ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Življenje iz posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu (JMS) (Nagovor na seji Odbora in animatorjev Združenja JMS 13. maja 2023)

Naša vsakoletna seja animatorjev Združenja posvečenih JMS je nekakšna naložitev dračja na ogenj našega srca, da poživi našo gorečnost za Jezusovo in Marijino Srce. Biti moramo zavzeti, goreči apostoli Najsvetejših Src – tako bo Bog po nas delal velike reči.

Zdaj, leta 2023, bi lahko dodali še sinodalno pot. V Združenju posvečenih delujemo in naj bi delovali na sinodalni način. Gremo skupaj, povezani med seboj in z Jezusovim in Marijinim Srcem. To naj bi bilo stalno dogajanje. Pred nami je zelo pomemben dogodek: jubilejno leto 2025, pred njim kot priprava pa 25-letnica prizadevanja za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Naši škofje so apostolat prizadevanja za posvetitev odobrili v jeseni 1998. Bila je to priprava na veliki jubilej leta 2000. Jubilej 2025 nas kliče k poživitvi in poglobitvi apostolata posvetitve JMS in življenja iz posvetitve.

Naša posvetitev nas vodi k svetosti

Kot člani Združenja posvečenih JMS smo na najboljši poti za osebno posvetitev in posvetitev kot skupnost, kot združenje. Izhodišče tega je zmeraj vera v Jezusovo in Marijino ljubezen do nas, kar simbolizira podoba srca. Tu se vse začne. Čim bolj človek doživi, da ga Jezus in Marija ljubita, tem bolj je sposoben to ljubezen vračati. V moči te njune ljubezni je zmožen ljubiti vse ljudi. Tako so delali fatimski pastirčki, ki so Božjo in Marijino ljubezen globoko doživeli. Zato so se lahko žrtvovali v dolgih molitvah in odpovedih za vse ljudi, posebej za najpotrebnejše velike grešnike. To prizadevanje izraža fatimska molitev po vsaki desetki rožnega venca: »… privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja«. Reševanje Bogu odtujenega človeštva za nebesa je tudi naše poslanstvo. Ob tem se tudi sami posvečujemo. Ko smo se v posvetitveni molitvi izročili obema Srcema, smo se jima dali na razpolago. Onadva računata z nami. Po nas lahko delata velike reči. Ni dovolj, da se enkrat posvetimo, tudi ni dovolj, da večkrat zmolimo posvetitveno molitev. Treba je posvetitev živeti! Po Mariji smo izročeni Jezusu, po Mariji izročamo Jezusu vse človeštvo! Tako bosta onadva lahko nas same posvečevala in po nas posvečevala naše sestre in brate. Zato je premalo, če rečemo, da je življenje iz posvetitve ena od pobožnosti. To je način našega življenja! Posvetitev živimo tam, kamor nas je Bog postavil, v svojem običajnem poslanstvu. Mati je mati, kdor je oče, je oče, duhovnik je duhovnik, kdor je v službi, je v službi. Toda način, kako smo vse to, kako to poslanstvo izvršujemo, je drugačen. Če posvetitev res živimo, živimo iz ljubezni, ki jo prejemamo od Jezusa po Mariji. Vse naše delovanje dobi višjo vrednost. To ni naša zasluga, to je dar Najsvetejših Src.

 

Naš apostolat je marijanski

Tudi naša revija V Materini šoli je marijanska. Po Mariji k Jezusu! Sv. Ludvik Grignion Montfortski je zapisal: »Če rečemo Marija, ona reče Bog.« Nič ne ostane pri Mariji. Ona vse izroča Bogu. Don Bosko je ob posebnih nalogah povabil Marijo Pomočnico: »Marija, zdaj pa začniva!« Vedno je imel uspeh. To bi lahko bilo tudi naše geslo, npr. geslo za duhovnike, preden mašujejo, spovedujejo, poučujejo otroke, obiskujejo bolnike. Svetniki in vsi novejši papeži so zelo marijanski. Preden gre papež Frančišek na mednarodna romanja ali se z njih vrača, gre najprej k Mariji. Ko pride v kakšno deželo, vedno obišče Marijina svetišča. Papeži so vneti molivci rožnega venca, celo po več na dan! Lahko bi rekli, da je Marija najboljša »metoda« nove evangelizacije. Če bi to slovenski duhovniki doumeli in živeli, bi se marsikaj spremenilo na bolje. Fatimski pastirčki so naš kažipot. Marija jih je vzgojila za velike apostole. S svojim življenjem kakor svetilniki svetijo tudi nam.

 

Pripadamo Združenju posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu

Ko smo se posvetili JMS, smo se pravzaprav posvetili Jezusu na križu, kajti tu se je ljubezen njegovega prebodenega Srca do nas najbolj razodela. Posvetili smo se tudi Jezusovi in naši Materi Mariji, ki stoji pod križem in daruje svojega Sina za nas. Na Kalvariji najlaže spoznamo globino ljubezni njenega brezmadežnega Srca, ki ga je presunil meč bolečin. Jezusov križ ima dve razsežnosti: vertikalo in horizontalo. Vertikala nas povezuje z Jezusovim in Marijinim Srcem, horizontala pa nas povezuje med seboj. Združeni smo z vsemi člani, ki so se posvetili obema Srcema in hočejo Združenju zavestno pripadati. V prvo združenje so spadali trije fatimski pastirčki. Niso bili povezani samo z Marijo in Bogom, ampak tudi med seboj. Ta zavest, da živimo in delamo skupaj, je zelo pomembna. Zato je potrebno tudi medsebojno druženje. Ne samo: jaz – Bog, ampak tudi: jaz – mi! Zato je treba vsaj nekajkrat letno priti skupaj, moliti in delati skupaj, tudi v manjših skupinah. Skupne seje, duhovne obnove, duhovne vaje, mednarodna romanja – vse to nas povezuje ne le z Bogom, ampak tudi med seboj. Tako imamo vertikalo in horizontalo. Če ju združimo, nastane križ. S križa izvira rešitev za človeštvo! Če objamemo vsakdanje križe, prispevamo k rešitvi človeštva. Tako so delali fatimski pastirčki, ki so odpovedi celo iskali. To je naš prispevek h končni zmagi Marijinega in Jezusovega Srca. Jezus nam zagotavlja, da peklenska vrata Cerkve ne bodo premagala, kajti on bo z nami vse dni do konca sveta. Marija v Fatimi nam daje upanje: »Moje brezmadežno Srce bo zmagalo!« Kako osrečujoča je zavest, da molimo in delamo za končno zmago Jezusovega in Marijinega Srca! To daje našemu življenju pravi smisel!

p. Anton

 

KRISTUSOVA NAVZOČNOST V BOGOSLUŽJU (1)

O navzočnosti Kristusa in njegovih odrešenjskih skrivnosti v bogoslužju in cerkvenem letu so v Cerkvi razmišljali že od začetka. Vprašanje je dobro osvetlil največji katoliški teolog sv. Tomaž Akvinski (+ 1274). V našem času so se z nastopom liturgičnega gibanja s tem vprašanjem temeljito in načrtno ukvarjali različni teologi in liturgiki. Med njimi ima kljub nekaterim pomanjkljivostim velike zasluge benediktinec Odo Casel (+ 1948). Ti strokovnjaki so osvetlili Kristusovo navzočnost v liturgičnih dejanjih in ponavzočevanje Kristusovih zgodovinskih odrešenjskih dejanj in besed. Obravnavali bomo prvo vprašanje, v naslednji številki Božjega okolja pa drugo.

 

Različni načini ene Kristusove navzočnosti

Drugi vatikanski koncil uči, da »je Kristus vedno navzoč v svoji Cerkvi, zlasti v bogoslužnih opravilih. Pri daritvi svete maše je navzoč tako v duhovnikovi osebi, – kajti isti sedaj daruje po službi duhovnikov, kot je nekoč sam sebe daroval na križu, – kakor še posebno pod evharističnima podobama. Navzoč je s svojo močjo v zakramentih, tako da kadar kdo krščuje, Kristus sam krščuje. Navzoč je v svoji besedi, tako da on sam govori, kadar se v Cerkvi bere Sveto pismo. Kadar končno Cerkev moli in poje, je navzoč tisti, ki je obljubil: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,20)« (B 7).

Že sv. Avguštin je zapisal: »Krščuje Peter, je on (Kristus), ki krščuje; krščuje Pavel, je on, ki krščuje; krščuje Juda, je on, ki krščuje.«

Kristus je v bogoslužju navzoč na več različnih načinov, odvisno od različnih znamenj pri bogoslužnih dejanjih, v katerih je navzoč. Glavna znamenja so: navzoče Božje ljudstvo (bogoslužni zbor), voditelj bogoslužnega opravila, oznanjevanje Božje besede, molitev in petje, bistveni obredi pri zakramentih in zakramentalih. Videli smo, da 2. vatikanski koncil govori o Kristusovi navzočnosti: v bogoslužnih opravilih, v duhovnikovi osebi, pod evharističnima podobama, v zakramentih, v Božji besedi, v Božjem ljudstvu, ki moli in poje. Na najpopolnejši in najodličnejši način je navzoč in dejaven v presveti evharistični skrivnosti, še zlasti pod podobama kruha in vina.

Vsi našteti in drugi načini Kristusove navzočnosti v bogoslužju so povezani z njegovo prvenstveno in lastno navzočnostjo v nebesih. Z ozirom na to navzočnost so vsi drugi načini Kristusove navzočnosti drugotni.

Čeprav gre v bogoslužju za različne načine Kristusove navzočnosti, gre za eno samo navzočnost, saj je Kristus le ena Božja oseba. Ena Kristusova navzočnost ima različne vidike, oblike in stopnje, ki se v bogoslužnem dogajanju med seboj prepletajo in dopolnjujejo.

 

Razlaga Kristusove navzočnosti

 Kristusovo stvarno navzočnost v bogoslužju je težko opisati. Poveličani Kristus je navzoč kot pravi Bog in pravi človek. Tak nas je tudi odrešil. Kot pravi človek je mogel za nas trpeti. Ker je pravi Bog, je imelo njegovo trpljenje za nas neskončno odrešilno vrednost.

Učlovečeni Bog je v Cerkvi navzoč kot njena glava. Iz istega razloga je navzoč v bogoslužju, saj je ta navzočnost poseben vidik njegove navzočnosti v Cerkvi. Jezus kot glava Cerkve ima v njej duhovniško, kraljevsko in preroško službo. Z navzočnostjo v bogoslužju izvršuje duhovniško službo. 2. vatikanski koncil pravi, da po pravici »velja bogoslužje za izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa« (B 7).

Kristusova navzočnost je stvarna, zato tudi učinkovita. Prav tako je v širšem pomenu zakramentalna, kajti »vidna znamenja v bogoslužju označujejo in vsako na svoj način povzroča posvečenje človeka« (B 7). Hkrati gre za Kristusovo osebno navzočnost. Kristus ni v bogoslužju navzoč kot abstraktna ideja, ampak kot živa oseba s svojo močjo, ki izhaja iz žive osebe. Zato morajo biti udeleženci bogoslužja s Kristusom osebno povezani.

Kristusova navzočnost v bogoslužju je trajna ali prehodna. Trajna je v evharistiji, saj ostane Kristus pod podobo kruha navzoč tudi po mašni daritvi, ko je shranjen v tabernaklju. Drugi načini Kristusove navzočnosti v bogoslužju so prehodni, zato ob koncu bogoslužja prenehajo. Povsod sta tu dejavna tudi Oče in Sveti Duh.

Dejstvo, da se pri bogoslužju srečujemo s Kristusom kot pravim Bogom in pravim človekom, je za nas zelo važno. Velik pomen bogoslužja je prav v tem, da nam posreduje Kristusa kot Odrešenika. Njegova poveličana človeška narava je za nas most do njegove Božje narave in do Očeta. Veljajo Jezusove besede: »Nihče ne pride k Očetu, razen po meni« (Jn 14,6).

p. Anton

 

MAŠNA DARITEV Spremljaj mašnikovo glavno prošnjo

Po Slavi in pred berili poslušaš mašnika, ki moli glavno mašno prošnja. Z njo se konča začetni obred mašne daritve. O tej prošnji imamo v Rimskem misalu tole bogato in jedrnato navodilo: »Mašnik nato povabi ljudstvo k molitvi. Vsi z mašnikom vred nekaj časa molčijo; tako se zavedo, da stojijo pred Bogom, in se v srcu morejo spomniti svojih želja. Mašnik nato moli prošnjo, ki jo navadno imenujemo 'glavna prošnja'. Ta prošnja izraža značaj svetega opravila in po mašnikovih besedah usmerja molitev k Bogu Očetu po Kristusu v Svetem Duhu. Ljudje se molitvi pridružijo, ji pritrdijo in prošnjo naredijo za svojo z vzklikom 'Amen'.«

Najbrž ugotavljaš, da duhovniki navodila o molčanju, ki je sveta tihota, ne upoštevamo. Na dvoje naj bi bili v času molka pozorni. Najprej naj bi se zavedli, da stojimo pred Bogom; da je on navzoč in nas posluša. To dejanje je pravzaprav potrebno pred vsako dobro molitvijo. Nato naj bi se v srcu spomnili svojih osebnih prošenj, ki jih bomo pridružili mašnikovi prošnji. Z besedo 'Molimo' je duhovnik vse zbrano občestvo povabil k molitvi. To je čas intenzivne molitve.

Prošnja je običajno sestavljena iz treh delov, ki se med seboj dopolnjujejo: nagovor, prošnja in sklep. Ob sklepu mašne prošnje so omenjene vse tri Božje osebe. Če si pozoren, lahko opaziš, da se mašna prošnja večinoma obrača na Očeta.

 

MAŠNA DARITEV Položi svoje molitve v duhovnikove razprostrte roke

Opazil si, da ob začetku glavne prošnje mašnik razprostre roke. On moli vse predstojniške molitve z razprostrtimi rokami. Predstojniške so tiste molitve, ki jih mašnik moli kot Kristusov namestnik v imenu vsega ljudstva. Tako moli poleg glavne prošnje prošnjo nad darovi in prošnjo po obhajilu. Prav tako ima razprostrte roke pri evharistični molitvi, ki je vrhunec celotnega obhajanja in je usmerjena na nebeškega Očeta. Roke drži kot dve prazni, navzgor obrnjeni skodelici Bogu naproti. Med temi molitvami ne sme biti drugih molitev ali petja ali orglanja. Tiste molitve, ki jih mašnik moli v svojem imenu, da bi svojo službo opravil z večjo zbranostjo in bolj pobožno, moli tiho in s sklenjenimi rokami.

Kretnja razprostrtih rok je starejša in bolj častitljiva od sklenjenih rok. V najstarejših časih so vsi verniki molili z razprostrtimi rokami. Na to nas spominja tako imenovana oranta (orare = moliti), to je na stene katakomb narisana žena, devica, ki moli z razprostrtimi rokami. Oranta predstavlja Cerkev, ki za svoje žive in umrle neprestano moli.

Kadar molimo, pravzaprav v duhu vsi dvigamo k Bogu svoje prazne roke, kajti pred Bogom smo vsi berači. Mašnik je berač v imenu vsega zbranega občestva. Občestvo pa se njegovi prošnji pridruži in jo potrdi z besedico 'Amen'.

Morda se spomniš, da je že Mojzes v stari zavezi molil z razprostrtimi rokami. Dokler je imel roke razprostrte, so zmagovali Izraelci, ko jih je povesil, so zmagovali sovražni Amalečani. Zato sta njegovi roki podpirala Aron in Hur, da je z razprostrtimi rokami vzdržal ves dan. Razprostrte roke spominjajo na križanega Kristusa. S križa, iz Jezusovega prebodenega Srca, izvira naše odrešenje.

Duhovnik je srednik med Bogom in ljudmi. Njegove razprostrte roke izražajo to sredniško vlogo. K Bogu prinaša vsa hrepenenja mladih, očetov in mater, bolnih in na različne načine trpečih ljudi. Od Boga za vse te prosi milosti in usmiljenja.

Balthasar Fischer takole razlaga pomen razprostrtih in praznih rok: »Ničesar nimam, česar nisem prejel od tebe, česar mi nisi položil v prazne roke! Zato ne držim krčevito nič tega, kar si mi dal, ampak želim deliti in s tem razveseljevati. Jaz sam sem namreč odvisen od tebe, ki s svojimi darovi napolnjuješ moje prazne roke.«

p. Anton

MAŠNA DARITEV Med mašo moliš s sklenjenimi rokami

Pri molitvi med mašno daritvijo imaš običajno sklenjene roke. Včasih jih sklene tudi mašnik. Balthasar Fischer razlaga: »Skleniti roke pomeni prav toliko kot: Navadno delo, v katerega so te roke dan za dnem ujete, se bo za nekaj časa prekinilo, roke se smejo končno spet približati, smejo nekaj časa 'praznovati'. Nekaj takega kakor se praznični večer prične vselej, kadar začnemo moliti.«

Sklenjene roke, ki so jih začeli uvajati v bogoslužje v 12. stoletju, pomenijo povezanost, zbranost, pozornost na to, kar se dogaja v naši duši. Izražajo notranji mir in sveti molk ter združenje vseh misli. Pomenijo pričakovanje srečanja z Bogom, soglašanje naše volje z Božjo, naše prošnje in Božje usmiljenje. Roke moramo sklepati tako, da bodo izraz naše notranjosti. Obratno tudi lepo sklenjene roke opozarjajo naše srce, da mora biti v harmoniji z vzvišenostjo mašne daritve.

BESEDA O BOGOSLUŽJU MAŠNA DARITEV Pridruži se slavljenju Boga

Slava je prastara in častitljiva hvalnica, s katero Cerkev slavi in prosi Boga Očeta in Jagnje. Ima izrazito slavilni značaj, zato je lep vzor za našo molitev, ki je, žal, pogosto samo v obliki prošnje. Včasih so jo imeli za jutranjo molitev. Prvi del se nanaša na Boga Očeta, drugi pa na Kristusa. Začetek Slave je pesem angelov ob Jezusovem rojstvu: »Slava Boga na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje.« Na koncu Slave se omenjajo vse tri Božje osebe.

Poglej, kako se kar kopičijo slavilni izrazi: »Hválimo te, slavimo te, mólimo te, poveličujemo te, zahvaljujemo se ti zaradi tvoje velike slave.« Tu se ne zahvaljujemo Bogu za darove, ki jih od njega stalno prejemamo, ampak za to, da je Bog tako velik in tako veličasten. To je govorica prave nesebične ljubezni. Kdor Boga res ljubi, ga slavi in se mu zahvaljuje zaradi njega samega. Takšna molitev nas najbolj osvobaja.

Balthasar Fischer je zapisal: »Če svetniki tako zamaknjeno govorijo o sreči molitve, da jih mi kot 'pešci' molitvenega življenja ne moremo več dohajati, potem mislijo na ure, v katerih so – z besedami ali brez njih – stali pred živim Bogom in ga hvalili ter se mu zahvaljevali, ker je tako velik in tako veličasten.«

V delu Slave, ki se nanaša na Jezusa, izpovedujemo vero, da je »Gospod, edinorojeni Sin, Jezus Kristus, Gospod Bog, Jagnje Božje, Sin Očetov«. On odjemlje grehe sveta in sedi na Očetovi desnici, zato ga prosimo za usmiljenje in sprejem naše prošnje.

Slavo pojemo ali molimo ob nedeljah, razen v adventu in postu, ter ob slovesnih praznikih in praznikih ter ob posebnih slovesnostih.