Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 13. avgust 2012

Bog nas kliče (18)




Poklicani mora prisrčni odnos do Boga ohranjati in poglabljati vse življenje

Sklepno besedilo 2. mednarodnega kongresa za duhovne poklice daje naslednja navodila:
»Vsak poklicani mora ohranjati živ odnos do Očeta. Kdor se z zaupanjem obrača k Očetu, da bi se zgodila njegova volja, je najbolje pripravljen za sprejem posebnega poklica… Kdor je pripravljen izpolniti Božjo voljo, je tudi pripravljen z veseljem odgovoriti na dolžnosti posvečenega življenja za ves čas svojega bivanja.
Vsak poklicani mora ohranjati živ odnos do Sina. Kdor je pričel hoditi za Gospodom, dobiva moč za prenašanje vsakdanjih težav, ki jih prinaša Bogu in Cerkvi popolnoma posvečeno življenje; dobiva moč za spreminjanje svojega apostolskega služenja v dejavno ljubezen.
Vsak poklicani mora ohranjati živ odnos do Svetega Duha. Od Duha prihaja vsak dar služenja in posvečenja Bogu. V Duhu prejema vsak poklicani moč za obnovitev svojega ,da' Bogu in Cerkvi; to je ,da' klicu h krščanski popolnosti, 'da' za službo bratom in sestram; to je ,da' za darovanje v ljubezni, brez iskanja človeškega zadovoljstva.
V tem živem odnosu do Boga je vir poklica in skrivnosti vztrajanja« (CD 18,16).

Duhovni poklic in razumevanje stiske bližnjega

Poleg močnega izkustva Kristusa in po njem Boga vpliva na odločitev za duhovni poklic doživljanje nepopolnosti, krivičnosti in grešnosti sveta, ki je zaradi tega zaznamovan z različnim trpljenjem. Ko mlad kristjan, poln idealizma, opazuje različne stiske, nesreče, neuspehe, bolezni, smrt, moralno nemoč in izprijenost ter vsakovrstno krivičnost ljudi, se v njem pod vplivom Božje milosti zbudi želja, da bi ljudem pomagal. Marsikdo sicer ob pogledu na takšno žalostno stanje vzdihne, češ da se tu ne da nič napraviti. Resnično poklicani pa ne misli tako.
Za pravi duhovni poklic morda gre, če človek v veri gleda v trpečem in ponižanem bratu in sestri trpečega in ponižanega Kristusa. Njemu hoče kar najbolj učinkovito pomagati. Ker v veri spoznava, da bo pri odreševanju sveta Kristusu bolj učinkovito pomagal, če se pridruži kakšni redovniški ali svetni ustanovi ali postane škofijski duhovnik, kakor da ostane laik, s pomočjo Božje milosti naredi ta korak.
Kristjan zazna klic, da bi bil pri odreševanju sveta Odrešenikov pomočnik, njegov ožji sodelavec. Postavi se na stran Boga, ki rešuje. Po Jezusovem zgledu se zavzema za najbolj uboge in zapuščene.
Nekdanji koprski škof dr. Janez Jenko je ob 50-letnici duhovniškega posvečenja za knjižico Ljudje te potrebujejo zapisal:
»Ko sem se kot maturant odločal za duhovniški poklic, sem si večkrat postavljal vprašanje, v katerem poklicu bi mogel ljudem največ koristiti. Uvidel sem, da prav v duhovniškem, ker je večno zveličanje od vseh človeških prizadevanj najpomembnejše. Seveda, če imamo pred očmi Jezusove besede: ,Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?' (Mt 16,26.)«
p. Anton

Ni komentarjev:

Objavite komentar