Posvetila sem se Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Končno je prišel dan, ki sem ga že dolgo želela – dan, ko sem se v celoti predala presvetemu Jezusovemu in brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Odkar sem izvedela za to pobožnost, je preteklo že precej časa. Na začetku se mi je zdelo, da je pobožnost zame nedosegljiva. Bila je kot svetla luč, ki sveti in vabi k sebi na obzorju, a jaz sem od nje preveč oddaljena, da bi jo mogla doseči. To ne more biti zame, grešnico, ki se vedno znova ujamem v zanke vsega tistega, česar nočem, grešnico, ki se vedno znova zaman trudim za vse, kar hočem. Ko sem brala besedila o posvetitvi, sem se dobesedno prestrašila zapisanega dejstva, da je bistvo posvetitve zavestna in popolna odpoved grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu … Res je, da vse to še kako močno želim, a se predobro poznam in kljub vsem močnim željam vedno znova padem in grešim. Vse skupaj sem torej na začetku razumela tako, da, kdor se posveti, ne sme nikoli več grešiti, in sama tega nisem sposobna. Vmes mi sicer večkrat, kot odmev, na misel prihaja beseda: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17). In spomnim se, koliko stvari, ki so se mi sprva zdele nemogoče in nedosegljive, je Bog po svoji milosti že naredil v mojem življenju. Le zaupati moram. Če Mu ne zaupam, pomeni, da Ga ne ljubim, da ne verjamem, da je vsemogočen. Če Mu zaupam, potem verujem. Čeprav je vera v mojem srcu drobna kot gorčično zrno, je On tisti, ki ji po svoji milosti lahko da rast do velikosti drevesa, na katerem bodo počivale ptice neba. On daje rast. Ampak jaz moram sodelovati, narediti, kar je v moji moči. Tako premišljuje in obračam svoje misli dneve in mesece. Trudim se z molitvami in prošnjami … padam, vstajam. Vedno znova nadaljujem pot, čeprav večkrat z mesta, ki je duhovno nekaj kilometrov po poti nazaj od mesta, kjer sem padla. Upati. Začeti znova. Nikdar obupati. On bo dal moč. On bo pokazal pot. Mati bo dala nasvet in prosila zame. Pobiram se s tal in nadaljujem pot z oporo, ki mi jo daje Božja beseda, spisi svetnikov, vsakršna duhovna literatura. Neizmerno začnem ceniti trenutke, ki so mi dani, da lahko berem, da še toliko vidim, da imam na razpolago tisti čas … Čeprav samo pol ure, nekaj minut skupaj.

Moja pobožnost devetih zaporednih prvih petkov in petih zaporednih prvih sobot je mojo dušo prevetrila. Za rast kreposti pa jo je preorala redna mesečna sveta spoved. Kako resnično je, da se človek lahko trudi, a le Bog daje rast. In tudi to sem izkusila, da Učitelj pride, ko je učenec pripravljen. Zadnje knjižice za posvetitev JMS ste mi poslali ravno pravi čas, da sem lahko po svojih močeh karseda zbrano še enkrat opravila devetdnevnico, na način, da sem »podpisano« posvetitev in izročitev lahko opravila ravno na praznik Jezusovega darovanja v templju, na svečnico, ki je – kako simbolično tudi za mojo posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu – dan posvečenega življenja. Mirna sem. Počutim se varno, kljub temu, da vem, da bom gotovo še padala, grešila. Spoznala sem, da je nečimrno, da od sebe pričakujem popolnost, preden se smem postaviti pred Očeta. Le Bog je popoln. On pa od nas želi le, da se za to trudimo, ne glede na to, da cilja v tem življenju ne bomo dosegli. Tako se (na)učimo, da je pomembna pot, neprekinjena hoja po poti posvečevanja, ki sama po sebi postane cilj, na katerem nas čaka zveličanje. Ne pričakuj od sebe popolnosti. Zaupaj. Prepusti se, izroči se, posveti se. Jezusovo in Marijino Srce bosta poskrbela, da se dopolnijo vse pomanjkljivosti. Ta veliki dar lahko sprejmeš le, če si sam praznih rok.

Zanimivo je, kako človek hodi večkrat po isti poti, mimo istih reči, pa nekoč opazi hišo ali drevo, ki ga prej ni nikdar, čeprav je bilo ves čas tam. Enako je z branjem besedila. Bereš tretjič, petič iste stavke, a ne dojameš. Ko pa je srce pripravljeno, morda dovolj čisto in izpraznjeno sebe, razumeš in dojameš. To se je meni zgodilo z branjem naslednjih vrstic iz priročnika za posvetitev JMS:

»S posvetitvijo po Mariji izročimo Jezusu svojo dušo in telo, duhovni napredek, svoje molitve, žrtve in dobra dela, svoje skrite duhovne boje, prizadevanje za čistost duše, različne križe, zdravstveno stanje, svojo družino, znance in prijatelje, svoj poklic in materialne dobrine. V nas se začne novo življenje, ki je oblikovano po Jezusovem in Marijinem Srcu.

Če se zavestno podarimo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, se nam tudi onadva podarita na nov način. Gre za zavezo dveh ljubezni. Ko se podarimo Jezusu in Mariji, smo njuna last in onadva bosta skrbela za nas kot za svojo lastnino.«

Ko sem resnično dojela, kaj to pomeni, sem v svoji duši dobesedno zavriskala, kot nekoč sv. Frančišek Asiški. To iščem, to hočem, srčno želim to storiti! V teh nekaj stavkih je dejansko zaobseženo prav vse, kar želim, kar me skrbi, za kar molim … In dana je najmočnejša možna obljuba vsakršnega varstva in pomoči – Božjega Sina in Njegove Matere. Je kaj večjega od tega?

V prilogi torej z veseljem v srcu pošiljam obrazec posvetitve JMS. Sprejmite me v to lepo družino posvečenih JMS, da bomo še bolj duhovno povezani tudi med seboj.

O.

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Božja ljubezen nas vabi k ljubezni (11) Čemu posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu?

Po posvetitvi Jezus in Marija globlje vstopita v naše življenje, postaneta naša spremljevalca. Marija nas vodi k Jezusu. Jezus živi v nas, nas spremlja. Gre za bistvo krščanstva, za velikonočno skrivnost, ljubezen do konca, življenje iz ljubezni, Božji dar, velikonočni in binkoštni dar. To ni le neka pobožnost, podobna drugim pobožnostim. To je način življenja!

Zakaj govorimo o »srcih«, zakaj ne raje kar o Jezusu in Mariji? Ker hočemo poudariti Jezusovo in Marijino ljubezen do nas. Srce je simbol ljubezni. Posvetitev je zelo učinkovita obnovitev krstnih obljub. Jezus je prišel in tudi danes prihaja po Mariji. Mi gremo k njemu po Mariji.

Zakaj v dušnem pastirstvu pospešujemo življenje iz posvetitve? Po življenju iz posvetitve postanemo bolj poglobljeni kristjani, ki jim ni dovolj le nedeljska mašna daritev. Poudarek je na ljubezni sredi vsakdanjega življenja. Bog je ljubezen. Vsemu se človek lahko upre, le nesebični ljubezni ne. Vse bo minilo, ljubezen pa bo ostala. Češčenje JMS je graditev nebeškega kraljestva, ki bo ostalo vekomaj.

An

Fatima dopolnjuje Paray-le-Monial

O Marijinem posredništvu razpravljajo tudi v današnjem času. V njegov prid govorijo trdna pričevanja. Papež Leon XIII. v svoji okrožnici Octobri Mense, ki je izšla 22. septembra 1891, pojasnjuje: »Povsem razumno in primerno je trditi, da iz neizmernega zaklada vsakršne milosti, ki nam jo je Gospod podaril … nič – takšna je Božja volja – neposredno ne pride brez Marijinega posredovanja. Kot se nihče ne more približati nebeškemu Očetu brez Sinovega sredništva, tako se praviloma nihče ne more približati Kristusu brez posredovanja Božje Matere.«

Papež Pij XI. V zaključku okrožnice Miserentissimus piše: »Jezus, edini srednik med Bogom in ljudmi, si je hotel pridružiti svojo Mater, delivko in srednico milosti, kot zagovornico grešnikov.«

Kristus je bil do trenutka svojega križanja edini delivec svojih darov, toda po križanju je hotel svoji Materi podeliti čudovito moč, in sicer, da bi svojim otrokom na zemlji delila vse milosti, ki so potrebne za njihovo spreobrnjenje in vztrajanje v dobrem.

Zaradi tega pobožnost do Jezusovega presvetega Srca in češčenje Marijinega brezmadežnega Srca ne moreta biti ločeni. Fatima dopolnjuje Paray-le-Monial.

Yves de Lassus,Stoletnica Fatime

Pismo zvezi, št. 53 (14. junij 2017)

FATIMA PO STOLETNICI Fatimski pastirji Ob koncu

Tokrat je z Niko in Mihom prišla sestričina Urška. Zelo dolgo je že nisem videla. Želela sem jo vprašati cel kup reči. Zato sta bila Nika in Miha kar malce ljubosumna, ker sem ji posvečala več pozornosti kot njima.

»Ali se danes ne bomo pogovarjali o Fatimi? Saj nam niste povedali še vsega,« sta protestirala.

»Ne, saj vsega ne bi mogla nikoli povedati. Ampak vse na svetu ima pač svoj konec: vrečka bombonov, počitnice, pa tudi naši pogovori.«

»Škoda, da je Fatima tako daleč. Tudi jaz bi rada obiskala grob Frančiška in Jacinte in se priporočila Fatimski Mariji,« je sanjarila Nika.

»Za tiste, ki bi radi doživeli milost srečanja s Fatimsko Marijo, se njen kip vsake nekaj let odpravi na romanje po svetu. Tudi v naši cerkvi je že bila.«

»Kako je to mogoče?«

»To je dvojnik kipa Fatimske Marije. Potuje iz župnije v župnijo. Verniki ga sprejemajo z molitvijo in drugimi pobožnostmi, ki jih je naročila pastirčkom v Fatimi.«

»Kje ste izvedeli vse to o Fatimi?« je zanimalo Urško, ki sta ji otroka zaupala naše pogovore.

»Saj veva, na internetu!« je vzkliknil Miha.

»Lahko bi jih tudi na internetu, a tokrat sem jih jemala iz knjig,« sem jima pojasnila.

»Tudi jaz vama bom prebrala kakšno knjigo, če vama je to tako všeč«, je obljubila Urška.

»Ne, brati znava sama! Hočeva, da se pogovarjaš z nama.«

Tedaj je Nika pokazala risbico, ki jo je prinesla s seboj: tri otroke in ovčke v ozadju.

»To so fatimski pastirci, » je rekla. Težko sem se strinjala s tem, kajti bolj so se mi zdeli podobni Niki, Mihu in Urški.

»Ja, fatimski otroci so preveč žalostni, » mi je razložila Nika.« Če bi jaz videla Marijo, bi bila vsa srečna in obsijana z nasmehom.«

Morala sem ji dati prav, pa vendar sem ji skušala tudi razložiti bolečo resnost fatimskih otrok:

»Obdobje, v katerem so se dogajala prikazovanja v Fatimi, je bilo zelo hudo. Vsekakor eno najtežjih v človeški zgodovini. Če ne bi Marija posegla vmes, kdo ve, kaj bi se zgodilo. Tisti časi niso bili primerni za lepa sporočila.«

»O, bila so tudi lepa sporočila. Predvsem lepe molitve!. Samo nisem si jih zapomnila.«

»Res je. Mislim, da bo dovolj, če si zapomnimo, kaj je naročila Marija, ko molimo rožni venec. Po vsaki skrivnost recite: O, Jezus odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja«.

Valerija Ravbar

Romanje kipa medžugorske Matere Božje Mala Nedelja

Od 15. do 17. maja bo v Murski Soboti potekal prvi Mladifest (Mladinski festival) v Sloveniji. Duh Medžugorja se želi prenesti tudi v Slovenijo: češčenje križa, češčenje Najsvetejšega, spoved, pesmi, maša, pričevanja. V pripravi na ta festival roma po župnijah murskosoboške škofije kip Kraljice Miru iz Medžugorja. Mladi so ga sprejeli iz rok Medžugorskega župnika fra. Marinka Šakote.

Dan pred Marijinim obiskom v naši župniji Mala Nedelja smo imeli pred mašo adoracijo – češčenje Najsvetejšega kot neposredno pripravo na njen milostni obisk. Prvi dan njenega obiska, v petek 24. 1., je nosil naslov: S Teboj, Mati, pod križem. Z veseljem smo pričakali prihod Marijine podobe iz Medžugorja v našo župnijo. Najprej so ji delali družbo naši veroučenci, molili so rožni venec, peli Marijine pesmi, ji izrekali zahvale in jo prosili milosti zase in za svoje družine. Nato so prišli člani ŽPS, Karitas, župnijski sodelavci in drugi, ki so molili in peli do večerne svete maše. Pri sveti maši je bil uradni sprejem.

Gospod župnik Srečko Fras je pozdravil Marijo z naslednjimi besedami: »Tvojo milostno podobo sprejema naša župnija z največjo ljubeznijo. Za nas so tukaj na zemlji tvoji obiski vedno znamenja posebnih milosti, da nam nebo hoče nekaj sporočiti. Tvoje sporočilo je vedno Božje naročilo. Pod to čudovito podobo sprejemamo in slavimo tebe, naša nebeška Gospa, Kraljica miru, in se ti v teh dneh še posebej izročamo v varstvo. Obnoviti hočemo svojo posvetitev tvojemu Brezmadežnemu Srcu. Prosimo te, varuj nas, o Mati, vsake nevarnosti, varuj našo župnijo, naše družine in našo mladino vseh zablod in vsega hudega.«

Po sveti maši smo imeli adoracijo, z Medžugorskimi pesmimi na CD-ju.

Drugi dan, v soboto, je nosil naslov: Marija pa je vse te besede ohranila v svojem Srcu. Ves dan so prihajali verniki molit po vnaprej določenem programu za posamezne vasi do večerne svete maše. Vsako molitveno uro so molili rožni venec, litanije, peli, prebirali Marijina sporočila in v tišini izročali svoja srca Mariji. Po maši je bila akademija v spomin župniku Antonu Kremplu, ki je deloval v župniji (1836-1844).

Zadnji dan obiska pa je nosil naslov: Z vstalim Gospodom in Marijo v življenje. Eno uro pred jutranjo sveto mašo smo molili rožni venec z Marijo pred Najsvetejšim. Pri sveti maši so otroci molili Marijin Magnifikat, po njej pa smo se posvetili Marijinemu Brezmadežnemu Srcu.

Ob odhodu Marije iz naše župnije so jo med petjem pesmi Pred teboj o Mati, iz cerkve spremljali otroci oblečeni v belo. Slovo je bilo zelo težko, kot da odhaja mati od doma. Solzne oči večine prisotnih, ki so napolnili malonedeljsko cerkev, so izražale tisto, kar je čutilo srce. Vse dni njenega obiska so naše telesne oči res gledale kip, Marijino podobo, naša srca pa so čutila njeno živo navzočnost in okušala njeno materinsko ljubezen.

Obisk Marijine podobe iz Medžugorja nam je vsem dal novih moči za življenje. Marija nam je izprosila veliko milosti za naše družine, za našo mladino. Naša naloga pa je, da živimo po Marijinih sporočilih, ki nam jih je dala v Medžugorju: 1. Molitev rožnega venca, 2. Evharistija, 3. Branje Svetega Pisma, 4. Post in 5. Mesečna spoved.

Marija Šalamun