Cistercijani so od vsega začetka zelo častili
Devico Marijo. Zaslugo za to navadno pripisujejo sv. Bernardu, in to
upravičeno. Vendar so že ustanovitelji cistercijanskega reda, sv. Robert, sv.
Alberik in sv. Štefan Harding, Marijo zelo častili. Samostanska cerkev v
benediktinskem samostanu Molesme (izg. Molém), od koder so izšli, je bila
posvečena Materi Božji. Njej je bila posvečena tudi cerkev v na novo
ustanovljenem samostanu Cîteaux (izg. Sitó), prvem cistercijanskem samostanu,
kamor so iz Molesma prvi menihi skupaj z ustanovitelji prišli leta 1098. Marijo
so imeli za ustanoviteljico Cîteauxa, ki je veljal za viteško postojanko Naše
Gospe. Novi cistercijanski red so imenovali Marijin red. Cistercijanski
generalni kapitelj je že na začetku reda določil, naj bodo vse cistercijanske cerkve
zgrajene in posvečene spominu presvete Marije, Kraljice nebes in zemlje. To
določilo velja še danes.
Ko je sv. Bernard okrog leta 1112 skupaj s
tridesetimi sorodniki in prijatelji vstopil v mladi cistercijanski red, je
marijansko usmerjenost reda z velikim navdušenjem sprejel in še bolj poglobil.
Otroško zaupljiv odnos do Marije je gojil že na domačem gradu. Na ta prisrčen
odnos so vplivale tudi že prej omenjene sanje na božično noč, ko se je znašel v
betlehemski votlini ob sv. Jožefu in Mariji ter novorojenem Detetu.
Ljubezen do Marije verjetno dolguje tudi svoji
svetniški materi Aleti, ki mu je umrla že v mladih letih, verjetno, ko je bil
sedemnajst let star.
Kar je Bernard kot opat v samostanu Clairvaux
(izg. Klervó) priporočal drugim, je najprej sam živel. Poglabljal se je v
Kristusovo in Marijino življenje. S kontemplacijo je podoživljal Marijine misli
in čustva. O Mariji je govoril z velikim notranjim žarom. Ko je pisal o njej,
je sledil svojemu srcu. Pri tem je ostal trezno v mejah Svetega pisma,
cerkvenih očetov in zlasti liturgije. Na svojih potovanjih je po cerkvah
maševal pri oltarjih Matere Božje. Ko so se ljudje v svojih stiskah obračali
nanj, se je on zatekal k Mariji. Umrl je 20. avgusta 1153, nekaj dni po
prazniku Marije Vnebovzete, ki je posebna zavetnica cistercijanskega reda.
Pokopali so ga v kapeli Matere Božje v samostanski cerkvi v Clairvauxu.
Iz središčne vloge, ki jo je imel v Bernardovi
duhovnosti Kristus, še posebej trpeči Odrešenik, je razumljiv svetnikov odnos
do Device Marije. Že najzgodnejši življenjepisci poudarjajo, da je bil prisrčno
povezan z njo. Imajo ga za Marijinega služabnika, pevca in učenca. Bernardova
posebna ljubezen do Marije je utemeljena v njegovi izredni ljubezni do
Kristusa. Ni mogoče ljubiti Kristusa, ne da bi ljubili njegovo Mater, ki nam ga
je prinesla. Zato je Bernard tako slavil Marijo in s takšno ljubeznijo govoril
o njej, njenih odlikah, krepostih, o tesni povezanosti z Jezusom. Moč Marijine
priprošnje izvira iz njene prisrčne povezanosti s Sinom. Jezus ji zato ne more
ničesar odreči.
Bernard je občudoval Marijino usmiljenje. V
svojem naročju je nosila neustvarjeno Ljubezen. Vedno je sodelavka pri Božjem
usmiljenju. Na njej ni ničesar, kar bi moglo grešnika odbiti. Svetnik je v
Mariji občudoval njene kreposti. Pomenila mu je čudovit zgled duše, združene z
Bogom.
Dante ima v spevu Raj sv. Bernarda za vodnika v
najvišja področja nebes. Bernard vodi Danteja vse do prestola Matere Marije in
mu razlaga, kako se ves raj razširja prav od Marije. Spodbuja pesnika, naj se
zazre vanjo, katere lepota povzroča radost v očeh vseh drugih svetnikov.
Bernard prejema lepoto od Marije, kakor zvezda Danica prejema svetlobo od
sonca. Bernard in Dante strmita v obraz, ki je najbolj podoben Kristusovemu
obrazu.
Vseh Bernardovih del o Mariji, če pri tem
upoštevamo tudi posamezne odlomke v različnih spisih, je približno za srednje
debelo knjigo, kar ni veliko. Vendar nikoli ni bil tako mladostno svež in
prepričljiv kakor takrat, kadar je govoril in pisal o Mariji. Odločilna je kvaliteta,
bogastvo spisov, umetniška oblika in njihov vpliv, ki so ga imeli v krščanskem
izročilu vse do današnjih dni.
Kar je svetnik povedal o Mariji, ni nič posebno
novega, a povedano je na nov način, prisrčno, očarljivo, da poslušalca in
bralca ogreje, navduši za Marijo. Sam je Marijo neizmerno ljubil. Njegovi
stavki so polni simbolov, vprašanj, dvogovorov. Poudarjal je češčenje, ki ga
dolgujemo Mariji. Občudoval jo je in bil z njo povezan v kontemplativni
molitvi.
Zajemal je iz Svetega pisma, cerkvenih očetov,
sv. Anzelma in predvsem iz cistercijanske liturgije. Ob liturgiji je veliko
razmišljal, tako da je marsikatera Bernardova misel o Mariji nastala v zvezi s
cistercijanskim bogoslužjem na Marijine praznike. Za opisovanje Marijinega
življenja je uporabljal evangelije, ne kakšnih drugih nepristnih spisov. Skrbno
je raziskoval svetopisemsko besedilo, da bi iz njega izluščil čimveč, zlasti
Marijine kreposti in Marijino duhovno podobo.
Na podlagi ohranjenega seznama iz konca 12.
stoletja vemo, da je imela knjižnica v Clairvauxu tristo štirideset rokopisov,
kar ni malo. Sv. Bernard je torej imel na razpolago bogato knjižnico.
Slavni opat iz Clairvauxa je govoril in pisal
predvsem za svoje sobrate, da bi jih spodbudil za pot svetosti. Ni napisal
posebne razprave, ki bi hotela obdelati celotni nauk o Materi Božji. V
takratnem času se teologi še niso sistematično ukvarjali s tem vprašanjem.
V knjigi ŽENA, OGRNJENA S SONCEM imamo
naslednje spise o Mariji: Hvalnice Devici Mariji, Dvanajst prednosti blažene
Device Marije, Vodotok, Pismo lyonskim kanonikom, Svečnica (odlomki).
Vse homilije so povezane s kakšnim liturgičnim
praznikom in jih je svetnik prav za tisti praznik namenil menihom v Clairvauxu.
Le sestavka Hvalnice Devici Mariji ni napisal kot homilijo, ampak kot
samostojen spis za branje. To delo, ki je razdeljeno na štiri homilije, je
največje Bernardovo delo o Mariji in hkrati najlepše, kar je svetnik povedal v
njeno hvalo. To zgodnje delo, ki v obliki hvalnice obravnava angelovo
oznanjenje Mariji, je verjetno nastajalo v času njegove bolezni med leti 1118
in 1123. V uvodu namreč sam omenja svojo telesno slabost.
Homilijo o dvanajstih prednostih blažene Device
Marije je imel Bernard v nedeljo v osmini Marijinega vnebovzetja. V njej med
drugim opisuje Marijino posredništvo med nami in Jezusom, Marijine prednosti in
kreposti, devištvo in materinstvo.
Homilijo o vodotoku je Bernard namenil za
praznik Marijinega rojstva. Že naslov kaže na Marijino sredniško vlogo, s
katero se svetnik v tem govoru predvsem ukvarja. Marija je sprejela Božjo
Besedo in jo posredovala človeštvu kot živo vodo iz nebeškega izvira. Jezusa je
sprejela, da bi ga posredovala nam.
Bernardovi spisi o Mariji so kmalu postali
klasika. Svetnik je veljal za avtoriteto na področju nauka o Mariji, zato je
imel velik vpliv na naslednja stoletja, vse do našega časa. Ob njem so se
navdihovali pisatelji, pesniki, slikarji in kiparji. Številni papeži vse do
našega časa so ga v svojih odlokih pogosto navajali. Vplival je zlasti na nauk
o Marijinem posredništvu.
Bolj kakor drugi je pri Mariji poudaril
psihološki vidik, Marijino bogato notranjost, njeno srce, njeno duhovno
življenje, njena bogata čustva. To Marijino notranje bogastvo je še bolj
naglasil kakor sv. Anzelm. Marijo je prikazal bolj živo in bolj vredno naše
ljubezni, bolj zedinjeno z Bogom, bolj zavzeto za naše zveličanje, bolj Božjo
in bolj človeško. Bolj Božjo, ker je lepo pokazal, kako je po kontemplaciji in
ljubezni zedinjena z Bogom; bolj človeško, ker jo je opisal kot preprosto
človeško mater, ki se tudi s človeško ljubeznijo sklanja nad Detetom, z vso
svojo materinsko nežnostjo.
p. Anton
