. Tudi zato mu je bila molitev rožnega venca tako pri srcu. V Marijanišču je bila kapela posvečena Materi Božji, Pomočnici kristjanov. Kot drugošolec je bil 8. decembra 1936 sprejet v Kongregacijo Brezmadežne. Kot sedmošolec je bil pomočnik prednika Marijine Kongregacije, kot osmošolec pa njen prednik. Zelo je bil vesel, ko je škof Gregorij Rožman jeseni 1942 povabil slovensko ljudstvo k zadoščevanju Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Ljubezen do Marije se kaže tudi v njegovih pesmih. Rad se je med sprehodom oglasil v Marijinih cerkvah, na primer na Rakovniku pri Mariji Pomočnici. K Brezmadežni je vsak dan molil za čistost molitev O Gospa moja. Na zadnji praznik Brezmadežne, 8. decembra 1942, tri tedne pred mučeniško smrtjo, se je pripravljal z branjem in premišljevanjem čudovite Grignionove knjižice O pravi pobožnosti do Matere Božje.

Na sam praznik Brezmadežne, 8. decembra, je kot prednik Marijine kongregacije v nagovoru spodbujal člane, naj posnemajo vzvišeni vzor prečistega Srca Marijinega. Dejal je: »Z Marijino pomočjo hočemo najprej posvetiti sami sebe (…) Slabi smo, a mogočno Mater imamo. Zato hočemo. Hočemo iz sebe izklesati svete katoličane, nepopustljive v načelih in delavne!«

3. Naš mučenec je rad molil rožni venec tudi zato, ker je z njim hotel doseči apostolske uspehe. To se je pokazalo zlasti od tedaj naprej, ko je postal član Katoliške akcije. To je najprej njega samega obvarovalo, da ni zašel na stranpota. Polagoma se je razvil v vnetega apostola med svojimi sovrstniki. V njem je rastla zavest, da mora Kristusu pomagati reševati duše. Vedno bolj je vanj prodirala želja, da bi razkristjanjeno okolje pomagal osvojiti za Kristusa Kralja.

Na praznik Brezmadežne 1942 je mladim govoril: »Biti moramo apostoli češčenja Marijinega Srca, truditi se moramo, da se ji posveti vse slovensko dijaštvo in vse slovensko ljudstvo … Hočemo zadoščevati za grehe drugih in za svoje Božjemu Srcu Jezusovemu in prečistemu Srcu Marijinemu, ki so ju tudi Slovenci tako hudo žalili in ju še žalijo. – Hočemo reševati druge, ki so v nevarnosti, da se za vekomaj pogubijo.«

V te namene je molil tudi rožni venec. Dr. Strle poroča, da je velikokrat med prostim časom kar na lepem izginil in odšel v kapelo, kjer ga je molil, »za tovariša, ki ga je hotel pridobiti za dobro stvar, za sošolca, ki je bil v nevarnosti, da zaide, zase, da bi neomajno vztrajal na poti kreposti«. Tudi pri nagovorih tovarišem je opozarjal na pomen molitve.

Ker je ta idealni fant tako ljubil evharističnega Jezusa in je ves gorel za čast Božje Matere ter mu je šlo za reševanje svojih vrstnikov za večnost, je zelo rad molil rožni venec. Posnemajmo ga, posebej še v mesecu oktobru, mesecu rožnega venca in rožnovenske Božje Matere. Čim bolj bomo ljubili Jezusa in Marijo ter mislili na večno srečo ljudi, tem bolj bomo vzljubili tudi rožni venec in ga s premislekom in srcem molili. To je rešilna lestev, Božje dvigalo, ki nas za gotovo pripelje v nebesa.

p. Anton

 

Sveti, troedini Bog

Akademski slikar pater Gabrijel Humek je na neki sliki upodobil Boga Očeta, ki sedi na prestolu. V naročju drži in z ljubeznijo obdaja svojega Sina, Kristusa na križu. Na vrhu križa sedi golob, ki simbolizira Svetega Duha in je upodobljen tako, da je sredi med Očetom in Sinom. Slika nazorno predstavlja skrivnost, ki se je zgodila ob Jezusovi smrti na Kalvariji in se danes dogaja pri vsaki mašni daritvi. Kakor na križu, tako je pri vsaki mašni daritvi dejavna vsa Sveta Trojica. Jezus Kristus se v Svetem Duhu z ljubeznijo daruje nebeškemu Očetu za odrešenje sveta. Bog Oče to daritev v Svetem Duhu z ljubeznijo sprejema.

Mašno daritev začenjamo z znamenjem križa v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Sveto Trojico v mašnih molitvah večkrat omenjamo, na primer v molitvi slave in vere. Izpovedujemo vero »v enega Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari. In v enega Gospoda Jezusa Kristusa, edinorojenega Sina Božjega; ki je iz Očeta rojen pred vsemi veki. (…) In v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja; ki izhaja iz Očeta in Sina; ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo; ki je govoril po prerokih.« Mašnik glavno prošnjo k nebeškemu Očetu sklene z besedami, ki izražajo vero in zaupanje v Sveto Trojico: »Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj.«

Posebno vlogo ima Sveta Trojica pri posvetitvi kruha in vina v Kristusovo telo in kri. Ta vloga je izražena v tako imenovani posvetilni epiklezi (klicanje Božje moči Svetega Duha) pred spremenjenjem. V drugi evharistični molitvi mašnik prosi nebeškega Očeta, naj posveti »po svojem Duhu te darove, da nam postanejo telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa.« Podobno v tretji evharistični molitvi: »Zato te ponižno prosimo, da po Svetem Duhu milostno posvetiš te darove, ki ti jih prinašamo. Naj postanejo telo in kri tvojega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nam je naročil, naj obhajamo te skrivnosti.« Najbolj je Sveti Duh v ospredju pri četrti evharistični molitvi: »Prosimo torej, dobri Oče, naj Sveti Duh posveti te darove. Naj postanejo telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa, da bomo obhajali to véliko skrivnost, ki nam jo je zapustil v znamenje svoje večne zaveze.« V drugi evharistični molitvi za spravo izgovarjamo molitev: »Prosimo te, Oče, posveti te darove z močjo svojega Duha, da bomo spolnili to, kar nam je Jezus naročil.« V evharistični molitvi za različne potrebe mašnik moli: »Zato te prosimo, vsemogočni Bog: pošlji svojega Duha na ta kruh in to vino, da bo s telesom in krvjo navzoč med nami Jezus Kristus.«

Na koncu mašne daritve da mašnik blagoslov v imenu Svete Trojice: »Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh.«

V mašnih molitvah se skoraj vedno obračamo na Očeta po Kristusu. Zlasti je to vidno v evharističnih molitvah.

K mašni daritvi prihajamo kot občestvo. Sveta Trojica je prapodoba naših občestev. Bog je občestvo treh različnih oseb, ki se podarjajo druga drugi, bivajo druga v drugi, ljubijo in spoznavajo druga drugo. Sveta Trojica je počelo, zgled in jamstvo vsakega pravega občestva. Vsaka prava krščanska skupnost je zakramentalni izraz občestva med Očetom in Sinom v Svetem Duhu. Drugi vatikanski cerkveni zbor za sv. Ciprijanom ponavlja, da »vesoljna Cerkev stopa pred nas kot 'ljudstvo, zbrano v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha'« (C 4). Poklicani smo, da bi v naših medsebojnih odnosih zaživeli po zgledu in v moči Svete Trojice.

p. Anton

 

Ponižno stopimo pred Božji oltar.

Basen pripoveduje, kako se je pajek spustil z visokega drevesa na košat grm in tam napredel krasno pajčevino. Bil je srečen. Nekega dne je šel po svoji mreži na sprehod, da pregleda, če je z mrežo vse v redu. Prišel je do niti, ki je vodila nekam navzgor. Zazdelo se mu je, da ta nit ni prav nič potrebna. Pregriznil jo je. A tedaj se mu je prelepa mreža sesula na glavo, kajti tista navpična nit je držala vso pajčevino in po njej je tudi prišel z drevesa.

Morda se trudimo za dobro sodelovanje pri mašni daritvi, a pozabljamo, da gre pri njej predvsem za Božjo dejavnost in za našo povezanost z Bogom, ki jo ponazarja navpičnica. Da bi ta dejavnost prišla bolj do izraza, je treba v našem življenju odstranjevati različne ovire, različne zasužnjenosti. Pri tem je potrebna krepost ponižnosti.

Pogosto smo, kakor je bilo že naglašeno, sužnji materialnega, tostranskega, minljivega, užitka. Res so zemeljske dobrine Božje, a niso Bog. Velja prva Božja zapoved: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog … Ne imej drugih bogov poleg mene!« (2 Mz 20,2 s). Praktični materializem, porabništvo, uživaštvo nas zasužnjujejo, da se ne moremo dvigniti k Bogu. Bog je v naši zavesti premalo navzoč. Marsikdo sprejema Jezusa, a ne njegovih zahtev. Če hočemo dobro sodelovati z evharističnim Kristusom, moramo biti osvobojeni zanj. V nas mora biti duhovna lakota in žeja po njem. Priti mora do razcveta vere, upanja in ljubezni. Živeti moramo v Božji navzočnosti.

Večkrat smo sužnji zavesti, da sami ustvarjamo, da smo nekakšni stvarniki. Res mnogo proizvajamo, spreminjamo svet. Mislimo, da s svojimi močmi molimo, delamo dobra dela in da sodelujemo pri mašni daritvi. Zato ne vidimo razloga za zahvaljevanje. Evharistija je zahvalna daritev, zato moramo priti k njej osvobojeni za zahvaljevanje. Božje delovanje je treba videti in ga priznati. Stvarniki nismo mi, ampak Bog! Dobro bo sodeloval z mašno daritvijo tisti, ki sredi vsakdanjega življenja živi v stalnem ponižnem zahvaljevanju.

Sužnji smo lastne volje, samovolje. Hočemo, da vedno obvelja naša volja. Hočemo svet brez očetov in mater, a pri tem pozabljamo, da takšen svet vodi končno v svet brez bratov in sester, brez ljubezni in edinosti. V takšnem svetu ni mesta za Boga Očeta, za njegovo voljo. Če hočemo dobro sodelovali s Kristusom, ki pri evharistični daritvi slavi Očeta, moramo biti osvobojeni za slavljenje Očeta. Bistvo Evharistije in krščanstva je v slavljenju Očeta po Kristusu v Svetem Duhu.

Zasužnjujejo nas mnogi vtisi. Sredstva množičnega obveščanja nas vsak dan bombardirajo. Človeška beseda doživlja prav v našem času največjo inflacijo. Naš organizem se brani s tem, da je več ne sliši, da jo presliši. Preslišimo tudi Božjo besedo pri Evharistiji. Po maši pogosto ne vemo, kaj smo poslušali pri berilu, evangeliju in pridigi. Osvobajati se moramo za poslušanje Božje besede. Vzornica nam je Devica Marija, ki je Božjo besedo zbrano poslušala, ohranjevala, premišljevala in tudi izpolnjevala.

Sužnji smo sebičnosti. Nismo in ne smemo biti v središču. Nepreklicno se moramo odločiti za Boga. Zavestno ga moramo izbrati za svoje središče. On mora biti na prvem mestu, da bo vse drugo na pravem mestu. Osvobajati se moramo za darovanje, za služenje Bogu in ljudem. Osvobaja nas življenje v ljubezni. Osvobaja nas Sveti Duh, ki je Ljubezen, Dar. Če bo vse naše življenje postalo daritev, bo ta daritev dosegla svoj vrhunec pri mašni daritvi, kjer se bomo skupaj s Kristusom in vso Cerkvijo sodarovali.

 

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS 10 let po 1. slovenskem evharističnem kongresu (2) Vsak dan, Jezus, se daruješ.

Neka invalidka je povedala: »Večkrat premišljujem, koliko nam, bolnikom, pomeni sveta maša, kako pa jo mnogi, ki bi jo lahko obiskovali, zanemarjajo. Meni to pomeni vse. Nedelja, ko lahko grem k maši, se mi zdi najlepša.« Tako mislijo mnogi kristjani.

Danes pogosto namesto besede »maša« slišimo ali preberemo besedo 'Evharistija', ki je grškega izvora in dobesedno pomeni 'zahvala', 'zahvaljevanje'. Jezus je pri zadnji večerji »vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega« (Mr 14,23). Evharistija je najpopolnejša zahvala.

V vsakem dobrem kristjanu obstaja težnja, da bi skrivnost Evharistije globlje spoznal in da bi doumel njeno bistvo. Kaj je sveta Evharistija? Bolje bi bilo, da bi se vprašali, kdo je pravzaprav sveta Evharistija. Sveta Evharistija je namreč Kristus, ki se za nas daruje, je naša hrana in stalni gost v naših tabernakljih. Isti Kristus, ki je pred dva tisoč leti živel v Palestini, je navzoč med nami. Le način njegove navzočnosti je drugačen. On je vir in cilj življenja in delovanja vsakega kristjana.

S skrivnostjo svete Evharistije se je treba srečevati s preprostim in ponižnim srcem, s srcem, ki se zaveda svoje majhnosti in grešnosti, s srcem, ki hoče ljubiti, s srcem, ki je odprto za resnico, ki nas presega. Številnim kristjanom Jezusova daritev in sveto obhajilo nič ne pomenita, zato ob nedeljah ne hodijo v cerkev. Morda se jim tako kot Judom ob Jezusovi napovedi Evharistije zdi beseda o Evharistiji 'trda', zato 'odhajajo', zato jih ni blizu. Vendar mnogi skupaj z apostolom Petrom skozi vsa stoletja ostajajo in bodo ob Jezusu ostajali do konca sveta ter bodo z apostolom Petrom govorili: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš« (Jn 6,68).

Da bomo sveto Evharistijo bolje razumeli, moramo znati odgovoriti na nekaj vprašanj: Kaj je zadnja večerja? Kaj je umivanje nog? Kaj je tista ljubezen, ki nam jo je Jezus izkazal do konca? Kaj je Kristusovo življenje, trpljenje, smrt in vstajenje? Evharistično skrivnost bomo dobro razumeli in pri njej lažje dejavno sodelovali, če se bomo v duhu pogosto vračali k Jezusovi zadnji večerji in na njegovo Kalvarijo ter Oljsko goro. Jezusova velikonočna skrivnost, to je njegova smrt in vstajenje, ki se je končala z vnebohodom in prihodom Svetega Duha, je najpomembnejše dogajanje v Jezusovem zemeljskem življenju. Pri mašni daritvi vse to postane na neki skrivnostni način navzoče. Zato je vsaka mašna daritev najpomembnejše dogajanje v kristjanovem življenju in v življenju Cerkve ter največji Jezusov dar Cerkvi. Lahko rečemo, da se pri mašni daritvi v naš prostor in čas podaljša Kristusova velikonočna skrivnost z njegovim vnebohodom in prihodom Svetega Duha.

Tako postajamo deležni Jezusove kalvarijske daritve in njegovega vstajenja ter prihoda Svetega Duha. Tako se posvečujemo. Jezus je za nas umrl in vstal, da bi mi imeli v sebi Božje življenje. Pri vsaki mašni daritvi se njegovo telo daje in se njegova kri preliva za življenje sveta in za njegovo rešitev. Svet stalno potrebuje evharističnega Kristusa in njegovo daritev. Pri vsaki mašni daritvi se iz Jezusovega prebodenega srca razliva polnost njegove ljubezni, ki se je najbolj razodela ob njegovi smrti na križu.

Čim globlje bomo doumeli Kristusa v času njegovega zemeljskega življenja, čim bolj se bomo srečevali z njegovo neizmerno ljubeznijo do nas, tem bolj bomo doumeli njegovo evharistično daritev, sveto obhajilo in trajno navzočnost pod podobo kruha.

 

Mošeja »Marija, Jezusova Mati«

Ena izmed mošej v Abu Dabiju (Združeni Arabski Emirati) je v soglasju z dednim vladarjem šejkom Mohammadom Ben Zajed Al-Najanom nedavno dobila novo ime. Gre za močan signal za medverski dialog.

Omenjeni emiratski šejk, ki je tudi dedni vladar Abu Dabija in poveljnik emiratskih oboroženih sil, je zahteval, da bi bila ena od mošej prestolnice Združenih Arabskih Emiratov posvečena Mariji. Tako »bi okrepili človeške povezave, ki so navzoče med verniki različnih religij«. Ena od mošej se torej imenuje »Marija, Jezusova mati«. Gre za presenetljivo gesto, ki pa posreduje močno in jasno sporočilo povezanosti z zgodovino krščanstva in islama. Sveta Devica ima dejansko vlogo tudi v muslimanski veri, česar mnogi zahodnjaki ne vedo. V očeh mohamedanskih vernikov je Maryam (takšno je njeno ime v koranu) dejansko Jezusova mati (koran ga imenuje Isa), čeprav islam ne priznava učlovečenja in Jezusove Božje narave in v njem gleda samo preroka.

Vir: Aleteia