Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 11. oktober 2023

TAKOLE MOLIM Drugi korak je vera.

Bog nas vabi h globlji molitvi. Bodimo mu zvesti, kakor mu je bil Abraham. Ko rastemo v veri, se velikokrat zgodi, da ne čutimo tistega pravega veselja. Vera ni to, kar čutimo. Vera je to, da Jezus živi v nas in med nami.

Ko je Jezus vstal od mrtvih, je apostolom obljubil: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta!« Njegova beseda je resnica, nas osvobaja in nas vodi po pravi poti. Jezus vedno išče vero med ljudmi, in ko jo najde, se zgodijo čudovite stvari. Žena, ki je veliko let krvavela, je verjela, da, če se samo dotakne roba njegovega oblačila, bo ozdravljena. Stotnik je rekel: »Nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen.« Vera se velikokrat krepi med preizkušnjami, trpljenjem, pri premagovanju skušnjav in ovir, tudi v molitvi. Najtrdnejša je Marijina drža v veri, ko pravi: »Zgodi se mi po tvoji besedi.« Ona ni vsega razumela. Ni vedela, kaj vse jo čaka v življenju, vendar je vedno zaupala v trdni veri.

Gospod nas kliče, da bi odrinili na globoko, da bi mu ostali zvesti in rastli v veri. Vera nas odrešuje, zato vztrajno molimo za dar vere, da bi postala bolj bistra, bolj trdna in bolj globoka. Dar vere moramo izmoliti. Vztrajajmo vedno, tudi takrat, ko pridejo preizkušnje in se sprašujemo, zakaj ravno k nam. Jezus je moral pretrpeti grozodejstva na Kalvariji in je izkušal celo zapuščenost od Boga Očeta, čeprav ga Oče ni zapustil. Verujmo, da od Boga nismo nikoli zapuščeni, čeprav to občutimo. Tudi takrat ne, ko najbolj trpimo. Tako bo vera v nas postala bolj rodovitna. Kot se železo kuje v ognju, gre tudi vera velikokrat skozi preizkušnje trpljenja.

Mnogo ljudi, ko pridejo do močne vere, začuti nemir, žalost ali dvome. Toda Gospod je vedno z nami. Zavedajmo se, da premoremo vse v njem, ki nam daje moč. V vsakem težkem trenutku življenja se spomnimo teh besed. Pomembno je tudi, da razločujemo, kaj je Božjega in kaj ne. Bodimo vztrajni na poti, ki nam jo kaže Bog. Molitev naj nam priraste k srcu in nam postane veselje. Prosimo za dar globoke, trdne vere.

Vendar, če vera ni bila zgrajena na trdnih temeljih, se lahko hitro zruši. Vera nas hoče utrditi v odnosu s Kristusom. Je in mora biti močnejša od vsega, kar nas čaka v življenju. Gospod, nauči nas verovati! Počasi in vztrajno prebirajmo Sveto pismo in vera v nas bo rastla in se utrjevala. Z njo se bodo dogajali čudeži in znamenja, kot pri cestninarju Mateju. Le-ta ni mogel verjeti, da se je prav njemu zgodila takšna milost. Pokesal se je in pričel živeti drugačno življenje.

torek, 10. oktober 2023

TAKOLE MOLIM Štirje koraki molitve Lahko govorimo o štirih korakih molitve. Pri prvem koraku je poudarek na razumskem in čustvenem delu molitve

Največkrat se obrnemo na Boga v težavah. Takrat ga prosimo, naj nam pomaga in nas usliši. Velikokrat nam daje po drobtinicah in v srcu začutimo veselje. Bog nam daje mir, veselje ter ljubezen. In tega se veselimo. Pridejo pa trenutki, ko vsega tega ne doživljamo in takrat spoznamo, da smo iskali samo milostne trenutke, ne pa Boga. Na začetku prave poti je zmeraj napor. Boga namreč moramo imeti v srcu in ne samo v molitvi. Pri tem potrebujemo veliko vztrajnosti, poguma in odločnosti, da ne odnehamo. Dobro se je odločiti za katero izmed molitev za daljše obdobje, vendar se pazimo pretiravanja. Novorojenček ne more shoditi že kar prvi dan. Tako je tudi pri molitvi potrebna potrpežljivost in vztrajnost. Tudi v molitvi rabimo čas da rastemo.

Prosimo Gospoda, da nas nauči moliti, kakor so apostoli prosili Jezusa. Ko se naučimo moliti iz srca, se pokažejo sadovi Svetega Duha in takrat začutimo, da je molitev res prava. Kot sadovi na drevesu morajo tudi v nas dozoreti sadovi Svetega Duha. Gospod, ti nas vodi v naši molitvi. Ko se z Bogom pogovarjamo v molitvi, vedno vljudno počakajmo, da nam tudi on še kaj pove. Pomembno je ostati nekaj trenutkov v tišini ter prisluhniti. Vzemimo si čas in s srcem prisluhnimo Gospodu.

V molitvi nikoli ne bodimo neučakani. Če se nam ne uresničijo naše prošnje in želje, se vedno vprašajmo, ali si vse to za nas želi tudi nebeški Oče, ali pa je to samo naša sebična želja. Ne moja volja – TVOJA volja naj se zgodi. V naših prošnjah vedno recimo Bogu, naj ON presodi, kaj je dobro za nas. Če se nam naše prošnje ne izpolnijo, ima Bog za nas zagotovo pripravljeno nekaj boljšega. Prosimo, naj naša molitev raste, in ne dovolimo, da se naše srce oddalji od Boga. Molitev je kot roža, ki vsak dan rabi vodo, da lepo raste in zacveti.

Vsak človek ima svojo pot molitve. Sami moramo ugotoviti, kaj nam je bližje: zahvaljevanje, prošnje, slavljenje … Kje se torej lahko Bogu najbolj odpremo. Na čustvenem področju je 60% naš delež in le 40% od Boga. Bog nam daje izkušnje, da doživimo mir in veselje, da ga čutimo, da se nas dotakne. Negujmo in vzdržujmo ta čustva, da se nam ne ohladijo. Veliko ljudi, ki ugotovijo, da v molitvi ne napredujejo, se v prihodnosti oddalji od Cerkve. Takrat se prične okužba kritiziranja in nervoze. Žalostni ljudje se zapirajo sami vase. Spoznati moramo, da je Jezus naš odrešenik, da nas ima neskončno rad in da smo mi ljubljeni Božji otroci. Vedno se lahko zatečemo k njemu in nikoli nas ne bo prizadel ali ranil. Vedno nam bo dal tisto misel ali besedo, katera je potrebna za naše življenje.

ponedeljek, 9. oktober 2023

TAKOLE MOLIM Večerna molitev

 Jezus, moje male žrtve, združene z Božjo daritvijo, naj pridobijo tvoji Cerkvi svete, številne duhovne poklice po rokah svete Device Marije, angela varuha, krstnega zavetnika, sv. Bernarda in vseh svetnikov. Darujem svojo ljubezen, molitve, dobra dela in trpljenje, tolažbo in zadoščevanje – združeno z mašno daritvijo, za zvestobo in svetost duhovnikov, mene in za vse potrebe … Moj Jezus, želim te ljubiti in tolažiti namesto vseh src, ki te ne ljubijo in te žalijo. O Jezus, glej, prišla je noč, ostani ti z menoj. Naj v rani Tvojega Srca počivam spet nocoj. Odpusti, kar žalila sem Te ta pretekli dan, očisti, prosim, dušo mi s krvjo presvetih ran. In če Tvoja sveta volja je, da več se ne zbudim, naj se s Teboj na kraj miru, o Jezus, preselim. Amen.

s. Marija Fidelis Bratina OSU

nedelja, 8. oktober 2023

TAKOLE MOLIM Vse življenje je molitev

Molitev je zame, da slaviš, hvališ Boga zaradi njega samega, se mu zahvaljuješ za vse trenutke življenja, za manj prijetne kot tudi za vesele. Predvsem pa je molitev izročitev samega sebe in vsega svojega življenja Bogu v čast, vernim dušam v vicah v zveličanje in vsem ljudem v duhovni in telesni blagor. Vsaka dobra misel, ki je povezana z Bogom, vsako dejanje in vsaka dobra beseda, ki prinese ljudem korist in dušni blagor, je v nekem širšem smislu molitev in je zaslužna za nebesa. Pomembno pa je, da vsako delo opravljamo zaradi Boga. Tako dejanje je še bolj zaslužno. Predvsem pa je molitev, da se vedno, v vsakem trenutku, zavedamo, da je Bog pričujoč v nas, da z nami dela, ter nas ohranja pri življenju. Človekovo življenje mora izražati in udejanjati zahvalo Bogu zaradi njega samega in mora biti odgovor na njegovo neizmerno ljubezen. Treba je vedno reči: »Hvala Bogu!« z besedo, mislijo in z dejanjem, in to je najboljša molitev.

Molitev je pa tudi boj s slabimi mislimi, hotenji, željami; ta boj je pred Bogom zaslužen, če ga darujemo v blagor duš v vicah, Bogu v čast ter v duhovno korist bližnjemu.

Matevž

sobota, 7. oktober 2023

TAKOLE MOLIM Češčenje Najsvetejšega

Molitev je zame tako potrebna kot dihanje. Če bi prenehala moliti, bi prenehala duhovno živeti. Skupaj s psalmistom vzklikam: »Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu!« To žejo lahko poteši le molitev, ki ni zgolj izgovarjanje besed in molitvenih obrazcev, ampak je ljubeč odnos z Bogom, srečanje z Njim, prijateljevanje in zrenje Njegovih velikih del v mojem življenju. Od vseh oblik molitve mi je najbolj pri srcu adoracija pred Najsvetejšim. V naši župniji Ljubljana Polje jo imamo vsak četrtek eno uro pred večerno sv. mašo. S septembrom 2005 adoracijo oblikujejo vse skupine, ki delajo in živijo v župniji. Tako smo hoteli poudariti molitveno edinost in medsebojno povezanost v Gospodu. Jezus je pri zadnji večerji posebej molil, da bi bili vsi, ki vanj verujemo, eno » kot sta Sin in Oče eno«. Danes je edinost najmočnejše pričevanje vere v Jezusa Kristusa.

In kaj mi pomeni adoracija? Zelo so me nagovorile besede papeža Benedikta XVI., ki je mladim v Kölnu dejal, naj se vrnejo k češčenju Najsvetejšega v sv. evharistiji. »Adoracija je poljub ljubezni Odrešeniku«, je mladim očetovsko spregovoril papež. Tudi meni je adoracija srečanje dveh ljubezni-moje in Jezusove. Moja ljubezen je nepopolna, šibka, omahljiva, Jezusova ljubezen pa je zvesta, močna, brezpogojna. Ko gledam belo hostijo v monštranci, se sprašujem: »Kdo si, Gospod? Tvoja ponižnost je pretresljiva! Ne razumem, a verujem. Ne vidim, a zaupam. V tem koščku kruha je tvoja neskončna ljubezen do mene in do vsakega človeka. Slavim te, moj Bog, nauči me ljubiti!«

Adoracijo oblikujemo tako, da je v njej vedno tudi čas tišine, ko lahko vsakdo od navzočih Jezusu govori s svojim srcem in posluša navdihe Svetega Duha, namenjene samo njemu. Kako čudovito je, da nas Bog ljubi osebno! Zanj smo enkratni, neponovljivi. Včasih mi je dovolj, da sem pred Jezusom v popolni tihoti, brez besed. Večkrat sem občutila veliko radost v bližini Najsvetejšega. To veselje lahko preplavi skrbi, s katerimi pridem v cerkev. Doživljam, da je Bog izvir resničnega veselja, ker je njegova navzočnost vedno ljubezen. Nočem se prepuščati čustvenim občutkom. Čutim, da Bog od mene ne pričakuje zanesenih, čustvenih molitev, ampak zvestobo, odprtost, razpoložljivost. Zato pri adoraciji rada odprem Sveto pismo in berem, kaj mi Bog govori. Božja beseda je močna. Tudi v molitveni suši odžeja in nahrani. V češčenje Najsvetejšega je vedno vključeno tudi češčenje Jezusovega Srca. Ker sem sama posvečena Srcu Jezusovemu in Marijinemu, vidim v adoraciji najlepši odgovor Božji ljubezni. Pogosto molim za tiste, ki te Ljubezni še niso spoznali in so oddaljeni od Boga in Cerkve. Rada bi jim odkrila radost vere. Prosim Gospoda, naj tudi njim podari milost vere. Danes vidim veliko ljudi, ki so zbegani, prestrašeni, zmedeni v duhu. Čutim odgovornost, da molim zanje. Adoracija je lahko globoko dejanje ljubezni do bližnjega. V resnici je izvir ljubezni. »Pritegni nas k sebi, Gospod, da bo potešena tvoja in naša žeja, da spet najdemo polnost življenja, ki je v tebi in v prijateljstvu s teboj!«

Nataša Ahčin

petek, 6. oktober 2023

TAKOLE MOLIM Češčenje Najsvetejšega

Molitev je zame tako potrebna kot dihanje. Če bi prenehala moliti, bi prenehala duhovno živeti. Skupaj s psalmistom vzklikam: »Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu!« To žejo lahko poteši le molitev, ki ni zgolj izgovarjanje besed in molitvenih obrazcev, ampak je ljubeč odnos z Bogom, srečanje z Njim, prijateljevanje in zrenje Njegovih velikih del v mojem življenju. Od vseh oblik molitve mi je najbolj pri srcu adoracija pred Najsvetejšim. V naši župniji Ljubljana Polje jo imamo vsak četrtek eno uro pred večerno sv. mašo. S septembrom 2005 adoracijo oblikujejo vse skupine, ki delajo in živijo v župniji. Tako smo hoteli poudariti molitveno edinost in medsebojno povezanost v Gospodu. Jezus je pri zadnji večerji posebej molil, da bi bili vsi, ki vanj verujemo, eno » kot sta Sin in Oče eno«. Danes je edinost najmočnejše pričevanje vere v Jezusa Kristusa.

In kaj mi pomeni adoracija? Zelo so me nagovorile besede papeža Benedikta XVI., ki je mladim v Kölnu dejal, naj se vrnejo k češčenju Najsvetejšega v sv. evharistiji. »Adoracija je poljub ljubezni Odrešeniku«, je mladim očetovsko spregovoril papež. Tudi meni je adoracija srečanje dveh ljubezni-moje in Jezusove. Moja ljubezen je nepopolna, šibka, omahljiva, Jezusova ljubezen pa je zvesta, močna, brezpogojna. Ko gledam belo hostijo v monštranci, se sprašujem: »Kdo si, Gospod? Tvoja ponižnost je pretresljiva! Ne razumem, a verujem. Ne vidim, a zaupam. V tem koščku kruha je tvoja neskončna ljubezen do mene in do vsakega človeka. Slavim te, moj Bog, nauči me ljubiti!«

Adoracijo oblikujemo tako, da je v njej vedno tudi čas tišine, ko lahko vsakdo od navzočih Jezusu govori s svojim srcem in posluša navdihe Svetega Duha, namenjene samo njemu. Kako čudovito je, da nas Bog ljubi osebno! Zanj smo enkratni, neponovljivi. Včasih mi je dovolj, da sem pred Jezusom v popolni tihoti, brez besed. Večkrat sem občutila veliko radost v bližini Najsvetejšega. To veselje lahko preplavi skrbi, s katerimi pridem v cerkev. Doživljam, da je Bog izvir resničnega veselja, ker je njegova navzočnost vedno ljubezen. Nočem se prepuščati čustvenim občutkom. Čutim, da Bog od mene ne pričakuje zanesenih, čustvenih molitev, ampak zvestobo, odprtost, razpoložljivost. Zato pri adoraciji rada odprem Sveto pismo in berem, kaj mi Bog govori. Božja beseda je močna. Tudi v molitveni suši odžeja in nahrani. V češčenje Najsvetejšega je vedno vključeno tudi češčenje Jezusovega Srca. Ker sem sama posvečena Srcu Jezusovemu in Marijinemu, vidim v adoraciji najlepši odgovor Božji ljubezni. Pogosto molim za tiste, ki te Ljubezni še niso spoznali in so oddaljeni od Boga in Cerkve. Rada bi jim odkrila radost vere. Prosim Gospoda, naj tudi njim podari milost vere. Danes vidim veliko ljudi, ki so zbegani, prestrašeni, zmedeni v duhu. Čutim odgovornost, da molim zanje. Adoracija je lahko globoko dejanje ljubezni do bližnjega. V resnici je izvir ljubezni. »Pritegni nas k sebi, Gospod, da bo potešena tvoja in naša žeja, da spet najdemo polnost življenja, ki je v tebi in v prijateljstvu s teboj!«

Nataša Ahčin

četrtek, 5. oktober 2023

TAKOLE MOLIM Kako moliva

Moja prva misel, ko se zbudim, je pozdrav presveti Trojici s prošnjo, naj posvetí vsak trenutek dneva, ki je pred nama. Zahvaljujem se za Božje varstvo ponoči in za ljubezen, ki naju ohranja.

S podobnimi mislimi se prebuja tudi mož. Nato se v zgodnjem jutru zbereva k skupni molitvi, k spontanemu zahvaljevanju za vse, kar čutiva in nosiva v srcu. Združena sva z vsemi najbližjimi – z najinimi otroki, brati, sestrami, s sorodniki in sosedi, z vsemi, s katerimi se srečujeva. Vse izročava Gospodu, in najina molitev postane občestvena; ne moliva sama, z nama so vsi, ki jih vključujeva v molitev. V notranji zbranosti – s hvalnicami in psalmi slaviva Gospoda, z Marijo se poglabljava v skrivnosti rožnega venca in z vsako zdravamarijo se razliva Božji blagoslov kot nevidno valovanje v prebujajoče se jutro in se razliva na vso vas, na vse ljudi dobre volje, ki jih na ta način vk1jučujeva v molitev. Tako začenjava že pred svitom svoj novi dan z željo, da bi bil vsak trenutek dneva v Božji navzočnosti molitev – slavljenje in zahvaljevanje za vse, kar nama je podarjeno.

V tem razpoloženju mineva dan. Zvečer se zopet iz srca zahvaliva za vse milosti, ki sva jih bila deležna, za vse dogodke dneva, za vse ljudi, ki sva jih čez dan srečala, posebej za Božjo navzočnost pri delu in molitvi. Molitev zahvale privre iz najinih src spontano in s hvaležnostjo. Vsak dan se izročiva z molitvijo zahvale in prošnje v varstvo Božjih src, katerima sva se že pred leti izročila. S to molitvijo izročava tudi družine naših otrok.

Najino veselje do molitve izvira že iz otroških let. Rada se spominjava, kako so nas starši učili moliti, kako smo v domači družini molili in skupno izročali svoja srca Gospodu.

Vse to je raslo v srcih in dozorevalo ob raznih dogodkih in preizkušnjah. A najgloblje se naju je dotaknilo, ko sva se srečala s Prenovo v Duhu in začela na poseben način doživljati Božjo navzočnost in spoznanje, da Jezus živi, da nas sprejema in posluša. V najinih srcih se je rodila najlepša – slavilna molitev. Jezus je na poseben način zaživel v najinem življenju. To se je zgodilo pred dvajsetimi leti.

Oh tedenskih srečanjih na našem domu (zbere se nas okrog 20) se z brati in sestrami iz Prenove združujemo v molitvi in dvigamo svoja srca s spontanim slavljenjem, s petjem in ob Božji besedi h Gospodu in čutimo predokus nebes.

Hvala in slava ti, Gospod, za vse!

Tončka in France Perčič