Prva in najodličnejša Jezusova učenka

1)Ob Jezusu je spoznavala Božji načrt o svojem življenju. Sprejela ga je kot poslanstvo. To je bilo poslanstvo Gospodove matere, služabnice, učenke, neveste.

»Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« To je njeno življenjsko geslo, od oznanjenja do Kalvarije. Marija je popolnoma usmerjena na Sina in po njem na Očeta. Je Sinova in Očetova služabnica. Ničesar si ni pridržala zase. Vse dela v moči Svetega Duha, s katerim je napolnjena. Vsi posamezni dogodki v njenem življenju so izraz gesla: »Glej, dekla sem Gospodova.«

Ko ob Jezusovem rojstvu pastirji pripovedujejo, kaj jim je angel povedal, Marija: posluša, ohranja, premišljuje, živi. Luka je dvakrat zapisal, da je Marija doživete stvari ohranila zase in jih premišljevala v svojem srcu. Ko Marija posluša in ne razume, premišljuje, ohranja, živi in vedno bolj razume. Tudi ona se je srečevala s križem.

2) Marija je živela po evangeljskih svetih v služenju Jezusu. Zaradi njega ostane deviška. Vse svoje življenje usmerja po Jezusu. Pokorna je Očetu v služenju Jezusu. Spomnimo se na popisovanje v Betlehemu, rojstvo Jezusa v težkih razmerah, beg v Egipt. Kako nesmiselno bi se to lahko zdelo: Odrešenik sveta mora bežati pred neznatnim kraljem Herodom.

Marijino življenje je življenje v uboštvu. Pomislimo zopet na rojstvo v hlevu, ko bi se lahko rodil v cesarski palači velemesta Rima. Živela je v skromnih razmerah iz rok v usta.

3) Marijino življenje se razodeva v popolni ponižni ljubezni do Boga in ljudi. V smeri k Bogu ga je poveličevala: »Moja duša poveličuje Gospoda!« V smeri k ljudem jim streže. Spomnimo se na obisk pri sorodnici Elizabeti in na njeno vlogo v Galilejski Kani.

PO MARIJI K JEZUSU DUHOVNE VAJE Z MARIJO (3) Gospodova vzgojiteljica

Dvanajstletni Jezus se je vrnil z Jožefom in Marijo »ter prišel v Nazaret in jima je bil pokoren. Njegova mati je vse te stvari ohranila v svojem srcu. Jezus je napredoval v modrosti, starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh« (Lk 2,51–52).

Evangelist Luka je zapisal, da je bil Jezus pokoren Jožefu in Mariji. Pozorni smo posebej na Marijino vzgajanje. Jezus, čeprav pravi Bog, je bil pokoren človeku, svoji materi. Kot človek se je podvrgel njeni vzgoji in vzgoji sv. Jožefa. Takšna je bila Očetova volja, ki jo je natančno izpolnjeval.

Marija je Jezusa otroka vzgajala predvsem s svojim zgledom. Živela je po svojem geslu: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« Vzgajala pa ga je tudi z besedo. Ni vedno razumela Jezusovega ravnanja. Težak primer za njeno vzgojo je bilo ravnanje dvanajstletnega Jezusa. Ne da bi staršema povedal, je ostal v templju in povzročil trpljenje. Marija ga je vprašala: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel.

Božje usmiljenje nas rešuje v času stiske

Na soboto pred nedeljo Božjega usmiljenja, leta 2005, se je s tega sveta poslovil papež Janez Pavel II., danes že sveti. Že je za nami 15 let od te smrti svetnika Božjega usmiljenja. Njegova velika zasluga je, da je v jubilejnem letu 2.000 sestro Favstino Kowalsko razglasil za svetnico. Hkrati je nedeljo po veliki noči, belo nedeljo, razglasil za nedeljo Božjega usmiljenja. Od tega pogumnega karizmatičnega dejanja je minilo 20 let. Bil je res papež Božjega usmiljenja. Prva svetnica, ki jo je razglasil v novem, tretjem tisočletju, Favstina Kowalska, je bila glasnica in je zdaj svetnica Božjega usmiljenja. S tem je dal poseben pečat 21. stoletju in tretjemu tisočletju.

Leta 1997 je na kraju, kjer je sestra Favstina živela in zdaj čaka vstajenja, sv. Janez Pavel II. rekel: »Sporočilo o Božjem usmiljenju je nekako zaznamovalo podobo mojega papeževanja.« Dejal je tudi: »Sporočilo o Božjem usmiljenju mi je postalo blizu in ljubo. Tako je, kakor da bi ga zgodovina vpisala v tragično izkušnjo druge svetovne vojne. V teh težkih letih je bilo to sporočilo posebna pomoč in neizčrpen vir upanja, ne le za ljudi v Krakovu, ampak za celotni poljski narod. To je bila tudi moja osebna izkušnja, ki sem jo vzel s seboj na Petrov sedež in ki v nekem smislu zaznamuje podobo mojega papeževanja.«

Pri svojem zadnjem obisku na Poljskem, leta 2002, je posvetil novo baziliko v Łagiewnikih, svetišče Božjega usmiljenja. Takrat je rekel: »Kako nujno današnji svet potrebuje Božje usmiljenje. Iz globine človeškega trpljenja se na vseh koncih sveta dviga klic po usmiljenju. Kjer vladata sovraštvo in maščevanje, kjer vojna povzroča trpljenje in smrt nedolžnih ljudi, povsod tam je nujno potrebna milost usmiljenja, da bi spravila duha in srce ljudi ter vzpostavila mir. Kjer ne spoštujejo življenja in dostojanstva ljudi, je nujna usmiljena Božja ljubezen. V njeni luči se izraža nedojemljiva vrednost vsakega človeka. Potrebujemo usmiljenje, da se vsaka krivičnost konča v sijaju resnice.«

Takrat je ta véliki papež izrekel tudi naslednje besede, ki so kakor nekakšna oporoka: »V tem svetišču bi zato danes rad slovesno posvetil svet Božjemu usmiljenju z iskreno željo, da sporočilo o usmiljeni Božji ljubezni, ki jo je tu oznanjala sestra Favstina, doseže vse ljudi sveta in napolni njihova srca z upanjem. To sporočilo naj bi se iz tega kraja razširilo povsod v naši ljubljeni domovini in v svetu. Naj bi se izpolnila obljuba Gospoda Jezusa Kristusa: od tukaj bo izšla iskra, ki pripravlja svet na moj končni prihod. To iskro Božje milosti moramo razžariti in ta ogenj usmiljenja podariti naprej svetu. V Božjem usmiljenju bo svet našel mir in človek srečno blaženost! Vam, dragi bratje in sestre, zaupam to nalogo. Bodite pričevalci usmiljenja!«

Kaj to pomeni za nas v tem času svetovne preizkušnje? Najprej, da sami zaupamo v Božje usmiljenje. Božje usmiljenje, to je prizanesljiva Božja ljubezen do nas slabotnih ljudi. Nikoli ne smemo obupati, ampak v še tako težki situaciji recimo in kar naprej ponavljajmo: Jezus, vate zaupam!

Hkrati pa moramo biti usmiljeni drug do drugega. Še posebej v času sedanje stiske. Bog je do nas usmiljen, mi pa hočemo biti usmiljeni drug do drugega. Tako bomo pričevalci usmiljenja! Tako bomo reševali današnji svet, ki je tako zelo potreben Božjega in našega usmiljenja. Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli! Amen! Aleluja!

»Rožni venec je luč v temnem zaporu.«

Kristian Briones je kot otrok občudoval kriminalce, ki so napadali kamione s hrano, da bi jo delili lačnim. Ker je živel v revščini, ni ušel peklenski spirali, ki ga je vodila v alkohol in prestopništvo. Na koncu je pristal v različnih ječah za mladostnike. »Postal sem odvisen od mamil in vedno bolj nasilen«, je priznal. Vendar se je, kar je nenavadno, razglašal za »svojevrstnega katoličana«.

V čilskih zaporih je vladalo neizrekljivo nasilje in kmalu je prejel dvajset vbodov z nožem in po tretjini telesa je imel opekline tretje stopnje. Njegovo življenje se je po zaslugi rožnega venca korenito spremenilo.

Vključil se je v program združenja Atelier du Rosaire za vnovično vključitev v družbo, ki je bil izdelan prav za prestopnike. Pričel je izdelovati rožne vence. V tistem času je Kristian Briones prvič v svoji duši začutil globoko ganjenost. »Rožni venec je luč v temnem zaporu,« zatrjuje danes.

Kot svoboden človek sedaj vedno bolj utrjuje svojo vero. Skupaj z drugimi osmimi bivšimi zaporniki je pričel prodajati rožne vence po avtobusih in si prizadevati za socialno delovanje. Pri združenju Atelier du Rosaire je postal celo učitelj.

Vir: aleteia

»Moja hči, tvoja rešitev ni tukaj!«

 

Nekateri kristjani, ki so se oddaljili od katoliške vere in so se potem vrnili vanjo, pripisujejo svojo vrnitev v Cerkev »Marijinemu posredovanju«. Navajamo nekaj primerov številnih pričevanj, ki jih je objavila internetna stran La Croix Africa:

»Potem, ko je zapustil katoliško Cerkev, se je po zaslugi svoje žene Franc, meščan Port Bouëta, ki se nahaja v okraju Abidjan (Slonokoščena obala), pri sedemdesetih letih odločil, da se bo vrnil k svoji izvorni veri. Njegova žena, članica Marijine legije, ga je spodbujala, da bi redno molil k Devici Mariji. Ker je opazil »pozitivne učinke« njenega posredovanja v življenju svoje žene, je Franc začutil željo, da bi tudi on molil rožni venec: 'Takrat sem pričel opažati Marijino poseganje v svoje življenje', pojasnjuje Franc in dodaja: 'Po njeni zaslugi sem spet objel svojo vero.'«

Triintridesetletna Estera je leta 2001 zapustila katoliško župnijo sv. Marka v Yopougonu (Slonokoščena obala). Od vere jo je oddaljil prepir s katehistom: »Ker nisem uspela sprejeti ponižanja, sem se odločila, da se bom oddaljila od katolicizma in bom molila drugje.« V letih oddaljenosti od katoliške Cerkve je Estera ohranila odnos do Device Marije: 'Ko sem spala, se je pred menoj pojavila Devica Marija. Rekla mi je: 'Hči moja, tvoja rešitev ni tukaj. Prosim te, da se vrneš v katoliško Cerkev, kjer si bila prej.'«

P. Jean Alla, župnik v Grand Bassamu (Slonokoščena obala) zatrjuje, da bodo morale te osebe biti vodene in izpovedati vero, ker so v preteklosti zanikale katoliško vero.

Magloire Madjessou (Abodjan)

Vir: La Croix