ZA ZIDOVI SAMOSTANA Knjiga za našo svetost

 Ob nedelji Božje besede razmišljajmo o Svetem pismu kot knjigi za našo svetost. Prizadevanje za svetost je naglašeno že v Stari zavezi Izraelcem: »Bodite sveti, ker sem jaz svet!« V Novi zavezi ga je ponovil sveti Peter: »Kakor je svet ta, ki vas je poklical, bodite tudi sami sveti v vsem ravnanju. Saj je zapisano: 'Bodite sveti, ker sem jaz svet.'« »To je Božja volja, vaše posvečenje,« je učil sv. Pavel. Vsak dan v očenašu molimo: »Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji.« Sveti smo, če je naša volja enaka Božji, kar po sv. Maksimilijanu Kolbeju lahko izrazimo s formulo: v=V. Za kristjana je normalno, da hodi za Kristusom in ga posnema v njegovi svetosti. Prav tako, da se v odnosu do sovražnikov ravna po njegovem navodilu: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« Drugi vatikanski cerkveni zbor je v posebnem poglavju dogmatične konstitucije o Cerkvi naglasil, da smo vsi poklicani k svetosti. To je čudovit program! Postati svet je v nekem smislu isto kakor postati deležen notranjega življenja Boga samega.

Naša svetost, in napredovanje v njej, se razodeva predvsem v naši ljubezni do Boga in do ljudi. Tu nam prihaja naproti s svojo ljubeznijo Bog sam. On nas neizmerno ljubi. Ta resnica je najpomembnejše spoznanje v našem življenju. Mnogo pomembnejše od tistih spoznanj, ki jih dobimo v šoli. Svetniki so postali sveti, ker jih je ta resnica popolnoma prevzela. Mala Terezija je v svoji priljubljeni knjigi Povest duše zapisala: »Jezus, kako bi mogla kdaj z besedami izraziti nežno ljubezen, s katero vodiš mojo malo dušo?« Sv. Katarina Sienska se je v knjigi Pogovor o Božji previdnosti takole pogovarjala z Bogom: »Zakaj si človeka povzdignil k takšnemu dostojanstvu? Zaradi nepojmljive ljubezni. O brezno ljubezni! Kako naj ne bi počilo srce, ko vidi, kako visokost sestopa k naši nizkosti, kakršna je nizkost človeške narave? In vzrok za to? Ljubezen.« Lahko bi rekli, da je Sveto pismo knjiga o Božji ljubezni do nas, o razkritju čudovitega Božjega Srca. Zato je ob delovanju Svetega Duha tudi najučinkovitejše vabilo za našo ljubezen do Boga in vsega njegovega stvarstva, predvsem do ljudi. Človekovo srce je ustvarjeno za ljubezen. Zato se more zadovoljiti le s takim Bogom, ki ljubi, ki je ljubezen. Res ga Sveto pismo tako predstavlja. On je naš najboljši Oče, naš največji prijatelj, naše vse. Ljubi nas neskončno bolj, kakor more najboljša človeška mati ljubiti svojega otroka. To je Bog sam povedal in dokazal na svojem učlovečenem in na križu razpetem Sinu. Božji Sin se nam je iz ljubezni do nas osebno približal do skrajnih meja; zaradi nas in zaradi našega odrešenja je postal Otrok v jaslih in Zavrženec na križu; navzoč je pod podobama kruha in vina; srečujemo ga v lačnem in žejnem, v tujcu in nagem, v bolniku in zaporniku.

Sveto pismo o Božji ljubezni do nas in o naši ljubezni do Boga in do bližnjega govori zelo pogosto. Ljubeče Božje delovanje kažejo že prve strani Svetega pisma, kjer je govor o stvarjenju sveta in človeka. Ko je Bog vse ustvaril, uredil in obilno obdaroval, se je tega veselil. »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.« Ko Sveto pismo, ta najpomembnejša knjiga sveta, govori o Božji ljubezni do nas, s tem razodeva posebno Božjo naklonjenost, ki je izražena na zelo različne načine. V Stari zavezi se kaže v odnosu do izvoljenega ljudstva, v Novi zavezi pa doseže svoj vrh v Jezusu Kristusu, v njegovi velikonočni skrivnosti, in v izlitju Svetega Duha na binkoštni praznik.

Mogli bi reči, da je tisti posameznik ali skupnost, ki živi v nesebični ljubezni, uresničen evangelij. Kaj je prava ljubezen, se moremo naučiti predvsem pri Jezusu in v njegovem veselem oznanilu, kakor ga razodevajo novozavezni spisi. Jezus in apostoli so od začetka naglašali pomen nesebične ljubezni.

Apostol Janez je zapisal: »V tem se je razodela Božja ljubezen do nas, da je Bog poslal na svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. V tem je ljubezen: ne, da smo mi vzljubili Boga, ampak da je on nas vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe.« »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče, da bi se imenovali Božji otroci – in to tudi smo.«

Učenec, ki ga je Jezus ljubil in je najgloblje prodrl v skrivnost Božje ljubezni, je dvakrat zapisal: »Bog je ljubezen.« Kdor ljubi z Božjo ljubeznijo, ima v sebi Boga, ki je ljubezen: »In mi smo spoznali in verujemo v ljubezen, ki jo ima Bog do nas. Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.«

Véliki sv. Avguštin je o teh besedah apostola Janeza zapisal: »Kako hitro poveš: Bog je ljubezen! Da, tri besede: če šteješ, je en sam stavek; a če tehtaš, ima silno težo! Bog je ljubezen. Kdor je v ljubezni, je v Bogu in Bog v njem. Imej svoje stanovanje v Bogu, in daj, da bo Bog stanoval v tebi; bodi v Bogu in Bog bo v tebi. Bog ostane v tebi, da te drži v sebi; in ti ostani v Bogu, da ne padeš.«

Ob poslušanju in branju Svetega pisma rasteta v nas hvaležnost in ljubezen ter svetost. Predvsem je pomembno poglobljeno osebno srečanje z Gospodov. Če nas ogroža mlačnost, on poglablja našo gorečnost; če smo žalostni, nas tolaži; če smo v duhovni suhoti, nas druženje z njim po Božji besedi osveži in osreči; kadar omagujemo, pride na pomoč s svojo milostjo; če nas teži križ, nam ga pomaga nositi; kadar nas je kdo razžalil, nam da milost za odpuščanje in mir; kadar pademo v greh, nam podari milost Božjega odpuščanja in novega začetka.

Če smo doslej premalo črpali iz Svetega pisma zase duhovno hrano, naj bo za naprej drugače. Kdor ne napreduje, nazaduje, je rekel že sv. Bernard. Pomembno je redno branje in premišljevanje Božje besede. Vzor nam je Devica Marija, o kateri je po obisku pastirjev evangelist Luka zapisal: »Marija pa je vse te besede ohranila in premišljevala v svojem srcu.« Po najdenju dvanajstletnega Jezusa v templju in vrnitvi v Nazaret je isti evangelist ponovil: »Njegova mati je vse te stvari ohranila v svojem srcu.« Marijino vlogo ob srečanju z Božjo besedo lahko izrazimo s štirimi glagoli: Marija je Božjo besedo poslušala, jo ohranjala, premišljevala in po njej živela.

p. Anton

DOMAČA ZDRAVILA Divja vijolica (Viola tricolor L.)

Naši predniki so nežno, že v maju cvetočo cvetlico poimenovali z različnimi imeni: mačeha, sirotica, divja mačeha, macesca, macizeca, mačahca, mačešica, mačesca, srotica, srotičica. To je divja vijolica z rahlo vijolično obarvanim cvetom. Tradicionalna uporaba vijolice za zdravilne namene sega še v antični čas. V srednjem veku so jo uporabljali največkrat kot zdravilo za razne kožne bolezni – tudi danes jo v ta namen priporoča Evropska komisija za zdravila. Njen učinek pa je prvi predstavil nemški zdravnik in botanik Hieronymus Bock šele v 15.stoletju.

V zdravilne namene uporabljamo celo rastlino divje vijolice (Violae tricoloris herba) in kot zdravilna rastlina je najpomembnejša predstavnica družine vijoličevk (Violaceae). Nabiramo jo v času cvetenja, nato jo na hitro posušimo, najbolje na prepihu, in hranimo v dobro zaprtih posodah. Cveti od maja do avgusta in raste kot plevel na obdelanih tleh, po njivah in vrtovih, tako da jo zlahka naberemo večje količine.

Divja vijolica ima protivnetno delovanje. Najverjetneje je to posledica delovanja metilsalicilnega glikozida violutozid. V njej so še druge spojine, kot so flavonoidi (npr. rutin), ter saponini, sluzi, čreslovine, karotenoidi in mineralne snovi, predvsem kalcij in magnezijeve soli.

V ljudski medicini je vijolica znana, da poveča količino izločenega urina in pospešuje potenje. Ima raznovrstne učinke. Zaradi saponinov in sluzi olajša izkašljevanje in je učinkovita v čajnih mešanicah za lažje izkašljevanje.

Pomemben dokaz učinkovitosti divje vijolice neke raziskave je: poparek, dekokt in etanolni izvleček vijolice izkazujejo primerljivo učinkovitost proti bakterijama Staphylococcusaureus in Staphylococcusepidermidis,ki sta prisotni na koži, kot antibiotik gentamicin. Ta ugotovitev tudi potrjuje njeno tradicionalno uporabo pri raznih kožnih ekcemih in mozoljavosti.

Izvleček divje vijolice v obliki mazil uporabljamo tudi pri luskavici ter v čajnih mešanicah za »čiščenje krvi«.

Evropska agencija za zdravila (EMA) enako kot ljudska medicina priporoča uporabo vijolice pri kožnih težavah. Npr. pri seboroičnem dermatitisu 5 do 10 g posušenih vijolic prelijemo z 1 litrom vrele vode. Poparek pustimo stati 10 minut. Precedimo in ga dodamo topli kopeli, v kateri namakamo telo ali oboleli del telesa. EMA svetuje, da si namesto kopeli lahko pripravimo tudi obkladek: 5 do 20 g posušenih vijolic prelijemo z vrelo vodo, pustimo stati 10 minut ter precedimo. Čisto bombažno krpo namočimo v čaj iz vijolic ter položimo na obolelo mesto na koži. To ponovimo 2 do 3 krat dnevno.

Vijolica ima še protitumorni učinek: dokazali so, da diklormetanski izvleček (vijolico namakamo v diklormetanu) vijolice zavre rast rakavih celic pri levkemiji za 75%.

Pater Simon Ašič je divjo vijolico dodal v čajno mešanico proti putiki/revmi (PutiSIT).Tukaj izkoriščamo diuretični in protivnetni učinek divje vijolice. Čaj proti putiki vsebuje še cvetove ognjiča, skorjo vrbe, rastline njivske preslice in močvirskega oslada, korenine omana, liste breze in koprive, luščine fižola ter skorjo vrbe.

Dišeča divja vijolica je lepa spomladanska cvetlica. Hkrati je tudi učinkovita zdravilna rastlina za lajšanje kožnih težav, putike ter pomoč pri izkašljevanju pri prehladih.

Barbara Kozan, mag. farm.

Kjer so jaslice doma

Stanovanje v bloku kakor na tisoče stanovanj: predsoba, ki se nadaljuje v dnevno sobo, potem pa v jedilnico in kuhinjo. Pravzaprav je vse en sam velik prostor razdeljen z nekaj stebri in pohištvom, s kakršnim so opremljena sodobna stanovanja, da v njih lahko delamo, počivamo, kuhamo in sprejemamo obiske. To je stanovanje moje nekdanje sodelavke, kamor vedno rada grem na obisk; toda v božičnem času še posebej. Zaradi jaslic in ne le enih! Vsako leto za božič se njihovo stanovanje spremeni v razstavišče jaslic. Takoj, ko odpreš vrata, te presenetijo na garderobni omari in na polici nad ogledalom, v dnevni sobi pa na vsaki omarici, med knjigami in cvetjem. V spalnicah so dobile mesto večje in manj zanimive. V kuhinji so jih polne stene. Okoli sto jih je, kako leto več, kako manj. Razlikujejo se po poreklu, starosti, velikosti in sestavnem materialu. Nekatere so komaj vidne miniature. Izdelane so iz mavca, gline, porcelana, stekla, brona, veliko jih je iz klekljane idrijske čipke. V predalih so shranjene tiste na znamkah, v knjigah ali na čokoladah. Prinašali so jih s potovanj družinski člani ali prijatelji. Veliko jih je izdelal tudi gospodar sam. Te so iz lesa – zelo simbolične – z Jezusom, Marijo in Jožefom. Ni pa v tem stanovanju prostora za TV sprejemnik. V božičnem času stojijo na tem mestu stare podedovane družinske jaslice, čez leto pa knjige. Samo na kuhinjski mizi ni jaslic, ker se na njej dogaja preveč drugih reči. Toda, ko s pladnja pred nami, ki so jim ga poslali znanci s Švedske, počasi izgineva pecivo, se na dnu pojavi slika jaslic.

Valerija Ravbar

VALERIJINE VRSTICE Ob koncu leta sv. Jožefa

Cerkev sv. Marjete v Malem Črnelu ima visoko gori v atiki podobo sv. Jožefa, ki mu delata družbo sv. Jakob in sv. Filip. Zato je bilo v preteklosti veliko vaščanov krščenih na ta tri imena. Največ je bilo seveda Jožefov. V času mojega otroštva so nosili to ime trije gospodarji: dva so klicali Jože, enega pa Pepe. Na predvečer njihovega godu smo se zbrali na vasi, opremljeni s pokrovkami in starimi lonci, ter šli delat »ofrah«. Odrasli so dobili kozarec domačega vina, otroci pa suho sadje. Toda največ je bilo vredno, da smo se lahko malce potepali in spotoma ujeli kak pogovor, ki ni bil ravno za otroška ušesa. Sicer sv. Jožef pri nas ni bil pogosto omenjan svetnik. Za vsako težavo, ki nas je doletela, smo imeli v nebesih zavetnika, h kateremu smo se obračali po pomoč, sv. Jožef pa – kakor da ni imel kake posebne zadolžitve. Samo v litanijah smo ga omenjali.

Kranjci smo imeli v najtežjem obdobju svojega obstoja za zavetnika sv. Ahaca, ki je stal ob strani kranjskim vitezom v boju s Turki. Leta 1675 pa je cesar Leopold I. za zavetnika svojih dednih dežel, torej tudi Kranjske, postavil sv. Jožefa. Cesar je bil tedaj v hudih škripcih. Deželo so od vseh strani obkrožali sovražniki, ogrožale so jo kuga, potresi, kobilice in lakota, gospodarstvo je bilo na tleh – brez Božje pomoči se je cesar čutil izgubljen. Zato se je zatekel pod varstvo Jezusovega skrbnika, upajoč da bo sv. Jožef pomagal Avstro-Ogrski na vseh področjih. S svojo univerzalno vlogo naj bi nadomestil svetnike s posameznih področij, na katere so se ljudje obračali doslej. O svoji odločitvi je obvestil škofe in jim naročil, naj vpeljejo češčenje novega zavetnika. Ljubljanski škof Jožef Rabatta je bil svojemu godovnemu zavetniku še posebej naklonjen in je uspešno širil njegovo češčenje, čeprav so Kranjci ostali še naprej zvesti tudi starim zavetnikom.

Najbrž je bil v podobni stiski kakor cesar Leopold I. tudi papež Pij IX. leta 1870. Tedaj je bilo konec papeške države, katere ozemlje je bilo priključeno novo nastali državi Italiji. Papežu je ostala le oblast v Vatikanu, ki ga poslej ni nikoli več zapustil, kakor tudi še vrsta njegovih naslednikov ne. Sv. Jožefa, ki je bil skrbnik in zaščitnik sv. Družine, je papež izbral, naj zaščiti vesoljno cerkev.

Pol stoletja kasneje je sedel na Petrovem prestolu papež Benedikt XV. Tudi on ni zapustil svoje državice, čeprav so leta 1920 že trkali na vrata modernejši časi. Pozval je katoliški svet, naj se v spomin na češčenje sv. Jožefa kot varuha katoliške Cerkve opravljajo slovesnosti. V varstvo naj se mu izročijo predvsem delavci, da bi jih obvaroval nevarnosti brezvernega socializma.

Leta 1970 je bil poglavar katoliške cerkve papež Pavel VI. Tudi on je naročil slovesno praznovanje. V Rimu so se zbrali strokovnjaki s celega sveta in razpravljali o raznih vprašanjih, ki se nanašajo na osebo svetega Jožefa in njegovo češčenje. Papež pa se je ravno tri dni pred tem vrnil z velikega potovanja po azijskih deželah. Bil je drugi papež, ki je spet zapustil vatikanske zidove, in prvi, ki je obiskal vseh pet celin.

Po 150 letih je papež Frančišek odločil, da bomo obhajali posebno leto sv. Jožefa, ki je trajalo od praznika Brezmadežne 2020 do praznika Brezmadežne 2021. V tem letu smo še posebej iskali njegovo pomoč, kot so jo naši predniki v časih težkih preizkušenj.

Valerija Ravbar

 

V BUNKERJU »LJUBLJANA« (2)

Brat Celestin je z leseno nogo odkrevsal čez dvorišče. Kolikor je mogel, si je očistil obraz in obleko. Ko je vstopil skozi vrata, si je obleko malo spodvihal, da ne bi preveč kapljalo od njega.

Zvečer, ko je bilo delovnega dneva konec, je sedel k mizi in začel pisati pismo svojim domačim. Ni bilo novo, kar jim je pisal. O tem se je z brati že pogovarjal. A brez opatovega dovoljenja jih ni mogel prositi, da bi začeli misliti na novo stiskalnico. Še enkrat je nadrobno razložil, kako velike so potrebe in kako nerodno je, ker to opravilo traja ves mesec. Ko dozori grozdje na brajdah, je treba stiskalnico oprati in končati delo z grozdjem. Pozneje pa spet nadaljevati s sadjem. Bratu je pisal, da ga je opat Avguštin povabil, naj pride in se dogovori, kaj vse bo treba zbrati. Določiti bo treba, koliko lesa bo potrebno pripraviti. Na koncu je dodal še pozdrave za vse domače in da naj čim prej odpiše. Zjutraj je pismo zataknil na vrata pri bratu Hijacintu in si vesel mel roke, da bodo končno le dobili novo stiskalnico.

Za vse svete je bilo še zmeraj toplo. Pravijo, da je nastopilo Martinovo poletje. Vse je bilo že pospravljeno in pričakovali so, da se vreme v kratkem poslabša. Hitro se lahko ohladi. Nastopi megla, ki naredi dneve dolge in puste.

Tisti teden po vseh svetih so se mojstri za stiskalnico napovedali na obisk. Za nekaj dni so nameravali priti v samostan, da se vse dogovorijo, kar se je treba zmeniti. Prišli so z vlakom. Brat Hijacint jih je šel iskat na postajo, da jim ne bi bilo treba pešačiti do samostana. Veselo so se pozdravili, saj se že dolgo niso videli. Takrat menihi niso imeli dopusta, da bi pogosto obiskovali svoje domače. Da so smeli na kratko domov, se je moralo zgoditi že kaj posebnega.

Opat Avguštin jih je veselo pozdravil in naročil, naj jih nastanijo v sobah za goste. Brat Celestin je bil kakor na trnju. Veliko je imel vprašanj: Kako je doma? Kako so potovali? In še in še. Seveda je bila tudi nova stiskalnica v njegovih mislih čisto spredaj. Ni si znal predstavljati, kakšna bo videti. Toda zaupal je bratom, da bodo naredili zelo dobro, saj so bili daleč naokoli znani izdelovalci stiskalnic.

Prvi dan se niso dotaknili zadeve, zaradi katere so prišli. Bili so utrujeni od dolge poti in so se želeli najprej odpočiti. Zato so zvečer takoj po meniških molitvah legli vsak v svojo posteljo in trdno zaspali.

Zjutraj so bili pobožno pri sveti maši, ki se je brala pri glavnem oltarju. Eden izmed menihov je maševal, drugi so peli latinski koral. Bilo je čisto drugače kot pri njih v Radgoni. Tam so bile med tednom vedno tihe maše. Ljudje niso nič slišali in ne razumeli, zato so med mašo pridno molili rožne vence. Tu v stiški baziliki pa je bilo tako slovesno, kot da bi bil velik praznik. Koralno petje je naredilo sveto mašo praznično.

Po zajtrku so se z ekonomom sestali na polževem vrtu. Ogledali so si prostor, kjer naj bi stala nova stiskalnica. To je bila kozolcu podobna lesena lopa. Spredaj je imela stebre kot kozolec, zadnji del poslopja pa je bil naslonjen na pokopališki zid. Menihi so pod lopo spravili vse, kar se je dalo. V delu tega poslopja je imela domovinsko pravico stara že dotrajana stiskalnica. Bila je takšna, kot so jih imeli kmetje po zidanicah. Za prve čase po obnovi samostana je bila dobra. Ni bilo veliko sadja, pa še tisto, kar je bilo drevja, je bilo staro in zapuščeno. Menihi so po prihodu začeli saditi novo sadno drevje in počasi obnavljali sadovnjake. V prvih letih opatovanja opata Avguština je drevje že doraslo in začelo roditi obilne sadove.

Stiskalnica, ki so jo imeli, ni več zadostovala, da bi lahko v doglednem času pospravili vse, kar je bilo treba pospraviti. Res so kupili novo stiskalnico za vinograde v Hmeljčiču na Dolenjskem. Tam so kupili precej zemlje in uredili lepe vinograde. V jeseni sta bila dva brata stalno tam. Tudi eden izmed patrov se je preselil v hišo ob vinogradih. Menihi so stanovali v hiši, ki jo je samostanu podarila Kaplanova Mici. Sama je gospodinjila menihom in pomagala v vinogradu.

Starejši brat Franc Irgolič je na hitro z očmi preletel vso navlako, ki se je nabrala pod lopo. Prvo, kar je rekel, je bilo:

»Večji del te navlake bo treba pospraviti. Tukaj bomo potrebovali veliko prostora. Posebno med postavljanjem stiskalnice bo potrebno dovolj prostora za delo.«

»To bomo čez zimo vse uredili. Končno bomo imeli nujen razlog, da ves prostor lepo pospravimo,« je dejal ekonom.

»Jožef, primi meter, da izmerimo, koliko je prostora pod to lopo,« je ukazal starejši brat Franc.

Jožef je prijel merilni trak in šel v zahodni del poslopja ter se postavil ob steno. Franc je šel na drugi del stavbe in odčital.

»Dovolj prostora bo. Lahko vam bomo postavili tako veliko stiskalnico, da boste vse, kar boste imeli, stisnili v dobrem tednu.«

»Potrebno bo tudi zravnati tla, saj vidim, da ni preveč ravno in malo visi. Vsaj tisti del, kjer bomo postavili stiskalnico, morate narediti vodoraven.«

»Še bolje pa bi bilo, da bi tam za pol metra skopali v tla in naredili betonsko podlago, da bo stiskalnica dobro stala,« je dodal Franc.

Ko sta izmerila, si je Franc zapisal mere v mali zvezek, ki ga je nosil v žepu.

Pater ekonom se je šele sedaj zavedel, kaj vse so nanosili pod lopo. Ko je bilo treba kaj na hitro odložiti, je našlo svoje mesto pod lopo. Bila je priročna streha, kamor je bilo mogoče marsikaj postaviti. Sklenil je, da bodo pospravljati začeli čim prej, da ne bo pozneje premrzlo. Pospravljanje in prenašanje reči pa tudi ni prijetno, ko zapade sneg. To misel je izrazil na glas.

Mojster Franc Irgolič je bil zadovoljen s tako odločnostjo. Toda dodal je:

»Kopati bo najbrž težko, če bo zemlja zmrznila. Lahko počakate do pomladi. Betona pa ne smete zaliti pozimi, ker ne sme zmrzniti. To boste naredili najbolje spomladi, ko ne bo več zmrzovalo.«

Brat Celestin je vesel spremljal pogovor. Bil je srečen, da se je zadeva s stiskalnico začela premikati. Marsikatero jesen je bil že sit dela ob stiskalnici, ko je pogosto kaj nagajalo. Če so deske od koša zdrsnile iz utorov, je bilo vse narobe. Vse naokoli je bilo umazano in oškropljeno s sadno brozgo. Nekajkrat je bil tudi sam ves prepleskan, ko je brizgnilo vanj. V mislih si je predstavljal novo stiskalnico in se je veselil. Še bolj pa je bil vesel, da je opat Avguštin to delo zaupal njegovima bratoma. Kakor zasanjan je stal ob skupini in pozabil, kaj se dogaja okoli njega.

»Dobro bi bilo pogledati, koliko lesa imate doma,« je dejal Franc patru ekonomu.

»Večino lesa imamo pri žagi na južni strani ob samostanu. Nekaj starejšega in že suhega pa je ob mizarni na severu. Toda najbolje je, da gremo pogledat.«

Vsi skupaj so šli in si ogledali zaloge lesa. Franc je bil zadovoljen, saj je našel nekaj zelo debelih hrastovih plohov, ki bi jih lahko porabil za dno stiskalnice. Tudi močnega hrastovega tramovja je bilo kar nekaj. Toda nekaj ga je skrbelo.

»Potrebovali bomo močno in dolgo hrastovo deblo za sleme. Ali imate na žagi kaj primernega?«

»Kaj vse imamo, ne morem natančno reči. Toda gremo še na žago in poglejmo,« je dejal ekonom.

Samostanska žaga je bila na južni strani ob Stiškem potoku. Bila je včasih Žagarjeva last. Ker je bil sam Žagar že onemogel, so jo kupili od njega. Imel je še sina, ki mu je pomagal pri delu. Žagarjev Pepe je ob žagi naredil malo jezerce, da mu je voda gnala žago. Menihi so to jezerce malo povečali in vanjo vgradili turbino, da so pridobivali elektriko. Žago so modernizirali. Pepe in njegov sin sta pomagala pri žaganju, glavno delo pa so opravljali stiški bratje. Lepo so se razumeli in tudi Pepe je bil vesel, da je njegova žaga iz skromnega začetka zrasla v tako lepo in moderno samostansko žago. Seveda si je Pepe zase in za svojega sina izgovoril kotiček. Imela sta malo hišico med visokimi tepkami ob Korletovi njivi. Tako so po domače rekli stiški božji njivi. Najbrž so menihi kupili njivo od Korleta, ko je bilo treba urediti pokopališče.

p. Branko Petauer

 

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi) - Ime Jezus

Kako dragoceno in kako preprosto je ime Jezus! Preprosto, toda zdravilno. Če ne bi bilo preprosto, se ne bi izlilo vame; če ne bi bilo zdravilno, me ne bi bilo rešilo (št. 15,4).

Jezusovo ime ni le luč, ampak tudi hrana. Mar se ne okrepiš tolikokrat, kolikorkrat nanj misliš? Kaj tako nasiti dušo kakor premišljevanje? Kaj tako poživlja izčrpane čute, krepi moči in poživlja dobre in častne navade ter podpira čista nagnjenja? Vsaka dušna hrana je pusta, če ni zalita s tem oljem, je tudi brez okusa, če je ne začini ta sol. Če kdo piše, mi ne ugaja, če ne berem tam Jezusovega imena. Če kdo razpravlja ali razlaga, mi ne ugaja, če ni tam omenjeno Jezusovo ime. Jezus je med v ustih, spev v ušesu, v srcu pa vesela pesem.

Je tudi zdravilo! Je kdo med nami žalosten? Naj vstopi v srce Jezus ter naj od tam pride na ustnice. Ob nastopu tega imena nastane svetloba, razpršijo se oblaki in povrne se jasnina.

Če pade kdo v greh, ali v obupu hiti v zanko smrti – ali ne bo, če zakliče to ime življenja, takoj dobil veselje do življenja?

Kdo bo vpričo tega zveličavnega imena ohranil običajno trdoto srca, vnemarno otopelost, maščevalnost in zaspanost?

Komu je studenec solza morda usahnil; mar ni ob klicanju Jezusa naglo obilnejši in slajši privrel na dan?

In če je kdo v nevarnostih drgetal in trepetal, ali mu ni pregnalo strah?

In če je kdo v dvomih gorel in omahoval, mar mu ni ob klicanju tega jasnega imena hipoma zasvetil plamen gotovosti?

In če je kdo v težavah zgubljal voljo in pogum, mar mu je ob klicanju tega imena, ki pomaga, zmanjkalo moči? …

Nič v taki meri, kakor to ime, ne zaustavi navala jeze, pomiri kipenja napuha, ozdravi rane zavisti, zajezi toka pohotnosti, pogasi ognja strasti, ukroti želje skoposti in odžene vzbujanje vseh nečednosti.

Ko izrečem ime Jezus, imam pred seboj krotkega in ponižnega, dobrotljivega, treznega, čistega in usmiljenega človeka, ki se končno odlikuje z najvišjo mero kreposti in svetosti, ki pa je hkrati vsemogočni Bog, ki naj me s svojim zgledom ozdravi in s svojo pomočjo okrepi. Vse to mi zadoni, ko mi zadoni ime Jezus. Kot človek mi daje zglede, kot mogočni Bog pa mi daje pomoč. Zglede uporabljam kot dišave za maziljenje, pomoč pa za njihovo okrepitev. Iz tega delam mazilo, kakršnega ne more pripraviti noben zdravnik (15,6).

Duša moja, v posodici Jezusovega imena imaš skrito to zdravilno mazilo, ki pomaga pri katerikoli tvoji kužni bolezni. Vedno jo imej v bližini in pri roki, da bodo vse tvoje misli in dejanja usmerjena v Jezusa.

Sedaj imaš, s čim si lahko zdraviš srce in roke. V Jezusovem imenu moreš popraviti svoja slaba dejanja ter dopolniti manj popolna. V tem imenu moreš obvarovati svoje misli pred pokvarjenostjo in jih ozdraviti, če se pokvarijo (št. 15,7).

Zaupanje v našem življenju

Naše zaupanje v Boga raste iz Božje kreposti upanja. Ta krepost našo molitev stalno usmerja v končno dovršitev v poveličanem Kristusu. Študent piše:

»Molitev je zaupanje: zaupamo, da je Bog z nami vse dni do konca. Čudovite so Petrove besede: 'Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga' (Jn 6,68s) Katere besede so bolj človeške od teh, saj človek potrebuje oporo in smisel življenja tako, kot potrebuje hrano in pijačo, da se nasiti, in prijateljsko roko, da se nanjo opre, kot potrebuje smehljaj in prijazno besedo ... Kljub vsem lepotam, ki jih srečujem v življenju, kljub vsem globinam, ki mi jih podarjajo drugi ljudje, kljub vsem spoznanjem, ki so vzcvetela v moji duši, ostaja na dnu srca praznina, ki je lepota ne more potešiti, globina ne zapolniti, spoznanje ne požlahtniti. Zato vedno močneje čutim bližanje časa, ko bo Božji Duh vel nad vodami, ko bo Božja roka vzbudila pomlad in veselje, ko bom sanjal o cvetoči češnji in šepetanju vetra, ko bo moja duša stopila v čisto nov, posvečen svet, kjer bo molitev spoznala svojega Stvarnika, kjer bom lahko zapel z Gradnikom: »Tu je pristan, zavetje brez viharja, ni več teme, je sama zarja.« Zaradi vsega tega bo vse moje življenje v meni ostalo hrepenenje po Bogu, zaradi tiste neizpetosti duše, ki mi jo tako globoko in mojstrsko dovršeno vsak dan potrjuje preprosta indijanska molitev, ki mi je morda prav zato najljubša:

            Usmili se me, Gospod.

            Mojo dušo muči večni glad.

            Ničesar ni tu, da bi ga mogel potešiti.

            V temi tavam.

            Usmili se me, Gospod.«

p. Anton