S seboj je nosil kip Brezmadežne Device Marije

Leta 1865 je bil v Illfurtu v Alzaciji (Francija) nek otrok žrtev strašne hudičeve obsedenosti, ki ga je mučila štiri leta. Za osvoboditev tega ubogega otroka so poskusili vse, vendar ni bilo uspeha. Nekega dne pa je s škofovim pooblastilom prišel nek redovnik, da bi nad otrokom izvedel eksorcizem. S seboj je imel kip Brezmadežne Device Marije.

In glej, čudež! Brž ko se je redovnik pojavil, je hudič prek obsedenega otroka pričel kričati: »Ah! Tukaj je s svojo veliko Gospo … Sem že premagan! Treba je, da odidem.« Otrok je bil takoj osvobojen.

V spomin na to čudovito osvoboditev so prebivalci Illfurta na osrednjem trgu naselja postavili čudovit kip Brezmadežne Device Marije, ki ga lahko občudujemo še danes.

Odlomek knjižice: Le chapelet des enfants (Rožni venec otrok)

To ni Božje delo

Sveti Filip Neri je bil velik Marijin častilec in škofje so se radi obračali nanj za preverjanje avtentičnosti mističnih darov. Njegova ponižnost in pokorščina po Marijinem zgledu, mu je omogočala nezmotljivo razkrinkanje lažne mistike, kajti hudič je domišljav in samosvoj.

Nekega dne, leta 1560, ko so bila mnenja kardinalov glede avtentičnosti videnj neke redovnice deljena, so ga zaprosili za mnenje. Svetnik je mlado redovnico, namišljeno vidkinjo, ki je prihajala predenj, ljubeče pogledal in ji dejal:

»V resnici nisem hotel videti tebe, videti sem hotel svetnico!«

»Toda oče, jaz sem tista svetnica!«

»Tako! Svetnica si ti! Hvala!«

Sveti Filip Neri je sporočil kardinalom: »To ni Božje delo!«

Prevod iz: Etoile Notre Dame št. 148, oktober 2006

Svetišče, posvečeno »Mariji, ki razrešuje vozle«

12. februarja 2018 se je msgr. Dominique Rey, škof v Fréjus-Toulonu (Francija), odpravil blagoslavljat prvo uradno svetišče, ki je posvečeno »Mariji, ki razrešuje vozle«. To se nahaja v župniji Brezmadežnega spočetja Device Marije v središču mesta Toulon v Franciji.

Že nekaj let svetišče sprejema večje število romarjev, ki prihajajo, da bi tam pustili svoje vozle in trpljenja, poleg tega pa še zahvale. Odprto je od 7h do 19h šest dni v tednu in tja se lahko odpravimo, da Mariji zaupamo svoje namene. Vsak ponedeljek se v svetišču ob 18h obhaja slovesna sv. maša v čast Mariji, ki razrešuje vozle in za vse zaupane namene. Svetišče privlači številne romarje z vsega sveta. Ob Marijinih nogah je postavljeno veliko zahval (ex voto). Nekatere so narejene ročno, druge so vklesane na marmorne plošče, vse pa so v zahvalo

Devici za tiste vozle, ki jih je razrešila.

Vir: Augsburg, Marie qui défait

Fatima

Za Marijo iz Fatime v svojem otroštvu nisem nikoli slišala. V času njenega prikazovanja je divjala 1. svetovna vojna. Moj ded je bil tedaj v ruskem ujetništvu, babica se je na kmetiji sama z ostarelo taščo in dvema majhnima otrokoma, ubijala kakor je vedela in znala. Očitno tudi v času odraščanja glas o Fatimi ni segel do moje matere. Česar pa o svetih rečeh ni vedela ona, tudi jaz nisem vedela. V mojem otroštvu smo se tako z molitvijo zatekali k našim starim preizkušenim svetnikom. Potem pa se je kar iznenada razširilo vedenje o Mariji iz Fatime in s svojimi sporočili človeštvu seglo globoko v našo zavest.

Naj bo torej Marija iz Fatime moja zavetnica. Morda mi moja mati prav zato ni izbrala nebeške priprošnjice, da sem se lahko odločila sama.

Valerija Ravbar

Brezje, Višarje, Lurd

Neko noč med vojno se je k nam zatekel mlad komunist iz soseščine in prosil očeta, naj ga skrije, ker je izvedel, da ga baje hočejo to noč ubiti. Z očetom sta se potuhnila v sobi in vso noč prisluškovala, če se bo kaj zgodilo. Potem pa sta res zaslišala, da nekdo hodi okoli hiše. V strahu sta se zaobljubila, da bosta šla k Marji na Brezje, če preživita to noč. Človek, ki se je motovilil okoli hiše, je bil nek partizanski kurir, ki se je izgubil in je spraševal za pot. No, vojna je minila. Preplašeni mladenič je po vojni postal velik funkcionar v Ljubljani. Pozabil je na domače kraje in na zaobljubo brezjanski Mariji. Toda čudno – ali je bilo takrat res tako težko iti na Brezje? Razumem mladega funkcionarja, ne vem pa, zakaj ni šel oče, ampak je vedno samo pripovedoval o tej zaobljubi, kot da se tega bremena z duše nalašč ne bi hotel znebiti. Ali pa je menil, da bi bila zaobljuba izpolnjena samo, če bi šla na Brezje oba z sozaobljubljencem, in je čakal, da se bo nekega dne pojavil na pragu. Ni ga pričakal. Šele v pozni starosti smo očeta peljali na Brezje, a nisem imela občutka, da je bila obljuba zanj izpolnjena.

Bolj romantična je bila zgodba o Mariji z Višarij. V otroštvu sem brala zgodbo z naslovom Višarska polena. Če so bile Brezje nekako domače in blizu in sem verjela, da jih bom slej ko prej obiskala, so se mi zdele Višarje povsem nedosegljive. Ko sem potem poromala na Višarje že s svojo družino, ni bilo nič tako, kot sem si predstavljala. Peljali smo se z žičnico, zgoraj nas je pozdravilo glasno navijanje narodno zabavne glasbe, »štanti« s spominki, kot na vsakem sejmu, v cerkvi pa Kraljeve slike, ki pri meni, žal, ne zbujajo globokih čustev. Skratka nobene sledi od spokornih misli, ki so prevevale romarje iz knjige, ko so na ramenih tovorili težka polena in s tem olajšali svoje duše.

Pri hiši je bil vedno tudi kip Lurške Marije. Vsako leto meseca maja smo ga prinesli iz spalnice v hišo in okoli njega razporedili šopke s šmarnicami. Tudi o Lurški Mariji sem največ izvedela iz knjige. Toda v tej knjigi je bila glavna junakinja Bernardka. Vendar zanjo v mojih predstavah ni bilo mesta. Marijo sem si predstavljala ob izviru našega potoka. Verjela sem, da ni doma samo v daljnem Lurdu. No, ko sem čez mnogo let obiskala Lurd, ni bilo nobene možnosti za pogovor z njo v tišini skrivnostnega izvira. Natočili smo lurško vodo iz velikih cistern, do katerih smo se prebijali v nepregledni koloni. Množice romarjev, molitve v vseh jezikih in posebno podnebje na visoki planoti, so gotovo storili svoje, da smo se počutili nekako posebno. Pa vendar čutim, da je zame pravi Lurd in pravi kraj za molitev prav tam, kot v mojem otroštvu – ob našem potoku.

Vse »moje« Marije

Marijino ime

Moji babici je bilo ime Marija. God je imela 8. septembra, ko je na koledarju zapisan velik praznik – rojstvo Device Marije. Ko sem bila otrok, me je mama na ta dan poslala, da sem ji nesla steklenico brinjevca. Danes, pol stoletja po njeni smrti, ji na ta dan prižgem svečo na grobu. Tudi moji materi je bilo ime Marija. Rodila se je 16. julija, na sam god Karmelske Matere Božje. Zelo je bila ponosna na svojo nebeško zavetnico in neizmerno ji je zaupala. Ker v teh dneh goduje tudi sv. Marjeta, zavetnica naše podružnične cerkve, je bilo za mamin god vedno praznično. Ko smo pekli štruklje za »žegnanje«, smo z njimi počastili tudi njen god.

Jaz sem se rodila v porodnišnici. Če bi prijokala na svet v domači hiši, mama najbrž ne bi mogla sama odločati o mojem imenu, saj so imeli sorodniki, predvsem ded, v mislih imena raznih imenitnih sorodnic. Mama pa je že od otroštva vedela, kako bo ime njeni hčeri. Ko je bila še majhna deklica, je prihajala na njen dom potovka s Polja pri Višnji Gori, ki je odkupovala jajca. Nekoč je imela s seboj vnukinjo, hčerko sina, ki je živel nekje daleč od doma. Potovka se je zaklepetala z babico. Ker ji je med tem vnukinja izginila izpred oči, jo je poklicala: »Valči, Valči!« Babica se je začudila, kakšno čudno ime je to, pa je je potovka razložila: »Njena zavetnica je sv. Valerija. Prelepo ime, a jo kličejo Valči, ker je krajše.« Moja mati je med tem čepela na stopnicah, ki so iz veže vodile na podstrešje in si te besede za vedno vtisnila v spomin. Že takoj naslednji dan po mojem rojstvu je prišla ena od sester v sobo, kjer so ležale mlade matere in vprašala, če katera želi, da nese njenega otroka krstit k bližnjemu sv. Petru. Takrat je bilo še v navadi, da so otroke krstili čim prej po rojstvu. V tistih prvih povojnih letih pa je najbrž tudi marsikatera mati rada opravila ta zakrament brez velike pozornosti. No, tako sem bila krščena kar na hitro, brez prisotnosti botrov. Mama je samo povedala imeni svojega strica in tete, ki bi bila najbrž tudi sicer moja botra. In ime? Bilo ji je jasno, da zdaj lahko da zapisati Valerija. Toda očitno se ji je zdelo, da me mora izročiti tudi v varstvo Mariji. Tako so kot moje prvo ime zapisali Marija. Tega imena sicer nisem nikoli uporabljala. Kadar je šlo za uradne dokumente pa sem seveda morala stisniti v navadno majhne razpredelnice obe imeni. Zato sem včasih razmišljala, da bi se enemu imenu odpovedala. Toda kateremu? Težko bi bilo črtati ime, pod katerim so me vsi poznali. Toda, da bi se odpovedala Marijinemu varstvu, je bilo nepredstavljivo. Tako imam še vedno obe imeni. Toda nikoli v življenju mi ni mama povedala, katera Marija je pravzaprav moja zavetnica.

Pa še dve Mariji sta me spremljali v mojem otroštvu. Prva je bila Žalostna Mati Božja iz stiške bazilike. Fotografija njenega oltarja je visela v naši »hiši«, kakor smo nekdaj rekli dnevni sobi. Na to podobo smo se vedno obračali s tihim spoštovanjem. Mama je znala povedati, da vse naše težave niso nič v primerjavi z njenim sedemkrat prebodenim srcem.

Druga pa je bila muljavska Marija Vnebovzeta. Ta je bila nam otrokom bolj pri srcu. Bila je vsa zlata sredi prav tako zlatih in okrogloličnih angelčkov. Pa tudi k maši smo raje hodili na Muljavo kot v Stično. Malo zato, ker je bilo bliže, malo zato, ker smo tam imeli več sorodnikov in smo vedno po maši še malo poklepetali.

Občestvo med zakoncema

Prvo občestvo je tisto, ki nastane med zakoncema v moči zakonske ljubezenske zveze, po kateri "nista več dva, ampak eno telo" (Mt 19,6). V tem občestvu morata rasti vsakodnevno. Vsak dan si morata obljubiti ljubezen, ki je pripravljena dati življenje za drugega, vsak dan znova morata biti pripravljena odpustiti si vse in začeti znova, se videti z novimi očmi. Imeti morata vse skupno. Biti morata pripravljena vse življenje deliti to, kar imata, in to, kar sta. Vedno morata biti pripravljena poslušati drug drugega do konca, spoštovati drug drugega mnenje in služiti drug drugemu, skratka biti v oporo, v pomoč drug drugemu. Vse, zlasti pa pomembnejše odločitve, morata sprejemati skupno, v edinosti.

dr. Alojz Snoj