Srečanje z lučkami v Stični

V četrtek zvečer, 25. avgusta, smo se zbrali v Stični: LUČKE, starši, prijatelji in duhovni voditelj g. opat Janez Novak. Skupina »Romar«, ki je z nami delila jedilnico, si je izbrala duhovne vaje v tišini, zato smo bili postavljeni pred izziv, da se pri posameznih obrokih, ki jih bomo delili z njimi, tudi mi umirimo in smo čim bolj v tišini. Pričakovala sem, da bo to za naše LUČKE velika težava, a se je izkazalo, da je bila to čudovita spodbuda za našo umiritev. Samo v mirni vodi namreč lahko prepoznaš svojo podobo. Bogu in sv. Moniki, posebni zavetnici našega malega oratorija za LUČKE, hvala. Ona nam je pomagala, pogledati se v ogledalu mirne vode.

Prvi večer smo začeli z lučkarsko sveto mašo, ki je bila resnično nekaj posebnega. Pri njej smo se namreč spomnili vsak svojega krstnega zavetnika in svojega krstnega botra. Oživili in osvežili smo svojo pripadnost Jezusu in veselje Božjega otroštva. Srčke, kjer so bila z zlatimi črkami napisana naša imena, je vsakemu posebej pripel g. opat Janez Novak, njemu pa sem ga smela pripeti kar jaz.

Za petje pri sveti maši in za budnost pri fotografiranju je skrbel LUČKARSKI OČKA g. Janez Vrhovnik. LUČKI Ivan in Jani sta bila zelo skrbna ministranta pri vseh svetih mašah. Po sveti maši prvega večera, pri kateri smo bili zelo močno povezani z nebesi, saj smo priklicali k sodelovanju vse naše krstne zavetnike in krstne botre, smo zapeli še angelčka in odšli k počitku.

V petek je bil god svete Monike, zato smo se posebej povezali z njo in resnično občutili, da nam je stala ob strani. Pričevalski zakonski par Janez in Nika Vrhovnik sta ta dan doživljala še posebej močno, saj je bil povezan z njunim osebnim praznikom. V zaupnem pogovoru smo si podelili svoje lepe izkušnje doživetja Božje bližine in tudi težke, mračne trenutke stisk in osamljenosti.

V pripravi na sveto spoved smo se pogovarjali o grehu in skušnjavah hudobnega duha. Vse LUČKE so k sveti spovedi nesle črno zvito kačo, ki jo je gospod opat obesil na križ, prejele pa so prižgano čajno svečko v lepi posodici, ki jo je vsaka posebej odnesla na oltar. Jezus je vzel nase vse kače in naše grehe in nam podaril ODREŠENJE: odpuščanje in usmiljenje. Po kosilu in popoldanskem počitku smo nadaljevali z ustvarjalno delavnico pod vodstvom lučkarske prijateljice Metke Šilc. Izdelovali smo čisto prave rožne vence, ki smo jih pred sveto mašo položili pred oltar. Čudovit je bil pogled na malo morje svetih rožnih vencev, ki so krasili oltar v opatovi kapeli. Sveta maša, ki smo jo po sveti spovedi doživljali še posebej globoko, je bila vrhunec občutenja BOŽJE BLIŽINE. Oživljanje evangelija nas je opozorilo na talente, ki so nam podarjeni in smo jih dolžni pomnožiti. Vsi skupaj smo osvežili predvsem talent pripadnosti skupnosti VERI IN LUČI in skupaj zmolili MOLITEV VERE IN LUČI.

V petek smo se nekateri v opatovi kapeli pridružili srečanju posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, na katerem smo pred Najsvetejšim molili rožni venec, peli litanije, poslušali o fatimskih pastirčkih in se udeležili tudi svete maše. Bogu hvala za številne milosti, ki smo jih bili nepričakovano deležni.

V soboto smo v ustvarjalni delavnici izdelovali angela miru z napisom MOLITE. Spodbujal nas je, da bi rožne vence oživili. Trudili se bomo, da ne bodo le viseli na steni, ampak v naših rokah postali žive verige, ki zvežejo hudiča in ga vržejo v pekel.

V soboto smo prav vsi starši in prijatelji sklenili posebne molitvene zaveze, da bomo postali »FATIMSKI PASTIRČKI«, ki molijo za posamezno LUČKO. Podobno kot so nekateri sprejeli molitveno oskrbništvo za posamezne žrtve povojnih pobojev, smo tudi mi sprejeli molitveno oskrbništvo za posamezne LUČKE. Zanje vsak dan zmolimo vsaj desetko rožnega venca ali kakšno drugo molitev ali darujemo žrtvice po zgledu fatimskih pastirčkov. V pobudi IMENA ZAPISANA V NEBESIH je trenutno 50 fatimskih pastirčkov, ki molijo za 50 oseb s prizadetostjo. Želeli pa bi, da bi se prav za vsako LUČKO našel »pastirček«, ki bo molil prav zanjo. Tako bomo izpolnili fatimsko naročilo in tudi mi pomagali, da se izpolni Marijina napoved: MARIJINO BREZMADEŽNO SRCE BO ZMAGALO.

Pri sveti maši nas je g. opat blagoslovil in poslal na pot molitvenega oskrbništva naših LUČK.

Kdor izmed vas bi želel prevzeti molitveno oskrbništvo za posamezno LUČKO in postati FATIMSKI PASTIRČEK, naj svojo odločitev javi na naslov: MOJCA KASTELIC, ŽALNA 28A, 1290 GROSUPLJE, tel. 031 234 402 ali na e-naslov: gabri@siol.net.

Prijazen lučkarski pozdrav.

Mojca Kastelic

Duhovne prireditve v Stični v letu 2016/17

DECEMBER

1.– 4. P. Vital Vider, zakonci z otroki

9. – 11. Skupnost Emanuel, mladi

9. – 11. Srednješolci in 9. razred

11. ob 14.30 Bernardova družina

18. ob 15.00 molitev za domovino

31. ob 20.00 molitvena noč

JANUAR 2017

8. Ob 14.30 Bernardova družina

14. – 15. Skupnost Emanuel

19. – 22. P. Vital Vider

27. ob 20.00 češčenje najsvetejših Src

28. – 29. Skupnost Emanuel, samski

FEBRUAR 2017

10. – 12. P. Maksimilijan, birmanci

12. ob 14.30 Bernardova družina

17. – 19. P. Maksimilijan, birmanci

24. ob 20.00 češčenje najsvetejših Src

24. – 26. P. Maksimilijan, birmanci

Večdnevne skupine se začno ob 18.00 zvečer, če se po dogovoru s samostanom ne odločijo drugače.

Prijave sprejemajo voditelji skupin.

P. Andrej Benda, GSM: 041/918 432; e-naslov: andrej.benda@rkc.si

P. Krištof Čufer, GSM: 031/314 044; e-naslov: kristof.cufer@rkc.si

Ciril Čuš, GSM: 031/888 276; e-naslov: ciril.cus@rkc.si

P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si

Klemen Križaj (mag. Jože Kukman), Zdravo življenje, tel.: 01/787 70 65

P. Lojze Markelj, GSM 031/755 945

Romar, tel.: 040/576 914

P. Anton Nadrah, tel. 01/78 77 100; e-naslov: anton.nadrah@rkc.si

P. Branko Petauer, GSM 031/687 802; e-naslov: branko.petauer@rkc.si

P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si

Janez Novak; prijave: Mojca Kastelic: e-naslov: gabri@siol.net

Srečanja Bernardove družine v letu 2016

Mesečna srečanja Bernardove družine so v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 13. novembra in 11. decembra.

Shod častilcev JMS v letu 2016

Mesečna srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca so v Opatovi kapeli v Stični ob 20.00: 25. novembra in 31. decembra (molitvena noč!).

Povabilo animatorjem, njihovim župnikom in vsem častilcem JMS

Začeli bomo z rožnim vencem ob 9.00 v opatovi kapeli v Stični, nato bo mašna daritev. Od 10.30 do 13.00 bomo, poleg predstavitve nove knjižice p. Nadraha, ŽIVETI RESNICO IN KLIC FATIME, prisluhnili besedam predsednika Združenja dr. Alojza Snoja in še kakšnemu predavanju. Razpravljali bomo o pripravi na obhajanje fatimske stoletnice 12. maja 2017. Poglabljali se bomo v svoje naloge po obisku fatimske Marije romarice in prisluhnili pričevanjem v zvezi z napredovanjem češčenja JMS v Sloveniji. Dovolj časa bo za razgovor in reševanje konkretnih vprašanj.

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Iz samostanske kronike

V tem času sta bili dve seji. Na prvi se je 28. septembra zbral odbor Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu ter dorekel zadnje naloge, ki jih je bilo treba izpolniti v pripravi na slovo fatimskega milostnega Marijinega kipa 13. oktobra 2016 na Ptujski Gori. Slovo je bilo ob veliki udeležbi vernikov veličastno in daje upanje, da bo vseslovenski Marijin misijon obrodil trajne sadove poglobljenega krščanskega življenja.

V času polletnega Marijinega romanja po slovenski državi, ki letos obhaja 25-letnico samostojnosti, je izšla knjižica Antona Nadraha Pet prvih sobot v italijanskem in angleškem prevodu, en teden po Marijinem odhodu pa v slovenskem jeziku knjižica Živeti resnico in klic Fatime. Mati Marija v našem življenju. To je 7. knjižica v zbirki STO LET FATIME. Njen namen je, da nas spodbudi, da bi fatimska sporočila uresničevali v vsakdanjem življenju.

Na drugi seji, 15. oktobra 2016, je upravni odbor Sitika ugotavljal uspešnost poslovanja Sitika v letu 2015 in v prvem polletju 2016. Izrečene so bile tudi nekatere misli in spodbude, ki zadevajo prihodnje delovanje Sitika.

kronist

Po Mojzesovih stopinjah (14)

Škof Jurij nas je opozoril na Elijevo votlino na prevalu pod vrhom Sinaja. Tam je bival prerok Elija, ko je zbežal iz domače dežele, saj je ostal edini izmed Gospodovih prerokov. Pa tudi njemu so stregli po življenju. Na gori je ostal štirideset dni in se v tem času srečal z Gospodom, ki mu je spregovoril v lahnem šumljanju vetra.

Elijeva votlina je blizu razpotja, kjer se razideta dve poti ki vodita z gore. Na Mojzesovo goro je mogoče priti po dveh poteh. Ena je nekoliko daljša in manj strma. To smo izbrali za vzpon. Po tej poti je do dveh tretjin mogoče jezditi s kamelo. Je skoraj kot cesta, a z precej stopnicami. Drugo, bolj strmo pot so napravili menihi iz samostana svete Katarine. Kolikor je bilo mogoče so izklesali v skalo stopnice. Je krajša, ker pa je boj strma, jo romarji rabijo bolj za sestop z gore.

Pred Elijevo votlino je iz kamna zgrajena majhna zgradbica. Ob njej raste, oziroma je raslo mogočno drevo, mislim, da je bila terebinta. Škof Jurij je dejal, da je tisto drevo poimenoval Golovratka. Je namreč tako raslo, da ga spominja na kokoš golovratko. Spodaj ima del krošnje, potem golo deblo in spet na vrhu drugi del krošnje. Ko smo bili mi tam, je bilo to drevo že suho. Pod ogrado je bilo precej zelenega na sedlu. Izgleda, da se ob deževju tam nabere precej vode, ki omogoča, da dolinica ozeleni. Toda vedeti moramo, da je tudi tu pod vrhom še vedno puščava. To ni bujno zelenje in grmovje. Mislim, da je čisto pritlikava trava, visoka komaj nekaj centimetrov in še kakšen mah.

Nekaj besed moram napisati še o kamenju. Gora Sinaj ni apnenčasta, tako kot naše planine. Zato kamenje ni belo. Kamenje je zrnato, podobno neke vrste grobo zrnatemu granitu. Je precej rdečkasto rožnate barve. A v kamnini je veliko belih in temnih zrnc. Zelo podoben kamen so rabili za nekatere spomenike in zgradbe v Kairu, ko so faraoni gradili svoje stavbe. Ker je grobo in zrnato se precej varno hodi, saj na taki podlagi čevelj ne zdrsne tako hitro.

Tudi pot navzdol je je bila lepa. Občudovali smo skalovje, ki je še vedno gorelo v jutranjem soncu. Hodili smo po razpokah in hudournikih. Na nekem mestu so menihi postavili celo vrata, da je skoznje vodila pot. Časa smo imeli dovolj, saj je bila sveta maša na programu šele ob deveti uri. Torej smo imeli na voljo več kot dve uri za sestop.

Precej nizko smo že bilo, ko smo prvič zagledali samostan svete Katarine. Bil je še v senci, daleč spodaj v dolini. Ker je bila vsa stena hriba na nasprotni strani še neobsijana s soncem , mislim, da je dolina, v kateri stoji samostan, obrnjena v smeri vzhod - zahod. Mojzesova gora je torej severno od samostana.

Bolj, ko smo se spuščali, bolj toplo je postajalo. Pogled na samostan je izginil in hodili smo po razpoki naprej v nižino.

Ko smo bili že čisto spodaj, se nam je razkril čudovit pogled na samostan. Še je bil nekoliko v senci. Toda v času, ko smo se spuščali do samostana, ga je sonce v celoti obsijalo. Naredil se je lep dan in nebo je čudovito modro žarelo nad rdečkastimi gorami.

Zelo utrujen in premočen sem se vrnil v dolino. Najprej sem se preoblekel. Potem smo čakali, da so se z gore vrnili še drugi. Miru pa nismo imeli čisto nič. Otroci so nas venomer oblegali in nam ponujali iz kama narejena jajca in druge vrste kamnov. Bili so tako silni, da smo se jim komaj otepali. Eni so se znali kar zjokati, če nisi kupil kamna. Ko sem sedel v skupini in čakal, je prišel fantiček z kamni in silil vame. Najprej se nisem nič brigal zanj. Toda bil je tako siten, da sem mu rekel, da ne rabil njegovih kamnov. Potem je na glas zajokal in po licih so mu tekle krokodilje solze. Malo mi je postalo nerodno, da zaradi mene joče. A drugi so mi rekli, da naj si ne vzamem k srcu njegovega joka, saj je dober igralec in pri mnogih jok morda zaleže, da mu dajo nekaj evrov za kamne. Ko je videl, da me z jokom ne bo omehčal je začel prositi, naj vsaj nekaj kupim, češ da denar rabi za šolo. Oglasil se je eden izmed romarjev in pripomnil: »Če bi rabil za šolo ga sedaj ne bi bilo tukaj, saj bi moral biti v šoli.« Da, najbrž ga res ne bi bilo, če bi hodil v šolo. Toda ali ti sinovi beduinov sploh hodijo v šolo?

Počasi smo se začeli vzpenjati na pobočje nad samostanom. Noge so me kar primerno bolele, ko smo lezli na vzpetini južno od samostana. Kopala se je v soncu. Z vsakim metrom, ki smo ga premagali, se je pokazal lepši pogled na samostan. Vedno bolj se je izza obzidja dvigal ves samostanski kompleks. Ni tako velik kot samostan svetega Antona. Za visokim obzidjem je bilo vse: vrtovi, cela vrsta zgradb in v sredi cerkev z lepim in visokim zvonikom. Kar precej prostora je bilo videti v zgradbah znotraj obzidja.

Otroci so opazili, da gremo na vzpetino. Hitro so prilezli za nami in nam ponujali svoje kamenčke. Pustili smo jih ob strani in se začeli pripravljati na sveto mašo.

Za oltar smo izbrali veliko skalo, ki je bila z zgornje strani nekoliko izdolbena. Bila je podobna velikemu jajcu, ki je z ene strani načeto z žličko. Tisti izdolbeni del je bil ravno tako velik, da je gospod škof Jurij dokaj udobno stal v njem. Oni visoki del pa je bil za oltarno mizo. Bil je čudovit prizor. Škof je stal na skali, mi smo se posedli naokoli na pobočje, pod nami pa je ležal kakor na dlani starodavni samostan svete Katarine. Ko je škof spregovoril in raztegnil roke, mi je prišla misel, da je kakor Mojzes, ki je stopil na skalo ob morju razširil roke k molitvi in potem s palico udaril po morju, da se je razdelilo. Tudi škof je visokorasel mož z močnimi rokami. Ko jih je stegnil nad darove, se je kot morje nanje vlila Božja moč. Ni razdelila morja, ali razlomila skale, spremenila pa je darove kruha in vina v Jezusovo Telo in Kri. Ne vem kaj je pridigal. Priznam, da sem ga gledal, kot novega Mojzesa stoječega na skali. Tudi njegova podoba je bila tako mogočna. Na tem skalovju nad samostanom se je spet zgodil čudež nad čudeči. Božja ljubezen se je razlila na darove, jih posvetila in našla pot tudi v naša srca. Upam in sem prepričan, da je bilo Božje milosti v preobilju, da je lahko rosila tudi na samostan, na njegove menihe in na vse, ki so si ga ogledovali. Na menihe, da bi bili prepričljivo znamenje Božje ljubezni, da bi bili sveti. Na vse obiskovalce pa, da bi postali neumorni delavci za mir in svobodo na svetu.

Tiho in rahlo je plavala slovenska pesem v strme pečine Sinaja. Rahlo je valovila nad samostanom. Upam, da je prišla na Božja ušesa in vanj prinesla prošnjo za mir na svetu. Da bi znali ljudje drug drugega spoštovati, kljub različnosti.

Kar ostal bi tam na pobočju nad samostanom. Bilo je lepo. To je bil kraj molitve, kraj posebne Božje navzočnosti. Kraj, kjer se je Bog začel razodevati človeku, da bi ne iskal v prazno. Kraj srečevanja med Bogom in človekom. Lahko bi ga imenovali tudi starozavezno oznanjenje.

Rahlo nas je božal veter, ko smo sedeli in gledali na samostan. Bil je topel, saj je prihajal iz doline, iz puščave, kjer je tudi februarja že toplo. Toda bilo je treba vstati in iti naprej. Da, romarji smo na zemlji. Ko, mislimo, da smo se ustalili, je treba vstati in iti naprej, novim izzivom naproti.

Noge so bolele, ko sem se previdno spuščal do samostana. Pravzaprav pa je bilo užitek hoditi po tistih zlizanih pobočjih. Zgladil jih je dež, še bolj pa drobno kamenje, ki se je ob nevihtah valilo s sten nad njimi. Šli smo mimo beduina, ki je ležal na skali, ob njem pa je bila njegova kamela. Mogoče je bil že danes pod vrhom Mojzesove gore. Najbrž čaka, da bo še koga ponesel pod vrh.

p. Branko Petauer