Misli sv. Bernarda

Ker so pota Božje Besede tako povsem neizsledna, vprašujete torej, odkod vem, da je navzoča. Živa je in učinkovita; kakor hitro je vstopila v mojo dremajočo dušo, jo je zbudila, jo razgibala in omehčala ter ranila moje srce, ker je bilo trdo in kamnito ter nezdravo. Začela je tudi ruvati in podirati, zidati in saditi, suho namakati, temno razsvetljevati, zaprto odpirati, mrzlo razgrevati, pa tudi poravnavati krivo v ravno, grudasto v gladko pot, tako, da je moja duša slavila Gospoda in vse kar je v meni, njegovo sveto ime. Tako me je torej Beseda–Ženin večkrat obiskal, pa ni nikoli naznanil svojega prihoda s kakšnimi znamenji: ne z glasom, ne z vidno podobo, ne s hojo. Nisem ga opazil po nobenem njegovem gibu, noben moj čut ni zaznal njegovega vstopa v mojo notranjost: samo po utripanju srca sem spoznal njegovo navzočnost, kakor sem že prej rekel. Njegovo silno moč sem spoznal po tem, kako so bežale pregrehe in so bila zatrta mesena čustva. Po pretresanju in graji mojih skritih zablod sem občudoval njegovo globoko modrost. Še tako majhno poboljšanje mojih nravi me je poučilo o njegovi krotki dobroti. Po spremembi in prenovi mojega duha, to je mojega notranjega človeka, sem kolikor toliko dojel njegovo sijajno lepoto. Ob pogledu na vse to hkrati sem se zbal njegovega najvišjega veličanstva. Kakor hitro se je Beseda umaknila, v neki nenadni slabosti začenja vse to pešati in se ohlajati, kakor bi vročemu loncu odtegnili ogenj. Ker mi to naznanja njen odhod, je moja duša nujno žalostna, dokler se ne vrne in se moje srce v meni kot po navadi spet ogreje, in to naj bi pomenilo njen povratek. Ker imam take izkušnje z Besedo, ni čudno, če si tudi jaz prisvajam nevestine besede ter nazaj kličem Besedo, ko se je oddaljila, saj me nosi, če že ne enako, pa vsaj deloma podobno hrepenenje. Dokler bom živel, bom z ljubeznijo klical: »Vrni se!« da nazaj prikličem Besedo. In kolikorkrat bo odšla, tolikokrat bom ponavljal in ne bom nehal tako rekoč za hrbtom odhajajoče v vročem hrepenenju klicati, naj se vrne, naj mi vrne veselje nad svojim zveličanjem, naj mi vrne samo sebe. Povem vam, sinovi, dokler je ni nazaj, me ne veseli nič drugega kakor to, kar me edino veseli. Zato prosim, naj ne pride prazna, temveč polna milosti in resnice, pač po svoji navadi, kakor včeraj in predvčerajšnjim.

Glede tega sta mi po vsem videzu zelo primerna prispodoba gazele in mladi jelen: resnica ima oči gazele, milost poskočnost mladega jelena.

POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (7) Molitev je povezana z našo vero

Najlepše in najboljše, kar more kreposten človek storiti in kar srečo njegovega življenja najbolj pospešuje, je molitev, po kateri ostane vedno v stiku z božanstvom (filozof Platon).

Molitev je dejanje vere; molitev brez vere postane slepa, vera brez molitve pa razpade (kardinal Joseph Ratzinger).

Novinar je vprašal mater Terezijo, kaj misli o bogastvu, ki je last Vatikana in Cerkve. Mati Terezija je rekla novinarju: »Gospod, vi pa niste srečni. Nekaj vas teži, niste mirni. Morali bi verovati.«

»Kako pa naj postanem veren?«« je vprašal novinar.

»Molite!«

»Ne znam moliti.«

»Potem bom pa jaz molila za vas, vi pa poskusite podariti soljudem svoj nasmeh. Nasmeh je kakor dotik. V naše življenje prinaša delček Božje resničnosti.«

Upokojeni mariborski nadškof dr. Franc Kramberger, je zapisal, kako je kriza molitve povezana s krizo duha molitve in duha vere: »Molitev ni v krizi zato, ker je danes v krizi molitev rožnega venca, pobožnost križevega pota, češčenje Srca Jezusovega, litanije in podobno, temveč so vse te pobožnosti v krizi, ker je v krizi duh molitve, duh vere ali osebna vera, s katero naj bi bilo prežeto kristjanovo življenje. To pomeni, da prenove molitve ne bomo uresničili s tem, da kličemo k eni ali drugi ustaljeni pobožnosti, ali da jo preprosto odpravimo in na njeno mesto postavimo novo, današnjemu človeku in času bolj primerno, ampak moramo prenoviti človekovega duha, duha vere, ki bo v sebi in okrog sebe zagledal in doživel Boga kot tistega, ki oblikuje njegovo bit, ki spremlja njegovo rast v človeškosti, svobodi in občestvu z drugimi, ki človeka vedno in povsod nagovarja, pričakujoč njegovega odgovora.«

Pri nevernih in brezbrižnih ne moremo računati s pravo in redno molitvijo. Ker pa človek v svojem življenju pogosto niha med vero, brezbrižnostjo in nevero, so tudi pri takih možne občasne molitve, zlasti takrat, kadar so v večji stiski.

Kdor resnično veruje, ta je že v osebni povezanosti z Bogom. Veren človek ne more živeti brez molitve. Molitev je govoreča vera, je hčerka vere. Vera je torej mati molitve. Kakršna je mati, takšna bo navadno tudi hčerka. V življenju danes večkrat ni tako, za odnos med vero in molitvijo pa kar velja. Velja pa tudi obratno: Povej mi, kakšna je tvoja molitev, in povedal ti bom, kakšna je tvoja vera. Če bomo rasli v veri, bomo rasli tudi v molitvi. Če bomo napredovali v molitvi, bomo napredovali tudi v veri. Pri veri gre za povezanost z Bogom. Tudi pri molitvi gre za takšno povezanost. Vera vernika se pri molitvi najbolj razodeva. Molitev je posebno jasno izpovedovanje vere in njen najlepši izraz.

Kako je to res, kaže tudi izjava duhovnika o svojem nekdanjem župniku: »Kot otrok, študent in bogoslovec sem se srečeval z raznimi duhovniki, ki so bili moji župniki. Vsak je po svoje vplival name, a prav posebno dobro eden izmed njih. Sleherno jutro sem ga našel v cerkvi, poleti in pozimi, kako premišljuje in pred Najsvetejšim moli brevir. To je bila zame močna spodbuda in več kot vsaka pridiga.«

V Boga v polnem pomenu veruje le tisti, ki ga tudi moli. Za vernega človeka je molitev prav tako bistvena, kakor je za razumnega človeka bistveno mišljenje. Vsa verstva poznajo molitev. Molitev nastaja iz občudovanja Boga in njegovih čudovitih del.

Kakšen pomen ima dobra molitev za našo vero, lepo pove v razpravljanju o molitvi sv. Janez Krizostom: »Molitev prinaša duši luč, daje nam pravo spoznanje o Bogu, posreduje med Bogom in človekom. Duh se na krilih molitve vzpenja v nebo in se v neizrekljivem objemu oklepa Boga. Kakor dete v solzah kliče mater in hoče piti, tako hrepeni duša po Božjem mleku. V prošnjah izraža svoje želje in prejema darove, ki presegajo vse vidne stvari.

Molitev je kot častitljiva poslanka pred Bogom, človeku osrečuje srce in teši njegova hrepenenja. Molitev, ki o njej govorim, ni v besedah. Čisto hrepenenje po Bogu je neizrekljiva pobožnost, ki ni delo človeka, temveč jo poraja Božja milost ...

Če Bog komu nakloni tako molitveno stanje, je to bogastvo, ki ga je treba znati ceniti; je nebeška jed, ki nasičuje duha. Kdor jo okusi, se vname v neugasljivem hrepenenju po Bogu, ki mu razvnema dušo kot najbolj žareči ogenj.«

Vsa dejavnost človeka pri molitvi je sodelovanje z milostjo, ki jo Bog podeljuje vsakemu v zadostni meri. S pomočjo Božje milosti človek začne molitvi, z njo v molitvi tudi vztraja. Po molitvi se utrjuje v veri, po njej v veri tudi vztraja do konca.

Kdor se za vero nič ne briga, tudi z molitvijo nima kaj početi. Morda se bo pridružil celo nevernemu nemškemu filozofu Nietzscheju, ki pravi, da je moliti sramotno. Znani konvertit dr. Alexis Carrel mu odgovarja: »Resnično ni prav nič sramotno moliti kakor ni sramotno piti ali dihati. Človek tako nujno potrebuje Boga, kakor potrebuje vodo in kisik.«

Globoko v človekovo srce je položena težnja, da bi gledal in doživljal Boga. Že Mojzes je prosil Boga: »Daj mi, prosim, videti svoje veličastvo!«

Bog mu je odgovoril: »Storil bom, da pojde mimo pred teboj vsa moja lepota in klical bom pred teboj ime Jahve ... Mojega obličja pa ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ« (2 Mz 33,18–20).

Mojzes je po slikovitem izražanju Svetega pisma Boga gledal v hrbet, ne v obličje (prim. 2 Mz 33,21–23). Seveda Bog kot duhovno bitje, čisti duh, nima ne obličja ne hrbta, kakor ga ima človek. Gledanje in doživljanje Boga v polnosti je prihranjeno za posmrtno življenje. Zdaj je čas vere in ne čas gledanja. Jezus je rekel apostolu Tomažu: »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali!« (Jn 20,29).

Apostol Filip je želel, da bi Jezus apostolom pokazal Očeta. Jezus mu je odvrnil: »Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,8s).

Gledanje Jezusa je gledanje Očeta. Vera v Očeta in v sveto Trojico raste ob srečevanju z Jezusom. Vendar gledanje Boga v Jezusu za apostole ni bilo jasno, saj so apostoli najprej spoznavali le Kristusa kot človeka.

O Jezusovem razodevanju Očeta pravi apostol Janez: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki biva v Očetovem naročju, je pripovedoval o njem« (Jn 1,18).

Z vsem svojim bitjem, govorjenjem in delovanjem je Jezus razodeval Očeta. Čim bolj smo po molitvi povezani z Jezusom, tem bolj smo povezani tudi z Očetom.

Težavo, ki jo v svoji veri in zato tudi v molitvi mnogi pogosto občutijo, bi lahko izrazili z vzklikom: Bog, ta neznanec! Ljudje mislijo, da je Bog daleč in da se zanje ne zmeni; da je tujec, ki ga ne potrebujejo. Z njim se nimajo kaj pogovarjati, zato ne čutijo potrebe po molitvi. Čisto nekaj drugega je med fantom in dekletom; nikoli jima ne zmanjka snovi za pogovor. Med prijatelji tudi ni zadrege za besede.

Andreja razodeva, kako njeno molitev razjeda dvom:        »Včasih, kadar molim, čutim mir, notranjo ubranost, predanost. Molim. In med molitvijo se mi poraja misel 'molim', 'koga molim? Kaj pa, če vse to sploh ni res? – Je, dokazi iz narave nam povedo, da je res. In molim naprej. A nad mano leži temno pregrinjalo – moj dvom ...

Rada bi znala moliti. Rada bi se znala dolgo pogovarjati z Bogom! Saj mu imam vendar veliko povedati!

Na letošnji božič, med devetdnevnico, se nisem pripravljala z obiskom maše, ker je bilo to nemogoče, pač pa sem se pripravljala z molitvijo večernic. Včasih sem si psalme prepevala. Pa me je velikokrat prešinilo: »Glej, tukaj si. Ob siju sveče vidiš svojo sobo. Razmetano, vsakdanjo, tvojo ... Kje je Bog? Ali obstaja? ...« Včasih pa me prešine popolna gotovost, nedvoumnost. Takrat mislim, da sem globoko verna.«

Dvomi, ki se vsiljujejo med molitvijo, so večkrat čustvene narave. Treba jih je zavračati in prezirati kot skušnjave. Treba je obujati vero in z voljo moliti, čeprav nam ne gre, kakor bi radi. Če se bomo sami potrudili, nam bo Bog v obilnejši meri pomagal.

Bog je duh in ga zato ne moremo dojemati, kakor dojemamo druga bitja. Razen tega ni bitje poleg drugih bitij, saj presega vsa bitja in je zadnja korenina vseh stvari. Če rastemo v veri, rastemo v zavesti, da nam je Bog zelo blizu in da nikakor ni naš neznanec.

Vera nam Boga približa, kakor nam oddaljene predmete približa daljnogled. V veri spoznavamo in priznavamo, da nas nevidni Bog vidi in neslišni Bog sliši.

Sv. Pavel pravi, da Bog »ni daleč od nikogar izmed nas. Kajti v njem živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,27s).

Ko je indijski mislec in voditelj Mahatma Gandhi odgovarjal na vprašanje, zakaj stalno premišljuje, je povedal: »Molitev je moja duhovna in telesna rešitev v najtežjih položajih. Popolnoma sem se izročil Bogu. Mojo dušo je kljub največjim nasprotovanjem napolnil popoln mir. Naj bom v ječi ali na svobodi, naj živim udobno ali revno, naj me ubogajo ali bijejo, naj me povišujejo ali zasmehujejo, kljub vsemu sem najsrečnejši izmed vseh ljudi. Verujem v Boga in se mu popolnoma izročam ... Samo goreča molitev je mogla utešiti mojo lakoto po Bogu, in mislim, da duša nima molitve nikoli dovolj.«

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V tem mesecu smo na pšeničnem klasu napolnili le eno zrno. Bog povrni vsem za vztrajno sodelovanje! Potrebna bi bila poglobitev v veri pri mladih. Mladih do 30. leta starosti ni niti 10 odstotkov, ki bi vsako nedeljo hodili v cerkev. Kje je drugih 90 odstotkov, ki so tudi bili krščeni? To kaže na šibko vero. Kako nekaj velikega je mašna daritev, ki je najsvetejše opravilo za vsakega duhovnika! Dokler mladi ne bodo doživeli veličine duhovniške službe, se zaradi številnih žrtev in odklonilnega javnega mnenja zanjo ne bodo odločali. Bog kliče, a se zdi, da je uspeh klicanja navezal na našo molitev in žrtev. Več in boljše molitve in odpovedi pomenijo večjo mero milosti in zato lažjo odločitev fantov za duhovništvo.

Posvetitev nadškofije Avignon in njenih župnij Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Msgr. Cattenoz, nadškof iz Avignona (južna Francija), je 8. decembra 2017 posvetil svojo škofijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Vsakega župnika je povabil, da bi storil isto in izvedel to posvetitev v svoji župniji. Verniki so bili povabljeni, da bi v času devetdnevnice pred 8. decembrom vsak dan molili molitev, ki jo je napisal kardinal Sarah:

Presveta Devica Marija, Kraljica angelov in svetnikov, Srednica vseh milosti! Pri tebi, o Brezmadežna, imamo zavetje in varstvo, ker si naša mati. Kakor si obljubila trem pastirčkom iz Fatime, tudi nam podeli milost, da bomo vsak dan darovali svoje življenje za zveličanje grešnikov.

Naj se tvoja materinska ljubezen dotakne od greha otrdelih src, da bodo vsi ljudje, ki jih je odrešila na križu prelita kri tvojega Sina, našli pot ljubezni, pokore in sprave z Bogom in s svojimi brati. Tako bomo vsi skupaj, kot eno srce, opevali zmago tvojega materinskega usmiljenja. Amen.

Sledi očenaš, desetkrat zdravamarija, slavaočetu in trikrat vzklik: O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!

Vir: infocatho

Življenje iz posvetitve JMS

Prebrala sem prispevek Življenje iz posvetitve JMS. S tem v zvezi bi vam rada sporočila, da se je v tistem času v moji rojstni fari, v Begunjah na Gorenjskem, Jezusovemu in Marijinemu Srcu posvetilo kar precej, sicer starejših faranov, med drugimi tudi moja mama in starejša sestra, ki še živi v domačem kraju. Jaz sem se že med temi posvetitvami preselila v Ljubljano. Spomnim pa se, kako si je takratni župnik, g. Martin Erklavec, prizadeval, da bi se k posvetitvi JMS pridružilo čimveč faranov. V ta namen je bila ustanovljena tudi posebna molitvena skupina. Ob posvetitvi je vsak prejel spominsko sliko – podobo Jezusovega in Marijinega Srca. Mama je imela vseskozi to podobo pritrjeno nad koledarjem Družine, na steni v kuhinji. Sestra to podobo še danes hrani. Pravi pa, da je po odhodu g. Erklavca iz Begunj skupinska molitev in češčenje JMS kar zamrlo, tako da potem tudi niso več imeli obnovitvenih srečanj. V glavnem so ti starejši farani že pokojni. Nekateri pa še ostajajo zvesti posvetitvi in molijo rožni venec tudi k JMS.

Naj omenim, kako sem v zgodnjih otroških letih spremljala in dojemala molitve moje stare mame. Naučila nas je otroških molitvic, tudi molitve očenaš, Vsak večer, preden je legla k počitku, je vzela v roke rožni venec in molila za duše v vicah, za srečno zadnjo uro, k Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Ob bogkovem kotu, na vsaki strani, sta viseli ti dve lepi, veliki podobi. Meni, otroku, se je zdelo takrat nesmiselno – zakaj toliko moliti. Večkrat sem sedela poleg nje na visoki postelji in gledala, kako premika med prsti jagode rožnega venca. Res, človek mora dozoreti, da razume pomen molitve. Velikokrat se v mislih oziram na staro mamo, na tisti lepi podobi JMS, ki jih sedaj v hiši ni več. Kako žal mi je zanje!

Ana

Posvetitev JMS v župniji Mala Nedelja

Ob prihodu novega župnika v našo župnijo Mala Nedelja smo s člani ŽPS zastavili nove pastoralne dogodke. Med drugim je bila izražena želja po posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu (JMS). Tako smo najprej obnovili pobožnost prvih petkov in prvih sobot. Vključili smo tudi birmance in prvoobhajance. Vsi nagovori so bili usmerjeni v ta dogodek. V župnijskem listu je bila razložen pomen, bistvo in izvedba posvetitve JMS. Vključili pa smo posvetitev v 2. pastoralni dan župnije. Ves teden je potekal oratorij za otroke, v soboto smo imeli srečanje bolnikov in ostarelih. Dan posvetitve pa je bil namenjen družinam. Med nami je bil tudi prvi predsednik vseslovenskega odbora JMS p. dr. Anton Nadrah, OCist, ki nas je nagovoril in pripravil na posvetitev, ki jo je izpovedalo kar 159 posameznikom, med njimi tudi več članov iste družine. Vsi smo bili zelo veseli in hvaležni Bogu za to milost. Družinska mati je dejala: »Za našo družino sem čutila posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu kot dolžnost in odgovor na toliko Božjo in Marijino ljubezen, ki jo prejemamo. Tako čutim, da smo vedno v JMS, naj se zgodi karkoli. Vedno znova čutim, kako velik blagoslov je bila posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu.« Gospa Marija je bila spodbujena, da postane župnijska animatorka, da bi vsi spoznali ljubezen Jezusovega in Marijinega Srca. Tako bi župnija bolj zaživela edinost. Druga gospa je dodala: »Za mojo družino je bila to velika milost, prej sem jih morala prepričevati in dobesedno siliti v cerkev, sedaj pa čutim, da je samo po sebi razumljivo, da obiskujemo obrede v cerkvi in se trudimo za življenje po evangeliju. Zdi se mi da je bil to za našo družino poseben klic Svetega Duha.«

član ŽPS