PO MARIJI K JEZUSU Jezus nam je izročil Marijo za mater

I.Zamislimo se v trenutek, ko je Mati Marija stala poleg križa svojega Sina. Jezusova ura, zaradi katere je po Mariji prišel na svet, je tudi njena ura. Najstrašnejša ura! Za oba je to ura največjega trpljenja, popolnega izničenja, za odrešenje vsega sveta in vsakega človeka! Jezusovi nasprotniki so jo imeli za mater največjega hudodelca, ker niso spoznali Odrešenika sveta. V tej tako pomembni uri je Jezus svojo Mater izročil svojemu najljubšemu učencu Janezu, Janeza pa je izročil Mariji.

Stati pod Jezusovim križem, sočustvovati in trpeti z njim, je znamenje izredne ljubezni. Ljubezen pa je vedno rodovitna. Na križu je Kristusova ljubezen dosegla svoj vrh. Tu nas je, v povezanosti s svojim vstajenjem, odrešil.

Apostol Janez je bil predstavnik nas vseh. Zato Jezus pravzaprav pravi svoji materi: »Žena, v Janezu glej svoje sinove in hčere!« Jezus svoji materi reče Žena, da s tem označi njeno poslanstvo v Cerkvi. To je poslanstvo druge Eve. Prvo Evo je prekanila kača. Druga Eva-Marija pa je po svojem Sinu kači glavo strla. Tako umetniki upodablja Marijo kot Brezmadežno.

Vse nas Jezus ljubi, vsem izroča svojo Mater, nas pa izroča njej. Jezusova poslednja volja, njegov testament je, da imamo Marijo za mater, da živimo kot njeni otroci. Še posebej to velja za nas duhovnike, saj je Janez kot duhovnik najprej predstavljal nas, ki smo služabniki Božje besede in evharistije. V največjih bolečinah, ko se ji je trgalo srce ob Sinovem umiranju, nas je Devica Marija rodila pod njegovim križem.

 

Usmrčena z rožnim vencem v roki

Veronika Antal, mlada laikinja iz Romunije in frančiškanska tretjerednica, ki je pripadala Vojski Brezmadežne, je bila leta 2018 razglašena kot mučenka za blaženo. Veronika se je rodila 7. decembra 1935 v kraju Nisiporeşti (Romunija) in je bila umorjena »iz sovraštva do vere« 24. avgusta 1958 v Halauceştiju (Romunija) v času komunistične vladavine. Stara je bila 22 let. Zakrament sv. birme je prejela iz rok msgr. Petru Pleşca. Kmalu po tem dogodku jo je na poti domov začel nadlegovati Pavel Mocanu. Nagovarjal jo je k nespodobnim dejanjem in jo skušal posiliti, vendar se mu je tako uspešno zoperstavila, da jo je nato ubil z dvainštiridesetimi vbodi z nožem. Njeno truplo so našli 26. avgusta. V roki je še vedno držala rožni venec.

Vir: Zenit.org

 

ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI Pričevanje misijonarja

Neki pater oblat se je na konju in z rožnim vencem v rokah napotil v hribovje v Lesotu, da bi obiskal kristjane, ki so bili razpršeni po tamkajšnjih vasicah. Nenadoma mu pot prestreže močan pok, ki ga vrže na tla. Trudoma zaradi bolečin in s pomočjo svojega spremljevalca vstane, a ta ga prosi, naj ne nadaljuje poti. Toda pater mu odgovori: »Če se je hudič razjezil, pomeni, da obstaja duša, ki jo je treba rešiti,« in nadaljuje svojo pot med molitvijo rožnega venca. Po dobrem kosu poti skozi hribovje se iz oddaljene vasice zaslišijo klici na pomoč.

Pater se ustavi in reče: »Kličejo nas, pojdimo jim pomagat!« »Ne,« pravi katehist, »ta vas se ukvarja s čarovništvom in nam nastavljajo zanko!« »Morda pa je tam tista duša, ki jo je treba rešiti, jaz grem,« reče pater in se napoti proti vasici, njegov pomočnik pa za njim, bolj mrtev kot živ. Takoj, ko pater pride, ga obkrožijo žene in ga vodijo v kolibo, kjer umira dekle med 16-18 letom. »Ona te kliče,« pravijo žene, »da bi prejela katoliški krst in odšla k neki lepi Gospe.«

Pater poklekne poleg umirajoče in ta ga vpraša: »Ali si ti katoliški duhovnik?« Pater odgovori: Sem.« »Krsti me, prosim, toda pohiti.« Medtem ko katehet pripravlja vse potrebno za krst, ji pater postavi nekaj vprašanj, na katera dekle odločno odgovori. Pater je presenečen, ko ugotovi, da je spoznala mlade, ki so ji posredovali, kar so se sami naučili o veri. Brez odlašanja ji podeli zakrament svetega krsta in pri besedah: »Marija, jaz te krstim,« ji neka posebna luč razsvetli obraz in neka moč okrepi telo.

Pater jo vpraša, od kod ji želja, da se krsti, in ona odgovori: »Imela sem sanje, videla sem belo Gospo, ki je bila opasana s pasom nebeške barve. Smehljala se mi je in iztegovala roke proti meni. Ko sem se ji hotela približati, mi je rekla: »Ne sedaj, najprej prosi za katoliški krst in potem bom prišla pote.« Pater ji ganjen pokaže čudodelno svetinjo in ona vzklikne: »To je tista, ki sem jo videla!« Nato izčrpana zaspi. Pater jo blagoslovi in nadaljuje svojo pot. Ni bil še daleč, ko ga kličejo nazaj z besedami: »Ni je več!« O kiokanetse.

Fr. Albert Pfleger, marist, prevod: D. Č.

 

Odmevi

Vsak dan se z molitvijo obračam k sv. Bernardu, naj s svojo priprošnjo izprosi pri Bogu novih poklicev za svojo ustanovo. Ker pri Bogu ni nič nemogoče, sem prepričana, da bodo naše prošnje uslišane. V moji rojstni vasi stoji kapelica, ki ima na pročelju napis: Kdor Marijo ljubi in časti – tudi ona njega ne zapusti. 

Kljub razdalji sem ob srečanjih v duhu z vami. Vesela sem, da sem članica Bernardove družine, kajti tudi to je milost.

 Glasilo V Materini šoli vsi radi beremo, ker je zanimivo in nas še bolj utrjuje v veri in zaupanju ter v ljubezni do Boga in Marije.

 

Iz življenja sv. Bernarda (4)

Ko je bil samostan v Clairvauxu dograjen, si je opat Bernard izbral najmanjšo celico - pregrajen prostor ob stopnišču. Za posteljo je imel pograd z lesenjačo. Tudi svetlobe je skozi majhno lino prihajalo bolj malo. Kjer je bila streha poševna, je imel sedež. Sicer pa je moral biti sklonjen, kadar je stal ali sedel. Tu je bival celih trideset let.

Zelo rad je premišljeval. Bil je mnenja, da prav premišljevanje usposobi človeka za pametno ravnanje. Takole je dejal: »Vsemu našemu življenju daje čast in smer, ob njem dobimo bogato znanje o Božjih kakor tudi človeških stvareh. Razpleta zmešnjave, premošča prepade in zbira raztreseno … Premišljevanju moraš posvetiti del samega sebe, svojega srca in časa … Vodi mišljenje in uravnava delovanje. Obreže vse, kar je odveč, in prinaša red v naše življenje.«

Sam pravi, da je snov za premišljevanje zajemal iz spisov cerkvenih očetov, iz življenja svetnikov, zlasti pa iz Svetega pisma. Rad je »prežvekoval zapisane besede«, in sicer v samotni naravi. Rad je imel oddaljene gozdne doline.

Ves se je posvetil poučevanju svojih menihov. Iz Pravila sv. Benedikta je najprej obdelal dvanajst stopenj ponižnosti. Kmalu se je pokazala potreba, da bi za menihe, ki bodo šli daleč stran ustanavljat nove samostane, napisal o tem vsaj nekaj besed. Tako so nastali njegovi prvi spisi: »O stopnjah ponižnosti in ošabnosti,« »O pohvalah Device Marije« ter razprava o ljubezni do Boga. Presunjen je zaradi dejstev: Bog nas je prvi ljubil. Dal nam je vse s tem, da nam je dal svojo ljubezen. Razlog, da ljubimo Boga, je on sam, a mera te ljubezni je – ljubiti brez mere.

Bernard je zapisal: Ponižnost in ljubezen sta dragocenejši kakor post in spokorna dela. Ponižnost je temelj vsake svetosti.