Srce Jezusovo– višek razodetja Božje ljubezni

Papež Pij XII. v svoji okrožnici Zajemali boste vodo (Haurietis aquas) pravi: »Tako Stara kakor Nova zaveza s pretresljivimi podobami in poudarkom oznanjata in naglašata tisto Božjo ljubezen do nas, za katero v češčenju Srca Jezusovega prav gre« (št. 58). Saj je »skrivnost Božje ljubezni začetek in višek tako učlovečenja kakor odrešenja« (št. 24). Češčenje Srca Jezusovega je »najuspešnejša šola Božje ljubezni« (št. 72).

Božja ljubezen se je najgloblje razodela v Jezusu Kristusu. Papež Janez Pavel II. se v enem od svojih nagovorov sprašuje: »Ali ni to Srce Njega, ‘ki je hodil iz kraja v kraj ter delal dobra dela’ (Apd 10,38)? Ali ni to Srce Njega, ki je storil, da so slepi spregledali, hromi shodili, mrtvi bili obujeni? – in da je bila blagovest oznanjana ubogim (Lk 7,22)? Ali ni to Srce Jezusa, ki ni imel, kamor bi glavo naslonil, lisice pa so imele svoje brloge in ptice svoja gnezda (Mt 8,20)? Ali ni to Srce Jezusa, ki je branil ženo, ki so jo zasačili pri prešuštvovanju, da bi je ne kamenjali, in ji je potem rekel: ‘Pojdi in odslej ne greši več!’ (Jn 8,3-10)?«

Katekizem katoliške Cerkve ob naslonitvi na Sveto pismo uči: »Ker je Jezus v svoje človeško srce sprejel Očetovo ljubezen do ljudi, ‘jim je izkazal ljubezen do konca’ (Jn 13,1), saj ‘nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá življenje za svoje prijatelje’ (Jn 15,13). Tako je njegova človeška narava v trpljenju in smrti postala svobodno in popolno orodje njegove Božje ljubezni, ki hoče zveličanje ljudi« (št. 609).

Božja ljubezen je dosegla svoj vrhunec v Kristusovi kalvarijski daritvi, ko so se hkrati izpolnile vélike mesijanske napovedi o reki žive vode, tekoči iz prebodenega Odrešenikovega Srca. Apostol Janez je zapisal Jezusove besede Nikodemu: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).

Jezus sam se sklicuje na svojo ljubezen do nas in pričakuje našo ljubezen: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12). Apostol Janez je tudi zapisal: »Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen. Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe« (1 Jn 4,8-10).

Nekdanji vrhovni predstojnik jezuitskega reda pater Pedro Arrupe je leta 1981 zapisal: »V češčenju Kristusovega Srca se skriva velikanska moč. Gre za čudovito milost, ki nam jo Bog podarja… Morda nam manjka nekaj cerkvene ponižnosti, da bi jo sprejeli. Naš apostolat bi v njej našel novo moč in nam ne bi bilo treba dolgo čakati, da bi videli uspehe tako v svojem osebnem življenju kakor v svojih apostolskih naporih… Ne bodimo domišljavi in ne mislimo, da smo vzvišeni nad pobožnostjo, ki se izraža v simbolu ali grafični predstavitvi tega simbola. Ne hodimo za ‘modrimi in razumnimi’ tega sveta, ki jim Oče skriva svoje skrivnostne stvarnosti, poučuje pa tiste, ki so postali majhni. Imejmo preprosto srce, ki je prvi pogoj vsakega temeljitega spreobrnjenja.«

Srce Jezusovo – neusahljiv vrelec žive vode

Že prerok Izaija je napovedal: »Z veseljem boste zajemali vodo iz studencev odrešenja« (Iz 12,3). Jezus je v samarijskem mestu Sihár, pri Jakobovem studencu, rekel Samarijanki: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje« (Jn 4,13s).

Ob šotorskem prazniku je Jezus zaklical: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega [Odrešenikovega] osrčja tekle reke žive vode« (Jn 7,37s). Evangelist Janez pojasnjuje: »To pa je rekel o Duhu, ki ga bodo prejeli tisti, kateri so sprejeli vero vanj« (Jn 7,39).

Apostol Janez v 19. poglavju svojega evangelija na izredno slovesen način pripoveduje, da je vojak s sulico prebodel stran (in tudi srce, kakor to izrecno pristavljajo že zelo zgodnji cerkveni očetje) že mrtvega Odrešenika in kako sta tedaj pritekli kri in voda: kri kot znamenje, da se je s tem resnično izvršila daritev novozaveznega Jagnjeta v odrešenje sveta (prim. Jn 6,51); voda kot simbol Svetega Duha ter njegove duhovne rodovitnosti in očiščujoče moči – obenem pa oboje kot simbol evharistije in krsta, za življenje Cerkve najvažnejših zakramentov. Vsako človeško srce, ki se ga dotakneta kri in voda iz Jezusovega Srca, se more spremeniti.

Papež Janez Pavel II. je dejal: »V prebodenem Srcu zremo Jezusovo sinovsko pokorščino Očetu, čigar naročilo je pogumno izpolnil (Jn 19,30), njegovo bratovsko ljubezen do človeka, ki ga je ‘ljubil do konca’ (Jn 13,1), to je do končnega žrtvovanja samega sebe. Prebodeno Srce je znamenje celostnosti te ljubezni v njeni vertikalni in horizontalni razsežnosti, kar ponazarjata pokončno in prečno bruno križa.«

Isti papež je tudi dejal: »Jezus je večna žrtev. Po vstajenju od mrtvih in poveličanju na Očetovi desnici nosi na svojem nesmrtnem telesu znamenja ran na rokah in nogah in na svoji prebodeni strani (Jn 20,27; Lk 24,39s) ter jih kaže Očetu v svoji nenehni molitvi, ko prosi za vse (Heb 7,25; Rim 8,34).«

Na kristjane vseh časov je imelo velik vpliv kontemplativno zrenje Kristusovih ran, zlasti srčne rane. Ko se je vstali Odrešenik drugič prikazal apostolom, je povabil Tomaža: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž je izpovedal vero: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,24-29). Ob prebodenem Srcu Jezusovem se utrjuje in poglablja naša vera.

Kako so mašno daritev doživljali svetniki?

(Odlomek iz nove knjige: A. Nadrah, Sveta Evharistija, naše upanje)

Eden glavnih vzrokov, da marsikdo opušča mašno daritev, ker ta ni več njegovo upanje, je nepoznanje njene vrednosti. Znani kapucinski svetnik pater Pij iz Pietralcine je nekemu svojemu spovedancu rekel: »Ko bi ljudje poznali vrednost svete maše, bi morali priti vsak dan orožniki, da bi skrbeli za red pri cerkvenih vratih zaradi take množice ljudi.« Sv. Frančišek Asiški je pisal svojim sobratom duhovnikom: »Vsa zemlja se strese, nebesa glasno vriskajo, ko je na oltarju Kristus, Sin živega Boga, v duhovnikovi roki.«

Veliko oznanjevalno in pričevalno vrednost imajo mašne daritve svetih duhovnikov, ki se popolnoma združijo s Kristusovo daritvijo in jo globoko podoživljajo. Spomnimo se na primer Janeza Vianneya in patra Pija iz Pietralcine. Pater Pij je pri sveti maši dosegel vrh združenja z Bogom. Bil je stigmatik z ranami kot Jezus na križu. Računajo, da je bilo pri mašah patra Pija okoli dvajset milijonov ljudi. V knjigi 'Pater Pij, stigmatik današnjega časa' je o njegovi mašni daritvi zapisano: »Bila je to živa maša, drhteča od bolečin in ljubezni, ovita v skrivnostnost in tako prisrčna, ker je pater Pij odkrival v njej globine skrivnosti s svojo krvjo, s svojimi solzami, s svojim načinom molitve, s trpečimi potezami na obrazu. Miren in nepremičen pogled, nenavadne kretnje rok, skoraj neopazni telesni gibi, težek glas, počasni in boleči pokleki, močno udarjanje na prsi pri 'moja krivda' in pri besedah 'Gospod, nisem vreden', skrivnostni odrazi na obrazu, solze, toliko solz! Kdo bi mogel pozabiti na vse to pri maši patra Pija?

Križani Jezus in pater Pij z ranami sta pri maši ustvarjala pretresljivo edinost. Obnavljala se je kalvarijska žrtev brez razdvojenosti: isti Jezus se je daroval na križu in v patru Piju!

Zlasti se je opazilo to v trenutku spremenjenja, ko so se iz patra Pija boleče trgale posvetilne besede, ker zaradi globokega doživetja ni mogel tekoče izgovarjati: 'To je moje telo … To je kelih moje krvi …'

Te besede je bilo slišati kot udarce kladiva na žeblje, ki so prebadali roke in noge Jezusu.

Ko je držal v rokah posvečeno hostijo in jo pokazal ljudem, je njegov obraz žarel in odseval njegovo notranjo povezanost in srčno ljubezen do Gospoda.

Kako živo je sodeloval pater Pij pri Jezusovem križanju, ki ga je ponovno doživljal na oltarju med mašo, nam pove odgovor, ki ga je pater Pij dal neki svoji duhovni hčerki. Ta ga je vprašala, kako more celo mašo nepretrgoma stati na ranjenih nogah. Pater Pij ji je odgovoril: 'Draga hčerka, med mašo jaz na nogah ne stojim, ampak visim.'«

Z Jezusom pribit na križ, to je bila sveta maša patra Pija. Maševal je ob petih zjutraj, navadno pri stranskem oltarju sv. Frančiška. Maša je trajala uro in petnajst minut. Ljudje so vztrajali kot zamaknjeni. Še nikoli niso videli duhovnika, ki bi tako pobožno maševal.

Seveda je to edinstven primer karizmatičnega duhovnika z velikimi Božjimi darovi. Vendar je lahko vsak duhovnik, ki je predan molitvi in se potrudi za lepo maševanje, že s tem oznanjevalec Kristusovega evangelija in zgovorna priča njegove ljubezni.

Globoko doživetje mašne daritve pa ni prihranjeno le duhovnikom. Redovnica sv. Favstina Kowalska je v Dnevniku zapisala: »Prizadevam si, da bi bila za Jezusa vedno Betanija, kjer bi se po velikem naporu lahko odpočil. V svetem obhajilu je moje združenje z Jezusom tako tesno in nepojmljivo, da bi se ne znala izraziti z besedami, če bi to hotela opisati.« »Po svetem obhajilu sem v svojem srcu začutila bitje Jezusovega srca.« Sveto obhajilo je sestro Favstino povezovalo tudi z nebeškim Očetom: »Ko sem prejela sveto obhajilo, sem imela globlje spoznanje nebeškega Očeta in njegovega očetovskega odnosa do duš.«

Sv. Bernard je na skrivnosten način obiskal svoj samostan

Dne 20. avgusta je praznik sv. Bernarda. Srednjeveški življenjepis Exordium magnum pripoveduje, kako se je nekoč po službeni dolžnosti tri leta mudil v mestu Rimu, da bi odpravil shizmo Pierleona.

To je bila naloga, pri kateri je Kristus zelo počastil tega svojega služabnika. Potem ko se je vrnil v Clairvaux, je po molitvi vstopil v kapitelj bratov. Ker utrujen od potovanja ni mogel dolgo govoriti, je imel kratek, a tolažljiv nagovor: ”Slavljen bodi Bog, ki mi je povrnil vas, moji ljubljeni bratje, in mene vam, ki sem kot vedno vaš oče. In čeprav se je zdelo, moji sinovi, da sem bil v teh treh letih oddaljen od vas, vendar ne smete misliti, da sem bil vedno odsoten. Vedite namreč, da sem se v tem času trikrat vrnil k vam, obiskal to hišo in šel po sobah. Vedno sem odšel vesel in potolažen, ko sem videl vašo enodušnost in vašo zavzetost za potrebe vaše skupnosti.” Povedano je, kar je ta Božji služabnik rekel ter naredil in iz česar je razvidno, da je, obdarovan s preroško milostjo, bil v duhu tolikokrat prisoten, kolikorkrat se je zdelo, da je njegovo telo odsotno. Veliko skritega in tudi oddaljenega, o čemer so mislili, da mu je skrito, je spoznal po Gospodovem razodetju. To pa nam je pojasnil Gerhard, nekoč opat v Longpontu in eden izmed menihov iz prvega časa Clairvauxa; potrudil se je, da je vneto preiskal besede in dejanja svetega očeta. Tudi po njegovem poročilu smo zvedeli, da sta dva prisotna brata videla, kako se je, sedeč na stolu, gibal v zraku približno za višino noge od tal, medtem ko je ta Božji svetnik pridigal v meniškem kapitlju.

Romanje h koreninam naše vernosti

V soboto, 14. maja, smo se člani Bernardove družine in člani posvečenih Presvetemu srcu Jezusovemu in Brezmadežnemu srcu Marijinemu, namesto na srečanje v Stični, podali na romanje. Tokrat na Koroško. Zakaj? Da bi prav v maju, v vstajenjskem pomladnem cvetju in zelenju doživeli kraje, kjer je v 8. in 9. stoletju vzklila, ozelenela tudi krščanska vera naših slovenskih prednikov. Kot pričajo Brižinski spomeniki, so se v tem času odpovedali »zlodeju« in izpovedali vero v Presveto Trojico, božjo Mater Marijo, v angele in svetnike…

Obiskali smo Koroško deželo, nekoč zibelko naše državnosti in svete vere, ki jo je v tamkajšnji deželi, poseljeni s poganskimi Sloveni, oznanjal in utrjeval iz Salzburga (Solnograda) poslani pokrajinski, misijonski škof, sv. Modest, po rodu Irec, s svojimi misijonarji. Kar preveč smo pozabili nanj, in na premnoge, ki so »orali ledino.«

Pozabili smo, da je na tedanjem slovenskem Koroškem dal postaviti kar tri zgodovinsko arheološko izpričane cerkve, med njimi Gospo Sveto kot svojo škofijsko cerkev. Stala je že davnega leta 760 kot prva Marijina cerkev, ne le slovenska, marveč slovanska sploh!

Gospa Sveta! Kako lepo, starodavno ime, ko naši predniki še niso poznali besede »kraljica«.

In pri njej sv. Modest tudi počiva v blaženem miru.

Čas, pretresljivi zgodovinski družbeno-politični pretresi, vojne, mnoge stiske, lakote, bolezni. Vsi ti žalostni dogodki so prekrili nekdanjo izvirno in pristno podobo življenja naših tamkajšnjih rojakov. Žal, tudi zabrisali slovensko besedo do te mere, da komaj kje še bolj prikrito klije na tleh prve slovenske kneževine 8., 9. in kasnejših stoletij – do prve svetovne vojne, ki nas je ob propadu Avstro-Ogrske dokončno, usodno razdvojila, ponižala naše rojake v lastni deželi na neznatno »manjšino«.

Podali smo se čez prelaz Ljubelj na koroško stran, čez zasnežene vršace, ki so nas stoletja brezčutno ločevali. Slabe so bile poti čez neprehodne hribe tja preko, zato nismo rojaki bili trdno povezani. Za pot na kranjski strani je v »starih časih« skrbel stiški cistercijanski samostan, na koroški strani pa vetrinjski. In v preteklosti so potovali le tisti, ki so morali … Zdaj se po gorskih klancih vzpenja in vijuga udobna avtocesta s predorom, ki je razdalje še skrajšal. Vendar so stare prepreke dosegle svoje. Odtujenost rojakov ostaja, kljub sodobnim »človekovim pravicam.«

Vso pot navzgor in navzdol nas je spremljalo od sonca obsijano zelenje. Komajda smo opazili kakšno že napol opuščeno, mrko hiško, kakšno koroško znamenje, cerkvico. Vendar nas je kljub vsemu navdajalo pravo velikonočno veselje – prepevali smo. Kaj kmalu smo bili na koroški strani, se ob vznožju Karavank hitro pomikali med polji, naselji, ob prijazni zeleni Dravi. Bližali smo se našemu cilju. Kam smo bili najprej namenjeni v tej danes dvojezični deželi? Najprej v sodobno središče slovenstva. V Tinje/Tainach, s staro cerkvijo Marijinega vnebovzetja in sv. Valentina, s častitljivo proštijo. Romali smo v Tinje, ki ležijo med hribovjem na robu Gornjega Roža in Podjune, na »slovenski otok«, ki se dviga pod proštijo, v Katoliški dom slovenske vernosti in prosvete. Tinje so bogato versko duhovno središče Slovencev, ki deluje vse povojno obdobje (od l. 1961) kot Katoliški dom prosvete. Tokrat pod uspešnim vodstvom častitega gospoda Jožeta Kopeiniga. Dom duhovnih vaj in versko-prosvetnih in umetniških dejavnosti za vse Slovence, od najmlajših do najstarejših. Odprt je za vse, ki se želijo duhovno okrepiti, tudi za nas, preko meje. Mnogi smo bili tam prvič. Gostoljubno sprejeti, pozdravljeni, povabljeni, da bi spoznali vsakdanji utrip življenja v zgledno urejenem Domu, kjer ima prvo mesto vsakdanje bogoslužje, saj gre prvenstveno za kraj molitve.

Ko smo vstopili v kapelo, nam je zastal dih. Kot da smo vstopili v nebeško preddverje! Kapela Presvete Trojice, ki jo je s svojimi sodelavci ustvaril in izoblikoval sloveči svetovni mojster sodobne cerkvene umetnosti, p. Ivan Marko Rupnik. Kot povabilo k novemu življenju v Duhu! Kako edinstveno umetnik povezuje biblijski dogodek, srečanje Abrahama in treh popotnikov pod Mambrovim drevesom, z našo odrešenjsko stvarnostjo, z našo zgodovino, s sodobnim vsakdanjim utripom danes dvojezične dežele! Vsi njeni zaslužni zavetniki so prisotni. Domači in evropski, vsak na svoji strani. Domači: sv. Modest, sv. Hema, blaženi A. M. Slomšek na zahodni, in sv. Benedikt, sv. brata Ciril in Metod, sv. Janez Pavel II., na vzhodni steni. Pod njimi, v zgodovini, pa še sv. Liharda Kamenska in njen sin, briksenski škof Albuin…

Brez temeljite razlage g. Kopeiniga bi ne mogli dojeti, razbrati tako bogate simbolike in umetnikove, nam zastrte govorice. Vse te podobe so žive, nas nagovarjajo, v nas budijo upanje, navdušenje, občudovanje. Vsa ta duhovna lepota nas očiščuje, vabi k ponižni zbranosti. Tu ni kaj reči. Treba je v tišini strmeti, darovati … Da, naša mašna daritev je bila zares sveta. Kar je izgubljeno, more biti po Božji milosti na novo pridobljeno. Božji Duh ustvarja, »dela vse novo.«

Poživljeni, okrepljeni smo nadaljevali romanje proti Gospe Sveti. Cerkev, prvotna stvaritev škofa Modesta, v večkrat prenovljeni arhitekturni podobi, trdno stoji na Gosposvetskem polju. Stoletja že čuva, spremlja Slovence, vse od časov ustoličevanja koroških vojvod v jeziku Slovenov pri knežjem kamnu na Krnskem gradu. Tu smo se zazrli v preteklost, ki nemo govori v različnih zgodovinskih slogih: na zunanjih stenah antično-rimske umetnine, romanska zasnova cerkve, gotska predelava, nato z njo skladna baročna prenova notranjščine. Ena sama veličastna lepota, postavljena v Božjo čast! Saj v naglici ni mogoče vsega dojeti. V spominu sta mi ostala dva prelepa gotska krilna oltarja in veličasten baročni oltarni okvir, kjer domuje s prijaznim pogledom Gospa Sveta z Jezuščkom v naročju. Tako prijazno, domače! Kako bi ne imeli zaupanja Vanjo? Saj vedno usliši prošnje, če so skladne z Božjo voljo …

Kot odkriva legenda, je z Gospo Sveto povezan tudi praški škof, sv. Vojteh-Adalbert. Nekaj pred svojo mučeniško smrtjo (+997 so ga ob misijonskem delu med Prusi, le-ti ubili), je še s Prage poslal dva plemiča v Italijo, da bi v Recanato blizu Loreta vrnila čudežno podobo Marije Device. Na dolgi poti sta se ustavila v Beljaku, da bi se odpočila in prenočila. V sanjah jima je bilo naročeno, naj čudežno podobo odneseta h Gospe Sveti. Sanjam nista verjela, vendar se zjutraj konji niso premaknili z mesta. Tako sta spoznala, da je naročilo Božja volja. Množica vernikov ju je v cerkvi na Gosposvetskem polju z veseljem pričakala. Romarji pa so prihajali, in prihajajo, od blizu in daleč, da bi počastili Gospo Sveto…

Počastili smo tudi grob sv. Modesta, našega prvega, blagega misijonarja. V oglejskem otroškem sarkofagu počiva, pod oltarno mizo. Ljudstvo veruje, da se sarkofag premika; ko bo pridrsel ob vzhodni rob oltarne mize, bo konec tega stvarstva! Nekoliko v desni kot oltarja Sv. Križa odmaknjen, skromno stoji kip sv. škofa Modesta, ki se mu verniki še dandanes živo priporočajo, mu prižigajo svečke. Tako velik misijonar! Pa ima samo eno cerkev na Slovenskem. Nova župnija, Kranj-Zlato Polje, mu je posvečena. Za nas vse pa se mu je oddolžil p. Marko Rupnik s prelepo, skrivnostno oltarno upodobitvijo, ki nam živo in zgovorno kliče v zavest veličino Modestovega misijonskega poslanstva v nekdanji Karantaniji …

Še vojvodski prestol na Gosposvetskem polju smo obiskali, da bi si vtisnili v zavest veličino zgodovinskih dogodkov, kje je »tekla naša zibelka«. Na Krnski grad se nismo podali, ker se je približevala nevihta in naš program skrajšala. Morda pa se tja podamo še kdaj drugič. Potrebno je in spodobi se.

Naše romanje je doseglo svoj namen. Poglobilo je našo vero in našo narodno zavest.

Martina Orožen