Trpim, da tolažim našega Gospoda

Frančišek je izredno sočustvoval z Jezusom, žalostnim zaradi naših grehov. Hotel ga je tolažiti. Bil je kakor angel na Oljski gori, ki je v trpljenju prišel tolažit Jezusa, ki je potil krvavi pot.

Angel je v tretjem prikazanju v jeseni 1916 naročil otrokom: “Tolažite svojega Boga!” Njegovo žalost je Frančišek na mističen način dojel v prvem Marijinem prikazanju, ko ga je gledal v zelo močni luči, ki je kakor odsev izhajala iz Marijinih dlani. Ta luč je prodrla v njihova srca in v najgloblje globine njihovih duš. Tedaj so sami sebe videli »v Bogu, ki je bil ta luč«.

Za Frančiška je zelo značilna njegova izjava Luciji, ki dobro razodene, kako je začel globlje dojemati Gospodovo žalost:

»Zelo sem bil vesel, da sem videl angela. Še več veselja sem doživel ob pogledu na našo Gospo. Toda najlepši se mi je zdel naš Gospod v tisti luči, ki jo je naša Gospa vlila v naša srca. Tako zelo ljubim Boga! Toda on je tako žalosten zaradi mnogih grehov! Mi ne smemo nikoli več narediti nobenega!«

Ko je Lucija veliko trpela, jo je hotel opogumiti:

“Kaj zato! Ali ni naša Gospa napovedala, da bomo morali mnogo trpeti v spravo našemu Gospodu in njenemu brezmadežnemu Srcu za grehe, s katerimi jih ljudje žalijo? Onadva sta tako žalostna! Če ju moremo s tem trpljenjem tolažiti, smo lahko zelo srečni.”

Ko je nekoč po prvem Marijinem prikazanju dolgo časa hotel biti sam zase, Lucija in Jacinta pa sta med tem lovili metulje, ga je Lucija pozneje vprašala, kaj dela toliko časa. Odgovoril je:

“Mislim na Boga, ki je tako žalosten zaradi tolikih grehov! O, ko bi mu mogel vsaj jaz delati veselje!”

Nekega dne je Lucija vprašala Frančiška:

»Frančišek, kaj raje počneš: tolažiš našega Gospoda ali spreobračaš grešnike, da nobena duša več ne bi prišla v pekel?«

'Raje tolažim našega Gospoda. Ali nisi opazila, kako je bila naša Gospa prejšnji mesec žalostna, ko je rekla, naj ljudje ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki je že zelo žaljen? Rad bi najprej potolažil našega Gospoda, potem pa spreobračal grešnike, da ga ne bi več žalili.'

Ob neki priložnosti je Lucija vprašala bolnega Frančiška:

»Frančišek, ali se zelo slabo počutiš?«

'Zelo, vendar trpim, da tolažim našega Gospoda.'

Nekoč sta Lucija in Jacinta skupaj stopila v sobo bolnega Frančiška. Rekel jima je:

'Danes govorita čim manj, ker me zelo boli glava.'

»Ne pozabi darovati za grešnike,« mu reče Jacinta.«

'Da. Toda najprej darujem, da potolažim našega Gospoda in našo Gospo, in potem darujem za grešnike in za svetega očeta.'

Ko je bil nekega dne Frančišek zelo vesel, ga je Lucija vprašala:

»Ti gre bolje?«

'Ne. Slabše se počutim. Toda to ne bo več dolgo, potem pa grem v nebesa. Tam bom zelo tolažil našega Gospoda in našo Gospo. Jacinta bo veliko molila za grešnike, za svetega očeta in zate. Ti pa ostaneš tukaj, ker tako hoče naša Gospa. Stori vse, kar ti poreče!'

Značilne so Lucijine besede v četrtem Spominu, ki pokažejo razliko v poslanstvu Frančiška in Jacinte:

»Medtem ko se je zdelo, da je Jacinto povsem zaposlovala misel na spreobračanje grešnikov in obvarovanje duš pred peklom, je Frančišek mislil le na to, da bi tolažil našega Gospoda in našo ljubo Gospo, ki sta se mu zdela tako zelo žalostna.«

Nekoč so šli naši trije pastirčki mimo hiše Lucijine krstne botre. Pravkar je napravila medeno vodo in nas je poklicala, da bi jo dala vsakemu kozarec. Najprej je dobil poln kozarec Frančišek, a ga je dal naprej Jacinti, da bi najprej pila ona in za njo Lucija. On pa je medtem izginil.

»Kje je Frančišek?« je vprašala Lucijina botra.

'Ne vem, ne vem. Še pravkar je bil tu,' je odgovorila Lucija.

Deklici sta ga šli iskat in ga našli pri vodnjaku Lucijine hiše.

'Frančišek, ti nisi pil medene vode. Botra te je tolikokrat poklicala, pa se nisi pokazal.'

„Ko sem prijel za kozarec, sem se v trenutku spomnil, da bi napravil žrtev in z njo potolažil našega Gospoda. In medtem ko sta vedve pili, sem zbežal sem.“

p. Anton

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (28) Čakam, da bom spet videl Gospoda

Ko je po 13. septembru 1917 Lucija rekla Frančišku, da oktobra pride tudi naš Gospod, se je silno razveselil:

»O, to je pa lepo! Doslej smo ga samo dvakrat videli in jaz ga imam tako rad.«

Nato je spraševal Lucijo:

»Je še veliko dni do trinajstega? Komaj čakam, da bom spet videl Gospoda.«

Po kratkem premisleku je rekel:

»Toda poslušaj! Ali bo še vedno tako žalosten? Zelo mi je hudo, da je tako žalosten! Darujem mu vse žrtve, ki jih morem narediti. Včasih ne bežim pred temi ljudmi, da naredim žrtev.«

Po 13. oktobru je rekel:

»Tako zelo sem se veselil, da bom videl našega Gospoda, toda še bolj mi je ugajal, ko sem ga gledal v tisti luči, v kateri smo bili tudi mi.[1] Čez nekaj časa me bo naš Gospod vzel k sebi in potem ga bom vedno gledal.«

Frančiška je najbolj prevzel Bog v neizmerni svetlobi, ki je izhajala iz Marijinih rok, ki je pastirčke »presunila do globine duš«.

Po tretjem prikazanju je rekel:

»Goreli smo v tisti svetlobi, ki je Bog, pa nas ni opekla. Kakšen je Bog! Tega ni mogoče povedati! Da, tega nihče nikoli ne more izraziti! Toda kakšna škoda, da je tako žalosten! Ko bi ga le mogel tolažiti!«

---

[1] Nanaša se na prikazovanji v juniju in juliju. Videli so Gospoda v skrivnostni svetlobi Božje Matere.

Vztrajna molitev namesto amputacije noge

Deliciji Cirolli, enajstletni mladi Sicilijanki iz Paternoja, so postavili diagnozo: Ewingov sarkom na desnem kolenu. V marcu 1976 se je njeno življenje pričelo dramatično odvijati. Zaradi bolečega kolena je komaj hodila. Specialist, s katerim so se posvetovali, je izjavil, da je potrebna amputacija, sicer bi bil tumor, zaradi katerega je bila prizadeta, lahko zanjo usoden.

Starši so zavrnili amputacijo, in vsi, ki so poznali malo Delicijo, so pričeli moliti za njeno ozdravljenje. Zbirali so denar, da bi šla lahko na romanje k Materi Božji v Lurd, katero so Sicilijanci zelo častili.

V poletnem času se je Delicija s svojo materjo odpravila na romanje. Vrnila se je izčrpana in brez kakršne koli dejanske spremembe. Malo pred božičem v letu 1976, ko je bila v zelo slabem stanju in so ljudje okrog nje mislili, da je njen konec blizu, je prišlo do nepričakovanega ozdravljenja. Deklica se je zelo hitro opomogla. Z leti je postala gospa Costa in je mati več otrok. Škofija v Catanii je leta 1989 uradno priznala čudež.

Ali hočete postati katoličan?

Ostarelega in nezavestnega človeka so pripeljali v bolnico Svetega Simona Stocka v New Yorku. Medicinska sestra je na njegovi majici opazila rjav škapulir in je poklicala duhovnika. Ko je ta molil za umirajoče, je pacient odprl oči in šepetal:

»Oče, jaz nisem katoličan.«

»Zakaj torej nosite škapulir,« je vprašal duhovnik?

»Nekemu prijatelju sem obljubil, da si ga bom nadel vsak dan in zmolil Zdravo Marijo.« »Umirate,« je rekel duhovnik. »Ali hočete postati katoličan?

»Da, oče,« se je glasil odgovor. »To sem želel vse svoje življenje.«

Duhovnik se je v naglici pripravil in ga krstil ter mu podelil bolniško maziljenje. Kmalu zatem je starec spokojno umrl. Blažena Devica je vzela pod svoje varstvo tega človeka, ki je nosil njen škapulir.

Le scapulaire du Mont-Carmel, 1997, str. 39

»Če boš širil rožni venec, boš rešen.«

Molitev h Kraljici svetega rožnega venca je del ljudskega marijanskega izročila, ki je v Italiji zelo živo. Leta 1883 jo je sestavil blaženi Bartolo Longo, ustanovitelj novega mesta Pompejev blizu Neaplja, 250 km južno od Rima.

Nekega dne je advokat med sprehodom po polju slišal glas, ki mu je rekel: »Če boš širil rožni venec, boš rešen.« Odločil se je, da bo širil češčenje Device, začenši pri neki novi cerkvi, posvečeni Materi Božji rožnega venca.

Okrog tega svetišča, danes papeškega in mednarodnega romarskega centra, je Bartolo Longo ustanovil številne dobrodelne organizacije za pomoč ljudem z družbenega dna, še posebej otrokom, mladim, sirotam in zapuščenim.

Papež Janez Pavel II. je obiskal Pompeje leta 1979 in ob koncu leta rožnega venca 7. oktobra 2003. Papež Benedikt XVI. je tja poromal 19. oktobra 2008.

Zenit, 7. maj 2014