ODMEVI 2

Nekega dne sem opazila, da ima Marija povešene oči, a ko sem prišla bliže, me je pogledala. Ko sem šla nekoč zopet k njej, me je prešinjalo veselje, da sem skoraj tekla. Videla sem, da se je z nasmehom obrnila k meni. Obstala sem pred kipom. Marija je bila kot živa in nepopisno lepa. Čutila sem nepopisno notranjo srečo. Priporočila sem ji vse, kar mi je prišlo na misel, ljudi in potrebe. Sedaj me Marija vedno gleda. A je žalostna. Zdi se mi, da ima solze v očeh. Nekaj mi je reklo, da me je prišla opogumit.

Kati

ODMEVI 1

Lučka Frančiška ni v nobeni izmed »uradnih« skupin Vere in luči, je pa vključena v molitveno skupino Vrtnice Jezusovega in Marijinega Srca v Domu starejših v Grosupljem, ki se skoraj vsak dan zbira v molitvi pred Najsvetejšim.

Frančiška je resnično Božja lučka. Z njenim zgledom pogosto spodbujam bolnike, ki težje izrekajo svoj zgodi se ob spremembi okolja. Frančiška je večino življenja preživela na kmetiji. Ker je bila zelo ubogljiva, se je oče z njo rad pohvalil in pred ljudmi povedal, da je »zlata dušica«. Seveda je bilo treba na kmetiji trdo prijeti za vsako delo, zato sedaj, ko ji v Domu starejših vsi strežemo, sama pogosto ponavlja, da ji še nikdar ni bilo tako lepo. Kadar jo pridem iskat, da bi jo zaradi težke hoje peljala kar z invalidskim vozičkom, se razveseli kot otrok, da se bo lahko peljala. Ker se težko obuje, ji je treba obuti copate, poiskati jopico … Nikdar ne pozabi besedice hvala. Med potjo v kapelo pogosto skupaj kakšno zapojeva. Največkrat kar Sveti angel, varuh moj, in najin duet mnoge prebudi, da se nama pridružijo ali pa vsaj prijazno nasmehnejo in veselo pomahajo. V kapeli je njena molitvena drža z dvignjenimi zravnanimi dlanmi kot kakšen angel na oltarju in je mnogim obiskovalcem v navdih. Ko ji je sv. Miklavž prinesel malo račko, se je je izredno razveselila in vsak dan, ko odideva v kapelo, mala račka pristane na postelji in čuva posteljo, Frančiška pa ji smeje pomaha.

Kadar med potjo v kapelo srečava kakšnega invalida z žalostnim obrazom, ga Frančiškina vedrina hitro razvedri in rada prizna, da je postala takšna kot kakšen »razvajen otrok«, ki mu vsi strežejo.

Lučka Frančiška s krotkim in ponižnim srcem vse sprejema kot dar, iste okoliščine pa kdo drug, ki nima takšnega srca, sprejema kot veliko breme. Srce lučke Frančiške je polno vere, upanja in ljubezni.

Mojca

Sveti Anton Padovanski z Zdenske Rebri

Obroči! Zagledala sem jih razvrščene po stari preprogi sredi bolšjega trga. Ne da bi jih iskala. Nikoli nisem pomislila, da bi bilo sploh še kje mogoče kupiti rinke, kot smo rekli železnim obročem na štedilniku. Očetu je naš stari štedilnik veliko pomenil. Ali bolje ogenj, ki je gorel v njem. Morala sem skrbeti, da je gorel noč in dan. Nobena druga toplota mu ni bila po volji. Spominjam se noči, ko sem se zbujala brez budilke, na nek notranji ukaz, in sem v temi tipala po stopnicah: ena, dva, tri … osem, podest in nato spet: ena, dva … osem. Zgodilo se je, da sem se uštela in zgrmela v prazno, ter si razbila glavo, zvila koleno, a ogenj sem še vedno pravočasno ujela, da ni umrl. Toda štedilnik je bil star in plošče na njem razpokane. Obroči, na katerih so svoj čas stali lonci med kuho, in smo jih umikali, če smo želeli, da bi hitreje zavrelo, so bili obrabljeni. Najhuje je bilo s srednjim obročem, ki je bil podoben votli polkrogli s premerom kakih 5cm. Bil je tako ožgan, da se je komaj še obdržal sredi obročev. Dostikrat je zdrknil v ogenj, a smo ga vedno našli. Nekega dne pa ga preprosto ni bilo več. Oče je bil zelo nesrečen. Kaj bi takrat dala, da bi bilo mogoče kje dobiti nove obroče! Tolažila sem ga, da ga bomo že kako našli do prihodnje zime.

Toda oče je imel še eno muho. Če je kako reč založil in je ni takoj našel, je ugotovil: »Ukradli so jo. Pa bo že sv. Anton Padovanski z Zdenske Rebri poskrbel, da bo prišla nazaj.« Oče je bil čevljar. Ko je bil še vajenec, sta z mojstrom vsako leto prodajala čevlje na velikem sejmu pri sv. Antonu na Zdenski Rebri. Zato je imel tega svetnika do smrti zelo v čislih. Ko se je pogrešan predmet čez čas našel, je zmagoslavno ugotovil: »So že nazaj prinesli. Sv. Anton vse uredi.«

Prav tako je bilo z obročem: »Ukradli so ga.«

»Kdo neki?« sem protestirala.

»Dobro vem, kdo. Videl sem, kako ga je dal v žep.«

»Le kako bi lahko dal vroče železo v žep?«

Moje oporekanje je očeta ujezilo in ni maral več govoriti o tem. Samo užaljeno je zamahnil z roko: »Bo že sv. Anton z Zdenske Rebri poskrbel, da ga bo prinesel nazaj.«

Bilo je več kot jasno, da žarečega obroča ne bi ukradel prav nihče pod božjim soncem, še najmanj pa človek, na katerega je namigoval oče.

Preden je bilo zime konec, je oče umrl in ogenj v njegovem štedilniku je za zmeraj ugasnil. Na pomlad sem začela brskati po vrtu in v kupčku pepela, ki sem ga pozimi stresla na gredico, zagledala pogrešani obroč. Vzela sem ga v roke in se zjokala. Tedaj pa se je v zvoniku oglasil mrtvaški zvon. Že čez nekaj minut je prišlo do mene sporočilo, da je povsem nepričakovano umrl mož, ki je očeta obiskal tistega dne, ko je izginil obroč. Sveti Anton Padovanski je uredil stvari za ta in za oni svet.

Valerija Ravbar

VALERIJINE VRSTICE Sinička sv. Frančiška

V našem otroštvu je sneg zapadel še enkrat bolj visoko kot dandanes in mrzlo je bilo mnogo bolj kot je zdaj, kajti takrat smo bili otroci slabo oblečeni in obuti. Pa tudi poti od vasi do vasi so bile slabo splužene. Franci je imel iz šole do doma dobro uro hoda. Dokler je imel družbo, je bilo prijetno, a na zadnjem delu poti je ostal sam. Bolj kot se je bližal domači vasi, slabša je postajala gaz. Komaj se je lovil. Potem pa ga je začel žuliti čevelj. Že je mislil, da ne bo mogel več naprej, ko se je v gazi pred njim nenadoma pojavila sinička. Ni opazil od kod je priletela, saj ni bilo nikjer nobene hiše ali drevesa. Ptiček se dečka sploh ni bal, ampak je veselo skakljal po gazi. Franci mu je zavzeto sledil. Ko je že mislil, da ga je dohitel, je ptiček odfrčal malce naprej Toda odletel ni. Deček je povsem pozabil, da ga žuli čevelj. Mislil je samo na siničko in kar na lepem sta se znašla na domačem dvorišču. Tu je zagledal mater in ji hotel pokazati ptička, a tega ni bilo nikjer več.

»To je bila sinička sv. Frančiška. Tvoj zavetnik jo je poslal iz nebes, da te je zamotila in si pozabil na žulje.«

Povedala Terezija Markovič, Malo Črnelo, roj. 1921

Betka Smolej o izkustvu smrti v cerkvi Žalostne Matere Božje v Stični

Bilo je 13. septembra 1987 v cerkvi v Stični. Zame je bil najbolj pomemben dan v tem letu. Ne vemo ne ure ne dneva, kdaj nas pokliče Gospod Jezus domov k Očetu. Kako prijetno in lepo mi je bilo, ko sta dva angelčka odnesla mojo dušo naravnost Mariji in Jezusu v naročje, na oltar Žalostne Matere Božje! Visoko na oltarju sem se počutila varno, srečno, blaženo pri Mariji in Jezusu. O, kako mi je bilo lepo! O tej sreči in blaženosti nimam besed, da bi znala opisati, in ne povedati, kako mi je bilo lepo. Ko gledam ljudstvo z oltarja, kako premalo se zavedajo, da so pri sv. maši – Jezusovi daritvi. Zaverovani so v svoje probleme in mislijo na svoje težave, to ni poglobitev v Jezusovo daritev.

Videla sem tudi svoje telo, ki je ostalo na stolu. Kako telo nič ne pomeni, le duša je vse, če je čista, ker se v trpljenju očiščuje. Videla sem tudi gospo Ugolino in Tončko Peterlin, ki sta me tresli, z vodo močili, da sta me nazaj priklicali, na ušesa govorili: »Dihaj, dihaj,« da naj diham; gledali moj mrliški obraz. Oh, kako sta mi delali razne terapije, da sem se mogla povrniti nazaj na to ubogo zemljo in zopet se je začelo trpljenje, hude bolečine. Kolikor je bilo mogoče, sem to skrivala pred ljudmi, ker bolnik ni dobrodošel, češ, doma naj bo. Le v nebesih je moj dom, le tam, kjer srečna bom, pri Jezusu in Mariji prepevala bom. Za vas vse pri Bogu bom prosila, da zvesti Njemu bi ostali vse življenje do konca dni.

zapisal Pepi Dragar po Betkini pripovedi