Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 18. julij 2021

VALERIJINE VRSTICE Prošnje procesije

Vsako spomlad se znova pojavi skrb za pridelek na polju in vrtovih, ki je izpostavljen vsem mogočim naravnim ujmam. Zato v dneh pred vnebohodom verniki prosijo za Božje varstvo v procesijah, ki jim pravimo prošnje procesije. Gospa Anica Trop, rojena pred 92 leti v Dolenjskih Toplicah, se rada spominja, kako so šli na prošnje dneve v procesiji vsak dan k drugi podružnici: k sv. Roku na Gorenje Sušice, k sv. Antonu Padovanskemu v Meniško vas in k sv. Nikolaju v Podturn. Otroci iz okoliških vasi so se zbrali pri farni cerkvi sv. Ane, odrasli pa so k procesiji pristopali spotoma. Od vsake hiše je prišel kakšen človek. Vso pot so molili litanije. Saj je bilo toliko reči, za katere je bilo treba prositi! Najprej za vreme, od katerega je bil v veliki meri odvisen pridelek. Eni od procesij so rekli »mokra«, če je grozila suša, in so molili za dež. Če je bilo deževno, so seveda prosili za lepo vreme. Imeli so celo »točno« procesijo, saj so se zdaj, ko je žito že klasilo, toče zelo bali. Prosili so tudi za varstvo pred poplavami, potresi in za odvrnitev vojske. Hkrati pa so se zahvaljevali, da živijo v miru in ne trpijo pomanjkanja. Procesijo so vsak dan zaključili z mašo. 

Posipanje rožic na Telovo

Potem, ko so odcvetele narcise in tulipani, so zakraljevale bohotne potonike: rdeče, roza, bele in modre. Stara mati so jih zasadili v oškrbljene lončene »piskre« in jih razvrstili okoli hiše. Rekli smo jim binkoštnice, saj so cvetele okoli binkošti. Ker pa je to premakljiv praznik, so se včasih prav razbohotile šele za Telovo. Včasih so imeli telovske procesije, ki so šle okoli cerkve ali celo po vasi. Ob poti so hiše okrasili z zelenjem, fantje pa so pokali z možnarji. Duhovnik z Najsvetejšim je stopal pod baldahinom, ki so ga nosili najveljavnejši možje v fari. Sledile so jim deklice, ki so vse naokoli potresale rožice. V mojem otroštvu je šla procesija samo po cerkvi. Komaj sem čakala, da bom dovolj velika in se bom lahko pridružila trosilkam rož. Prvo leto sta me vzeli v varstvo dve kakih deset let starejši dekleti. Prejšnji dan sem po travnikih nabrala cvetove ivanjščic in jih osmukala v majhno košarico. Moji spremljevalki pa sta imeli v rokah vsaka svoj ogromen cvet potonike, s katerih sta počasi smukali cvetne lističe. Kako se mi je zdelo to imenitno!

Valerija Ravbar

 

sobota, 17. julij 2021

Z DUHOVNIKI V SANKT PETERBURGU (23)

Mi se nismo prav dolgo zadrževali v tisti znameniti sobi. Šli smo dalje, saj je za nami čakala že naslednja skupina. Paznica nas je opozarjala, da gremo naprej in naj se kot skupina držimo skupaj. Kitajci so bili namreč zelo razkropljeni, ker so bili nekateri tako zaposleni s selfiji, da so pozabili, kje je njihova skupina.

Skozi nekaj manjših soban smo prišli v veliko dvorano. V malih nisem fotografiral, ker so bile nekatere precej temačne. Mogoče so k temu pripomogle barve, ki so bile tam uporabljene. Velika dvorana je bila prekrasna. Ni bila tako svetla kot ona na drugi strani dvorca. Toda bila je zelo bogato opremljena. Moram omeniti peč. Pečnice so sijale v lepi belo modri barvi. Vtis sem imel, da je porcelanasta. Mogoče? Saj so carji imeli dovolj sredstev, bi si jo lahko privoščili. Na tleh so bile iz različnih vrst lesa sestavljeni celi ornamenti. Krogi obdani z vsemi vrstami tlaka. Vse je bilo natančno in spretno izdelano. Človek bi kar strmel in gledal. Na stenah je viselo veliko umetniških slik. Ena stena je bila vsa »oblečena« v umetniške slike. Med njimi so bili samo ozki zlati okviri. Zanimivo, da so bile zložene slike raznih velikosti. Dobil sem vtis, da so tja obesili, kar so pač imeli. Toda vse skupaj je bilo zelo zanimivo, okusno sestavljeno. Motivi so bili bolj posvetne narave. Razne gracije in drugo.

Strop je bil podobno narejen kot v veliki dvorani na drugi strani. Ves je bil pokrit z eno samo sliko na platno. Spraševal sem se, kako so ta strop naredili? Najbrž so morali platna sestaviti kar na stropu, saj ni bilo videti, da bi bil sestavljen iz več kosov. Mogoče je slikar delal celo na mestu, tako kot veliki mojstri, ki so s freskami okrasili številne cerkve. Mogoče se pa celo motim. Lahko pa bi bilo mnogo kosov, ki so jih tako spretno sestavili, da ni bilo mogoče opaziti, da je strop iz več delov skupaj dan. To bi bilo za umetnika nekoliko lažje delo, a najbrž je težko loviti odtenke, da se ne vidi, kako je sestavljeno. Kaj vem? Umetniki so poznali razne spretne trike, s katerimi so mogoče znali zelo dobro zakriti stike med raznimi kosi.

Pot smo nadaljevali skozi nekoliko manjše sobane. Ravno tako so bili različni dnevni prostori. Za razvedrilo, za igre, za klepet ob kavi. Zadnja soba je bila spet razkošna jedilnica na manjšo skupinico. Stene so bile v zeleni barvi. Na njih so se bohotile lepe štukature v beli barvi. Vmes so bila posejana rožnata polja okroglih, ovalnih in pravokotnih oblik. Napolnili so jih z belimi štukaturami.

Končno smo prispeli do velikih stopnic, ki so vodile nazaj v pritličje. Zazdelo se mi je, da se naš ogled bliža koncu. To stopnišče je bilo seveda razkošno, a ne tako kot prvo po katerem smo prišli v nadstropje.

Po hodniku smo se pomikali proti izhodu. Na stenah je bilo veliko fotografij, na katerih je bilo prikazano restavratorsko delo, ki so ga opravili na tem dvorcu. Tudi to je bilo zanimivo za oči. Opazil sem, kako veliko delo so opravili, koliko so prenovili. Stare fotografije so kazale stanje pred začetkom prenove. Bilo je žalostno. Vse v razsulu! Kakor na kakšnem smetišču ali v razmetani zbirki polomljenih starin. Da, veliko so naredili!

Spraševal sem se: Kdaj so začeli s prenovami? Ali že v času komunizma, ali po padcu komunizma? Prejšnji režim ni imel posluha za take vrednote. Vse, kar je dišalo po carjih, grofih, plemstvu je bilo ničvredno. Plemstvo je bilo zaznamovano kot sovražnik režima številka ena. Mnogo so zato uničili, veliko so pustili, da je propadalo. Mogoče se je pa našel kak človek, ki je imel vsaj malo posluha za kulturo in umetniške stvaritve, da je že prej omogočil vsaj nekaj prenove.

Če pa so prenove začeli šele po padcu komunizma, jih je treba pohvaliti. Veliko, ogromno so naredili! Dobil sem občutek, da so zopet ponosni na svojo zgodovino, da se radi spominjajo časov, ko so carji vodili rusko državo. V vseh dneh niti nisem videl kakšnega spomenika ali znamenja, ki bi me spominjalo na komunizem? Mogoče smo tako hodili, da smo se ognili ostankom težkih časov? Prepričan sem, da nikogar od nas to niti malo ni zanimalo, saj je tega v naši lepi in hkrati ubogi Sloveniji še na pretek.

Na nek način so znali pomesti s komunizmom, ga potisniti vsaj precej na stran in pustili, da so zaživeli normalno življenje kulturnega naroda. Tudi prejšnjega imena za mesto nisem nikjer opazil. Hitro so mu vrnili staro ime in odstranili staro podobo, ki najbrž ni ostala v lepem spominu.

Spodaj ob izhodu je bila precejšnja trgovina s spominki. Takoj sem opazil, da je bilo mogoče kupiti vseh vrst izdelke iz jantarja. Bile so razkošne ogrlice in vse vrste nakita. Malo me je mikalo, da bi si kakšno vsaj dobro ogledal in se pozanimal za ceno. Toda med gospodi duhovniki ni bilo niti malo zanimanja za take reči. Danes mi je malo žal, saj bi lahko imel vsaj neko predstavo, kako drag je jantar.

V veliko košaro smo oddali naše papirnate copate, v katerih smo drsali skozi prekrasne sobane. To je dobra zamisel. Na ta način obvarujejo razkošne tlake. Da bi jih prekrili s preprogami samo tam, kjer se hodi, tudi ni dobro. Saj sonce spremeni barvo lesu, ki je izpostavljen svetlobi. Tisti deli, ki ostanejo skriti pa ohranijo svežo barvo. Pa še bolje se vidi, če tla niso prekrita.

Ta čas, ko smo bili v dvorcu, se je zunaj nekoliko zlilo. Močan dež je ponehal. Do avtobusa smo šli po drugi poti. Pot nas je vodila mimo malega jezerca. Vse je bilo napravljeno za sprehode. Okoli jezera lepa posuta pot. Ob jezeru pa razkošen paviljon, da so se lahko malo usedli in bili v senci.

p. Branko Petauer

petek, 16. julij 2021

Sv. Bernard o modrosti

Če bi kdo modrost označil kot ljubezen do kreposti, menim, da se ne bi zmotil. Kjer pa je ljubezen, tam ni truda, ampak uživanje.

Srečna duša, ki jo je popolnoma prevzela slast do dobrega in groza pred grehom. Tako spremenjena doseže modrost, tako srečna občuti zmago modrosti. Zmaga modrosti nad hudobijo se najbolj razodene tedaj, če duša zatre slast do hudega, ki ni nič drugega kot hudobija sama in začuti vso srečo ob spoznanju, da jo je prevzela najgloblja slast do dobrega. Kakor nam krepost pomaga pogumno prenašati preizkušnje, tako nam modrost pomaga, da se v preizkušnjah celo veselimo okrepiti svoje srce in upati v Gospoda, to je krepost, modrost pa je okusiti in spoznati, kako dober je Gospod.

Nagovori o Visoki pesmi

četrtek, 15. julij 2021

JEZUS NAS UČI MOLITI (3)

Evangelist Luka poroča o Jezusovi molitvi: »Tiste dni je šel na goro molit in vso noč je prečul v molitvi k Bogu« (Lk 6,12). Po tej molitvi je izmed svojih učencev izbral dvanajst apostolov. Sad Jezusove nočne molitve je bila njegova izredna moč, ki ga je spremljala čez dan: "Vsak iz množice se ga je poskušal dotakniti, kajti iz njega je izhajala moč in je vse ozdravljala" (Lk 6,19).

Evangelist Luka takoj nato poroča o Jezusovem govoru na gori, ki je bistvo novozaveznega nauka in je tudi sad razsvetljenja, ki ga je Gospod dobil v svoji nočni molitvi (prim. Lk 6,20–49).

Kristjani vseh časov – zlasti velikani med njimi, svetniki – so večkrat posnemali Jezusovo nočno molitev. Kontemplativni redovi imajo vsaj nekaj nočnih molitev. Sv. Bernard je v Nagovorih o Visoki pesmi zapisal:

"Za molitev pa ni pomemben samo kraj, ampak tudi čas, ko molimo. Najbolj primeren je čas počitka in nočnega spanja, ko povsod vlada globok molk; takrat se da bolj sproščeno in zbrano moliti. Jeremija je zapisal tudi to: 'Vstani ponoči, ob začetku straž! Izlivaj svoje srce kakor vodo pred Gospodovim obličjem!' (Žal 2,19). Kako se v tihi noči dviga molitev, katere edini priči sta Bog in angel, ki jo sprejme, da jo ponese na nebeški oltar! Kako jasna in ljuba, saj je ne moti noben krik ali hrup! In kako je slednjič čista in iskrena, saj je ne moti noben prašek svetnih skrbi in ne zapeljuje hvala ali prilizovanje gledalcev!"

Ob drugi priliki je Kristus skrajšal svoj nočni počitek in šel zelo zgodaj molit, da bi bilo njegovo apostolsko delovanje bolj uspešno:   "Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil" (Mr 1,35).

Preden je Gospod učence vprašal: "Za koga me imajo ljudje?" je na samem molil (Lk 9,18). Evangelist Luka v zvezi z očenašem poroča: "Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, ga je eden izmed njegovih učencev prosil: 'Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.' Dejal jim je: »Kadar molite, recite: Oče!...« (11,1–4).

Jezus se na svojega Očeta ni obračal dobesedno z besedami očenaša, saj je bil v bistveno drugačnem pomenu Očetov Sin, kakor smo mi. Očenaš ni njegova osebna molitev, temveč molitev njegovih učencev. Vsebinsko pa gotovo izraža Jezusovo molitev k Očetu.

Ko je po pomnožitvi kruha odslovil množice, "je šel na goro molit" (Mr 6,46). Kljub temu, da je bilo prejšnji dan toliko dela, da še za jed ni bilo časa, je Kristus skoraj vso noč prečul v molitvi. S to molitvijo se je pripravil na svojo hojo po jezeru, s katero je pokazal, da ima oblast nad svojim telesom, učencem pa je pomagal s pomiritvijo močnega vetra, da so mogli dospeti na obalo.

Jezus je z molitvijo izganjal hudobne duhove: "Ta rod se ne da izgnati drugače kot z molitvijo" (Mr 9,29).

Posebno pozornost zasluži Kristusova molitev v zvezi z njegovim trpljenjem. On, ki "je sam sebe izničil tako, da je prevzel vlogo hlapca" (Flp 2,7), je do skrajnih mej človeške zmogljivosti občutil in nosil težo križa. Križ je vključeval v svojo molitev. V vrtu Getsemani na Oljski gori je Kristus najprej naročil učencem: "Molite, da ne pridete v skušnjavo!" (Lk 22,40). Nato se je oddaljil za lučaj kamna, padel na kolena in molil: "Oče, če hočeš, vzemi ta kelih od mene, toda ne moja volja, temveč tvoja naj se zgodi" (Lk 22,42).

Jezus je bil v molitvi sam, v temi, obdan z našimi grehi. V svoji zapuščenosti in groznih notranjih bolečinah je potil krvavi pot. S pomočjo molitve je zmagal, vstal in šel pogumno naproti svojim sovražnikom.

Evangelisti so ohranili tri Jezusove molitve na križu: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo" (Lk 23,34). "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil" (Mr 15,34). "Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo" (Lk 23,46).

Prva Jezusova molitev na križu je molitev za sovražnike, ki so ga obsodili na smrt in križali. Dokazuje posebno Gospodovo ljubezen do njih. Druga molitev je začetek 22. psalma, ki se nanaša na Jezusovo trpljenje in poveličanje. Izraža njegovo silno zapuščenost, občuteno zapuščenost celo od Očeta, ki jo je sprejel nase za naše odrešenje. Tretja molitev je vzeta iz 31. psalma in razodeva Jezusovo popolno predanost Očetu. Značilno je, da je prva zapisana Jezusova beseda in zadnja pred njegovo smrtjo prav beseda Oče.

O Jezusovi vseživljenjski molitvi, ki je povezana z daritvijo, pravi pismo Hebrejcem: "On je v svojem zemeljskem življenju daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga bil mogel rešiti smrti, in bil je uslišan zaradi vdanosti Bogu" (Heb 5,7).

Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom poudarja pomen Jezusovega zgleda: "Ko bi ne bil ti hodil pred nami in nas učil, kdo bi hodil za teboj?"

Duhovni pisatelj Jacques Loew pa pravi: "Kristusova molitev je nadvse ponižno razpoloženje vsega njegovega bitja, ki se uklanja Očetovi ljubezni in volji."

p. Anton

sreda, 14. julij 2021

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo.

 Bralka M. G. je zapisala: »Vsak mesec komaj čakam revijo V Materini šoli. Preberem vsako črko, ki je napisana v njej. Prisrčno se vam zahvaljujem, da jo lahko prebiram, zelo lepa je. Sem tudi molivka za duhovne poklice, za vsako zrno se v duhu zahvaljujem!«

Po zaslugi neke skupnosti smo napredovali kar za štiri zrna. Naj bo dobri Bog obilen plačnik z novimi duhovnimi poklici in z vztrajnostjo v njih ter z rastjo v svetosti vseh poklicanih. Meseca Marijinega in Jezusovega Srca naj nas vse spodbudita, da v njuni Srci polagamo veliko zadevo Cerkve – duhovne poklice.

torek, 13. julij 2021

ČASNIKAR IN STAREC 1/1 Marko Kremžar

Dr. Marko Kremžar, znani in zelo delavni argentinski Slovenec, ki je stopil že v 94. leto, je ponudil zanimiv spis Časnikar in starec. Ob teh dveh likih bomo lahko razmišljali. Ko so sestavek objavljali v argentinskem glasilu Duhovno življenje, je doživel nekaj lepih, spodbudnih odmevov. Naj jih tudi pri nas.

Na vožnji z vlakom se človek naveliča brkljati po telefonu, zato je časnikar, človek srednjih let, pričel opazovati starega moža, ki mu je sedel nasproti. V rokah ni imel časopisa ne kake tehnološke igračke. Imel jih je sklenjene v naročju. Gledal je skozi okno. Bil je videti zamišljen, a ne zaskrbljen.

Časnikar je poskušal opredeliti moža, ki je gotovo že doživel svoj sedemdeseti rojstni dan. Roke so bile videti dobro ohranjene in najbrž nevajene težkega dela, postava srednja, obleka, brez vidnih madežev, je imela za seboj že precej dolgo rabo, dobro očiščeni, a precej ponošeni čevlji, sivi, kratko ostriženi lasje, obraz odkrit, sveže obrit, pogled bister. Presodil je, da mora biti kak upokojen profesor ali uradnik. Odločil se je, da ga ogovori. Ko je starec odmaknil pogled od okna, je izrabil priložnost.

“Poznate te kraje?”

Mož se je prijazno nasmehnil: “Poznam. Težko da človek mojih let ne bi poznal teh lepih krajev.”

“Ste tu blizu doma?”

“Pri nas je vse blizu, lahko pa tudi strašno daleč.”

“Kako to mislite?”

“Razdalje med kraji so majhne, med ljudmi pa ne vedno.”

“Za našo generacijo ne več, tehnologija je razdalje odpravila. Pravkar sem govoril s kolegom, ki živi v Angliji.”

“So razdalje, ki jih tehnologija ne odpravi. Omenili ste kolega v Angliji. Kaj ste po poklicu?”

“Časnikar sem.”

“Zanimiv poklic. Ste človek, ki piše zgodovino.”

“Ne, ne. Zadovoljim se z novicami. Pravkar prihajam od obnovitve nekega hotela na obali. Mimogrede sem obiskal staro teto, ki živi tam blizu.”

“Lepo da se pobrigate za ostarele sorodnike.”

“Rad jo obiščem. Je zanimiva ženska. Veliko je doživela. Živi sama. Pred leti jo je mož zapustil in se ni več poročila. Navadno grem z avtom, danes pa sem se spet odločil za vlak. Počasen je, a človek se odpočije.”

“Rad se peljem z vlakom. Pogled skozi okno, ko pokrajina pred našimi očmi beži in izginja, vabi k razmišljanju. V tem oziru avto ni napredek.”

“Avto je hitrejši. Prihranimo čas. Za vas, ki ste gotovo že v pokoju, to ni važno. Imate dovolj časa, nas pa delo priganja.”

“Verjetno imate več časa, kot jaz.«

»Ne bi rekel. Ne poznate ritma, ki ga zahteva moj poklic.«

»Verjamem, a pri mojih letih se čas hitreje izteka. Manj mi ga ostaja, kot vam.«

»To je druga stvar. Ne mislim na leta. Zame so dragocene minute. Vlak ima svoje prednosti, a ne, če se človeku mudi.«

“Sprašujem se, zakaj pravite ljudje vaše generacije, da vam manjka časa kljub temu, da imate vedno hitrejše avtomobile, hitrejša letala, hitrejšo povezavo po spletih, računalnikih in vedno manjših telefonih? Časa bi vam moralo ostajati.”

“Kje neki! Časa primanjkuje. Tega v vaših dneh niste poznali. Danes, kdor ne hiti, zaostane, Čas je denar, pravijo Američani.”

“Američani znajo marsikaj, v tem pa se motijo.”

“Zakaj?”

“Če bi bil čas res denar, bi bil tudi denar lahko čas. A ni znano, da bi si kak milijonar lahko kupil trenutek časa.”

“Kupiti ga ne more, a ga lahko bolj uspešno uporabi, bolj polno živi.”

“Kaj mislite s tem, bolj uspešno in polno?”

“Polnejše živi, kdor si lahko več privošči. Uspešen je, kdor v krajšem času več doseže. Za to je potreben denar.”

“Pa tudi delo in znanje. A mi ni jasno, kaj hoče tak uspešnež doseči?”

“To kar hočemo vsi, imeti, kar želimo, pa: varnost, ugled, vpliv.”

“Vpliv, se strinjam. Vsega, kar bi radi pa ni mogoče imeti. Želja bo vedno več,kot je lahko imetja, četudi bi imeli milijone. Količina ne umiri človeškega srca. Varnost je utvara in dvomim, da bi bilo ugled mogoče kupiti.”

“Pa še kako. Ugled se ustvari z denarjem. So strokovnjaki, ki se ukvarjajo s tem, da bogatim ljudem ustvarjajo ugled.”

“Tudi, če ga ne zaslužijo?”

“Jasno. Prav taki plačajo zanj.”

“Pomeni, da si kupijo nekaj, kar ni res.”

“Koga briga, kaj je res. Saj se ne lažejo, le poudarijo, kar se lepo sliši, ostalo pa zamolčijo, skrijejo.”

“Zanimivo. Prikrivati, kar je res, ni laž?

“Mogoče majhna, a kdo se meni za to.”

“Pa so zato srečni?”

“Gotovo so zadovoljni, če ljudje o njih dobro govorijo.”

“Sami sebe vlečejo za nos. Pa uboge ljudi, ki to verjamejo.”

“Ljudi ne briga. Da le napolnijo voziček na supermarketu. Ostalo jim ni mar. Gledajo, slišijo, a ne mislijo. Vsi enaki, kot čreda.”

“Malo pretiravate. Trg je res postal nekako osrednje gibalo sedanje družbe, a niso vsi ljudje enaki.”

“Ali je bilo kdaj drugače?”

“Včasih je zanimala ljudi, poleg opravljanja bližnjih, kar se ni dosti spremenilo, še umetnost, politika, nekatere šport, pa seveda ljubezen.”

“To zanima do gotove mere, a ne toliko kot voziček napolnjen s kreditno kartico. Ta je otipljiv, ostalo, kar ste našteli, lahko dobijo ljudje na ekranu.«

“Ne boste rekli, da tudi ljubezen …?”

“Prav ljubezen gledamo na zaslonih. V realnem življenju se ljudje navadno zadovoljijo s seksom.”

“Ali se vam ne zdi, da ste malo ciničen?”

“Ko gledaš ljudi dan za dnem, ne moreš biti drugačen.”

“Ko gledamo ljudi, lahko prezremo človeka.”

“Vidim, kar je res.”

“Morda del tega, kar je res.”

“Eden vidi eno, drugi drugo, to je dovolj, da si ustvarimo neko splošno sliko o tem, kar se dogaja.”

“Splošni vtisi in ideje navadno ne ustrezajo konkretni stvarnosti. Ta je vedno posebna. Ali dajete tudi sebe v koš splošnosti? Ne boste rekli, da niste bili nikoli zaljubljeni. Zaljubljenost, še bolj pa ljubezen je vedno nekaj posebnega in osebnega.”

“Ne govorim o sebi. V globaliziranem svetu zanimajo ljudi veliki premiki, tendence, ne posameznost.”

“Prav v tem vidim težavo. Pišete o ljudeh in za ljudi, a ne vidite osebe. Ob taki kratkovidnosti me skrbi, kaj bodo o nas brali zanamci.”

“Mene ne skrbijo zanamci. Zanima me, kar je danes.”

“Na žalost.”

“Zakaj, na žalost?”

“Ker se mi zdi, da se ne zavedate odgovornosti, ki jo imate.”

“Odgovornost pred kom?”

“Lahko bi rekel pred zgodovino, a rečem raje pred našimi otroki.”

“Otroci se bodo učili v šoli zgodovino, ne bodo brali starih časopisov”.

“Zgodovinarji brskajo po starih časopisih.”

“Njihova naloga je, da presodijo in izberejo, kar se jim zdi pomembno. Oni so odgovorni.”

“Tudi oni, a vi ste vir. Toliko bolj v teh časih, ko pisci zgodovine ne upoštevajo izročil. Večina prepisuje, kar je bilo napisano takrat, ko se je zgodilo.”

“Ne pozabite, da mi pišemo, urejajo in črtajo pa drugi.”

“To je deloma res, a dejstva, da ste časnikarji kronisti naših dni, to ne spremeni.”

“Prav. Če že govorite o dejstvih, priznajte, da kar zapiše ta ali oni kronist, dejstev ne spremeni.”

“Spremeni ne, a lahko vpliva na posledice, na odmev teh dejstev v družbi in v bralcih. Vprašanje je, kako jih prikažete. Koliko prikaz ustreza resnici.”

“Resnica … Kaj je pravzaprav resnica? Vsak jo vidi malo drugače.”

“Nekako tako se je spraševal nekoč tudi neki rimski uradnik, ki ga stvar ´v resnici´ ni zanimala. Res pa je, da lahko vidi stvari, iz svojega zornega kota, vsak malo drugače. Ne vidimo vsega, a to, kar vidimo in povemo, mora biti resnično.”

“Povem, kar vidim. Dejstva so dejstva in besede so orodje našega poklica.”

“Ali ne privedejo prav besede večkrat do tega, da se prično dejstva odvijati v skladu z njimi? Misli, besede, oblikujejo svet.”

“Morda katere. A ne naše. Mi pišemo o vsakdanjostih, ki so se zgodile. Prihodnost ni naše področje.”

“Bog ve, če s svojim pisanjem ne vplivate na prihodnost.”

»Kako naj bi vplival na prihodnost?«

»Tega ne vem. To ve in pozna le Bog.«

»Vi verujete, da je kje kak Bog?”

“Verujem, da je in da je zdajle tukaj.”

“Kako to mislite?”

“Ker je večen in neskončen, je od vekomaj povsod. Tudi tukaj.”

“Mislite to dobesedno?”

“Prav dobesedno.”

“Jaz ga ne vidim.”

“Ker je večen, neizmeren Duh, ga ne moremo videti. Smo premajhni, da bi videli in doumeli, kar nas neskončno presega. Saj še hiše ne vidimo, ko stojimo pred vrati.”

“Če nas res tako presega, ne moremo vedeti o njem nič. Neskončno je velika beseda. Ni je moč dojeti.«

»Imate prav. O Njem vemo le, kar nam je sam razodel o sebi.«

“Kakšni veri pa pripadate, če smem vprašati?”

“Katoliški kristjan sem.«

»Zanimivo. Ti navadno govorijo bolj o Mariji in svetnikih.«

»Tudi to, a prej o Stvarniku vsega, kar je, o nebeškem Očetu.”

“Te reči že vem, a nisem mislil, da jih res verjamete. Če je Bog res povsod, ali potem vse nadzoruje? Zakaj gre potem, kljub Njemu, na svetu vse narobe?”

“Zaradi nas.”

“Dajte no. Vse nesreče, pa lakota, bolezni ….”

“Svet je bil ustvarjen dober in človek svoboden. Nekje na poti pa smo svobodo zlorabili, ravnovesje se je porušilo. Sami smo si povzročili trpljenje, ki nas od takrat spremlja.”

“Mislite na zgodbo o Adamu in Evi?”

“Mislim na pot človekovih svobodnih, a velikokrat zgrešenih odločitev in dejanj. O tem nam pripoveduje Sveto pismo zgodbo, ki ste jo omenili. Zgodba je simbolična, njen nauk pa je resničen. Bog jima je daroval sadove drevesa življenja. Prepovedal pa jima je segati po sadovih drevesa spoznanja dobrega in hudega. Ker pa sta hotela sama spoznati in odločati, kaj naj bi bilo za njiju dobro in kaj hudo, sta se slabo odločila in porušila prvotno ravnovesje v sebi in v ostalem stvarstvu.”

“Meni se zdi bolj verjetno, da gre za staro zgodbo v zvezi s seksom in moralo.”

“Spolnost je Stvarnikov dar in del Njegovega načrta. Ta načrt vsebuje seveda pravo mero in namen, kar pa že spada med spoznanja dobrega in hudega. To spoznavanje, ne spolnost, je predmet svetopisemske preizkušnje. Ker hočemo sami določati, kaj je dobro in kaj je slabo, ko si sami izbiramo in celo odpravljamo mero in meje užitkom pa imetju in tudi znanosti, ustvarjamo s tem na svetu nered in trpljenje.”

“Znanosti vendar ne smemo postavljati mej. Znanost meje podira.”

“Imate prav, znanost širi obzorje, ki je za naše pojme brezmejno, kar pomeni, da odkritja znanosti niso nikdar dokončna. Odgovori nam na mnogo vprašanj, vendar se znajde z vsakim odgovorom pred novimi vprašanji, človeštvo pa pred novimi odločitvami, kako uporabiti “novo”, da nam bo res v dobro. To predstavlja za človeštvo res lahko nek napredek.”

“Priznate, da nam znanost prinaša napredek.”

“Veča našo zmožnost uporabe novih odkritij in spoznanj. Te so človeku lahko v dobro ali v škodo. Na področju uporabe, tako starega kot novega, so potrebne mere in meje.”

“Mislim, da na tej stopnji razvoja ne potrebujemo kakih verskih ali moralnih utesnitev. Celo meje med državami počasi izginjajo.”

ponedeljek, 12. julij 2021

LETO V JOŽEFOVI ŠOLI (5)

Mnoge krščanske družine po svetu so tudi letos zaradi pandemije korona virusa postale Cerkev v malem. Še posebej v teh poletnih mesecih, ko je Jezusova in Marijina podoba obdana z cvetovi šmarnic in z vrtnicami. Še izrazitejši vonj naredimo z dodano lilijo. Tako te svete podobe in rože s svojimi vonjavami privabljajo vse člane družine k skupni molitvi. Majhna družinska občestva so kot plamenčki tistega ognja, ki ga je vstali Odrešenik prižgal in rekel: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel« (Lk 12,49). Prav trdijo tisti, ki pravijo, da družina, ki moli skupaj, tudi ostane skupaj. Posebnega pomena pa je skupna molitev z otroki. Marsikateri starši so v teh posebnih časih morali uresničiti vlogo prvega oznanjevalca vere. Marsikatera družina si je vzela za zgled sveto Družino. Marija in Jožef sta v molitvi vztrajala v še mnogo hujših razmerah od naših, da sta lahko izpolnila Božjo voljo. Toliko bolj pa takrat, ko je prišel Božji Sin na zemljo, saj se je tudi on želel roditi v družini. Zato smo lahko trdno prepričani, da so Jezus, Marija in Jožef, bili obvarovani mnogih stisk in bojev zato, ker so skupaj veliko molili. Dobro je, da se vedno obrnemo na sveto Družino in jo prosimo za pomoč. Molitev nas napolni z upanjem in poveže z Bogom. Jezus nam je v zadnjih urah bivanja na zemlji zagotovil: »Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal. Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno« ( Jn 16,23–24). Naše prošnje lahko pridejo do Jezusa tudi po Mariji, saj Božji Sin nič ne odreče svoji Materi. Ravno tako pri Bogu takoj za Marijo pride sv. Jožef. Tudi njemu, kot svojemu prvemu učitelju in oznanjevalcu na zemlji, Jezus ne odreče ničesar.

Sv. Jožef, tihi in pravični mož, je kot posrednik pri Bogu že do sedaj mnogim ljudem pomagal rešiti marsikatero življenjsko težavo ali stisko. Mnogi od teh so že svetniki, veliko jih še živi, vsi pa pričujejo, da sv. Jožef ni dobil ob svojem imenu v litanijah brez razloga dodane lastnosti, ki izpostavljajo njegove kreposti. V svetniških litanijah sv. Jožefa imamo osem krepostnih vzklikov: Jožef najpravičnejši, Jožef najčistejši, Jožef najmodrejši, Jožef najsrčnejši, Jožef najpokornejši, Jožef najzvestejši, ogledalo potrpežljivosti in ljubitelj uboštva. O, slavni sv. Jožef, tu ni kaj dodati, le iz hvaležnosti v tišini prisluhniti tebi, učitelju notranjega življenja: »Ti, ki si bil buden podnevi in ponoči na vsak navdih angela, uči tudi nas odprtosti in čuječnosti. Ti, ki si vse dni svojega življenja, preživljal sveto Družino skrito, v tišini svojega srca, ohrani danes tudi naša srca v zbranosti in napolni po vsem svetu naše družine s svojimi krepostmi. Naj bo za vsakega izmed nas vsak dan korak bliže tebi, Mariji in Jezusu« (Leopold Grčar, Sveti Jožef, Brezje 2012, samozaložba).

Veličino krepostnega priprošnjika sv. Jožefa smo izkusili tudi v naši družini, ko smo se pripravljali za gradnjo hiše. Čeprav je minilo že mnogo let, se s hvaležnostjo Bogu in njemu spominjamo teh del. Eno so bile naše želje za lastno družinsko hišo, drugo pa realno stanje na bančnem računu. V mojem srcu so se vse glasneje začeli oglašati dvomi, drugič spet glasovi spodbude. Neko jutro po molitvi pa je bil glas tako jasen, da sem mu glasno odgovoril: »Zaupam vate!« in začnimo z gradnjo! Nisem bil čisto prepričan, s kom delim zaupanje ali pa so bile le sanje. Vendar v sebi sem čutil mir, pogum in veselje. Še isti dan sem srečal prijatelja, ki sem mu zaupal svoj načrt, želje in naše prizadevanje za gradnjo nove hiše. Ne vemo pa, kako in kdaj jo bomo dokončali, sem še dodal. Potolažil me je, »naj zaupam v Božjo pomoč«. Preden sva se razšla, je dejal, »naj prosim za pomoč sv. Jožefa. Priporočaj se mu v molitvi in vse izroči njemu v varstvo«. Gradnjo hiše sem res zaupal v varstvo sv. Jožefu. Ponovno smo vložili zahtevo za stanovanjski kredit in vloga je bila odobrena. Od tistega trenutka so se dela pri gradnji hiše nadaljevala brez večjih težav. V zelo kratkem času je bila prva faza hiše dokončana in pripravljena, da se namesti ostrešje. Takrat pa me je poklical znanec in nam sporočil, da nam bo pomagal narediti streho za hišo. Pomislil sem, kako to, saj on ni tesar ne krovec, toda zavrniti ga nisem hotel,saj je pripravljen pomagati. Del z ostrešjem smo se lotili in vse je teklo gladko. Hiša je bila kmalu pokrita. Vsa krovska in tesarska dela so bila popolnoma zastonj. Znanec (daljni sorodnik) se je odpovedal vseh plačil. Tudi naprej so se vsa dela pri hiši odvijala brez zapletov in finančnih težav. Šele takrat sem razumel in zaupal svoji družini, kdo je v resnici odgovorni za gradnjo hiše. Trdno sem bil prepričan, da je v ključnih trenutkih pri gradnji hiše pomagal sv. Jožef. Od takrat naprej v družini obhajamo vse zapovedane praznike, na poseben način in slovesno pa praznike, ki so posvečeni sv. Jožefu. Zato vsak dan izročam našo družino v varstvo svete Družine. Več – ko molimo – prosimo – več lahko upamo, da bomo prejeli! Jezus, Marija, Jožef, podarite nam Vaša srca, vzemite naša.

Jožef Andrejek