SKRIVNOST KRIŽA (7) Križ pokorščine (3)

Jezusovo življenje bi lahko označili kot eno samo pokorščino Očetu. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta. Tako zelo je bil pokoren Očetu, da tudi smrt in trpljenje nista mogla omajati njegove pokorščine, ki je bila čista ljubezen. Zato nam je njegovo življenje zgled. Ker je tako korenita pokorščina težka in od človeka zahteva popolno predanost Bogu in bližnjemu, jo je samo svetoval in ne zapovedal. Toda kljub temu se je v zgodovini našlo veliko ljudi, ki so pokorščino hoteli živeti tako korenito. Tako so nastali redovi in zaobljuba pokorščine. Ta človeka postavlja v poseben položaj, ne mogli bi reči bolj privilegiran, ampak bližje Bogu. Pokorščina na tako korenit način človeka osvobaja njegove lastne volje in ga odpira Božji volji, ki se razodeva po predstojnikih. Kdor posluša vas, posluša mene, kdor pa zavrača vas, zavrača mene. In kdor zavrača mene, zavrača tistega, ki me je poslal. Taka korenita pokorščina nikakor ni zanikanje samega sebe, ampak osvoboditev za višje stvari. Redovnik, ki živi pokorščino, je odprt za Božjo voljo in jo v moči poslušnosti more bolj temeljito izpolnjevati. Pokorščina ali poslušnost ga odvezuje od navezanosti na lastne želje in na svet. Odvezuje ga in osvobaja, da je bolj razpoložljiv za Boga.

Seveda pa pokorščina ni slepo izvrševanje ukazov, ko ti nekdo ukazuje, marveč ljubezen do predstojnika in Boga. Pokoren ni samo tisti, ki posluša, ampak tudi tisti, ki ukazuje. Še večjo odgovornost ima tisti, ki ukazuje, še bolj je namreč dolžan poslušati. Poslušati mora svoje brate in sestre, ki jim je predstojnik, in z vso ljubeznijo poslušati Boga. Iskati mora samo to, kar je Kristusovo ter v dobro bratov in sester. Popolna pokorščina ustvarja tudi popolno harmonijo med redovnimi osebami, zato je pravzaprav najpopolnejši razcvet življenja v ljubezni.

Življenje v pokorščini je prisotnost Boga v našem življenju. Ker izvira od Boga, nas s tem, ko jo živimo, dela podobne Bogu. Pokorščina nas oddaljuje od greha in tistega, ki nas zapeljuje v greh. Hudobni duh namreč ne more živeti pokorščine, ker je upornik že po naravi. Ker se je uprl Bogu, je upornost in nepokorščina ostala v njem, tako da pokorščine ni sposoben živeti.

Pokorščino nam je Bog razodel zato, da bi nas naredil srečne. Dal nam je svoj zgled in kliče nas, da bi tudi mi živeli kakor on. Res je pokorščina mnogokrat težka. Ker nas je ranjenost po izvirnem grehu naredila uporne in nepokorne, se moramo vsak dan znova odpovedati nepokorščini in odločiti za pokorščino. Zato sem pokorščino na začetku imenoval križ, a ne kot križ, ki nas pritiska k tlom, marveč to, kar križ v resnici je: znamenje ljubezni. Križ pokorščine je Božji dar nam ljudem, da bi bili srečni in bogopodobni. S klicem k pokorščini nas Bog kliče k popolnemu življenju, ki mu je vzor Sveta Trojica. Ko se odločimo za popolno pokorščino, se odločimo za Jezusa. Postanemo mu posebej blizu in odprti za njegove darove. Bolj ko nam uspe živeti pokorščino, bolj smo sposobni sprejeti to, kar je Bog za nas pripravil. Pokorščina mora postati naše življenje, to pa pomeni, da je postala ljubezen najvišja zapoved v našem življenju. In Bog ne kliče samo k temu, da bi ljubili njega in bližnjega. »Prva zapoved je: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved. Bog je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.«

Življenje v pokorščini je predpodoba življenja zveličanih v nebesih. Tam poveličani žive v popolni harmoniji z Bogom in med seboj. Pokorščina nas upodablja po Bogu in nas napravlja tudi vedno bolj nebeške ter nas bo ob koncu življenja povsem pridružila svetim v Božjem kraljestvu.

p. Branko Petauer

 

SKRIVNOST KRIŽA (6) Križ pokorščine (2)

Ker je Bog v svoje zapovedi položil vso ljubezen, nas tudi izpolnjevanje Božjih zapovedi vodi v ljubezen. Ker so iz ljubezni, nam v srcih tudi prebujajo ljubezen. Zato pokorščina Božjim zapovedim za nas ne more biti muka, ampak veselje v ljubezni. Veliko veselje je že to, da jih poznamo. To nam razodeva ljubezen nekoga, ki nas ima rad in za nas skrbi. Ni mu vseeno, kako živimo; ker nas ljubi, nas hoče obvarovati bolečine in trpljenja, zato nam je v tej ljubezni razodel, kaj naj naredimo in česa naj se vzdržimo.

Pokorščina ima temelj pri Bogu. Popolnoma normalno je, da je Bog v naše življenje vnesel pokorščino, saj nas je ustvaril po svoji podobi in sličnosti. V Sveti Trojici vlada najpopolnejša oblika pokorščine, ki je čista ljubezen. Tam so odnosi tako usklajeni, da nobena od oseb Svete Trojice nikoli ne čuti ponižanja in se ne čuti manjvredno. Odnosi v njej so tako harmonični in urejeni, da je na zunaj en sam Bog, torej tri osebe, a vendar en sam Bog. Trojstvo različnih in samostojnih oseb je med seboj tako usklajeno, da delujejo kot eden in so eden. To pomeni, da vsaka oseba tako zelo ljubi in spoštuje ostali dve, da vsa dejanja nastajajo v nenehnem ljubezenskem dogovoru. Ena sama oseba enostavno ne more narediti ničesar brez drugih dveh, ker ju tako zelo ljubi, da morajo vse narediti skupaj. Iz življenja v Sveti Trojici spoznamo, da je pokorščina pravzaprav čista ljubezen.

Ljubezen je tista, ki ustvarja odnose med osebami, med ljudmi. Ljubezen nikoli ni usmerjena sama vase in v svoj prav, ampak vedno iz sebe, ter tako išče, kako bi v harmoniji z drugim naredila to, kar bi bilo v blagor obema. Ljubezen zedini osebe v dejanjih, mišljenju in hotenjih.

Jezus je nam vsem zgled pokorščine. Očetu je bil pokoren tudi, ko je postal človek. Učlovečenje mu ni bilo noben izgovor, da bi bil daleč od Očeta in bi smel delati po svoje, ampak je delal v imenu vse Svete Trojice. Ni nam mogel dati drugega napotka za medsebojno življenje kot pokorščino. Apostol Pavel nas takole nagovarja k pokorščini: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu. Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu. Iz strahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu.«

Biti pokoren pravzaprav pomeni uresničiti svoje življenje do najvišje popolnosti. Pokorščina nas vodi tako daleč, da smo sposobni v vsakem trenutku svojega življenja prepoznati to, kar je najbolj koristno za vse. Vodi nas, da premišljujemo o drugih in jih upoštevamo. Pokorščina vedno temelji na odnosu, spoštovanju in ljubezni. Ker v pokorščini nekoga poslušam in ravnam po njegovih priporočilih, me postavlja v odnos spoštovanja. Tistega, ki mi svetuje, spoštujem in poslušam. S tem mu izkažem čast in ljubezen. Tako dejanje poslušnosti me obogati, ker sem zrasel v odnosu do bližnjega, poleg tega pa me poslušnost obvaruje pred sebičnim dejanjem. Ker sem rasel v odnosu do bližnjega, sem postal boljši človek. Še več, pred Bogom sem naredil nekaj, kar je v odnos postavilo še Boga. Kjer je poslušnost, tam je Bog. Tistemu, ki je poslušen in pokoren, je Bog blizu. Biti pokoren ali poslušen pomeni imeti odprto srce bližnjemu in Bogu.

p. Branko Petauer

SKRIVNOST KRIŽA BOG IN TRPLJENJE (3) 3. Spoprijemanje

Ali niso vsi ti [v 4. in 5. številki objavljeni] poskusi pobega pred trpljenjem strahopetni? Človek bi pač moral poskusiti vzeti stvari v roke in izboljšati, kar je mogoče izboljšati. Morda se nato udeleži – zgodovinsko in nezavestno – obsežnega teženja sveta po boljšem, teženja od niča k bivanju (E. Bloch), teženja od zverinskosti k pravi človeškosti (P. Teilhard de Chardin), zgodovinskega teženja od človeka, odtujenega samemu sebi – s premagovanjem razredov, ki delijo človeštvo –, do obsežne sprave človeka in narave v »pozitivnem humanizmu« (K. Marx). Vsa ta teženja računajo z dolgo in naporno, delno pač tudi krvavo potjo. Toda cilj, ki se obeta v daljni prihodnosti, je vreden, da vzamemo nase začasno, morda celo stopnjevano trpljenje. In znanost bo pomagala odstraniti ne sicer smrti, ampak veliko premagljivega trpljenja.

Na evolucionistične sisteme danes gledamo z nezaupanjem, saj na svojem telesu že občutimo vprašljivost tehničnega napredka (okuženje sveta). Vendar je dejanska problematika teh sistemov manj v zaprtem boju proti zlu – ta boj se javlja kot resnična človekova naloga. Dejanska problematika je v omalovaževanju trpečega posameznika, ki s svojim propadanjem pomaga tlakovati cesto napredka rodu. Tega očitka tudi Teilhardu ne moremo povsem prihraniti.

Predvsem zoper komunizem bomo ugovarjali: kaj je sploh dosegel v svojih številnih projektih okoli zemeljske oble? Je storil vsaj nekaj majhnih korakov, da bi odpravil trpljenje? Je njegov gulag boljši ali ne še hujši kakor sistem Auschwitza? Ali ne predstavlja velike ovire, da se človeštvo ne more povezati v danes nujno skupnost proti velikemu svetovnemu zlu? In če nam ruski vzorec ni všeč in se oziramo po bolj človeški obliki: kakšne bomo našli, dokler izhajamo iz pravih zgodovinskih virov sistema, katerih počelo je sicer skupna zahteva, da je treba z radikalnim ateizmom človeku odvzeti vsak pogled v onstranstvo? Le tako se bo menda mogel docela posvetiti načrtovanju preoblikovanja zemlje v večni mir pozitivnega humanizma.

Pri tej ateistični zahtevi pa srečamo ime še nekoga drugega, ki je – skrajno sovražen do domnevnih idealov komunizma – hrepenel po boljšem človeštvu, nadčloveštvu: to je Friedrich Nietzsche. Toda on sploh ni imel pred očmi odprave svetovnega trpljenja; kaj takega se mu namreč ni zdelo samo nemogoče, ampak sploh ne zaželeno. Človeku bi namreč ugrabilo njegovo najboljše: njegovo bojevitost in naravo roparske živali; na Darwinovih ramenih mu ni šlo za nič drugega kakor za kaznovanje najbolj brezobzirne »plavolase zverine«, ki je zdrobila vse dotedanje vrednostne plošče. Ta zverina pa se je nato kmalu za njim res pojavila v odvratni obliki: Adolf Hitler. Nietzschejeva »volja po moči« (kot bistvo bitja, ki si ga moramo prilastiti) je imela svojo možnost v zadnji svetovni vojni. Ali mu bomo kljub temu ovrženju zanikali njegovo tezo, da je človek postavljen v svoj svet, da bi se prebijal in tako dosegal svoje najboljše? Medtem pa naj bi bilo marsikaj od njegove naveličanosti bojevanja in njegovih skomin po miru za vsako ceno prej znamenje njegove dekadence. Nietzsche ni podcenjeval človeških katastrof, ki jih je predvideval in v katerih danes smo. V svoji jasnovidnosti jih je prepoznal kot nujno posledico tistega, kar je opisoval kot »uveljavljanje nihilizma«, in se je sam imel za njegovega glavnega zastopnika. Ta nihilizem pa bistveno obstaja v spoznanju, ki se nezadržno širi, da je »Bog mrtev« in skupaj z njim tudi vera v obstoj resnice in trajno duhovnih vrednot. Tako obzorje pa za večino ljudi (kajti le malokateri bodo mogli biti nadljudje) obljublja pomnožitev trpljenja; hkrati jim je odvzet vsak pogled na onstransko poravnavo. Na to se je mogel Nietzsche – preden je zblaznel – 'odzvati' samo z domnevo »večnega vračanja istega« na svetu, kar je označil kot »pošast, ki večno prežvekuje«. To bi za domnevne nadljudi utegnila biti blažena možnost, za množico preostalih pa samo izraz grozne môre.

Hans Urs von Balthasar

Posvetitev JMS v župniji Ig

V župniji Ig imamo Marijino božjepotno cerkev na Kureščku. Tu je nastalo Marijino sporočilo z željo, naj se župnije pod Marijinim svetiščem posvetijo Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Župnija Ig je to formalno že storila. Enako smo hoteli storiti tudi v župniji Golo. Zato smo že v letu 2019 začeli vabiti goste, duhovnike, ki bi nas kot misijonarji navdušili za posvetitev. Prav tako pa so nas nagovarjali tudi na Igu z namenom, da poživimo pobožnost za prve petke in prve sobote. Gostili smo gospoda Srečka Frasa in p. Tomaža Podobnika. Ko bi morali s tem nadaljevati, pa je prišla korona kriza in z vsemi dejavnostmi smo morali prenehati. Vmes je bila ukinjena župnija Golo. A želja za posvetitev oltarnega občestva, posameznikov in družin, ter obnovitev posvetitve v župniji Ig pa ostaja.

Pobuda gre zato naprej. Odločili smo se, da del priprav nadaljujemo preko ZOOM aplikacije na medmrežju. V goste smo povabili pričevalca o Fatimi, zakonca Mojco in Severina Maffi. Njuno predavanje je bilo najprej pričevanje, saj sta povedala, kako sta bila pred leti obdarovana ob obisku milostnega kipa Marije Romarice iz Fatime v Sloveniji. To obdarjenost živita tudi sedaj, ko sama pripovedujeta o zgodovini Fatime izpred 104 let in ob računalniški predstavitvi govorita o posvetitvi vsega sveta Marijinemu Brezmadežnemu Srcu.

Na Kureščku že nekaj mesecev gostijo pričevalca Božjega odpuščanja duhovnika Cirila Čuša, ki enkrat mesečno pripravi nagovor na neko aktualno temo. Tako je v postu enkrat spregovoril o evharistiji, drugič pa o sveti spovedi. Temu smo se pridružili tudi s strani župnije. Izredno nas je nagovorila njegova beseda. Za vsako izgovorjeno besedo tudi sam stoji in je izreden pričevalec.

Ker so vsa ta predavanja na spletu, se nam lahko pridružite tudi mnogi drugi, ki vas nagovarja Marijino Brezmadežno Srce. Dostop do predavanj na ZOOM-u vedno objavimo na spletni strani župnije Ig ali med oznanili. Posnetke teh pričevanj pa lahko najdete na YouTube kanalu z naslovom E-duhovni večeri s Kureščka. Povezava do tja pa je objavljena tudi na spletni strani župnije Ig.

župnik Janez Avsenik

 

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Ob 30. obletnici samostojnosti Slovenije

Vsako leto 15. avgusta, na Marijino vnebovzetje, obnovimo posvetitev Mariji. Ona nas izroči Jezusu. Najbolj sigurna pot k Bogu je Devica Marija. Po Mariji k Jezusu! Sv. Ludvik Grignion Montfortski je učil: »Če rečeš 'Marija', reče ona 'Bog'.« Letos, ko obhajamo 30. obletnico samostojne in neodvisne Slovenije, je za nas kristjane posebej primerno, da se na obnovitev posvetitve dobro pripravimo.

Mariji smo bili izročeni že pod križem. Tam je rojstna ura izročitve Božji Materi. Evangelist Janez poroča: »Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopajeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: 'Žena, glej, tvoj sin!' Potem je rekel učencu: 'Glej, tvoja mati!' In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi« (Jn 19,25–27).

Učenec, katerega je Jezus ljubil, je bil apostol Janez. On je predstavljal nas vse. Vse nas Jezus ljubi, vsem izroča svojo Mater. Njegova poslednja volja, njegov testament je, da imamo Marijo za mater. Njej se izročimo s tem, da jo kot učenec vzamemo k sebi. Ker smo slabotni in nagnjeni k nezvestobi, moramo to dejanje sprejema in izročitve vedno znova obnavljati. Na najodličnejši način se to dogaja pri dobro pripravljeni izročitvi in posvetitvi Mariji. Naš Božji služabnik Anton Strle je zapisal: »Svojo življenjsko pot naj bi vedno hodili v družbi z Marijo, kakor da bi bila vedno poleg nas, v naši bližini.«

Vsak izmed nas je na oseben in edinstven način povezan z Materjo Marijo. Smo sinovi in hčere naše duhovne Matere. Naše krščansko življenje ima marijanski značaj. Marijino materinstvo je dar, ki ga Kristus sam osebno podarja slehernemu človeku. Ko Odrešenik izroči Marijo Janezu in Janeza Mariji, vnaprej vsakemu izmed nas izroči svojo mater za našo mater in nas izroči njej za sinove in hčere. Zelo smo počaščeni, ker smemo, kakor apostol Janez, vzeti Mater Marijo k sebi na svoj dom, v svoje vsakdanje življenje.

Ko je papež Janez Pavel II. eno leto po atentatu, 13. maja 1982, v Fatimi svet posvetil brezmadežnemu Marijinemu Srcu, je dejal: »Svet posvetiti brezmadežnemu Marijinemu Srcu pomeni, približati se po priprošnji Matere samemu viru življenja, ki se je odprl na Golgoti. Iz tega vira izvirata odrešenje in milost (…). Svet posvetiti brezmadežnemu Marijinemu Srcu pomeni vrniti se pod Sinov križ. Še več: Pomeni ta svet posvetiti prebodenemu Odrešenikovemu Srcu in ga tako zopet privesti k viru njegovega odrešenja.«

Posebej smo bili Mariji izročeni pri svetem krstu. Takrat smo postali Božji otroci, Božja last. Devica Marija je na poseben način postala naša duhovna mati. Izročitev Mariji pomeni obnovitev in poživitev krstnih obljub ter nam nalaga življenje v skladu z njimi. To življenje, ki je življenje v povezanosti z našo Materjo, dobi v odnosu do Kristusa in ljudi marijanski, služeči značaj.

Bistvo posvetitve Mariji in po njej Jezusu je zavestna in popolna odpoved grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu ter nepreklicna podaritev Mariji in po njej Jezusu, kot odgovor na njuno ljubezen. S to izročitvijo se zavestno obnovi in poglobi zaveza z Bogom, ki je bila sklenjena pri svetem krstu.

Če zavestno živimo iz posvetitve, se začnemo na znotraj spreminjati in oblikovati po Marijinem Srcu. S pogostnim obnavljanjem izročitve materi Mariji hkrati obnavljamo krstne obljube in se odvračamo od hudega in izberemo Boga za svoj cilj. Če živimo v tesni povezanosti z materjo Marijo, lažje premagujemo skušnjave, ki nas zavajajo k slabemu, in se oklepamo Božje volje. To je naš cilj.

Čas, ki je pred nami, naj bo čas, ko bomo več in bolje molili, se pogosto izročali materi Mariji in se trudili za zgledno krščansko življenje. Marija naj bo naša zvezda vodnica.

p. Anton

 

Duhovne prireditve v Stični v letu 2021

Prvosobotna pobožnost, prenesena na nedeljo, bo 4. julija, 8. avgusta, 5. septembra in 3. oktobra, ko bo posvetitev ali obnovitev posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Pri mašni daritvi boste lahko ob 8.00 ali 10.00. Bo tudi možnost za spoved. Kdor šele zdaj začne, bo sam zase podaljšal: To pobožnost opravimo petkrat v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu. K njej spadajo po Marijinem navodilu: sv. spoved, sv. obhajilo, molitev rožnega venca s četrturnim premišljevanjem ene ali več skrivnosti. Spoved je lahko več dni prej ali pozneje, seveda pa mora biti kristjan ob prejemu sv. obhajila v posvečujoči milosti.

Srečanja posvečenih JMS po zoomu ob prvih ponedeljkih v mesecu ob 20.00: 5. julija, 2. avgusta, 6. septembra, 4. oktobra, 8. novembra in 6. decembra.

Fatimska pobožnost (predvidoma s procesijo s fatimskim kipom) bo ob 18.30 v stiški baziliki: 13. julija, 13. avgusta, 13. septembra in 13. oktobra. Program: rožni venec, mašna daritev, procesija z Marijinim kipom, obnovitev posvetitve JMS in blagoslov z Najsvetejšim.

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 25. julija, 22. avgusta, 26. septembra, 24. oktobra, 28. novembra in 26. decembra.

Letne duhovne vaje za vse bodo v opatovi kapeli od 30. avgusta do 2. septembra 2021. Spremljal jih bo g. nadškof dr. Marjan Turnšek. Prijave: Srečko Fras  fras.srecko@gmail.com

MOLITEV POSVETITVE JMS (6) »Vodi me k svojemu Sinu Jezusu.«

Marija je naša duhovna mati, ki nam hoče pomagati. Hoče nas voditi k svojemu Sinu. Čim bolj smo povezani z njo, tem bolj nas bo ona povezala z Jezusom Kristusom. To je njeno največje veselje. Kdor se izroči Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ga ona vodi v globine Jezusovega presvetega Srca, v neizmerne globine Božje ljubezni. Ona je najkrajša, najčudovitejša in najvarnejša bližnjica k Jezusu, srednica in priprošnjica pri njem. Po Mariji k Jezusu!

Mati Marija se je v svojem življenju popolnoma posvetila svojemu Sinu, od spočetja ob angelovem oznanjenju pa vse do vznožja križa. Prvi, ki se je na tak življenjski način posvetil obema, je bil sv. Jožef. Vse svoje življenje in vse svoje moči je usmeril v služenje obema. Zato je bil takoj za Materjo Marijo najbolj povezan z Jezusom.

Marija je v odnosu do svojega Sina kot platno do slike. Platno je samo podlaga. Gledalec opazuje sliko in se ne ustavlja ob platnu, ki ga skoraj ne opazi. Marija hoče biti skrita, v ozadju. Njej gre le za to, da bi ljudje priznali njenega Sina in se ga z ljubeznijo oklenili ter se tako rešili. Ko na svatbi v Kani opazi zadrego zaradi pomanjkanja vina, na to opozori Jezusa in posreduje, da Jezus napravi prvi čudež. Služabnike napoti k Jezusu z naročilom: »Kar koli vam reče, storite.« Njena naloga je s tem izvršena. Sedaj je Jezus tisti, ki deluje naprej. Takšna je Marijina naloga tudi danes: Pripeljati ljudi k Jezusu, k njegovemu Srcu.

Marija nas s svojim zgledom vodi tudi k Jezusu, ki živi v bližnjem, zlasti v najbolj potrebnem. Ko sorodnica Elizabeta potrebuje pomoč, Devica Marija pohiti k njej, da bi ji stregla. V Kani hoče pomagati ženinu in nevesti. Kjer so ljudje v stiski, tam jim je Mati Marija posebno blizu.

Naši škofje so bili v preteklih dveh stoletjih goreči častilci brezmadežnega Marijinega Srca in so tako vodili ljudi k Jezusu. Bl. Anton Martin Slomšek je leta 1861 v mariborskem bogoslovnem semenišču ustanovil bratovščino Marijinega Srca. Friderik Baraga je imel v svojem škofovskem grbu podobo Marijinega srca. Anton Bonaventura Jeglič je bil goreč častilec in apostol Marijinega Srca, prav tako tudi Janez Gnidovec.

p. Anton