Kaj pomeni posvetitev Mariji?

Ludvik Marija Grignion Montfortski v zvezi s posvetitvijo Mariji v 115. številki svoje knjige Razprava o pravi pobožnosti do Marije priporoča, »da vsa naša dejanja začnemo, nadaljujemo in jih zaključimo prek nje, v njej, z njo in po njej, da jih bomo izvrševali prek Jezusa Kristusa, v Njem, z Njim in po Njem, ki je naš končni cilj.« Nekoliko naprej v 120. številki Grignion Montfortski natančno pove:

»Ker je Marija med vsemi ustvarjenimi bitji najbolj podobna Jezusu Kristusu, je logično, da je med vsemi pobožnostmi, ki najbolj posveti kakšno dušo našemu Gospodu in mu jo naredi najbolj podobno, prav posvetitev presveti Devici, njegovi Materi: bolj ko bo kakšna duša posvečena Mariji, bolj bo pripadala Jezusu Kristusu. To se dogaja zato, ker popolna posvetitev Jezusu Kristusu ni nič drugega kot celostna in popolna posvetitev sebe presveti Devici. To pa je posvetitev, ki jo učim.«

Namen posvetitve Devici Mariji je torej hoja za njenim Sinom. Po drugi strani pa je to tudi nauk naše fatimske Gospe. 13. junija 1917 je Marija rekla mali Luciji: »Moje brezmadežno Srce bo tvoje zavetje in pot, ki te bo pripeljala k Bogu.«

Vir: Newsletter št. 47

Njuna mama ju je posvetila Devici Mariji

Dvojčka Monika in Kristjan Moya, rojena januarja 1974 v Casablanki v Čilu, sta pred kratkim izvedela, da ju je mati kot novorojenčka, posvetila Devici Mariji. Danes je Kristjan duhovnik in Monika redovnica. Tu je njuna zgodba:

Sestra Monika je naredila slovesne zaobljube v Kongregaciji Hčera Svete Marije od Božje Previdnosti v Čilu leta 2017, njen brat dvojček je sedaj duhovnik v svetišču Nuestra Señora Purísima de Lo Vásquez, v Čilu.

Izvedela sta, da ju je njuna mama posvetila Devici Mariji, ko sta bila stara tri mesece, ko sta bila v kritičnem zdravstvenem stanju v bolnici. Njuna mama je gojila globoko pobožnost do Nuestra Señora Purísima de Lo Vásquez (Naša Prečista Gospa). Življenje svojih otrok je izročila Devici Mariji. »Takoj po posvetitvi sva oba začela ozdravljati« pove sestra Monika.

Za slovesnost svojih večnih zaobljub je sestra Monika izrazila željo, da bi daroval sveto mašo in vodil slovesnost, ki jo običajno vodi škof, njen brat dvojček. Kongregacija je sprejela to prošnjo redovnice. Njen brat se nahaja v župniji, ki jo je obiskovala njuna mati, ko sta dvojčka zbolela. Prav tam je njuna mati prosila Devico Marijo milost za svoja dvojčka.

Posvetitev Jezusu po Mariji

Poglejmo nekoliko starejše pričevanje:

V naši župniji je bil ob prehodu v tretje tisočletje misijon pod naslovom "Izročimo se Jezusu po Mariji". Vsa župnija se je ob sklepu misijona v soboto, 5. maja tega leta, posvetila brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Odtlej stoji kip Matere Božje z Detetom pred domačo župnijsko cerkvijo in župnijsko občestvo vsako leto ob obletnici obnavlja posvetitev. Temu dogajanju so sledile osebne in družinske izročitve ob tihih osebnih in skupnih pripravah. Oblikovale so se binkoštne dvorane (zdaj jih je sedem), kjer s posvetitveno molitvijo vsak mesec obnavljamo posvetitev in v skupni molitvi, premišljevanju Božje besede in Marijinih sporočil gradimo novo dobo ljubezni in zaupanja. Kaj se le more zgoditi skupnosti, ki je povezana z Marijo in Jezusom, če se zavedamo resničnosti stavka, da se Marijin otrok ne more pogubiti?

V letu 1995 je v oktobru potekal misijon z naslovom "Kristus, sijaj resnice". V tem Marijinem mesecu smo se zatekali k njej – naši nebeški Materi in ženi novega adventa, da bi nam podarila Jezusa, ki je POT, RESNICA IN ŽIVLJENJE. Sad misijona je bila župnijska evharistična skupnost in redna molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim vsak četrtek. In končno smo v maju svetega leta 2000 v luči velikega jubileja imeli misijon z naslovom "Kristus včeraj, danes, vedno – in za vse".

Eno od pričevanj je tole:

»Osebna pot naše družine je bila v tesni povezavi z misijoni in neizmernimi milostmi, ki jih podarja ta sveti čas. Bili smo popolnoma zlomljeni, ko smo v prometni nesreči izgubili šestnajstletnega sina in brata; to se je zgodilo v Marijinem letu 1989. Bili smo izgubljeni in nemočni, zagrnila nas je tema, pa vendar je v nas tlelo hrepenenje za polnostjo življenja. Vpila sem k Bogu, od katerega sem se kot dekle in mlada žena odvrnila. V moji podobi iz mladosti je bil to Bog, ki preži na moje napake in grehe ter me kaznuje. Takega Boga nisem potrebovala. Ustvarila sem si svojo podobo o njem. Tudi Cerkve sem se ogibala in otrok nisem vzgajala v strahu Božjem, mož pa tudi ni imel vere. Toda zdaj je udaril po meni. 'Gospod nisem vredna, da prideš k meni, ampak reci le besedo…' To je bil moj klic na pomoč vsak trenutek in na vsakem koraku.

Od Boga, ki grmi iz oblakov, sem se vzpenjala k Bogu sopotniku, živemu Bogu, ki bedi nad mano in me hoče rešiti za vsako ceno in ki je trpel ter umrl tudi iz ljubezni do mene. Klicala sem k njemu, da mi da moč, zaupanje in vero. Ostrmela sem nad Božjim posegom in prepoznala njegov načrt. Moral mi je vzeti najdragocenejše na tem svetu, moral je vzeti življenje, da bi si pridobili Življenje in ga imeli v obilju za večno.

To je bila zame popolna spreobrnitev, nov začetek, novo rojstvo, luč milosti, ki mi je odprla srce za Boga in mi odstrla pogled v nebesa. To je bilo odkritje neskončne Božje ljubezni in usmiljenja, nenadomestljivi dar Božje odveze, čudež, ki je v meni prebudil novo življenjsko moč, da sem lahko spet ljubila, se veselila in delala, sveta bližina, ki je pregnala otopelost in malodušje, osmislila pa življenje in smrt.

Še več! Zavedla sem se posebnih znamenj in spoznala, da je sredi vseh težav in zablod nad mano bedela Marija, mati tistega Življenja, iz katerega vsi živimo. Spomnila sem se, kako sem kot deklica v molitvi klečala pred šmarničnim oltarčkom v svoji sobi. Oklenila sem se Božje Matere in se ji 12. oktobra 1994 posvetila. Z vso dušo sem ji zaupala svojo družino. Spomnila sem se, da sva z možem pred petindvajsetimi leti sklenila zakonsko zvezo pred njenim oltarjem v stolni cerkvi v Ljubljani. Dne 12. julija naslednjega leta se je Mariji posvetil najmlajši dvanajstletni sin. Mislila sem, da je premlad in da še ne more dojeti posvetitve. Hotela sem, da počaka na birmo, a je jokal, da ne razume, kaj hočem od njega, in se pridružil skupini birmancev, ki se je tedaj pripravljala na posvetitev. Na veliki šmaren leta 1996 (svoj rojstni dan) je posvetitev opravil mož in 10. maja 1997 sedemindvajsetletna hči. Zdaj to posvetitev živi tudi njena družina.

To je naša pot trpljenja in odrešenja. Nikoli več se nočemo odtegniti Marijinemu varstvu, niti v bridkosti niti v veselju, zakaj samo Bog ve, kakšna bi bila naša pot, če naša župnija ne bi bila tako marijanska ter naš dušni pastir ves Marijin in bakla samotnim popotnikom. Naj vzkliknem s psalmistom: 'Gospod, delež moje dediščine in mojega keliha, ti vodiš mojo usodo!' (Ps 16,5).«

V. K.

Sadovi ljubezni do Boga

Ljubezen nas združuje z Bogom, ki je ljubezen. Tako se poglablja prijateljstvo z njim. V popolni ljubezni se z Bogom po delovanju Svetega Duha tako rekoč spojimo, kakor se dve tekoči žareči kovini zlijeta v eno. Ljubezen med dvema človekoma ta dva človeka nikoli tako tesno ne poveže med seboj.

Kdor Jezusa resnično ljubi, bo deležen ne samo njegove ljubezni, ampak tudi Očetove: “Kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel” (Jn 14,21). Jezusova ljubezen se bo pokazala v tem, da se bo na poseben način razodel.

Če rastemo v ljubezni, je naša duša vedno bolj čista. Dogaja se, kar je rekel Jezus farizeju Simonu o grešnici: “Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi” (Lk 7,47).

Po nadnaravni ljubezni Bog deluje na našo voljo. Tako se z voljo odločamo za dobro, za izpolnjevanje Božje volje. Krepost ljubezni ustvari v nas sposobnost in stalno nagnjenje, da ljubimo Boga in mu zvesto služimo.

Po ljubezni do Boga rastemo in se poglabljamo v krepostih, saj ljubezen oživlja vse kreposti. Tako rastemo v svetosti, ki je predvsem v ljubezni do Boga in do bližnjega. Vedno bolj postajamo deležni Božje svetosti, kajti on ni le ljubezen, ampak je tudi svetost. Ljubezen povzroča čudeže in posvečuje človekovo življenje.

Ljubezen do Boga odrešuje, ker po njej odrešuje Bog. Ljubezen zelo zdravilno vpliva na dušo in telo ter krepi celotnega človeka. Prinaša nam mir, pomaga nam nositi vsakdanje križe. Rane naše duše, za katere medicina ne pozna zdravila, se zacelijo.

Ljubezen do Boga nas razveseljuje in osrečuje. Nič več ne iščemo veselja in sreče drugje. Marija Magdalena ni bila zadovoljna ne z angeli ne z vrtnarjem, ampak je iskala samo Gospoda (Jn 20,11-16). Modrim z vzhoda ni bilo za blišč jeruzalemskega mesta in templja, ampak so iskali samo novorojeno Dete.

Velja, kar je zapisal sv. Frančišek Saleški v knjigi Teotim: “Kdor zares ljubi, skorajda ne najde veselja drugje kakor v tistem, kar ljubi. Zato se je velikemu sv. Pavlu vse zdelo 'izguba' in 'smeti' (Flp 3,8) v primerjavi z Zveličarjem.”

Čim bolj Boga ljubimo, tem bolj ga spoznavamo, tem bolj smo mu podobni. Če smo zasidrani v ljubezni, težimo v neskončnost. Le tisto bo ostalo za večno, kar je narejeno iz ljubezni, kajti “ljubezen nikoli ne mine” (1 Kor 13,8).

Tomaž Kempčan je zapisal: “Kdor namreč z vsem srcem ljubi Boga, se ne boji ne smrti, ne kazni, ne sodbe, ne pekla, zakaj popolna ljubezen varno vodi k Bogu.”

p. Anton

Kako rastemo v ljubezni do Boga?

Naša glavna naloga na zemlji je, da vse življenje rastemo v ljubezni in s tem v svetosti. “Tisti, ki ne raste, že s tem nazaduje,” pravi sv. Katarina Sienska. Ponovno si pomagajmo s podobo delavca (najemnika) in otroka. Delavec ne služi lastniku podjetja iz strahu pred kaznijo. Vendar njegova ljubezen ni popolna, ker išče lastne koristi. Delavec dela za pravično plačo in za druge ugodnosti, ki mu po zakonodaji pripadajo. Takoj bi se razhudil, če bi mu kdo kratil njegove pravice.

Takšne daj-dam odnose prenašamo tudi na Boga in v tem primeru smo kakor njegovi najemniki ali delavci. Če Boga tako ljubimo, pričakujemo od njega lastne koristi: večno plačilo v nebesih, na zemlji pa razne ugodnosti, zdravje, materialno preskrbljenost in duhovno tolažbo. Pogosto mislimo bolj na korist, zaradi katere ljubimo Boga kakor na Boga samega. Ne sledimo Bogu, ampak zadovoljstvu, ki ga najdemo v Bogu. Pričakujemo, da se bo nam bolje godilo kakor tistim, ki se za Boga ne zmenijo.

Da ta ljubezen ni popolna, se pokaže takrat, ko od Boga ne prejemamo več duhovne tolažbe in smo izpostavljeni raznim preizkušnjam. Nesrečni smo, razburjamo se in se pritožujemo nad Bogom, kar je znamenje, da se še nismo popolnoma znebili sebičnosti.

Če zavestno živimo kot Božji otroci, ljubimo Boga brez ozira na njegovo plačilo. To je sinovska ali prijateljska ljubezen. Isto velja za tiste, ki gledajo na svojo dušo kot na nevesto ženina Jezusa Kristusa. V tem primeru gre za zaročno ljubezen.

Do sinovske ali prijateljske ali zaročne ljubezni je mogoče priti, če vztrajno sodelujemo z Božjo milostjo. Na tej stopnji nas Bog ljubi kot svoje prijatelje in se nam razodeva kot svojim otrokom in kakor se razodeva ženin nevesti. Velja namreč Jezusovo zagotovilo, da nas bo ljubil in se nam razodel (prim. Jn 14,21).

Popolna ljubezen je dar Svetega Duha. Človek na tej stopnji ljubezni je z Bogom tesno povezan v goreči molitvi. Pripravljen je zaradi Boga sprejeti kakršno koli trpljenje in preizkušnjo. Pripravljen je služiti bližnjemu in ga voditi k Bogu. Ljubezen okuša sam, hkrati pa jo izkazuje bližnjemu. Pripravljen je Bogu v čast sprejeti različne žalitve in krivice: posmeh, zaničevanje, mučenja, očitke, preganjanja. Če kristjan vse te in podobne preizkušnje iz ljubezni do Boga potrpežljivo prenaša, je na stopnji popolne ljubezni. Iz nepopolne ljubezni je prešel v popolno. Upodobil se je po Križanem, ki je bil v najhujšem trpljenju potrpežljiv in ni godrnjal.

Popolni so se odpovedali svetu in svoji sebičnosti. So v duhu in v volji ubogi. Človek v popolni ljubezni je ponižen, potrpežljiv, srčen in vztrajen. Nič mu ne morejo niti hudič s svojimi skušnjavami niti ljudje s svojim obrekovanjem in žalitvami. Človek se ob vsem tem, če v popolni ljubezni vztraja, še bolj utrdi in posveti.