Dr.
Marko Kremžar, znani in zelo delavni argentinski Slovenec, ki je stopil že v 94.
leto, je ponudil zanimiv spis Časnikar in starec. Ob teh dveh likih bomo lahko
razmišljali. Ko so sestavek objavljali v argentinskem glasilu Duhovno
življenje, je doživel nekaj lepih, spodbudnih odmevov. Naj jih tudi pri nas.
Na
vožnji z vlakom se človek naveliča brkljati po telefonu, zato je časnikar,
človek srednjih let, pričel opazovati starega moža, ki mu je sedel nasproti. V
rokah ni imel časopisa ne kake tehnološke igračke. Imel jih je sklenjene v
naročju. Gledal je skozi okno. Bil je videti zamišljen, a ne zaskrbljen.
Časnikar
je poskušal opredeliti moža, ki je gotovo že doživel svoj sedemdeseti rojstni
dan. Roke so bile videti dobro ohranjene in najbrž nevajene težkega dela,
postava srednja, obleka, brez vidnih madežev, je imela za seboj že precej dolgo
rabo, dobro očiščeni, a precej ponošeni čevlji, sivi, kratko ostriženi lasje, obraz odkrit, sveže
obrit, pogled bister. Presodil je, da mora biti kak upokojen profesor ali
uradnik. Odločil se je, da ga ogovori. Ko je starec odmaknil pogled od okna, je
izrabil priložnost.
“Poznate
te kraje?”
Mož
se je prijazno nasmehnil: “Poznam. Težko da človek mojih let ne bi poznal teh lepih krajev.”
“Ste
tu blizu doma?”
“Pri
nas je vse blizu, lahko pa tudi strašno daleč.”
“Kako
to mislite?”
“Razdalje
med kraji so majhne, med ljudmi pa ne vedno.”
“Za
našo generacijo ne več, tehnologija je razdalje odpravila. Pravkar sem govoril
s kolegom, ki živi v Angliji.”
“So
razdalje, ki jih tehnologija ne odpravi. Omenili ste kolega v Angliji. Kaj ste
po poklicu?”
“Časnikar
sem.”
“Zanimiv
poklic. Ste človek, ki piše zgodovino.”
“Ne,
ne. Zadovoljim se z novicami. Pravkar prihajam od obnovitve nekega hotela na
obali. Mimogrede sem obiskal staro teto, ki živi tam blizu.”
“Lepo
da se pobrigate za ostarele sorodnike.”
“Rad
jo obiščem. Je zanimiva ženska. Veliko je doživela. Živi sama. Pred leti jo je
mož zapustil in se ni več poročila. Navadno grem z avtom, danes pa sem se spet
odločil za vlak. Počasen je, a človek se odpočije.”
“Rad
se peljem z vlakom. Pogled skozi okno, ko pokrajina pred našimi očmi beži in
izginja, vabi
k razmišljanju. V tem oziru avto ni
napredek.”
“Avto
je hitrejši. Prihranimo čas. Za vas, ki ste gotovo že v pokoju, to ni važno.
Imate dovolj časa, nas pa delo priganja.”
“Verjetno
imate več časa, kot jaz.«
»Ne
bi rekel. Ne poznate ritma, ki ga zahteva moj poklic.«
»Verjamem,
a pri mojih letih se čas hitreje izteka. Manj mi ga ostaja, kot vam.«
»To
je druga stvar. Ne mislim na leta. Zame so dragocene minute. Vlak ima svoje
prednosti, a ne, če se človeku mudi.«
“Sprašujem
se, zakaj pravite ljudje vaše generacije, da vam manjka časa kljub temu, da
imate vedno hitrejše avtomobile, hitrejša letala, hitrejšo povezavo po spletih,
računalnikih in vedno manjših telefonih?
Časa bi vam moralo ostajati.”
“Kje
neki! Časa primanjkuje. Tega v
vaših dneh niste poznali. Danes, kdor ne hiti, zaostane, Čas je denar, pravijo
Američani.”
“Američani
znajo marsikaj, v tem pa se motijo.”
“Zakaj?”
“Če
bi bil čas res denar, bi bil tudi denar lahko čas. A ni znano, da bi si kak milijonar
lahko kupil trenutek časa.”
“Kupiti
ga ne more, a ga lahko bolj uspešno uporabi, bolj polno živi.”
“Kaj
mislite s tem, bolj uspešno in polno?”
“Polnejše
živi, kdor si lahko več privošči. Uspešen je, kdor v krajšem času več doseže.
Za to je potreben denar.”
“Pa
tudi delo in znanje. A mi ni jasno, kaj hoče tak uspešnež doseči?”
“To
kar hočemo vsi, imeti, kar želimo, pa: varnost, ugled, vpliv.”
“Vpliv,
se strinjam. Vsega, kar bi radi pa ni mogoče imeti. Želja bo vedno več,kot je
lahko imetja, četudi bi imeli milijone. Količina ne umiri človeškega srca. Varnost je utvara in dvomim,
da bi bilo ugled mogoče kupiti.”
“Pa
še kako. Ugled se ustvari z denarjem. So strokovnjaki, ki se ukvarjajo s tem,
da bogatim ljudem ustvarjajo ugled.”
“Tudi,
če ga ne zaslužijo?”
“Jasno.
Prav taki plačajo zanj.”
“Pomeni,
da si kupijo nekaj, kar ni res.”
“Koga
briga, kaj je res. Saj se ne lažejo, le poudarijo, kar se lepo sliši, ostalo pa
zamolčijo, skrijejo.”
“Zanimivo.
Prikrivati, kar je res, ni laž?
“Mogoče
majhna, a kdo se meni za to.”
“Pa
so zato srečni?”
“Gotovo
so zadovoljni, če ljudje o njih dobro govorijo.”
“Sami
sebe vlečejo za nos. Pa uboge ljudi, ki to verjamejo.”
“Ljudi
ne briga. Da le napolnijo voziček na supermarketu. Ostalo jim ni mar. Gledajo,
slišijo, a ne mislijo. Vsi enaki, kot čreda.”
“Malo
pretiravate. Trg je res postal nekako osrednje gibalo sedanje družbe, a niso
vsi ljudje enaki.”
“Ali
je bilo kdaj drugače?”
“Včasih
je zanimala ljudi, poleg opravljanja bližnjih, kar se ni dosti spremenilo, še
umetnost, politika, nekatere šport, pa seveda ljubezen.”
“To
zanima do gotove mere, a ne toliko kot voziček napolnjen s kreditno kartico. Ta
je otipljiv, ostalo, kar ste našteli, lahko dobijo ljudje na ekranu.«
“Ne
boste rekli, da tudi ljubezen …?”
“Prav
ljubezen gledamo na zaslonih. V realnem življenju se ljudje navadno zadovoljijo
s seksom.”
“Ali
se vam ne zdi, da ste malo ciničen?”
“Ko
gledaš ljudi dan za dnem, ne moreš biti drugačen.”
“Ko
gledamo ljudi, lahko prezremo človeka.”
“Vidim,
kar je res.”
“Morda
del tega, kar je res.”
“Eden
vidi eno, drugi drugo, to je dovolj, da si ustvarimo
neko splošno sliko o tem, kar se dogaja.”
“Splošni
vtisi in ideje navadno ne ustrezajo konkretni stvarnosti. Ta je vedno posebna.
Ali dajete tudi sebe v koš splošnosti? Ne boste rekli, da niste bili nikoli
zaljubljeni. Zaljubljenost, še bolj
pa ljubezen je vedno nekaj posebnega in osebnega.”
“Ne
govorim o sebi. V globaliziranem svetu zanimajo ljudi veliki premiki, tendence,
ne posameznost.”
“Prav
v tem vidim težavo. Pišete o ljudeh in za ljudi, a ne vidite osebe. Ob taki kratkovidnosti me skrbi, kaj bodo o nas brali
zanamci.”
“Mene
ne skrbijo zanamci. Zanima me, kar je danes.”
“Na
žalost.”
“Zakaj,
na žalost?”
“Ker
se mi zdi, da se ne zavedate odgovornosti, ki jo imate.”
“Odgovornost
pred kom?”
“Lahko
bi rekel pred zgodovino, a rečem raje pred našimi otroki.”
“Otroci
se bodo učili v šoli zgodovino, ne bodo brali starih časopisov”.
“Zgodovinarji
brskajo po starih časopisih.”
“Njihova
naloga je, da presodijo in izberejo, kar se jim zdi pomembno. Oni so
odgovorni.”
“Tudi
oni, a vi ste vir. Toliko bolj v teh časih, ko pisci zgodovine ne upoštevajo
izročil. Večina prepisuje, kar je bilo napisano takrat, ko se je zgodilo.”
“Ne
pozabite, da mi pišemo, urejajo in črtajo pa drugi.”
“To
je deloma res, a dejstva, da ste časnikarji kronisti naših dni, to ne
spremeni.”
“Prav.
Če že govorite o dejstvih, priznajte, da kar zapiše ta ali oni kronist, dejstev
ne spremeni.”
“Spremeni
ne, a lahko vpliva na posledice, na odmev teh dejstev v družbi in v bralcih.
Vprašanje je, kako jih prikažete. Koliko prikaz ustreza resnici.”
“Resnica
… Kaj je pravzaprav resnica? Vsak jo vidi malo drugače.”
“Nekako
tako se je spraševal nekoč tudi neki rimski uradnik, ki ga stvar ´v resnici´ ni
zanimala. Res pa je, da lahko vidi stvari, iz svojega zornega kota, vsak malo
drugače. Ne vidimo vsega, a to, kar vidimo in povemo, mora biti resnično.”
“Povem,
kar vidim. Dejstva so dejstva in besede so orodje našega poklica.”
“Ali
ne privedejo prav besede večkrat do tega, da se prično dejstva odvijati v
skladu z njimi? Misli, besede, oblikujejo svet.”
“Morda
katere. A ne naše. Mi pišemo o vsakdanjostih, ki so se zgodile. Prihodnost ni
naše področje.”
“Bog
ve, če s svojim pisanjem ne vplivate na prihodnost.”
»Kako
naj bi vplival na prihodnost?«
»Tega
ne vem. To ve in pozna le Bog.«
»Vi
verujete, da je kje kak Bog?”
“Verujem,
da je in da je zdajle tukaj.”
“Kako
to mislite?”
“Ker
je večen in neskončen, je od vekomaj povsod. Tudi tukaj.”
“Mislite
to dobesedno?”
“Prav
dobesedno.”
“Jaz
ga ne vidim.”
“Ker
je večen, neizmeren Duh, ga ne moremo videti. Smo premajhni, da bi videli in
doumeli, kar nas neskončno presega. Saj še hiše ne vidimo, ko stojimo pred
vrati.”
“Če
nas res tako presega, ne moremo vedeti o njem nič. Neskončno je velika beseda.
Ni je moč dojeti.«
»Imate
prav. O Njem vemo le, kar nam je sam razodel o sebi.«
“Kakšni
veri pa pripadate, če smem vprašati?”
“Katoliški
kristjan sem.«
»Zanimivo.
Ti navadno govorijo bolj o Mariji in svetnikih.«
»Tudi
to, a prej o Stvarniku vsega, kar je, o nebeškem Očetu.”
“Te
reči že vem, a nisem mislil, da jih res verjamete. Če je Bog res povsod, ali
potem vse nadzoruje? Zakaj gre potem, kljub Njemu, na svetu vse narobe?”
“Zaradi
nas.”
“Dajte
no. Vse nesreče, pa lakota, bolezni ….”
“Svet
je bil ustvarjen dober in človek svoboden. Nekje na poti pa smo svobodo
zlorabili, ravnovesje se je
porušilo. Sami smo si povzročili trpljenje, ki nas od takrat spremlja.”
“Mislite
na zgodbo o Adamu in Evi?”
“Mislim
na pot človekovih svobodnih, a velikokrat zgrešenih odločitev in dejanj. O tem
nam pripoveduje Sveto pismo zgodbo, ki ste jo omenili. Zgodba je simbolična,
njen nauk pa je resničen. Bog jima je daroval sadove drevesa življenja.
Prepovedal pa jima je segati po sadovih drevesa spoznanja dobrega in hudega.
Ker pa sta hotela sama spoznati in odločati, kaj naj bi bilo za njiju dobro in kaj hudo, sta se slabo odločila
in porušila prvotno ravnovesje v sebi in v ostalem stvarstvu.”
“Meni
se zdi bolj verjetno, da gre za staro zgodbo v zvezi s seksom in moralo.”
“Spolnost
je Stvarnikov dar in del
Njegovega načrta. Ta načrt vsebuje seveda
pravo mero in namen, kar pa že spada med spoznanja dobrega in hudega. To spoznavanje, ne spolnost, je predmet
svetopisemske preizkušnje. Ker hočemo sami določati, kaj je dobro in kaj je
slabo, ko si sami izbiramo in celo odpravljamo mero in meje užitkom pa imetju
in tudi znanosti, ustvarjamo s tem na svetu nered in trpljenje.”
“Znanosti
vendar ne smemo postavljati mej. Znanost meje podira.”
“Imate
prav, znanost širi obzorje, ki je za naše pojme brezmejno, kar pomeni, da
odkritja znanosti niso nikdar dokončna. Odgovori nam na mnogo vprašanj, vendar
se znajde z vsakim odgovorom pred novimi vprašanji, človeštvo pa pred novimi
odločitvami, kako uporabiti “novo”, da nam bo res v dobro. To predstavlja za
človeštvo res lahko nek napredek.”
“Priznate,
da nam znanost prinaša napredek.”
“Veča
našo zmožnost uporabe novih odkritij in spoznanj. Te so človeku lahko v dobro
ali v škodo. Na področju uporabe, tako starega kot novega, so potrebne mere in
meje.”
“Mislim,
da na tej stopnji razvoja ne potrebujemo kakih verskih ali moralnih utesnitev.
Celo meje med državami počasi izginjajo.”