BESEDA O BOGOSLUŽJU Božje ljudstvo usposobljeno za bogoslužje

Prva Mojzesova knjiga pripoveduje, da sta očak Abraham in njegova žena Sara bila že ostarela in neplodna, ko je Bog Abrahamu obljubil sina. Apostol Pavel v pismu Rimljanom pravi, da je Abraham ob Božji obljubi, čeravno je »videl, da mu je telo že zamrlo, … in da je Sari naročje omrtvelo« (Rim 4,19), verjel Bogu, »ki oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni« (Rim 4,17). Zaradi tega sveti Pavel pravi, da Abrahamovi sinovi niso sinovi po mesu, ampak so sinovi po Božji obljubi, ki so poklicani v bivanje po Božjem glasu, in so torej sinovi Abrahamove vere. Ustvarjalni Božji klic je Abrahamu podaril sina obljube, Izaka, v naslednjih stoletjih pa je ta isti ustvarjalni klic poklical, ustvaril izvoljeno ljudstvo. Hebrejska beseda qahàl (občina, zbor, občestvo, skupnost) prihaja iz qol (glas): qahàl Jahvè je občestvo, ki ga je sklical Bog. Podobno je z grškim pojmom ekklesia, iz korena glagola kalein, ki pomeni klicati. Oboje prevajamo kot Cerkev.

Ko Bog pokliče Mojzesa in mu naroči naj izpelje ljudstvo iz Egipta, izrazi tudi smoter te izjemne osvoboditve: »ko izpelješ ljudstvo iz Egipta, boste častili Boga na tej gori« (2 Mz 3,12). Častiti Boga za ljudstvo pomeni obhajati njegov kult, torej bogoslužje, ki stalno vključuje pripoved o odrešilnem Božjem delovanju. Ko mu predloži zavezo na Sinaju, Bog pravi: »Če boste res poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh ljudstev, kajti moja je vsa zemlja. Vi mi boste kraljestvo duhovnikov in svet narod« (2 Mz 19,5–6). In prerok Izaija pravi: »Ljudstvo, ki sem ga zase upodobil, bo pripovedovalo mojo hvalo« (Iz 43,21). Iz tega lahko razumemo, da Božji klic, ki je v bivanje priklical ljudstvo, iz njega ustvarja ljudstvo, ki je sposobno kulta torej usposobljeno za bogoslužje, usposobljeno, da slavi in pripoveduje Božja odrešilna dela. V pismu Galačanom apostol Pavel zapiše, da se je obljuba, ki jo je Bog dal Abrahamu: »blagoslovljeni bodo v tvojem zarodu vsi narodi na zemlji zato, ker si slušal moj glas« (2 Mz 22,18), najpopolneje izpolnila v Kristusu, zato Pavel zaključi: »Če pa ste Kristusovi, ste potemtakem Abrahamovi potomci, po obljubi pa dediči« (Gal 3,29). Pavel pravi tudi: »Vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!«« (Rim 8,14–15).

S krstom in darom Kristusovega Duha, ki napolnjuje srca vernih, postanemo kristjani deležni vsega, kar je Kristusovo, v meri svoje razpoložljivosti njegovim navdihom. Tako se usposabljamo biti sinovi v Sinu, postajamo sposobni živeti polno predanost Očetovi volji v drži stalne zahvale njemu. Smo torej ljudstvo ustvarjeno za bogoslužje.

V vzvišenem trenutku ljubezenske izročitve in pokorščine Očetu Jezus skliče svoje najbolj zveste učence in podeli z njimi dejanje svoje popolne podaritve, dejanje anticipirano med zadnjo večerjo: »Ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, je tem izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1). S tem Jezus ustvari med Bogom in ljudmi vez popolne občestvene edinosti: njegovi postanejo deležni njegovega telesa in krvi, to je: deležni polnosti njegovega življenja (ter trpljenja in vstajenja). »Vsem pa, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo Božji otroci; njim, ki vanj verujejo, ki se niso rodili iz krvi, ne iz poželenja mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga … Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo« (Jn 1,12.13.16).

Iz udeležbe na tej Kristusovi polnosti postaja ljudstvo duhovniško ljudstvo: »Mi smo namreč, ki služimo Bogu v njegovem Duhu« (Flp 3,3). Najpopolnejše bogoslužje je opravil Jezus, ne zato, ker je neprekinjeno hvalil Boga ampak, ker je živel svoje življenje v popolni darovanjski ljubezni do Očeta in do ljudi. S podaritvijo svojega Duha nas usposablja, da smo pri tem udeleženi v meri, v kolikor ga svobodno sprejemamo. Iz njegovega obhajanja zadnje večerje in smrti na križu: (za)hvale Bogu (grško eucharistein) zaradi velike osvoboditve ljudstva iz Egipta, blagoslova nad kruhom in nad čašami vina ter prepevanja psalmov in pesmi se je oblikovalo krščansko bogoslužje.

p. Nikolaj Aracki Rosenfeld

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2023

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja in drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 22. januarja, 26. februarja, 26. marca, 23. aprila, 28. maja, 25. junija, 23. julija, 27. avgusta, 24. septembra, 22. oktobra in 26. novembra. 

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 2. januarja, 6. februarja, 6. marca, 3. aprila, 1. maja, 5. junija, 3. julija, 7. avgusta, 4. septembra, 2. oktobra, 6. novembra in 4. decembra.

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra.

Povzetek dogajanja v podjetju SITIK v letu 2022

V mesecu januarju 2022 smo dogradili centralno ogrevanje v proizvodnih prostorih kisarne in pakirnice čajev. Gospodarska zbornica Slovenije nam je podelila znak Excellent SME, ki ga prejmejo odlična majhna in srednje velika podjetja. V mesecu januarju smo prav tako pridobili smernice in prve materiale za novo celostno grafično podobo podjetja (CGP).

Konec meseca februarja smo se razveselili ukinitve večine ukrepov, povezanih z epidemijo COVID-19, saj je ta sprostitev precej olajšala naše poslovanje.

Aprila 2022 smo za potrebe samostanske vrtnarije kupili nov paletni viličar.

V mesecu maju smo dokončali izgradnjo in zasaditev Ašičevega zeliščnega vrta in v njem sprejeli prve obiskovalce, za blagovno znamko Pater Simon Ašič pa smo pridobili dodatno zaščito.

Junija 2022 smo dokončali in objavili novo spletno stran s spletno trgovino, ki je objavljena na novi domeni pater-simon-asic.si. Zaradi izgradnje novega krožišča smo prestavili enega od rastlinjakov samostanske vrtnarije na Marofu. S sodelavci podjetja Sitik, Muzeja krščanstva na Slovenskem in z menihi stiške opatije smo se odpravili na strokovno ekskurzijo na Primorsko, kjer smo obiskali Muzej vojaške zgodovine, Hrastovlje, Krkavče in Koštabono.

Septembra je bil izveden nov sistem avtomatizacije rastlinjakov samostanske vrtnarije. Na vrtnariji smo povečali, asfaltirali in utrdili dodatne skladiščno-prodajne površine ter uredili dodatna parkirna mesta za naše stranke, okrog vrtnarije pa je bila postavljena tudi nova ograja. S svojo stojnico smo se udeležili prireditve »Festival zdravja« v organizaciji Ljubljanskih lekarn in prireditve na Dvorcu Visoko v Poljanski dolini v organizaciji Nove 24TV. Na stojnicah smo predstavili naše izdelke in z nasveti pomagali obiskovalcem naših stojnic.

V mesecu novembru smo se udeležili sejma strojne opreme za živilsko industrijo na Poljskem.

Tekom leta smo se s sodelavci udeležili številnih izobraževanj, seminarjev in delavnic. Poslovno leto 2022 bomo kljub večjim izzivom na trgu, ki se pojavljajo zaradi posledic epidemije in vojne v Ukrajini, po pričakovanjih zaključili sorazmerno uspešno.

Gregor Rep, direktor Sitika

TAKOLE MOLIM Molitev me osrečuje

Doma sem iz verne družine. Bil sem deležen krščanske vzgoje in, z ozirom na to, lepih zgledov staršev in sorodnikov. Nadaljevalo se je naprej s poukom v šoli, kjer je bil do vojne tudi verouk obvezen predmet. Čeprav nisem bil preveč nagnjen k dolgi molitvi, sem v družini rad molil rožni venec. Zdaj, ko sem starejši, je zame molitev moje veselje in zadovoljstvo, tudi če so dolge molitve. Kot je prav, pa cenim najbolj daritev svete maše in molitve vmes. Nebeškemu Očetu podarimo pri tem Njegovega Sina in nas same. Zato je navzočnost in sodelovanje pri sv. maši in bogoslužju sploh za molivca nekaj središčnega. Vrednost tega me osrečuje, ko me še prej pomirja.

Podobe, ki jih lahko gledam pri molitvi, preprečujejo mojo raztresenost in mi pomagajo k zbranosti. Po naročilu angela v Fatimi rad molim tudi za tiste, ki ne molijo in tako tudi Boga ne ljubijo. Pomiritev in veselje ter zadovoljstvo čutim, ko molim za razne dobre namene, ker s tem naredim kaj koristnega, ko delati ne morem. Vemo, da je življenje s talenti, ki jih imamo, poseben poklic, dolžnost in poslanstvo. Za zvestobo bomo enkrat dobili plačilo, za nezvestobo in malomarnost pa moremo pričakovati le kazen. Zaključim s trditvijo, da me molitev, goreča in ljubeča, le osrečuje.

Brat Stanko Pretnar, trapist

 

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Življenje v Božji navzočnosti

Vsi imamo težave, ko bi radi zavestno živeli v Božji navzočnosti. Tisti, ki se ima za dobrega vernika, se ob nedeljah in praznikih med mašno daritvijo in pri prejemu svetega obhajila zaveda, da je pred Bogom in da je Bog v njem. Morda doma vsak dan moli in hodi celo k delavniški maši. To je čas za Boga, ostali čas pa je samo zanj. Tako si morda misli. Paziti mora le, da ne prekrši kakšne Božje ali cerkvene zapovedi. V primeri z večino ljudi je dober ali celo zelo dober vernik. Da bi med delom ali v prostem času mislil na Boga? Kaj pa še hočete? Saj ni mogoče. Morda je to tudi naš problem?

Razumljivo, da s takšno vero, ki nima povezave z njegovim vsakdanjim življenjem, človek ni zadovoljen in se od nje lahko oddalji ali v veri le životari. Potreben je velik preobrat. Prepoznati moramo Boga, njegovo voljo, njegovo navzočnost in dejavnost v vsem, kar se dogaja v nas in okoli nas. Bog nam govori preko dogodkov in v njih je on sam navzoč. Dogodke zato sprejemajmo kot Božji obisk in sporočilo nam, Božjo vzgojo. Za takšno gledanje je potrebna globoka vera. V Svetem pismu se srečujemo s takšnim mišljenjem in ravnanjem. Kakor Atenčane sv. Pavel poučuje tudi nas, da Bog ni daleč od nobenega izmed nas. V njem celo »živimo, se gibljemo in smo«. Z vero je torej treba sprejeti dejstvo, da je Bog povsod navzoč in dejaven. Kar se dogaja, se dogaja po Božji volji ali Božjem dopuščenju. Sveti Avguštin je zapisal: »Nič se ne dogaja, česar Vsemogočni ne želi, da se zgodi. Ali dopusti dogodek ali pa ga sam povzroči.« Zakoni, po katerih se vrstijo dogodki, so Božji zakoni. Bog torej ni samo v naših srcih, ampak tudi v naših dejanjih, tudi v najpreprostejših, če so storjena po Božji volji. Bog je v njih navzoč in v njih deluje. To velja tudi za poklicno delo in počitek.

Če nas zadene kakšen križ, npr. bolezen, je Bog navzoč v tem križu. Seveda je po Božji volji, da skrbimo za svoje zdravje, a pogosto križ bolezni ostane. Reči moramo »da« Božji volji, zavestno jo sprejeti in po njej živeti ter križ bolezni pridružiti Jezusovemu križu. Tako smo zavestno povezani z navzočim in dejavnim Bogom. V vseh svojih prizadevanjih na ta način živimo v Božji navzočnosti. Z naše strani je potrebna popolna predanost Bogu, zaupanje vanj in seveda ljubezen do njega. Ne gre za to, da bi stalno mislili na Boga, saj to tudi ni mogoče. Mislimo na delo, ki ga vršimo po Božji volji. Zato hočemo, da ga izvršimo čim bolje. To delo nas povezuje z navzočim in delujočim Bogom. Na tak način nam je Bog izredno blizu, tudi v najpreprostejših poslih, če jih izvršujemo po njegovi volji. Vse življenje postane molitev. Tudi poklicno delo in celo počitek. Da v tem ne omagamo, nam pomagajo posebni časi molitve in drugega duhovnega prizadevanja. Koristno je, da imamo kakšno svoje geslo, najbolje svetopisemsko, ki nam pokliče v zavest Božjo navzočnost. Nekdo si pomaga z dvema besedama sv. Pavla: »Ni daleč!«

Poglejmo nekaj primerov. Duhovnik ne živi v Božji navzočnosti le tedaj, ko mašuje, deli zakramente in moli brevir, ampak v vseh drugih dejavnostih, ki so po Božji volji, tudi v času počitka. Seveda gre za najintenzivnejšo Božjo navzočnost in dejavnost prav pri mašni daritvi. V redovni skupnosti sestra redovnica preživi dan v več ali manj zavestni povezanosti z Bogom, če se zaveda, da moli in dela po Božji volji, pa naj so ta dela čisto navadna. Tako dobi tudi redovniška pokorščina posebno vrednost. Medsebojno sprejemanje težkih značajev v redovnih in drugih skupnostih je večkrat težko, vendar nam tudi po takih skupnostih in posameznikih Bog govori in nas vzgaja v potrpežljivosti in medsebojni ljubezni. Zdravnica, ki je hkrati žena moža in mati otrok, če se zaveda, da vse svoje obveznosti dela po Božji volji, je tako rekoč stalno povezana z navzočim in delujočim Bogom. Predavatelj v šoli, ki sprejema, da poučuje mladino po Božji volji, je s tem povezan z navzočim in delujočim Bogom.

Če bomo tako gledali, bomo vzljubili svojo vero in s tem Boga samega ter bomo rastli v zaupanju vanj in v predanosti njemu. Ne bo nevarnosti, da bi se od vere oddaljili. Bog nam je bolj blizu kakor kateri koli še tako ljubeč človek. Takšna vera bo osmislila naše življenje, olepšala in poglobila naše družine in druge skupnosti. Prekvasila bo vse naše življenje, ne samo del tega življenja. Česar ne bomo takoj razumeli, bomo kot Mati Marija ohranili in premišljevali v svojem srcu in bomo po njeni priprošnji in zgledu vedno bolj doumeli. Med našo molitvijo in življenjem ne bo več razklanosti. Bog bo vedno in povsod naš sopotnik in voditelj. Ne bo nam težko živeti po geslu: Bog, ves sem Tvoj! Kdor ima posebno rad Mater Marijo, bo dodal: Bog, ves sem Tvoj, po Mariji! Vzemimo to za na pot v leto 2023!

p. Anton

Voščilo

Advent nas je pripravil na Jezusov prihod. Naj se rodi v naših srcih in v naših medsebojnih odnosih, da bo srečno in blagoslovljeno leto Gospodovo 2023, brez voj, sovraštva in nasilja.

Cistercijani

 

Nasveti patra Simona Ašiča

Pri oslabelih (atrofiranih) mišicah si pomagamo s čajem iz orehovih in rožmarinovih listov. S ½ litra kropa poparimo 3 žlice čajne mešanice. Pijemo 3 krat na dan eno uro pred obroki.

Boleče mišice masiramo s tinkturo iz plodov divjega kostanja, listov rožmarina in rastlin šentjanževke. V 1 litru žganja namakamo 20 dni na toplem po 4 žlice vsakega zelišča. Boleče mesto masiramo 3 krat dnevno po 20 minut, nato mesto namažemo z olivnim oljem. Po vsaki masaži se je potrebno spočiti in odeti v topla oblačila.

Išias: pri vnetju ali poškodbi ishiadičnega živca pijemo čaj iz plodov janeža, listov poprove mete, rožmarina in majarona. Z 1 litrom vrele vode poparimo po 2 žlici vsakega od teh zdravilnih rastlin. Pijemo 3 krat dnevno. Boleče mesto natiramo tudi z olivnim oljem, v katerem smo namakali liste rožmarina, cvetove sivke in smrekove vršičke.

Pri shizofreniji je seveda potrebna zdravniška pomoč in ustrezno jemanje zdravil – antipsihotikov, a težave lahko sočasno lajšamo tudi s pitjem čaja. Včasih ni bilo za to bolezen toliko različnih zdravil na voljo, kot jih imamo danes, in so si ljudje pomagali z zdravilnimi rastlinami: 5 žlic čajne mešanice iz korenin angelike in repinca, listov rožmarina in melise, zeli vinske rutice in cvetov kamilice poparimo z 1 litrom vrele vode. Odstavimo za eno uro, precedimo in pijemo mlačen čaj 3 krat na da po 1 skodelico pred obroki. Sočasno si pripravimo tudi kopeli iz iste čajne mešanice.

Pri angini pectoris, ko zaradi pomanjkanja kisika prihaja v srcu do nenadne in hude bolečine, si pomagamo s pitjem čaja iz cvetov gloga in materine dušice, rastlin rmana in bele omele, listov črnega ribeza in rožmarina ter plodov janeža. Pijemo 3 krat dnevno po 12 žlic nesladkanega čaja pred obroki ter 12 žlic sladkanega čaja z medom po kosilu in večerji. Čaj lahko pijemo sočasno z zdravili, ki nam jih je predpisal zdravnik.

Pri izostali menstruaciji si pomagamo s cvetovi kamilice, listov rožmarina in lovorja ter kave. Kavo kuhamo pol ure v pol litra vode, nato dodamo zdravilne rastline in odstavimo za 15 minut. Pijemo zjutraj in zvečer po 1 skodelico.

Pri prenizkem krvnem tlaku pijemo čaj iz listov rožmarina in rastlin plešca. 1 žličko čajne mešanice prelijemo s skodelico vrele vode, pokrijemo. Pijemo čez dan po požirkih.

V masažnih oljih rožmarin povzroči večjo prekrvavitev kože: kri bolj učinkovito odplavlja strupene produkte in prinaša levkocite, ki se bojujejo proti bakterijam. Zmanjšuje tudi vnetje – tako deluje rožmarinska kislina. Masažno olje z rožmarinom je torej v ljudski medicini odlično sredstvo proti nevralgijam, bolečinam, ki so posledica protina in revme, proti otrdelim sklepom in pretegnjenim mišicam.

Zvečer ne pijemo čaja iz rožmarina, ker nas bo poživil in bomo zato težje zaspali.

Barbara Kozan, mag. farm.