Ekologija srca

V Jezusovem času so farizeji zelo poudarjali obredno ali zunanjo čistost. Kar naprej so umivali roke in posode; ne zato, ker bi bile umazane, ampak zato, ker so bile obredno nečiste. To je bila obredna ekologija. Tudi danes poudarjajo ekologijo, samo da je drugačna. Ekologija danes pomeni varovati in ohranjati čisto okolje. Torej ne gre le za čiste roke in posodo, ampak tudi za čisto okolje. Sicer bo človeštvo vedno bolj zastrupljeno. Jezus pa govori o drugačni ekologiji, ekologiji srca, kar pomeni, varovati in ohranjati čisto srce. Brez te ekologije ni nobene svetosti. Gospod nam je posredoval celo poseben blagor: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8). Po Jezusovem nauku se vse zlo začne v srcu: »Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, bogokletja. To je tisto, kar omadežuje človeka« (Mt 15,19–20). Prav tako vse dobro izvira iz srca.

Z navedenimi besedami Jezus središče pozornosti preusmerja od zunanjega k notranjemu. Takoj se vprašajmo: kaj povedo Jezusove besede nam danes. Pomembno je bistvo, naše srce! Vedno smo v nevarnosti, da bi bolj poudarjali zunanjost kot pa tisto, kar je v naši notranjosti, v srcu. Jezus bi nam danes rekel: »Veliko skrbi namenjate zunanjemu onesnaževanju zraka, vode, ozonski luknji; skoraj nič pa vas ne skrbi notranje in moralno onesnaževanje, ki se vedno bolj širi.« Koliko jih pomisli na onesnaževanje resnice, ki ga povzročajo izkrivljene oblike informacij, komu je mar, ko se kar po vrsti kršijo Božje zapovedi?

Kako zelo so ljudje pozorni na to, kar »prihaja« vanje skozi usta, namreč na pokvarjeno hrano, na hrano s pretečenim rokom, dosti manj pa na to, kar »prihaja iz« njihovih ust, to so ostre, nasilne in včasih celo lažnive besede. V ozadju in temelju je človekovo srce, njegova sebičnost, lakomnost, nevoščljivost ali pa vsaj njegova nepazljivost in malomarnost.

Jezus v svojem evangeliju zastavi program ekologije srca. Potrebno je ozdraviti človekovo srce, ki je izvir vsega. Če se bo to zgodilo, bodo tudi vse druge oblike ekologije v redu. Iz srca izhaja vse tisto, kar je resnično zlo in kar resnično onesnažuje svet. V rastlinskem in živalskem stvarstvu ni ničesar, kar bi bilo samo v sebi »slabo«, »grešno«. Hudobija je le v človeku, ker je svoboden. Dokler Adam ni onesnažil stvarstva s svojim grehom, Sveto pismo zapiše, da je »bilo prav dobro«.

Za ekologijo srca mora začeti vsak pri sebi, pri svojih najglobljih teženjih. Nato pri svoji družini. Jezus je naštel, kaj moramo odstraniti iz svoje notranjosti: »hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«

Da bi bili konkretni, vzemimo eno od grdobij, ki jih našteva Jezus: grehi jezika, opravljanje in obrekovanje, in drugo pregreho, ki je z njima v sorodu, podlo govorjenje ali natolcevanje na račun bližnjega. Začnimo brezkompromisni boj proti opravljanju, nepotrebnem kritiziranju, grdem govorjenju o odsotnih, izrekanju prenagljenih in nepremišljenih sodb. Začnimo pri sebi! Ta strup je zelo težko izkoreniniti, ko se razširi.

Delavci pri javni snagi (danes jih imenujemo »ekološki delavci«) imajo kraj, kamor vozijo odpadke: v peč za zažiganje smeti. Tudi Jezus je za ekologijo srca predvidel zažigalno peč: to ja zakrament sprave, spoved, ki jo spremlja iskreno kesanje. On sam je zažigalna peč, saj je vedno pripravljen odvzeti naše grehe in jih oprati v svoji krvi. Njegova kri je močan »detergent«, topilo, ki »raztopi« strdke slabega, ki nastajajo v naši vesti. »Kristusova kri bo očistila našo vest mrtvih del« (Heb 9,14).

Spregovorimo tudi besedo o tem, kako ohranjati čisto drugo »okolje«: družino. Takrat, ko gre za nas same, je glavna beseda 'odkriti', se pravi spraviti na dan slabe namene in dela ter se proti njim odkrito boriti. Ko gre za druge, za družinske člane, je pogosto najboljša metoda 'pokriti': pokriti slabosti in napake, znati opravičevati in počakati; raje poudarjati dobro, ne slabega, v pričakovanju, da bo človek sam odkril tisto, kar pri njem ni na mestu. »Ljubezen vse prenese,« je rekel sv. Pavel (1 Kor 13,7). To seveda ne izključuje dialoga in bratskega opomina, ki je iz ljubezni.

Tudi za to domačo ekologijo obstaja zažigalna peč, v kateri lahko uničimo vse odpadke, preden postanejo strupeni: medsebojna prošnja za odpuščanje. Prav neverjetno je, kako to preprosto dejanje pomiri ozračje, vlije zaupanje in pogum, pomaga začeti znova z več ljubezni in spoštovanja kot prej.

Sredi meseca februarja s pepelnico začenjamo najmočnejši čas cerkvenega leta. Pri tem nam lahko pomagajo tudi v članku navedene spodbude. Naj bo blagoslovljen postni čas!

p. Anton

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Naše glasilo – dvomesečnik

Leta 1985 je naš samostan obhajal 850-letnico ustanovitve. V tem letu je zaživela tudi Bernardova družina. Člani vsak dan molijo eno desetko rožnega venca za naše duhovne poklice in Božji blagoslov naših duhovnih dejavnosti eno desetko rožnega venca. Hkrati svoje življenje uravnavajo po geslu cistercijanov: Moli in delaj! Cistercijani pa zanje molimo in darujemo mašne daritve. Tako je med cistercijani in člani Bernardove družine duhovna povezanost.

Za medsebojno duhovno povezanost je kot glasilo Bernardove družine bila leta 1985 ustanovljena revija 'V Materini šoli'. Naslov je hotel poudariti marijansko usmerjenost. Glasilo na začetku še ni bilo mesečnik in je izhajalo v skromnem obsegu. Zanj so se pozneje v vedno večjem številu začeli zanimati tudi tisti, ki niso bili člani Bernardove družine, zlasti posvečeni Jezusovemu in Marijinemu Srcu, a tudi drugi, npr. člani Apostolata darovanja. Tudi številne redovnice najdejo v njem duhovno hrano.

Danes je vedno več možnosti za duhovno branje: veliko duhovnih knjig in različne duhovne revije. Številnim pomaga Radio Ognjišče in televizija Exodus pa tudi Radio Vatikan. Na spletu se najde veliko duhovne vsebine. Marsikdo nima časa ali interesa za branje.

Naše glasilo izhaja skoraj že 40 let, Prav od začetka sem njegov urednik. Nabrala so se leta, navdajata pa me bolehnost in onemoglost. Glasilo bo s prihodnjo številko izhajalo vsaka dva meseca. Hvala vsem za razumevanje, s prošnjo za sodelovanje še naprej.

p. Anton Nadrah, urednik

DOMAČA ZDRAVILA Paraziti

Pri nas najpogostejši paraziti so navadna človeška glista (Ascaris lumbricoides), otroška podančica (Enterobius vermicularis) ter rudarska glista (Ancylostoma). Trakulja (Cestoda) je pri nas v današnjem času redka.

Nasvet patra Simona Ašiča proti parazitom

Pitje čaja, pripravljenega iz listov poprove mete, moračnika in cvetov ognjiča. Pripravimo poparek tako, da 1 žlico zdravilnih rastlin prelijemo z ¼ l vrele vode.

Čaj iz pelina pijemo zjutraj in zvečer 1 skodelico na prazen želodec. Paraziti ne marajo tudi čaja iz korenin repika, rastlin tavžentrože ter cvetov vrtnic.

Trakulja: sprva se postimo 2 dni, ne zaužijemo nobene hrane, nato tretji dan popijemo sirup, ki smo ga pripravili tako, da 1 kg sladkorja kuhamo v 1 litru vode. Nato spet dva dni ne zaužijemo nobene hrane. Sestradana trakulja se bo napila sladke vode, saj ji je sladkor najljubša hrana, in bo poginila.

Druga možnost, kjer prva dva dni postopamo enako, torej ne zaužijemo ničesar, tretji dan spijemo 1 do 2 dcl žganja ter nato čez eno uro vzamemo odvajalo, da poginulo trakuljo izločimo.

Prvi nasvet patra Ašiča je bolj priporočljiv, saj je alkohol v tako veliki količini škodljiv za telo.

Gliste ne marajo bučnih semen. Proti trakulji bučna semena olupimo, stolčemo v kašasto obliko in pojemo. Lahko si pripravimo tudi tako: 150 g bučnih semen in 150 g česna zmeljemo in namakamo v vodi en dan. Po enem dnevu postenja od hrane pripravljeno mešanico zaužijemo. Nato spijemo odvajalo z vodo. Ali 1 žlico 100% bučnega olja zmešamo z eno žlico limoninega soka ter žličko sladkorja. Premešamo in pijemo trikrat dnevno. Pri podančicah otroci dnevno pojedo 10 do 15 semen, odrasli pa 20 do 30. Po zaužitju semen popijemo čez še požirek ricinusovega olja.

Semena papaje vsebujejo encim papain, ki odžene trdovratne parazite. Ter klinčki, pelin, črni oreh. Kakor tudi korenčkov sok, ki ga pripravimo tako, da nastrgamo korenje, dodamo sladkor ter sok pol limone, ki ga pijemo pred poldnevom in pred spanjem. Učinkovito je še pitje zelnice. Čebulo nasekljamo in jo čez noč namočimo v vodi; pijemo zjutraj na tešče 3 do 4 dni. Čemaž, drobnjak in koriander uporabljajmo v kuhinji pri pripravi hrane.

Srbečo zadnjično odprtino namažemo z ekološko pridelanim nerafiniranim kokosovim oljem. Tako preprečimo odlaganje jajčec v okolico anusa.

Kako se pa izogniti temu, da bi se paraziti sploh v našem telesu naselili? Vsak dan popijemo 3 litre slane vode, ki smo jo pripravili iz pol žličke nerafinirane in nejodirane morske soli in vode. Naša kri v telesu je slana, vedno je v njej natrij v ionski obliki v koncentraciji 0,9%. Ledvice izločijo toliko urina dnevno, kolikor mi »telesu dovolimo«, da se količina krvne plazme oziroma krvi v telesu zmanjša. Če namreč spijemo samo vodo, brez dodane soli, se le-ta ne absorbira v telo, ampak jo po hitrem postopku izločimo z urinom iz telesa. Kajti koncentracija natrija v krvi nikoli ne sme preseči ali pasti pod 0,9%. Torej, če bi telo sprejelo vodo brez natrija, bi se koncentracija natrija v krvi zmanjšala in bi lahko umrli. Človeško telo oziroma krvna plazma je kalibrirana na 0,9% natrija. S pitjem 3 litrov vode z morsko soljo dnevno iz telesa izločamo sproti vnesene toksine oziroma jajčeca, ličinke in odrasle parazite iz telesa, ki smo jih dobili v človeško telo.

Zagotovo je pomembna osebna higiena rok, to je umivanje rok pred in po jedi. Otroci si naj obvezno umijejo roke po igranju v pesku ali z zemljo. Redno skrbimo za nohte.

Proti parazitom v telesu je vedno potrebno ukrepati, v ta namen imamo torej na voljo več načinov.

Barbara Kozan, mag.farm.

VALERIJINE VRSTICE Prapravnuki

Predpust leta 1911, ko sta se poročila Jožef in Frančiška, je bil izjemno lep. Iz takratnih časopisov izvemo , da so na prisojnih rebrih cvetele pomladne rože in da je ščinkavec že pel svatovsko pesem. Kakšno pa je bilo razpoloženje mladoporočencev, ne pove nihče. Franca je bila gotovo srečna. Ni se spraševala, kakšen bo jutrišnji dan; pomembno je bilo, da se poroči in družini ne bo več v sramoto. Z njenim primerom so strašili še njene nečakinje in pranečakinje, potem se je pozabilo. Bila je doma iz stare poštene kmečke rodbine, tudi Jožef je izviral iz take. Ko je začel hoditi za njo, so bili vsi zadovoljni. Toda, ko je pri svojih rosnih osemnajstih zanosila, si je Jožef premislil. Otroka je sicer priznal pred pričami, a na poroko ni mislil. Jožek se je rodil prizadet, umrl je, ko mu je bilo 12 let. Toda kaj, ko je bila čez dve leti spet noseča, a s poroko spet ni bilo nič. Otrok se je rodil slaboten in je po 13 dneh umrl. Čeprav Jožef ni kazal veselja do zakona, je ljubezen kar trajala. Njun tretji otrok se je rodil, ko sta bila že nekaj mesecev poročena. Ponižanja, ki jih je Franca doživljala v zakonu, se zdijo v današnjem času skoraj nepredstavljiva. Dostikrat sem se vpraševala, zakaj je morala prenesti vse to, zakaj ji je Bog sploh dal živeti. Potem pa sem nekega dne spoznala njene prapravnuke - za cel grozd jih je: sami veseli, srečni, lepo vzgojeni, bistri otroci, rekla bi, da na takih svet stoji. Najbrž ne bodo nikoli vedeli za trpljenje svoje praprababice, a jaz zdaj vem, da njeno življenje ni bilo zaman.

Valerija

VALERIJINE VRSTICE Prvi stiški učitelj Matija Ozimek (20. 1. 1783 – 7. 8. 1858)

V obdobju dobrih sto let, ko v Stični ni bilo menihov, je postala nekdanja samostanska cerkev navadna župnijska cerkev z župnikom in mežnarjem. Mežnarija je nosila številko 3. Mežnar je bil - kakor je bilo tedaj v navadi - tudi organist in učitelj. Na začetku 19 stol. je to službo opravljal Matija Ozimek. Rodil se je na Dobravi nad Stično, kjer je bil njegov oče najemnik, izvirali pa so iz Hrastovega Dola. V Stični se je poročil in v stiški mežnariji je prišla na svet večina njegovih otrok. Deželna oblast je dovolila začetek javne enorazredne ljudske šole v Stični 4.11.1817. /Tedanji župnik Kopetzky in oskrbnik graščine - kot so tedaj rekli samostanu - sta si prizadevala, da bi zgradili novo šolsko poslopje in uvedli trivialko, a ni bilo denarja za to./ Za prvega učitelja je bil imenovan Matija Ozimek. Tedaj in še nadaljnjega pol stoletja so smeli poučevati samouki, ki so bili večinoma mežnarji, a so poleg zvonjenja in orglanja obvladali tudi nekaj branja in pisanja. V stiških matičnih knjigah se šele leta 1818 pojavi pripis, da je Matija tudi učitelj. Toda že leta 1820 se je preselil v Višnjo Goro, kjer je učiteljeval celih 31 let. V tem mestu je tudi umrl za putiko; pokopal ga je pisatelj Janez Cigler. V mežnariji v Stični je sprva prebival tudi njegov brat Martin, ki se je kasneje priženil v Trnovce. V tej vasi šentviške fare se je rodil njegov prvi sin Jožef. Morda je tudi po zaslugi strica učitelja šel v šole in postal kasneje kot p. Evstahij celo provincial frančiškanov v Ljubljani. Zanimivo pa je tudi, da so včasih zapisali Ozimek kar po dolenjsko Azimek.

Valerija

V bunkerju »Ljubljana« (24)

Brat Celestin je pred leti dobil protezo za roko. Dobro se je že navadil »lesene« roke. Že na začetku je dobil nekaj priključkov, s katerimi si je lahko pomagal pri delu. Brat Nivard mu je naredil še nekaj dodatnih. Tako je svoje delo nadaljeval v mesariji. Ni bilo več tako sproščenega ozračja. Vse je bilo zadržano. Poznalo se je, da je vojna z vsemi svojimi grozotami zarezala v srca ljudi. Vsak se je bal za svoje življenje in življenje svojih dragih. Pogosto je bilo slišati, da so koga ubili. V Ljubljani so komunisti pobili nekaj profesorjev in drugih zavednih krščanskih mož. Tudi med študenti ni bilo varno. Kateri so bili resnično verni, so bili v nevarnosti, da bodo ubiti. Po vaseh so strašili komunisti. Nabirali so fante in može za svoje enote. Ljudje se niso upali upirati. Dopustili so, da je kateri njihovih sinov šel med partizane. Mislili so, da bodo imeli pred njimi mir in ne bodo več v nevarnosti, da bi jim požgali domačijo ali jih celo pobili. Toda s tem so se izpostavili drugi strani. Tudi protikomunistične enote so zbirale fante in može. Pogosto se je zgodilo, da so bili sinovi ene družine pri različnih vojskah. H komunistom večinoma niso šli zaradi prepričanja, ampak zaradi strahu in ljubega miru. Tako so bili tudi partizanski odseki sestavljeni večinoma iz vernih slovenskih mož in fantov, ki z njihovo ideologijo niso soglašali. Bili so v njih po sili razmer.

Opat Avguštin je poklical na pogovor patra Tomaža. Zdelo se mu je preveč nevarno, da bi še naprej ostajal v Stični. Predlagal mu je, naj se umakne v Ljubljano. Tam je malo bolj varno in, če pride do česa, se lahko skrije med množico. Pater Tomaž je ubogal ter se čim manj opazno preselil v Ljubljano v Slomškov zavod. Tam je delal naprej, kar je imel trenutno zastavljenega. Po nekaj mesecih je za njim odšel še pater Metod. Tudi zanj je bilo v Stični preveč nevarno. Slišati je bilo, da so se terenci zanimali tudi zanj. To je bilo zelo slabo znamenje, saj je običajno taki radovednosti sledila likvidacija.

Opatu se je zdelo, da je v nevarnosti tudi pater Maver. Kot rodni brat patra Placida bi lahko bil še zlasti sumljiv za komuniste. Povrhu vsega je bil enkrat že aretiran in odpeljan v Novo mesto. Gotovo bi zanj bilo dobro, da izgine, dokler se razmere ne bi spremenile. Tudi njega je poklical na osebni pogovor.

»Pater Maver, zdi se mi, da je za vas preveč nevarno, da bi še naprej ostajali v Stični,« je zaskrbljeno dejal opat Avguštin.

»Meni se ne zdi tako zelo nevarno. Jaz bi rad ostal tukaj, saj je ta hiša moj dom. Poleg vsega vedno bolj zaupam varstvu in priprošnji patra Placida. Moj rodni brat je, zato verjamem, da mi je še posebno blizu,« je z gotovostjo odvrnil pater Maver.

»Da, tudi jaz tako mislim. A vseeno je treba biti previden. Jezus nam je naročil, naj bomo preprosti kakor golobje in previdni kakor kače. Mislim, da ni dobro podcenjevati komunistov. Zmožni so vsega. Žene jih neizmerno sovraštvo do vere. Če vas dobijo v kremplje, boste gotovo šli za patrom Placidom.«

Opat Avguštin je malo utihnil. Zdelo se je, da premišljuje, kako bi zaščitil in na varno spravil svoje menihe.

»Mislim, da bi bilo bolje, da ne grem v Ljubljano. Tam so že naši sobratje. Bolje bo, da smo razkropljeni, da nismo vsi na enem kraju, da bi lahko vsaj kdo ostal, če je taka Božja volja,« je tiho odvrnil pater Maver.

»No, če si najdete dobro skrivališče, lahko ostanete kje drugje. Toda nevarno bi bilo izpostavljati še druge ljudi. Zelo težko bi mi bilo, da bi še kdo drug izgubil glavo, ker bi skrival meniha,« je s skrbjo v srcu dejal opat Avguštin.

»Nisem mislil, da bi se skrival kje zunaj. Saj je samostan dovolj velik, da bi lahko tukaj našel skrivališče,« je odvrnil pater Maver.

»Premislite, kako bi se dalo urediti. Pa ne odlašajte preveč dolgo, da ne bi bilo prepozno. Mene skrbi za vsakega izmed vas. Kako bom dajal odgovor pred Bogom, če bi lahkomiselno ravnal z vašimi življenji. Vsak izmed vas mi je dragocen, zato moram varovati vsakega posebej.«

p. Branko Petauer

 

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (4) (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi) Največja vrednost ljubezni

Ljubezen ima sama v sebi preobilje; kjer se pojavi, pritegne vase vsa druga čustva in si jih podvrže. Zato ljubi, kar ljubi, za drugo pa se ne meni. Tisti, kogar po pravici častimo, po pravici ob njem strmimo in ga občudujemo, ima vendar rajši, da ga ljubimo. Ženin in nevesta sta takšna. Med njima ni potrebna druga povezanost in vez razen medsebojne ljubezni.

Ta vez je močnejša kakor najtesnejša naravna vez, na primer povezanost staršev z otroki. Saj je končno rečeno: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi« (Mt 19,5). Vidite, to čustvo med poročenimi je močnejše od vseh drugih čustev, celo samo od sebe (št. 83,3).

Sedaj pa dodajte, da ta Ženin ne le ljubi, marveč je ljubezen sama. Ali je on čast? Nekateri bodo to potrdili, jaz pa nisem nič takega bral. Bral sem, da je Bog ljubezen (1 Jn 4,16), ne pa, da je čast. S tem ni rečeno, da Bog ne mara časti, saj je rekel: »Če sem torej oče, kje je moja čast« (Mal 1,6)? To govori kot Oče; če pa se predstavi kot Ženin, bo po mojih mislih spremenil glas in bo rekel: »Če sem torej Ženin, kje je ljubezen, ki mi gre?« Že prej je namreč tako govoril: »Če sem Gospod, kje je strah, ki mi gre« (Mal 1,7)? Bog torej zahteva, da se ga kot Gospoda bojimo, da ga kot Očeta častimo in kot Ženina ljubimo. Katero teh čustev je višje, katero odličnejše? Seveda ljubezen. Brez ljubezni sledi stráhu kazen, části pa ne sledi naklonjenost. Strah je suženjski, dokler ga ne osvobodi ljubezen. In čast, ki je ne rodi ljubezen, ni čast, ampak prilizovanje. Sveti Pavel je zapisal: »Edinemu Bogu čast in slava« (1 Tim 1,17); toda Bog ne bo sprejel naše časti ne slave, če jima ne dodamo medu ljubezni (št. 83,4).