Fatimska Marija romarica obiskuje portugalske škofije

Od maja 2015 do maja 2016 kip Marije romarice obiskuje portugalske škofije. Namen romanja: priprava na stoletnico prikazovanj.

Zavedamo se, da je obhajanje tega jubileja čas milosti, ki nam ga Gospod naklanja za poživitev naše vere. Ne gre le za obhajanje stoletnice, ampak je to priložnost za novo evangelizacijo in pot k spreobrnjenju in srečanju s Kristusom po Mariji. Škofje so pobudo z navdušenjem sprejeli. S to pobudo nameravamo vključiti vse portugalske škofije v obhajanje stoletnice prikazovanj in pomagati cerkvenim občestvom, da zaživijo fatimsko sporočilo in fatimsko duhovnost. Zavedamo se velikega pozitivnega učinka, ki se lahko rodi iz te pobude, bodisi zato, ker bo zbrala in med seboj povezala veliko število vernikov, bodisi zato, ker bo nudila priložnost za oznanjevanje Kristusa, h kateremu nas Devica Marija vedno pripelje. Želimo si, da bi bilo to romanje Marijinega kipa močna izkušnja vere, s pomočjo poglobljene osebne molitve, bogoslužnih slovesnosti in ljudskih pobožnosti; želimo doseči vse stanove in dati vsem možnost, da globlje spoznajo fatimsko sporočilo in ga zaživijo.

p. Carlos Cabecinhas

Fatima in življenje po smrti

Pripravljamo se na fatimsko Marijo romarico, ki nas bo prihodnje leto obiskala. Pripravljamo se z molitvijo, zlasti z molitvijo rožnega venca, in s poglabljanjem v fatimska sporočila, ki jih skušamo uresničevati v življenju.

Dne 13. julija 1917 je Marija pastirčkom posredovala fatimsko skrivnost, ki ima tri dele. V prvem delu so za kratek trenutek doživeli strahoto pekla in trpljenje pogubljenih. S tem videnjem je Bog po Mariji hotel spodbuditi pastirčke in z njimi vse kristjane, da bi se zavzeli za reševanje grešnikov, da ne bi prišli v pekel. Bog Sin je vsemu človeštvu najprej pokazal svojo ljubezen s tem, da se je učlovečil in za nas umrl na križu. Ker pa njegova ljubezen za marsikoga ne zadostuje in se za Boga ne zmeni, je Bog z videnjem pekla pokazal končno stanje tistih ljudi, ki v svojem življenju Boga zavržejo in umrjejo v stanju smrtnega greha. Dejstvo pekla govori vsakemu človeku: »Človek, imej sebe vsaj toliko rad, da se boš potrudil in po smrti ne boš prišel v kraj in stanje večnega pogubljenja, večne ločenosti od Boga. Brez Boga zate ni sreče, ampak največja nesreča! Hudobni duhovi ti pripravljajo samó nesrečo in so največji sovražniki človeštva.«

Videnje pekla je bilo za tri male otroke nekaj tako groznega, da je vidkinja Lucija pozneje zapisala: »To videnje je trajalo samo trenutek. Hvala naši dobri nebeški Materi, ki nas je vnaprej pripravila z obljubo, da nas bo pripeljala v nebesa. Če ne bi bilo tako, mislim, da bi umrli od strahu in groze.«

Bog je vedno ljubezen, zato je poslal k trem pastirčkom v Fatimo Devico Marijo, da bi po njej grešnikom pripravil novo sredstvo rešitve. Ona razodeva materinski obraz Boga, njegovo usmiljenje in sočutje. Marija je po videnju pekla pastirčke takole nagovorila: »Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.« Pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca je torej sredstvo, ki nas vodi v nebesa. To edinstveno sredstvo Božjega usmiljenja hoče vpeljati Bog. Ko govorimo o grešnikih, seveda štejemo mednje tudi sebe. Biti moramo izredno ponižni in majhni pred Bogom in Materjo Marijo. Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca rešuje pekla vse ljudi, nas in tiste, ki so najbolj oddaljeni od Boga, ki se zanj ne zmenijo, ki ga celo sovražijo, ki vanj ne verujejo. Življenje po smrti je večno. Največja nesreča za človeka je, če umrje v smrtnem grehu. Zato se bomo potrudili, da ne le sebe, ampak čimveč ljudi rešimo za nebesa. Naš cilj so nebesa, večna sreča pri Bogu!

Na kaj mislimo, ko govorimo o češčenju Marijinega brezmadežnega Srca? a)Najvišja oblika je posvetitev temu Srcu, pogostno obnavljanje te posvetitve in življenje iz posvetitve. Imeti moramo v sebi stalno zavest, da smo Marijini otroci in da jo hočemo v svojem življenju posnemati. Po njenem zgledu imejmo veliko ljubezen do tistih, ki so daleč od Boga in so v nevarnosti večnega pogubljenja. Pomagajmo Materi Mariji, da jih bo rešila!

b)Za svoje in tuje grehe je treba zadoščevati s spokornimi deli, tudi za tiste grehe, ki so usmerjeni zoper Marijino brezmadežno Srce. To je druga oblika češčenja Marijinega brezmadežnega Srca.

c)Tretja oblika pa je obhajanje petih prvih sobot na fatimski način. Morda se bo kdo odločil za neprestano obhajanje. Vse slovenske župnije pa so povabljene, da bodo to organizirale od januarja do maja leta 2016 kot pripravo na prihod fatimske Marije romarice in tako rekoč vnaprejšnji pozdrav. Če kje obhajanja petih prvih sobot ne bodo organizirali, lahko vsak sam poišče ustrezno možnost. Pomembno je, da poznamo in izpolnimo pet pogojev: 1)spoved, 2)obhajilo, 3)rožni venec, 4)15 minut premišljevanja ene ali več skrivnosti rožnega venca tako, da delamo družbo Materi Mariji, 5)vse to v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Ozrimo se še enkrat na Marijin stavek: »Da bi jih rešil (da ne bi prišli v pekel), hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.« 1)Bog hoče, da se posvetimo Marijinemu brezmadežnemu Srcu, 2)da za svoje in tuje grehe zadoščujemo in 3)da obhajamo prve sobote na fatimski način.

3)Poleg tega je Marija 13. julija kot sredstvo za reševanje grešnikov poudarila pomen molitve rožnega venca in posredovala bogato in pomenljivo molitev: »O Jezus, 1)odpusti nam naše grehe, 2)obvaruj nas peklenskega ognja in 3)privedi v nebesa vse duše, 4)posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.« Vsaka beseda v tej molitvi ima velik pomen prav za reševanje duš za nebesa!

Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in pričakuje, da mu bomo mi pri tem pomagali. To je velika čast za nas, a tudi odgovornost. V nebesa ne bomo šli sami, ampak skupaj z mnogimi, ki jim bomo pri tem pomagali.

p. Anton

Jacintine žrtve iz ljubezni do Gospoda

Jacinto je bolelo, da ljudje z grehi žalijo Gospoda. Luciji je rekla:

»Poslušaj, veš kaj? Naš Gospod je žalosten. Naša Gospa nam je rekla, naj ga ljudje ne žalijo več, saj je prejel že toliko žalitev, pa se za to nihče ne zmeni. Še kar naprej delajo iste grehe.«

Ko je Lucija nekega jutra prišla k Jacinti, jo je ta vprašala:

»Koliko žrtev si darovala to noč našemu Gospodu?«

'Tri: trikrat sem vstala in molila angelovo molitev.'

»Jaz pa sem mu jih darovala zelo veliko, ne vem, koliko, ker sem imela veliko bolečin in se nisem pritoževala.«

V drugem Spominu beremo:

»Nekoč je Jacinta rekla:

'Naš Gospod je gotovo zadovoljen z našimi žrtvami, ker sem tako zelo žejna! Pa nočem piti, hočem trpeti iz ljubezni do Njega.'

Nekega dne smo sedeli pri vratih hiše mojega strica, ko opazimo, da se bliža precej ljudi. Frančišek in jaz sva hitro tekla v sobo in se skrila pod posteljo, Jacinta pa reče:

'Jaz se ne bom skrila, našemu Gospodu bom darovala to žrtev.'

Ljudje so se približali, govorili z njo in dolgo čakali, medtem ko so naju iskali. Končno so odšli.«

p. Anton

V hostiji skriti Jezus

Ko so pastirčki hodili v šolo, so med odmorom obiskovali skritega Jezusa v farni cerkvi. Vendar jim tudi tu ljudje niso dali miru. Jacinta je potožila:

»Zdi se, da so uganili. Brž ko stopimo v cerkev, je tam toliko ljudi, ki nas sprašujejo. Rada bi bila dolgo sama, da bi govorila s skritim Jezusom, pa nam nikdar ne dajo miru.«

Nekoč je Lucija nesla Jacinti podobico s kelihom in hostijo. Prijela jo je, poljubila in žareča od veselja rekla:

»To je skriti Jezus! Tako ga imam rada! O, ko bi ga mogla prejeti v cerkvi! Ali je tudi v nebesih obhajilo? Če je, bom šla vsak dan. O, ko bi mi angel spet prinesel sveto obhajilo v bolnišnico! Kako bi bila zadovoljna!«

Včasih, ko se je Lucija vračala iz cerkve in svojo ljubljeno sestrično mimogrede obiskala, jo je ta vprašala:

»Si šla k obhajilu?«

Če ji je Lucija pritrdila, jo je prosila:

»Stisni se prav tesno k meni, ker imaš v svojem srcu skritega Jezusa.«

Ko je Jacinta zbolela, je nekoč naročila Luciji, ki se je odpravljala v šolo:

»Poslušaj! Reci skritemu Jezusu, da ga imam zelo rada, da ga zelo ljubim.«

Drugikrat je rekla:

»Reci Jezusu, da mu pošiljam mnogo ljubečih pozdravov.«

Ob neki priložnosti je dejala Luciji:

»Ne vem, kako to, našega Gospoda čutim v sebi. Razumem, kaj mi pravi, čeprav ga ne vidim in ne slišim! A tako dobro je biti z Njim!«

Tako rada imam Jezusa in Marijo

Jacintina ljubezen do Jezusa in Marije se lepo kaže v nekaterih drobnih dogodkih.

»Odkar nas je Marija naučila darovati Jezusu žrtve, je Jacinta vsakokrat, ko naj bi eno naredili ali kadar naj bi pretrpeli kakšno preizkušnjo, vprašala:

'Si že rekla Jezusu, da je to iz ljubezni do njega?'

Če sem ji odgovorila, da ne, je dejala:

'Mu bom pa jaz povedala!'

Sklenila je ročice, vzdignila oči proti nebu in rekla: 'O, Jezus, to je iz ljubezni do Tebe in za spreobrnjenje grešnikov.'«

Ko je bila Jacinta nekoč bolna, je rekla Luciji:

»Tako rada rečem Jezusu, da ga ljubim. Če mu to velikokrat povem, se mi zdi, da imam v prsih ogenj, toda sploh se ne opečem.«

Nekega dne je nekdo dal Luciji zelo lepo podobico Jezusovega Srca. Nesla jo je Jacinti:

»Hočeš to podobico?«

Prijela jo je, si jo pozorno ogledala in rekla:

»Kako je grda! Jezus ni prav nič podoben našemu Gospodu, ki je tako lep! Vendar jo hočem, saj prikazuje Njega.«

Vedno jo je nosila pri sebi. Ponoči in med boleznijo jo je imela pod vzglavjem, dokler se ni raztrgala. Pogosto jo je poljubila in rekla:

»Poljubim ga na srce, kajti to imam najraje. Le kdo bi mi lahko dal podobico Marijinega Srca? Nimaš nobene? Rada bi imela obe skupaj.«

Ob neki priliki je dejala Luciji:

»Tako rada imam Jezusa in Marijo, da se nikoli ne naveličam ponavljati in jima zagotavljati, da ju ljubim.«

Preden je Jacinta šla v bolnišnico, je Luciji rekla:

»Samo še malo, pa pojdem v nebesa! Ti ostaneš tu, da boš ljudem povedala, da hoče Bog vpeljati na svetu pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas, da to poveš, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu, naj jih prosijo pri njej. Jezusovo Srce hoče, da ob njem častimo tudi Marijino brezmadežno Srce; naj jo prosijo za mir, saj ga je Bog njej izročil. O, ko bi mogla v srcih vseh ljudi vžgati ogenj, ki gori v mojih prsih in ki me navdaja s tako veliko ljubeznijo do Jezusovega in Marijinega Srca!«

Preden se je njen bratec Frančišek 4. aprila 1919 poslovil s tega sveta, mu je Jacinta naročila:

»Izroči mnogo mojih pozdravov Jezusu in Mariji in reci jima, da za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje brezmadežnemu Srcu Marijinemu rada trpim vse, kar bosta hotela.«