V mesecu rožnega venca, oktobru 2022,
sem v dneh pred rožnovensko potjo na Brezjah z varuhi spomina (Vseposvojitev),
(29. 10. 2022) razmišljala o Marijinem sporočilu, ki ga je dala v Medžugorju 2.
decembra 2017 po Mirjani Dragičević-Soldo, ki pravi: »Meni pa, otroci moji, podarjajte
rožni venec, rože, ki jih tako ljubim. Moje rože so vaše molitve, izrečene
s srcem, ne pa samo zrecitirane z ustnicami. Moje rože so vaša dela molitve,
vere in ljubezni. Ko je bil moj Sin majhen, mi je govoril, da bo število mojih
otrok veliko in da mi bodo prinašali mnogo rož. Nisem ga razumela! Sedaj vem,
da ste vi tisti otroci, ki mi prinašate
rože, ko nad vse ljubite mojega Sina, ko molite s srcem, ko pomagate
najsiromašnejšim. To so moje rože.«
A je kazalo, da z možem ne bova šla,
kajti imel je druge načrte za ta dan, sama pa nisem želela iti … ne bi bilo
prav, da bi ne bila skupaj. Na predvečer je mož šel na letališče po najino
hčer, ki je pripotovala domov k družini, ki je prišla na počitnice že pred njo.
Potem, ko je pomagal združiti mlado družinico, je bila ura že pozna in sem bila
že v postelji, ko je prišel domov. Rekel je: »Jutri greva na romanje.« Začudena
sem bila, od kod ta nagla sprememba, a sem takoj pristala, saj je bila to ves
čas moja tiha želja. Naslednji dan mi je na poti povedal, kaj ga je nagnilo k
tej odločitvi. Srečal je sina organizatorjev pohoda in sta se začela
pogovarjati, vmes pa se je v trenutku odločil, da gre. Ko je to povedal
mladeniču, je ta vzkliknil: »Kako bo
mamica tega vesela!« To je bilo zanj potrditev pravilnosti odločitve.
Pot, ki smo jo pričeli s sveto mašo,
daroval jo je celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž, je bila blagoslovljena s
prelepim vremenom, čudovito pokrajino, molitvijo rožnega venca, s prijaznimi in
veselimi romarji. V cerkvici svete Neže na Brezjah pri Tržiču smo se s svečkami
spomnili naših tragično umrlih posvojencev in molili litanije slovenskih
mučencev, ki jih je napisala ena od soromark.
V prošnjah smo se obračali nanje in
prosili za vse potrebe
Med molitvijo zdravamarij sem pogosto
pomislila na to, kako je Marija vesela teh molitev svojih otrok, ki ji tako
podarjamo vrtnice, in sem ji to v mislih tudi povedala. Molila sem z radostjo v
srcu.
Na eni izmed postaj rožnega venca smo
premišljevali o tem, kako nedoumljivo veliko ljudi – cvet slovenskega naroda –
je bilo pobitih v medvojnih in povojnih pobojih (bilo jih je okoli 100 000), in
nekdo je izračunal, da bi bilo 8 ljudi na vsak meter rožnovenske poti, ki je dolga
12 000 metrov. Tako sem pomislila, kaj bi bilo šele, če bi na ta način
razmišljali o vseh nedolžnih otrocih, ki so bili v Sloveniji splavljeni od
uzakonitve splava dalje. Po oceni jih je bilo 700 000. Torej teh otrok je bilo
sedemkrat toliko! Premišljevala sem o teh otrocih, pa tudi o tistih, ki so
odšli pred rojstvom »spontano«. Ne vemo, koliko jih je …, je pa to skupaj zelo
veliko naših priprošnjikov v nebesih. Spomnila sem se Zorka Simčiča in njegove
drame Leta nič en dan potem, v kateri čudovito prikaže ljubezen nedolžnega
otroka, ki ima rad svojo mamo, ne glede na to, zakaj in kako je moral tako rano
s tega sveta. Začutila sem, da se moramo obračati nanje. Tako sem vse otroke,
ki so odšli s tega sveta pred rojstvom, vključila v prošnjo pri skrivnosti »ki
je Svetega Duha poslal«, da bi nam pomagali izprositi Svetega Duha za
razsvetljenje zavesti članov slovenskega naroda.
V tej misli sem nadaljevala pot in
premišljevala, kako ti otroci častijo in slavijo Boga in Marijo. Ko smo končali
z molitvijo zadnje skrivnosti, ki se mi zdi veličastna: »ki je Tebe, Devica, v
nebesih kronal,« sem pogledala na tla in zagledala kamen v obliki srca …,
sklonila sem se in ga pobrala z mislijo, da je to darilo namenjeno meni, kot
nasmeh Božje ljubezni po Mariji. Hvala, Marija!
Marta
Ciraj