Ko smo se vračali od
izraelskega parlamenta, je bilo že temno. Torej nam je ostala samo še pot domov
v Betlehem.
Pri mizi sem sedel poleg
škofa Jurija. Bilo je lepo, saj nam je tudi pri večerji povedal marsikaj
zanimivega. Vedno sem občudoval njegovo široko razgledanost. Bil je pravi
leksikon znanja, posebej še na svetopisemskem področju.
V sobi sva se s bratom
Frančiškom hitro spravila spat. Tudi jaz sem hotel zjutraj biti pri sveti maši
v votlini Jezusovega rojstva. Ker sem bil utrjen, ni bilo zaspati nobena
težava.
Oba z bratom Frančiškom sva
se zbudila že okoli štirih. Hitro sem se uredil in začel moliti brevir. Toda
pazil sem, da ne bom zamudil svete maše v votlini rojstva. Dovolj zgodaj sem
odšel na recepcijo in tam malo počakal. Prišel je gospod Miro Šlibar in skupaj
sva odšla v zakristijo v cerkvi svete Katarine. Tam smo se oblekli in
pripravili za sveto mašo. Ker so pred nami že bili duhovniki iz Poljske, smo se
dogovorili, da bomo brali evangelij slovensko in tudi del kanona molili v
slovenskem jeziku. Ko je bila ura pet do petih smo odšli v votlino. Bila je že
polna. Precej je bilo nas slovenskih romarjev, še več pa Poljakov.
Sveta maša v votlini
Jezusovega rojstva je bila zame nekaj posebnega. Nikoli v življenju nisem
mislil, da bom lahko na tako svetem kraju daroval sveto mašo. Mislil sem, da je
pač to nemogoče. Toda pokazala se je priložnost.
Skušal sem se čim bolj
vživeti v kraj in dogodek. Berila in mašna besedila so bila božična. Skušali
smo podoživeti božični dogodek.
Marija in Jožef sta bila vsa
žalostna, ker nista mogla najti prenočišča. Tu v tej revni votlini se je
zgodilo tisto, kar je Bog načrtoval za odrešenje ljudi. Čas se je dopolnil in
Bog se je učlovečil. Rodil se je kot človek, da bi nam bil čisto enak. Trpel je
vse to, kar nas ljudi marsikdaj v življenju pesti. Toda to ga ni priklepalo k
tlom in mu jemalo poguma. Kljub temu, da je bil v telesu, je bil vedno tesno
povezan z Očetom.
Dete, ki se je rodilo, je
bilo táko, kot vsi drugi otroci. Nebogljeno, majhno, a to je bil pravi Bog, ki
se je rodil kot človek. Večina ljudi tega ni opazila. Samo Božja Mati in tisti,
ki jim je bilo po angelih razodeto, so razumeli, da to Dete ni navadno dete. Ob
njegovem rojstvu so videli Božjo roko, ki jim je po angelih oznanjala veselje,
ki bo za vse ljudi.
O Bog, v kako revni votlini
si se rodil! Uboštvo si izbral za svoj stil življenja. Nisi se rodil na dvoru,
čeprav je vse stvarstvo tvoja last. Pomagaj tudi meni živeti skromnost in
uboštvo, naj bodo moje oči vedno uprte v tebe, ki si edino bogastvo sveta. Naj
bom ves tvoj. Tudi moje srce naj bodo jaslice zate. Gospod, ne morem ti
ponuditi bogastva in lepote srca. Rad bi, a nimam. To, kar imam, ti podarjam.
Moje ubogo, grešno in revno srce naj bo tvoje bivališče. Ti ga boš uredil, ti
ga boš preustvaril. Tvoja navzočnost ga bo naredila toplega, čistega in
svetega.
Kako srečna je bila Marija,
ko je povila Božje Dete. Ni je zanimalo, kaj se godi okoli nje. Ni bila
žalostna zaradi uboge votline. Bila je srečna, ker se je rodil Božji Sin.
Prekipevala je od notranje radosti, da se je Bog človeku tako približal. Ne bo
več treba čakati prerokov, da jih Bog obudi. Sedaj je med ljudmi sam Božji Sin,
ki bo razodeval Očeta in njegovo ljubezen. O, ko bi ljudje vzljubili in
sprejeli Božjega Sina. To je bila gotovo Marijina želja.
Med mašo so peli poljske
pesmi. Lepe so bile, a ne tako domače, kot nežna slovenska pesem , ki človeka
kar zaziba ob jaslicah. Toda kljub temu sem bil vesel. Mogoče bo kdaj drugič
tu, kjer se je rodil Jezus, lahno zazvenela slovenska pesem.
Sveto mašo nismo dovolj hitro
končali. Po stopnicah je že prišel armenski menih, ki je s svojo navzočnostjo
opozarjal, da se je čas za katoliško bogoslužje že iztekel. Morali smo se
umakniti. Tak je pač dogovor! Tudi romarji, drugih krščanskih veroizpovedi imajo
pravico doživeti lepoto božičnega praznika. Tisto tiho, skoraj neopazno, tako
kot na prvi Božič.
Vesel sem se vrnil v sobo.
Vzel sem v roke brevir, da bi nadaljeval molitev. Pa ni šlo! Še vedno sem bil v
votlini, misli se mi niso hotele posloviti od tistega svetega kraja. O Gospod,
kako si velik, kako ti je moglo priti na misel, da si postal človek? Mar ni to
neskončno daleč od tvoje slave? Mar si mogel postati človek, ko si vendar čisti
duh? Da, Gospod, pri tebi je vse mogoče! Pri tebi je mogoče toliko ponižanje,
tolik sestop iz nebeške sreče. Nisi bil nesrečen, ker si sprejel človeško telo.
Nasprotno, bil si srečen, da si postal človek, da si nam bil tako blizu. Bil si
srečen, da nam boš lahko čisto po človeško spregovoril. Tako, da te bomo
razumeli, da te bomo slišali, da te bomo videli. Kako nas imaš rad! Sedaj
razumem, zakaj si rekel, da naj se ne branimo iti s kom miljo ali še več. Iti
zato, da bi ga začutili, da bi ga razumeli, da bi mu lahko pomagali. Ti si
hodil ob človeku, da bi ga začutil, da bi ga razumel, da bi mu lahko pomagal.
Gospod, odpri mi srce, da bom tudi jaz začutil tvojo ljubezen, začutil, da mi
hočeš pomagati.
Sedel sem na postelji z
brevirjem v rokah. Nisem molil, strmel sem nekam daleč v neznano. Še bolje,
strmel sem ob božični skrivnosti. Ko bi jo mogel vsaj malo globlje razumeti! Ko
bi bil bolj navdušen ob novici, da se je Bog učlovečil. Eden od svetnikov je
bil tako presunjen od božične skrivnosti, da je vedno, ko mu je prišlo na misel
Božje učlovečenje, zajokal od ganjenosti. Bil je ves prevzet od Božje
ponižnosti.
Tiho sem odšel v jedilnico in
se tam sešel z drugimi romarji, ki so že poskrbeli za svoje telo. Tudi jaz sem
se potrudil, saj dokler smo še v tem telesu, enostavno moramo upoštevati
njegove potrebe. S sobrati duhovniki smo se pri mizi marsikaj pogovorili. Vsak
je doživel kaj lepega, videl nekaj, kar je drugim ušlo iz pogleda. To smo drug
drugemu delili, duhovna doživetja ob hvaležnem uživanju hrane. Iz množice
romarjev, ki smo pred več kot enim tednom začeli pot, je nastala lepa romarska
družina, ki je dihala isto duhovnost in se hranila z isto besedo.
Tudi ta dan, ki je bil pred
nami, smo nameravali preživeti v Jeruzalemu. Odložili so nas pred cerkvijo v
vrtu Getsemani. Prva postaja našega obiska je bila starodavna Marijina cerkev v
Cedronski dolini. To je čisto poleg vrta Getsemani. Ob tej cerkvi se zelo dobro
vidi, kako se je Cedronska dolina spreminjala. Sprva je bila precej bolj
globoka. Potem pa so stoletja nanesla vanjo veliko materiala. Prvotna struga
potoka Cedron se je čedalje bolj zasipala. Ko so cerkev zgradili, je bila
Cedronska dolina veliko nižja. Ker se je vedno več materiala nasipalo, je
cerkvica naenkrat postala skoraj zasuta. Niso je podrli. Ohranili so jo. Le
stopnice so zgradili, da se je lažje prišlo dol v cerkev. Tako danes v cerkev
vodi cela vrsta stopnic, ki dokazujejo, kako nizko je bila prvotna dolina.
To je cerkev Marjinega
zaspanja ali smrti. Niso je zgradili katoliški kristjani. Ikona v glavnem
oltarju lepo prikazuje dogodek. Marija, ki je zaspala, je na mrtvaškem odru.
Okoli nje so zbrani apostoli, zadaj za odrom pa Jezus v nebeškem siju, ki
pričakuje svojo Mater, da ji da nebeško krono. Ob Jezusu sta angela, ki
spoštljivo dvigata prt, na katerega je položena Marija.
V cerkvi je polno oljnih
svetilk, ki visijo s stropa. Da veliko gorijo, se vidi na stropu in stenah, ki
so črne in zakajene.
V cerkvi je še veliko drugih
ikon. Videli smo tudi take, ki so bile, razen obraza, v celoti oblečene s
srebrom ali zlatom. Iz ljubezni do Matere Božje so bili romarji pripravljeni
veliko darovati, da so lahko nastale tako čudovite umetnine.
p. Branko Petauer
