V
berilu smo gledali Marijo kot ženo, obdano s soncem in z dvanajstimi zvezdami
okrog glave ter z luno pod nogami. Že nas navdihuje pesem za praznik Marijinega
vnebovzetja: »Danes odprto je sveto nebo, rajski duhovi na zemljo gredo, angeli
hvalo in slavo pojo, rožo Marijo v nebesa neso.« Tista, katere srce je po
Simeonovi napovedi presunil meč bolečin, je zdaj z dušo in telesom poveličana
pri svojem poveličanem Sinu. Marija je na cilju, domá, mi pa smo še romarji
proti cilju. Marija uživa večno srečo v troedinem Bogu, mi pa občutimo težo
križa, ki ga pogosto težko prenašamo.
Dve
vrsti križa poznamo. Eden nas doleti po sili razmer: nas zadene npr. bolezen,
nam umrje kdo od naših najbližjih, kdo od otrok zaide na kriva pota. Križ nam
pogosto naložijo ljudje okrog nas. Neurejeni odnosi med nami so velikokrat zelo
težak križ. Imamo še drugačen križ, ki si ga sami prostovoljno naložimo. Z njim
želimo doseči nekaj dobrega. Ta križ je podoben molitvi. Je najučinkovitejša
molitev. Na primer, če bi radi od Boga nekaj izprosili, si naložimo post ob
kruhu in vodi, naredimo kakšno dobro delo, se odpovemo priljubljeni jedi, gremo
na romanje na Brezje, živimo bolj skromno.
Letos
obhajamo stoto obletnico Marijinega prihoda po njeno ljubljenko fatimsko
pastirico sv. Jacinto. Kakor Jezus in Marija je tudi Jacinta v svojem kratkem
zemeljskem življenju morala nositi križ. Poseben križ ji je bil naložen ravno
na današnji dan pred 103 leti, ko je vse tri pastirčke ugrabil župan prostozidar
in jih imel dva dni zaprte. Lahko si mislimo, kakšna preizkušnja je bila ta
ugrabitev in zapor za sedemletno deklico. Župan je hotel izvedeti skrivnost, ki
jo je otrokom prejšnji mesec razodela Devica Marija. Grozil jim je s smrtjo, če
skrivnosti ne bodo povedali. Vsi trije pastirčki so bili pripravljeni rajši
umreti kakor izdati skrivnost.
Težak
križ je bil za fatimsko pastirico njena bolezen. Takrat je po vsej Evropi
razsajala španska gripa, ki je napadla tudi Jacinto. Španski gripi se je
pridružila še pljučnica. Nato se ji je na pljučni mreni naredila gnojna rana,
zaradi katere je zelo trpela. Najprej je bila v juliju in avgustu 1919 v domači
občinski bolnišnici Vila nova de Ourém, a zdravje se ni izboljšalo. V
bolnišnici jo je poleg matere obiskala tudi sestrična Lucija, ki jo je
vprašala, ali zelo trpi. Jacinta je odgovorila: »Trpim, dá, a vse darujem za
grešnike in v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu.« Z navdušenjem je
govorila o Mariji in Jezusu: »Tako rada trpim zanju, da bi jima ugajala. Rada
imata tistega, ki trpi za spreobrnjenje grešnikov.«
Jacinta
se je iz bolnišnice vrnila z veliko rano na prsih, ki jo je bilo treba vsak dan
previjati. Rana se je okužila in gnoj se je razširil po prsih ubogega otroka,
ki je vsak dan bolj slabel. Kuhala jo je huda vročina. Ker je morala prestajati
velike žrtve, je pogosto rekla: »O Jezus, zdaj lahko spreobrneš veliko
grešnikov, ker je ta žrtev zelo velika.« Vse žrtve je darovala za spreobrnjenje
grešnikov.
Jacintini
starši so se po trimesečnem oklevanju odločili, da bo hčerka šla na zdravljenje
v Lizbono, glavno mesto Portugalske. Jacinti je slovo od doma povzročilo velike
bolečine. V bolnišnici je bila v oddelku za otroke. Diagnoza se je glasila:
gnojno vnetje poprsnice z veliko vdolbino na levi strani, kostno vnetje 7. in
8. rebra na isti strani. Mala bolníca je bila operirana 10. februarja 1920,
deset dni pred smrtjo. Zaradi slabosti ni smela sprejeti splošne anestezije
temveč samo krajevno, zato je silno trpela. Z operacijo so ji odvzeli dve levi
rebri. Ob strašnih bolečinah je spodbujala samo sebe:«Aj, naša Gospa!
Potrpljenje, vsi moramo trpeti, da bomo prišli v nebesa!« Umrla je 20.
februarja sama, daleč od doma, samo mlada bolničarka Aurora (Zarja) je bila ob
njej.
Poglejmo
zdaj križe, ki si jih človek lahko izbere sam. Nam se zdi nesmiselno, da bi si
še sami nalagali križe. Svetniki pa so nam zgled, da imajo tudi taki križi
lahko velik pomen, če jih spremenimo v prosilno ali zadostilno molitev. V
Božjih očeh imajo zelo veliko vrednost. Sv. Jacinta je z njimi rešila veliko
velikih grešnikov za nebesa. Sprejemanje in darovanje takih prostovoljnih
križev je bilo Jacintino življenjsko poslanstvo. Sprejemala in darovala jih je
iz ljubezni do Jezusa in do grešnikov. Jacinto je zelo bolelo, da ljudje z
grehi žalijo Jezusa. Luciji je rekla: »Poslušaj, veš kaj? Naš Gospod je
žalosten. Naša Gospa nam je rekla, naj ga ljudje ne žalijo več, saj je prejel
že toliko žalitev, pa se za to nihče ne zmeni. Še kar naprej delajo iste
grehe.«
Naštejmo
nekaj prostovoljnih Jacintinih žrtev: Ko je zaradi bolezni zelo trpela, se ni
pritoževala, ampak je bolečine darovala Jezusu za spreobrnjenje grešnikov. S
svojimi žrtvami se je tako zavzela za spreobrnjenje grešnikov, da ni izpustila
nobene priložnosti. Nekaj otrok dveh družin iz kraja Moita [izg. mójta] je
beračilo od hiše do hiše. Ko so jih nekoč naši pastirčki srečali, je Jacinta
dejala: “Dajmo tem revčkom svojo malico za spreobrnjenje grešnikov!” Stekla je
k njim in jim razdelila malico. Pastirčki so še večkrat dali malico tem revnim
otrokom. Zaradi tega so bili sami lačni. Uživali so želod, a so iskali
takšnega, ki je bil bolj grenek, da so prispevali za spreobrnjenje grešnikov
večjo žrtev. Ko so se pastirčki igrali pri vodnjaku Lucijinih staršev, jim je
Jacintina mati prinesla nekaj grozdov iz svojega vinograda, ki je segal prav do
vodnjaka. Jacinta je tedaj predlagala: »Ne jejmo jih, darujmo to žrtev za
grešnike.« Potem je vsa srečna hitro nesla grozdje drugim otrokom, ki so se
igrali na ulici. Ob drugi priložnosti jih je Jacintina mama poklicala, naj
pridemo jest fige, ki jih je prinesla domov. Jacinta je že vzela najlepšo iz
košare, da bi jo pojedla. Nenadoma pa se je zdrznila in rekla: »Resnično, danes
še nismo naredili nobene žrtve za grešnike! Moramo jo narediti.« Takoj je
položila smokvo nazaj v košaro in zmolila molitev darovanja. Vsi trije so to
storili za spreobrnjenje grešnikov.
Lahko
se vprašamo, kaj je pomagalo mali Jacinti, da se je tako žrtvovala? Lucija
odgovarja: »Pogled v pekel [13. julija 1917] jo je tako zgrozil, da se ji vse
pokore in mrtvičenja niso zdela nič, samo da bi rešila nekaj duš, da ne bi
prišle tja.« Gotovo je bila velika spodbuda tudi čudovita Marijina podoba, ki
je pastirčke osrečevala. Jacinta je od prevzetosti vzklikala: »Kako lepa Gospa,
kako lepa Gospa!« Vse življenje je bila ta čudovita Marijina podoba pred očmi
fatimskih pastirčkov. Marija jim je obljubila, da bodo prišli k njej uživat
nebeško srečo.
Tudi
mi s svojimi duhovnimi očmi gledamo našo duhovno Mater, poveličano v nebeški
slavi. Priti k Njej in k Njenemu Sinu, to je tudi naš cilj. Naj nam bo
najmlajša svetnica nemučenka vzor in priprošnjica, da bomo objemali križe, ki
nam jih bo dopustil Bog; pa tudi, da si bomo sami naložili kakšen križ, kakšno
odpoved, za naše spreobrnjenje in spreobrnjenje naših bližnjih.
Končajmo
s kitico pesmi: »Rožo Marijo vse časti, čast ji dajajmo tudi mi: Bodi češčena
vekomaj in nam izprosi sveti raj!«
p.
Anton