Sem profesorica biologije ter mati štirih odraslih otrok. Največ mi pomeni to, da sem Božji otrok! Kako sem hvaležna svojim staršem in starim staršem, da so me krstili in vzgajali v veri! Kljub odmiku od vere v puberteti, sedaj ugotavljam, kako me je ves čas varovala Božja Mati, da nisem zašla na slaba pota. Verjetno je k temu pripomogla tudi molitev moje stare mame, zato tudi jaz sedaj molim za svoje odrasle otroke, ki so se oddaljili od Boga.
Zakaj pišem? Ker se mi zadnje čase dogajajo lepe stvari, kot potrditev moje zaveze z Bogom, oziroma posvetitve obema Srcema in življenja in želje, da naj rastem v šoli njunih ljubečih Src.
Vsak zadnji petek v mesecu odhajam v Stično, čeprav to od mene terja velik napor, ker običajno hodim zvečer kmalu spat. Že večkrat sem si rekla, da ne bom šla, a ko pride petek, se z velikim hrepenenjem pripeljem še s svojo sestro. Tudi ona pravi, da ji ta srečanja veliko pomenijo, da lahko vzdrži napore v življenju, predvsem pa v odnosih doma in v službi.
Spomladi sem se udeležila romanja v Medžugorje, saj sem čutila, da me Marija vabi. Pripravila sem se z devetdnevnico Božjega usmiljenja in kot se mi potem dogaja, se vse čudežno ureja, kot karte pri pasijansi. To pomeni svobodo Božjih otrok (»nič ne skrbite, kaj boste jedli in kaj boste oblekli …).
V službi je bilo konec leta vse napeto, učiteljice smo bile utrujene in odnosi naelektreni. Pri meni je imel en učenec popravni izpit in ker se mi to ni zgodilo že deset let, sem imela tremo, če bom speljala vse po pravilih, da se ne bo nihče pritožil.
Vse to sem nesla s sabo na romanje! Zraven pa še svoje težave v družini in svoj značaj. Če sedaj pogledam nazaj, sem v teh treh dneh doživljala močno Božjo bližino. Vse svoje težave smo žrtvovali za glavni namen romanja: odgovor na prošnjo Fatimske Gospe –zadoščevanje.
Bolj kot vse doživetje na romanju, sem bila gotova, da bo moje življenje odslej bolj zavedno, da bom lahko prejemala moč iz tega doživetja. Tako sem že naslednji dan v službi, ko so k meni v kabinet prihajale sodelavke, z navdušenjem pripovedovala o teh doživetjih. Rade so me poslušale, predvsem, ko sem jim povedala, koliko ljudi z vsega sveta v tišini časti in moli na vseh teh krajih.
Naslednji dan je bil popravni izpit za učenca, ki je imel celo leto negativne, ne samo pri meni, tudi pri drugih predmetih. Vem, da ima doma težave, saj sta starša ločena in nima spodbudnega učnega okolja. Ker ni znal, ni uspel popraviti, kar sta potrdili tudi profesorici, ki sta bili v komisiji.
Sama sem bila žalostna, saj sem upala, da se bo le nekaj naučil. Cel dan sem premlevala, kako naj ga spodbudim za jesenski rok. Odločila sem se, da pokličem po telefonu njegovo mamo in ji vse razložim. Bila je tako presenečena, saj ni pričakovala, da se bom zanimala in jim svetovala za naprej.
Rekla je, da se to še ni zgodilo, da bi jo učitelj poklical, in me z veselim glasom potolažila, da so pričakovali neuspeh, ker se ni naučil kemije, saj je imel že z angleščino in matematiko veliko dela. Počutila sem se mirno, saj sem vedela, da je pogovor vodila Božja Mati. Po pošti sem mu poslala gradivo in napisala nekaj spodbudnih besed, da bo avgusta zagotovo uspel.
Med petjem na avtobusu (pesem Moli, moli rožni venec ljubljeni slovenski …), me je prešinila misel, da bi tudi v naši družini vpeljali molitev rožnega venca. Pri nas doma ne bo šlo, sem že večkrat neuspešno povabila moža in otroke. Sem se pa odločila, da se bomo s svojo sestro ob torkih zvečer, ko ni večerne maše, pri najini mami, ki je vdova že več let, dobivale in molile rožni venec.
Metka Kastelic Sinigoj
Ni komentarjev:
Objavite komentar