Najdem te v sebi

Zgodba ve povedati, kako je nekoč pri nekem odličnem učitelju Bog sam iskal nasveta: "Rad bi se z ljudmi igral skrivalnice. Vprašal sem svoje angele, kje bi se lahko najbolje skril. Nekateri so rekli, da v globini oceana, drugi na najvišjem gorskem vrhu, zopet drugi, na zadnji strani meseca ali na oddaljeni zvezdi. Kaj predlagaš ti?"

Učitelj je odgovoril: "Skrij se v človeškem srcu. To je zadnji kraj, na katerega bodo pomislili."
Če je Bog navzoč povsod, v vsem svojem stvarstvu, je seveda navzoč tudi v človeškem srcu, saj je človek krona stvarstva. Z Bogom se torej lahko srečam v sebi. Stalno me ustvarja, vzdržuje v bivanju, zato je v meni navzoč.

Nekemu pridigarju, ki je neprestano ponavljal: "Boga moramo sprejeti v svoje življenje," je učitelj rekel: "Saj je že v njem. Naša naloga je, da to spoznamo."
Bog je še na poseben način navzoč v nas, če živimo v prijateljstvu z njim, to je če smo v posvečujoči milosti. Véliki sv. Avguštin pravi:

"Ne bi me torej bilo, sploh bi me ne bilo, ko bi ti ne bival v meni. Ali bolje: ne bilo bi me, ko bi ne bival v tebi, iz kogar je vse, po komer je vse, v komer je vse."
Na nagrobnem spomeniku vélikega nemškega filozofa Immanuela Kanta so vklesane besede: "Dve stvari vedno znova in v vedno višji meri zbujata moje občudovanje in spoštovanje, čim pogosteje in čim temeljiteje se moja misel ukvarja z njima: zvezdnato nebo nad menoj in moralni zakon v meni." To je zadnji stavek Kantove znamenite knjige Kritika praktičnega razuma. Zvezdnato nebo in moralni zakon sta Kanta vodila k veri.

V sebi imamo vest, ki nam govori: Delaj dobro, varuj se hudega! To pravilo, ta "glas" velja za vsakega človeka kakor zakon, moralni zakon. Tudi neveren človek ima vest. Če človek tega glasu ne uboga in dela zlo, ga vest graja. Tako doživlja občutek krivde.

Noben človek se stoodstotno ne ravna po vesti. Kadar človek ne posluša svoje vesti, ve, da ni prav ravnal. Od kod ta zakon in ta glas? Človek si ga ni izmislil, saj je nad človekovo voljo. Človek pa ve, da mora ta zakon spoštovati. Govorica vesti ni človekova govorica. Čeprav bi človek rad, da bi ga po slabem dejanju vest ne grajala, ga vseeno graja. Vest je sodišče v človekovi notranjosti, ki obsoja vsako slabo dejanje in človeka vabi k dobrim dejanjem.

Človek ni samemu sebi sodnik, ampak gre v njem za Božji glas. Bog je v nas razsodnik. Mnogi kristjani so tako poslušni glasu vesti, da se po njem ravnajo, čeprav morajo žrtvovati svoje življenje. To so krščanski mučenci. Uresničili so geslo: "Rajši umreti kakor grešiti!" Če ni Boga, je ta "glas" nerazumljiv, neutemeljen.
Razmišljanje o moralnem zakonu in ravnanje po njem je že mnoge pripeljalo do Boga Stvarnika. Moralni zakon je za marsikoga močnejši dokaz za Boga kakor vesolje. Moralni zakon: Delaj dobro, varuj se hudega! nam kaže svetega Boga, ki je v človeško naravo dal ta zakon.

Pomen človekove vesti na poti do Boga zelo naglaša kardinal Newman: "Kakor pridemo do prvih spoznanj o vesolju po čutih, tako se naše spoznanje Gospoda vesoljstva in Boga začne najprej po vesti ...

Če torej – kar vse se dejansko dogaja – čutimo odgovornost, če smo osramočeni in doživljamo strah, kadar prestopimo glas vesti, potem to pomeni, da biva Nekdo, ki smo mu odgovorni; Nekdo, pred komer se sramujemo in čigar zahtev se bojimo. Če smo spričo svoje krivde žalostni do solz in tako potrti, kakor da smo prizadeli bolečino svoji materi, ali če po dobrem dejanju občutimo sončno vedrino in isto notranje pomirjenje in zadovoljstvo, kakor da smo dobili priznanje svojega očeta, potem je to očitno znamenje, da nosimo v sebi podobo nekoga, kateremu velja naša ljubezen in spoštovanje ...

Dejstvo vesti, ki nam to in ono narekuje, nam potemtakem pomaga ustvariti in izoblikovati podobo Najvišjega Gospoda, svetega, pravičnega, mogočnega, vsevednega in vse povračajočega Sodnika, in v tem je obenem ustvarjalno počelo religioznosti ..."

Newman je svojo vero v Boga utemeljil z vero vase: "Katoličan sem zato, ker verujem v enega Boga. In če me kdo vpraša, zakaj verujem v enega Boga, mu odgovorim: zato ker verujem vase. Kajti nemogoče se mi zdi, da bi veroval v svoje bivanje (in tega sem do kraja gotov!), ne da bi veroval v bivanje Njega, ki kot osebno, vsevidno, vsesodeče Bitje živi v moji vesti."

Franc pripoveduje, kako je ravno na podlagi nemirne vesti zopet prišel do trdne vere:
"Prišla je doba odraščanja. Pojavila so se vprašanja. Ali je res vse, kar vem, kar so mi povedali drugi ... Kaj če vse skupaj ni res, če je vse skupaj samo laž, nauk o Kristusu bajka za stare ljudi in moralni nauk Cerkve ječa za svobodnega človeka? ... In človeška duša? Kakšna neumnost! Človek je višje razvita žival, ki je prišel do te stopnje razvoja v teku svoje dolge zgodovine in nikakor ni res, da bi bil ustvarjen po Božjih rokah iz zemeljske prsti. Cerkev uči pravljice, ki so le za otroke! Resen in pameten človek se jih mora čimprej otresti in vreči s sebe jarem tiranije cerkvenih zapovedi.

Dejstva, da sem kristjan, sem se tako vedno bolj sramoval. Začel sem se oddaljevati od Cerkve, od Boga, opuščati molitev. K maši sem sicer šel, ker je bila taka navada, zaradi drugih. Hvala Bogu, da ta doba v mojem življenju ni trajala dolgo. Začela se mi je oglašati vest. Kar naenkrat sem v sebi začutil grozovit nemir in nepotešenost, imel sem občutek nebogljenosti in slabosti. Vse, kar je bilo v zvezi z vero, me je začelo vznemirjati. Večkrat sem se sam v sebi zgrozil: »Moj Bog, kje sem, kam sem padel?«"
p. Anton

Bog nas kliče (18)

Poklicani mora prisrčni odnos do Boga ohranjati in poglabljati vse življenje

Sklepno besedilo 2. mednarodnega kongresa za duhovne poklice daje naslednja navodila:
»Vsak poklicani mora ohranjati živ odnos do Očeta. Kdor se z zaupanjem obrača k Očetu, da bi se zgodila njegova volja, je najbolje pripravljen za sprejem posebnega poklica… Kdor je pripravljen izpolniti Božjo voljo, je tudi pripravljen z veseljem odgovoriti na dolžnosti posvečenega življenja za ves čas svojega bivanja.
Vsak poklicani mora ohranjati živ odnos do Sina. Kdor je pričel hoditi za Gospodom, dobiva moč za prenašanje vsakdanjih težav, ki jih prinaša Bogu in Cerkvi popolnoma posvečeno življenje; dobiva moč za spreminjanje svojega apostolskega služenja v dejavno ljubezen.
Vsak poklicani mora ohranjati živ odnos do Svetega Duha. Od Duha prihaja vsak dar služenja in posvečenja Bogu. V Duhu prejema vsak poklicani moč za obnovitev svojega ,da' Bogu in Cerkvi; to je ,da' klicu h krščanski popolnosti, 'da' za službo bratom in sestram; to je ,da' za darovanje v ljubezni, brez iskanja človeškega zadovoljstva.
V tem živem odnosu do Boga je vir poklica in skrivnosti vztrajanja« (CD 18,16).

Duhovni poklic in razumevanje stiske bližnjega

Poleg močnega izkustva Kristusa in po njem Boga vpliva na odločitev za duhovni poklic doživljanje nepopolnosti, krivičnosti in grešnosti sveta, ki je zaradi tega zaznamovan z različnim trpljenjem. Ko mlad kristjan, poln idealizma, opazuje različne stiske, nesreče, neuspehe, bolezni, smrt, moralno nemoč in izprijenost ter vsakovrstno krivičnost ljudi, se v njem pod vplivom Božje milosti zbudi želja, da bi ljudem pomagal. Marsikdo sicer ob pogledu na takšno žalostno stanje vzdihne, češ da se tu ne da nič napraviti. Resnično poklicani pa ne misli tako.
Za pravi duhovni poklic morda gre, če človek v veri gleda v trpečem in ponižanem bratu in sestri trpečega in ponižanega Kristusa. Njemu hoče kar najbolj učinkovito pomagati. Ker v veri spoznava, da bo pri odreševanju sveta Kristusu bolj učinkovito pomagal, če se pridruži kakšni redovniški ali svetni ustanovi ali postane škofijski duhovnik, kakor da ostane laik, s pomočjo Božje milosti naredi ta korak.
Kristjan zazna klic, da bi bil pri odreševanju sveta Odrešenikov pomočnik, njegov ožji sodelavec. Postavi se na stran Boga, ki rešuje. Po Jezusovem zgledu se zavzema za najbolj uboge in zapuščene.
Nekdanji koprski škof dr. Janez Jenko je ob 50-letnici duhovniškega posvečenja za knjižico Ljudje te potrebujejo zapisal:
»Ko sem se kot maturant odločal za duhovniški poklic, sem si večkrat postavljal vprašanje, v katerem poklicu bi mogel ljudem največ koristiti. Uvidel sem, da prav v duhovniškem, ker je večno zveličanje od vseh človeških prizadevanj najpomembnejše. Seveda, če imamo pred očmi Jezusove besede: ,Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?' (Mt 16,26.)«
p. Anton

Molitev in delo s cistercijani

Fantje od 18. leta naprej in možje, lepo povabljeni, da pridete v stiški samostan in se vključite v našo molitev in delo, od nedelje, 5. avgusta ob 18. uri, do sobote, 11. avgusta po kosilu. 

Gotovo je nekaj posebnega, če imate možnost, da se pomešate med nas menihe in skupaj z nami molite in pojete. 

Tudi različna dela v samostanu, s katerimi si boste zaslužili vsakdanji kruh, vas bodo obogatila, prav tako nagovori voditelja p. Krištofa Čuferja, ki sprejema prijave in daje informacije (GSM 031/314 044; tel. 01/78 77 100).

O bratu, ki je pri neki prikazni poljubil Gospodovo desnico, ki ga je blagoslavljala

Neki brat prav iz tega samostana, ki je vstopil z velikim hrepenenjem, da bo iskal Boga in  v prijetnem premišljevanju stalno obnavljal misli na dobrotljivega Odrešenika in Gospoda Jezusa Kristusa, je nekoč imel videnje, v katerem se mu je on prikazal. 

V skrbi za svoje zveličanje je z vso močjo prosil za njegov blagoslov in rekel: ”Rotim te, Gospod, blagoslovi me, da bom rešen!” Dobrotljivi Gospod pa, ki se je zato v svoji milosti prikazal, da bi mu v svojem usmiljenju podaril kapljico svoje prijetnosti, je dvignil svojo desno roko in ga blagoslovil. 

Tedaj je bil ta, ki je med prikazanjem to videl, popolnoma napolnjen z nedopovedljivim veseljem. V pobožni drznosti je prijel za blaženo desnico, od katere je zaslužil blagoslov, jo poljubil z veliko vdanostjo in vzkliknil: “Zahvalim se ti, Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga, ker si me blagoslovil in bom rešen!"

Prikazovanja v Fatimi nam pomagajo, da se vrnemo nazaj k bistvu

Msgr. Claudio Maria Celli, predsednik Papeškega sveta za sredstva družbenega obveščanja, se je koncem septembra 2011 mudil v fatimskem svetišču. Povabila ga je Komisija za kulturo in sredstva družbenega obveščanja pri Portugalski škofovski konferenci. Udeležil se je Portugalskega nacionalnega dneva sredstev družbenega obveščanja z naslovom: »Digitalna doba: revolucija v kulturi in družbi«.

Njegove besede so bile spodbuda za udeležence, ko je povabil Cerkev, naj se sooči z izzivom digitalne kulture in poudaril pomembnost pričevanja z lastnim življenjem tudi v svetu družbenega obveščanja. Dejal je: »Poklicani smo k temu, da smo verodostojni pričevalci sredi digitalne kulture.«

V nagovoru med mašo pa je msgr. Claudio Maria Celli govoril predvsem o Fatimi in o sporočilu, ki se iz tega kraja širi v svet. V prvem letu priprave na stoletnico Marijinih prikazovanj, ko se fatimsko svetišče posebej spominja prikazovanj in naročil angela miru (1916), je prelat dejal: »V tem času prevladujočega relativizma je treba ponovno pridobiti globok čut za navzočnost Boga v našem življenju.«

Razlagal je tudi molitev: »Moj Bog verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim nad vse …,« ki so se je od angela naučili pastirčki: Lucija, Frančišek in Jacinta. Dejal je: »Verovati, upati, moliti in ljubiti, so glagoli, ki poudarjajo pomen notranjega duhovnega življenja.«

Pomembnost duhovnosti za učinkovito poklicno delovanje katoliških novinarjev pa je poudaril med razlago prvega Marijinega prikazanja v Fatimi in njenega vprašanja: »Ali se hočete darovati Bogu?« Dejal je: »V nas, ki delujemo na prostranem področju družbenega obveščanja, morajo te besede globoko odmevati.«

Sklenil je z besedami, da prikazovanja v Fatimi pomagajo človeštvu, da se zopet vrne k bistvu življenja.«

Leopol Dina Simoes, Fátima Luz e Paz, št. 31

Praznik fatimske Marije, slavje v Stični 13. maja 2012, nagovor apostolskega nuncija msgr. dr. Juliusza Janusza

 

Vsako nedeljo se zbiramo k obhajanju evharistije in se spominjamo velikega dne Kristusovega vstajenja za nas, krepimo se z nebeškim kruhom, da bi bili priče vstajenja. Hodimo za Jezusom, moramo ga oznanjati in postati kot on. Gospod je namreč rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje … Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu« (Jn 14,1–12). Ta Jezusova obljuba se je uresničevala še v času dejavnosti apostolov, kakor pripoveduje prvo današnje berilo iz Apostolskih del. Sam Peter se je čudil, »da se je milost Svetega Duha razlila tudi na pogane« (Apd 10,44). Ko pa je videl to Božje delo, je rekel: »Zdaj v resnici umevam, da Bog ne gleda na osebo, ampak mu je v vsakem narodu všeč, kdor se ga boji in dela po pravici« (Apd 10,35). Zlasti to: Bog sprejema tiste ljudi, ki znajo postavljati v življenje ljubezen. Sveti apostol Janez nas v današnjem drugem berilu uči: »Preljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen iz Boga; in vsakdo, ki ljubi, je iz Boga rojen in Boga pozna. … V tem se je razodela Božja ljubezen do nas, da je Bog na svet poslal svojega edinorojenega Sina, da bi mi po njem živeli« (1 Jn 4,7–10).

            V zgodovini sveta so kristjani dokazali, da je Jezusove besede o Božji ljubezni do ljudi mogoče udejanjati, a pod pogojem, da sledimo resnici. V današnjem evangeliju Jezus namreč pravi: »Ako boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni« (Jn 15,10). In prav tu velikokrat ljudje ne razumejo Kristusovega sporočila. Hoteli bi živeti v ljubezni, ne pa sprejeti resnice, ne sprejeti žrtve, ne izpolnjevati učenja Cerkve, ki je Kristusovo telo. Pogosto teologi ali nepravi teologi predstavljajo svojo Cerkev brez avtoritete papeža, brez zakramentov in posledično brez ljubezni. Zato občasno Bog izbere preproste ljudi, tudi nepismene, da bi po njih svetu kaj sporočil. Za naše odrešenje ne potrebujemo novih razodetij ali prikazovanj, a občasno Bog sam izbere preproste ljudi, da bi nam pomagal, da bi opozoril svet na velike družbene in ideološke pretrese, ki rušijo mir, pravičnost in solidarnost prebivalstva sveta. Tako je Gospod hotel opozoriti na razglasitev Cerkve o Marijinem brezmadežnem spočetju, ko se je Marija prikazala v Lurdu preprostemu dekletu Bernardki Soubirous. Tik pred velikim pretresom v svetu zaradi komunistične revolucije leta 1917 se je Marija prikazala v Fatimi trem revnim pastirčkom, Jacinti, Luciji in Frančišku, ter povabila svet, naj moli za spreobrnitev Rusije. Po sedemdesetih letih krute komunistične diktature, zaradi katere je umrlo 100 milijonov ljudi, je ta ateistična in nasilna ideologija izgubila svojo moč. Tudi Slovenija je, kot tudi moja domovina Poljska, doživela strahote komunizma. Še vedno so žive rane, ki jih je povzročil ta sistem, in danes se spominjamo svetih mučencev komunizma. Hvala Bogu, da je v prvi fatimski skrivnosti poleg svaril tudi upanje, ko pove: »Na koncu bo moje brezmadežno srce zmagalo. Sveti oče bo Rusijo posvetil meni, ta se bo spreobrnila in svet bo zaživel v miru.« Marijino brezmadežno Srce je zmagalo tudi zahvaljujoč velikemu možu 20. stoletja, neutrudnemu častilcu Marije, blaženemu papežu Janezu Pavlu II. Njegovo osebno žrtvovanje, njegovo trpljenje in zvestoba evangeliju so osvojili srca vernikov in tudi neverujočih oseb. Tako je domovina papeža Wojtyłe, Poljska, znana po svoji marijanski pobožnosti, začela spreminjati komunistični svet v svobodno in demokratično družbo z znanim sindikatom Solidarnošč. Neverjetno je opazovati – medtem ko v zahodnoevropskih državah ljudje zapuščajo vero – kako se v Rusiji po sedemdesetih letih ateizma ljudje vračajo v cerkve in tudi civilna oblast uradno prosi za pomoč patriarhe in preproste duhovnike, naj blagoslovijo njihovo dejavnost. To nas uči, da je Bog zvest in drži svojo besedo. Jezus v današnjem evangeliju pravi: »Vi ste moji prijatelji, ako izvršujete, kar vam jaz zapovedujem.« Res se lahko imamo za Kristusove prijatelje, nismo pripravljeni živeti samo po zapovedih, ampak spoštovati postavo Cerkve, biti pobožni in pokorni učenju svetega očeta, poslušni njegovim smernicam, kajti Jezus ga je postavil, da bi bil porok edinosti in bi potrjeval svoje brate v veri. Med komunizmom so si civilne oblasti prizadevale jemati papežu dober glas, od škofov in duhovnikov so zahtevale, naj ustvarijo nacionalno Cerkev, ločeno od Rima.

Danes imamo v katoliški Cerkvi tudi gibanja laikov in duhovnikov, ki nočejo biti pokorni Cerkvi in pravijo: Jezus da, Cerkev ne! Kako je mogoče ločiti Cerkev od Kristusa, ko pa je Cerkev Kristusovo skrivnostno telo? Tu je Marijin zgled. Ko se je srečala z nadangelom Gabrijelom, je rekla: »Zgodi se tvoja volja!« V svojem življenju je, kot na primer v Kani Galilejski, opozorila Kristusove učence: »Storite vse, kar vam bo rekel.« Šla je za Jezusom po poti križa, bila je ob njem, ko je umiral, od njega je sprejela nalogo, da je naša mati. To je storila tudi zato, ker je sledila Jezusovemu zgledu, on je sprejel križ iz pokorščine Očetu. Jezus in Marija pa nas zlasti učita, da je pokorščina Bogu dejanje ljubezni, da bi odgovorili na njegovo ljubezen. Na to nas spominja sveti Janez v drugem berilu te svete maše: »V tem je ljubezen: ne, da smo mi ljubili Boga, temveč, da je on nas ljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe« (1 Jn 4,10). Prosimo fatimsko Marijo za milost osebne spreobrnitve, da bi bili vredni udje Kristusove vesoljne Cerkve.

13. maj ob 19.30 g. apostolski nuncij, fatimska pobožnost v baziliki

Fatimska pobožnost 2012

Fatimska pobožnost bo v stiški baziliki od maja do septembra na 13. dan v mesecu, oktobra na 12. dan, vselej z začetkom ob 19.30 z molitvijo rožnega venca, nato ob 20h mašna daritev, procesija s kipom fatimske Matere Božje, ki jo bomo spremljali z lučkami in petjem Marijinih litanij ter fatimske pesmi.

Na koncu bo pred Najsvetejšim obnovitev posvetitve Najsvetejšima Srcemain blagoslov z Najsvetejšim. Srečanja bodo: v nedeljo 13. maja (z g. apostolskim nuncijem), v sredo 13. junija, v petek 13. julija, v ponedeljek 13. avgusta, v četrtek 13. septembra in v petek 12. oktobra.