BOŽJI SLUŽABNIK ANTON STRLE (5)Strletov dobrotnik Janez Pucelj (3)

Da je bil profesor Strle svojemu dobrotniku vse življenje hvaležen, razodeva opis nove maše, ki ga je na hitro napisal 21. 1. 2003. Takole piše: »Tisto leto pred mašniškim posvečenjem 29. 6. 1941 v ljubljanski stolnici sem bil prefekt v Marijanišču (tedaj za učiteljiščnike), ko je bil njegov ravnatelj dr. Jože Pogačnik, poznejši nadškof. Novo mašo sem imel pri Sv. Vidu nad Cerknico, in sicer 13. 7. Šel sem pred novo mašo (najbrž že pred mašniškim posvečenjem) k župniku J. Puclju, ki je bil tedaj župnik na Ježici, in ga prosil, naj bo govornik pri novi maši. Takoj se je začel odločno tega braniti in mi z vnemo zatrjevati, da se prav gotovo že zaradi vrste okoliščin (npr. uglednost in imenitnost) spodobi, da to nalogo prevzame dr. J. Pogačnik. Vendar sem še bolj odločno jaz vztrajal pri prošnji, za katero govorijo tako močni razlogi, da jih ni mogoče obiti. G. župnik je začel celo poudarjati, kako njega stane vsaka pridiga zelo veliko (saj je bilo meni in vsem župljanom pri Sv. Vidu znano, kako vsebinsko dognane in lepe so bile Pucljeve pridige, pri katerih ni poslušalcev čisto nič motila govorica, ki je razločno razodevala Ribničana; saj je tudi vidovska govorica zaznamovana z ribniško barvo in ozračjem). In celo rekel mi je – ko je končno le sprejel –, naj mu prinesem ta ali oni zvezek nemške pridigarske revije, ki se utegne nanašati tudi na to, kar bi moglo biti vsaj majhna pomoč ...

Na tisto nedeljo (13. 7. 1941) je okoli eno uro pred sv. mašo (ob 10.00) prosil, naj se oglasim pri njem. Presenečen sem bil, ko me je prosil, tako ponižno in s pretresljivo skromnostjo, naj mu oprostim (odpustim), ker me je ob neki priliki (samo enkrat je bilo kaj takega) prijel za ušesa in me pokaral zaradi tega, ker sem premalo zares vzel snov, ki mi jo je pri prejšnji uri (kak teden prej) naložil, da jo predelam, a nikakor ni šlo zadovoljivo (menda sem tedaj pokazal tako veliko bridkost, da je šlo župniku to globoko do srca, čeprav mi tega do novomašnega dneva ni nikoli povedal). Ob tej njegovi prošnji sem bil zelo zelo presenečen. In sem z vso odkritosrčnostjo dejal, da mu tega nisem in sploh nisem mogel zameriti. Nasprotno! Dolžan sem hvaležnost tudi za to – saj je šlo samo za župnikovo skrb zame. Tudi mi je g. župnik Pucelj tedaj tudi ponudil, da ga tikam, česar pa nisem mogel sprejeti.

In zdaj Pucljeva novomašna pridiga! Ko je šel na prižnico, je vsa cerkev kar zadrževala dih – v pričakovanju, da bo po dolgih letih spet slišala glas od njega, ki so ga (praktično) vsi verniki tako radi in s tako velikim pridom poslušali. In vsem so ostale v neizbrisnem spominu že prve besede te novomašne pridige: »Bil je človek, od Boga poslan – ime mu je bilo Janez! – Ni bil on luč, ampak je prišel, da bi pričeval o luči ...« – Ne da bi hotel govoriti o sebi, je govoril o sebi, ko je iz začetka Janezovega evangelija navedel Janeza Krstnika in nakazal polno stvari, ki so vzburkale srca in duhove njegovih nekdanjih poslušalcev in spovedancev in učencev, ki so od Janeza Puclja prejeli toliko Kristusove luči in toliko prepričljivega pričevanja za »zvesto pričo«, ki je Kristus sam, pričo za Očetovo ljubezen do človeštva ...

Naj omenim samo še nekaj malega bolj s konca pridige. Omenil je pridigar mater sv. Pija X.. Ko je bil sv. Pij X. posvečen za škofa, je svoji materi pokazal škofovski prstan, ki ga je pravkar prejel – mati pa je tedaj pokazala svoj poročni prstan in rekla: »Če bi tega prstana ne bilo, bi tudi tvojega ne bilo ...« In nato govornik Pucelj: »Novomašnik! Ko boš izrekal spremenitvene besede nad kelihom, boš videl na dnu odsev podobe tvojega obraza – prosi, da bi se tvoj obraz preobrazil v Jezusov obraz ...« Seveda niti daleč ne znam ustrezno povedati tega, kar sem razumel in čutil tedaj in kar so razumeli in čutili navzoči.

Pridigo mi je v celoti natipkano po sv. maši govornik izročil. Seveda sem jo shranil s skrbnostjo. Vendar se je izgubila: Ko so Italijani zažgali tudi mojo (našo) domačo hišo, je zgorela skupaj z novomašnimi fotografijami in raznimi darovi za novo mašo. – Poslušalci pa so (po vsej župniji in še čez) spet in spet povedali ta ali oni oddelek iz pridige. Tudi še več let za tem tega niso pozabili. Vidovski rojak župnik Andrej Makovec je še čez 50 let pozneje navajal lepe in globoke misli omenjene novomašne pridige.

V juliju 1941 so že bili partizani (čeprav tedaj še ne pod tem imenom) v gozdovih okoli Krvave peči (Mokrc ...). Zato se je moj brat odločil, da bo novomašna pogostitev kar v župnišču za povsem bližnje sorodnike in pa za asistenco. Tako je bilo kosilo v prav isti sobi, v kateri je bil J. Pucelj gimnazijski profesor in ravnatelj itd. za mene, edinega učenca, katerega je J. Pucelj v enem letu pripravil za to, da sem napravil izpit za vse predmete 1. in 2. r. klasične gimnazije (in sicer je bil ta izpit na ljubljanski klasični gimnaziji pod ravnateljem dr. J. Lokarjem) in mogel začeti isto leto z rednim obiskovanjem 3. r. klasične gimnazije v zavodu sv. Stanislava v Št.Vidu. Pri kosilu sem se mogel temu nadvse požrtvovalnemu »profesorju« zahvaliti zares iz srca. Vendar sem posebej mogel poudariti to, da je bil J. Pucelj pri verouku in tudi v drugih nastopih (in podobno), »vzgojitelj za Kristusa« (paidagogos eis Christon – Gal 3,24). In tega »vzgojitelja za Kristusa« je usmiljeni Gospod uporabil za prebuditev in dozoritev mojega poklica k duhovništvu. – Zanimivo je v nekem oziru tudi to, da je župnik Janez Pucelj kdaj pa kdaj sam omenil: 'Če nisem nič drugega dobrega storil, je pa bilo moje dobro delo to, da sem nekoč krstil nekega cigančka, ki bi bil gotovo umrl brez krsta, če bi se jaz takrat kljub vsem oviram in pomislekom ne bi potrudil; in pa to, da sem Špelinovemu Tonetu (rekel je »Tončku«) pomagal, da je postal duhovnik.'«

Po smrti Janeza Puclja (umrl je 12. oktobra 1964) so študenti župnije Ljubljana Ježica izdali posebno na ciklostilu razmnoženo tiskovino z naslovom In memoriam. Pucljev naslednik župnik Dušan Rueh je v uvodu zapisal: »Njegova (Pucljeva) prva fara je bila pri Sv. Vidu nad Cerknico. Rad jo je imel in se jo je vedno z veseljem spominjal. Opisal je te svoje ljudi v črtici »Krištof«. Popravil in olepšal je cerkev in tamošnji farani so mu hvaležni. Morda največje delo, ki ga je bil storil v tej župniji pa je, da je odkril malega Toneta, ga sam vzgajal in inštruiral, pozneje pa podpiral, da je doštudiral in leta 1941 zapel novo mašo. To je sedanji profesor na bogoslovni fakulteti v Ljubljani dr. Anton Strle, ki dobrote svojega mentorja in vzgojitelja ne more pozabiti.«

Prof. Strle je za verski list Družino napisal po smrti kratek Pucljev življenjepis in nekaj časa hodil tudi maševat na podružnico Sv. Jurija v Stožicah ob nedeljah za mašo, ki jo je pred tem od svoje upokojitve pa do smrti redno opravljal Janez Pucelj. Prof. Strle je vse življenje vedno in povsod spoštljivo govoril o svojem dobrotniku Janezu Puclju. Pri Bogu je sicer vse mogoče, a po človeško gledano Božji služabnik Strle brez Puclja ne bi postal duhovnik in tako tudi profesor na teološki fakulteti ne.

p. Andrej Pirš FSO

VEČ IN BOLJE MOLITI (14) Božja beseda kot odgovor na Božji nagovor

Bogu najbolje odgovarjamo na njegov nagovor s psalmi. James Irwin, astronavt na vesoljski ameriški ladji Apollo 15, je v vesolju molil 121. psalm, ki med drugim pravi:

            Oči dvigam h goram:

            od kod bo prišla moja pomoč?

            Moja pomoč pride od Gospoda,

            ki je ustvaril nebo in zemljo.

Razmišljajmo ob pomenljivih besedah cerkvenega učitelja sv. Ambroža:

"Kaj je lepšega kot psalm! ... Psalm je blagoslov za ljudi: z njim častijo Boga in se mu zahvaljujejo, z njim vzklikajo, z njim izpovedujejo svoje misli; je glas Cerkve, izpoved in pesem vere, spoštljiva predanost Bogu, sproščeno veselje, veselo vzklikanje, ubrano razpoloženje. Psalm blaži jezo, preganja skrb, lajša žalost. Varuje nas ponoči, uči nas podnevi. V strahu ščiti, slavi svetost, predočuje Božji mir, vedno ubira skladne glasove ...

Kaj je torej psalm? Harfa Svetega Duha. Sveti Duh ubira v duši preroka strune in na zemlji donijo nebeški napevi. Kakor hitro se Sveti Duh dotakne strun svoje harfe, mrtva glasbila zaživijo. Na njih zadoni nebeški napev in zazveni pesem Božje hvale."

Naš svetopisemski strokovnjak dr. Jože Krašovec je v Spremni besedi h knjigi Psalmi zapisal: Psalmi so svetopisemske, od Svetega Duha navdihnjene pesmi, ki "so teološki povzetek in vrh vse Stare zaveze. V njih so utelešena najbolj prečiščena spoznanja o Bogu, človeku in svetu, in sicer v njihovem neprestanem dialogu."

S psalmi z Božjo govorico nagovarjamo Boga. Pascal lepo pravi: "Samo Bog lahko dobro govori Bogu."

Vseh 150 psalmov tvori psalter, ki je najbolj razširjena svetopisemska knjiga. Psalter je bil pesmarica in molitvenik starozaveznega Božjega ljudstva. To vlogo je ohranil do današnjega dne, saj psalme uporabljamo pri molitvenem bogoslužju, prav tako pa tudi pri mašni daritvi in drugih bogoslužnih opravilih.

Svetlana Alilujeva, Stalinova hči, se je pri 35 letih spraševala, ali ni zanjo rešitev v samomoru. Prijatelj jo je opozoril na psalme. Sama pripoveduje:

"Od tega trenutka se je življenje vsak dan napolnilo z neizčrpnim virom, močnim kot sonce ... Še nikoli nisem slišala besed, ki bi delovale s tako gotovostjo kakor ti psalmi. Njihova žgoča poezija očiščuje, vrača pogum, pomaga, da jasno pogledamo vase, da vidimo, v čem smo pogrešili, in da začnemo znova. Psalmi so véliki plamen ljubezni in resnice."

V starozaveznem Božjem ljudstvu je Bog pogosto in na zelo učinkovit način posegal v svet in človeško zgodovino. Človek je na ta poseg odgovarjal s slavilno in zahvalno molitvijo.

Psalmi razodevajo globoko vernega človeka, ki ni hvalil Boga le v templju in sinagogi, ampak je bilo to njegovo razpoloženje več ali manj stalno. Povsod je videl močno in dobrotno Božjo roko. Svoje življenje je spreminjal v slavo Bogu. Slavilna in zahvalna molitev je odgovor vernega človeka na čudovita Božja dela v stvarstvu, zgodovini in v človeku samem.

Ker so psalmi starozavezne pesmi, v njih še ni polnosti razodetja, ki ga je prinesel Kristus. Nekateri psalmi kličejo prekletstvo in Božjo jezo ter kazni nad sovražnike, kar ni skladno z Jezusovim naukom. Kako naj molimo te psalme? Cerkveni očetje priporočajo, da pri "sovražnikih" mislimo na hudobne duhove in slabe misli, ki nas nadlegujejo.

Tudi v Novi zavezi na čudovite Božje posege ljudje odgovarjajo s slavilno in zahvalno molitvijo. Zahariju so se ob rojstvu sina Janeza Krstnika razvezala usta in jezik in je poln Svetega Duha molil Hvaljen Gospod, Izraelov Bog. Ob Jezusovem rojstvu so Boga slavili in hvalili angeli in pastirji, kmalu za njimi pa v templju starček Simeon. Najlepša je Marijina hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda.

Seveda na Božji nagovor odgovarjamo tudi z nesvetopisemskimi proznimi besedili in pesmimi ter s spontano in premišljevalno molitvijo.

p. Anton

Kako živim v postnem času?

Na prvo postno nedeljo smo slišali besede evangelista Marka: »Tisti čas je Duh odvedel Jezusa v puščavo.« V zgodovini so bile dolge vrste moških in žensk, ki so se odločili za posnemanje Jezusa v njegovem umiku v puščavo. V Egiptu imamo sv. Antona Puščavnika, v Italiji pa sv. Benedikta, ki je kar tri leta preživel v popolni samoti v neki votlini v kraju Subiaco.

Postni čas je čas, v katerem naj bi Sveti Duh tudi nas odvedel v nekakšno puščavo. Tudi mi naj bi našli kakšno obliko zbranosti in odrekanja v okolju, v katerem živimo. Če postnega časa ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti. Na tem svetu ne poznamo le zastrupljanja z ogljikovim monoksidom; poznamo tudi zastrupljanje s podobami in besedami. Kako se jih rešiti?Kaj storiti? Ker ne moremo oditi v naravno puščavo, je potrebno ustvariti nekaj puščave v nas. Kako? Krščansko izročilo nam ponuja odgovor v besedi: post. Vendar je veliko vrst posta.

Klasična oblika je pritrgovanje pri hrani in zdržek od mesa. Ta post od hrane tudi danes ohranja svojo vrednost in je zelo priporočljiv, če ga človek živi v duhu odpovedi, da bi mrtvil požrešnost in prihranil nekaj, kar bi delil s tistimi, ki umirajo od lakote. Če se odrekamo le zato, da bi ohranili vitko postavo, to še ni post v krščanskem pomenu besede.

Še pomembnejši od posta pri hrani je post pri gledanju, post za oči. Živimo v civilizaciji podobe; postali smo požiralci podob. Preko televizije, računalnika, tiska in resničnosti, ki nas obdaja, dopuščamo, da prihaja v nas množica podob. Veliko je nezdravih, širijo nasilje in v nas zbujajo različne strasti. Večkrat so namenoma pripravljene za zapeljevanje v greh.
Če ne bomo ustvarili nekega filtra, določene zapore, bomo zelo hitro svojo dušo spremenili v smetišče. Slabe podobe delujejo v nas in vplivajo na naše mišljenje, govorjenje in življenje. Zelo omejujejo našo svobodo. Vemo, kaj to pomeni, posebno za odraščajoče in mladostnike.

Kadar veter nosi prah, ne odpiramo oken. Potreben je nadzor tudi nad vsem tistim, kar vstopa v nas skozi naše oči. Nekoč je nekdo ugovarjal: »Ali ni Bog ustvaril oči za občudovanje vsega tistega, kar je na svetu lepega?« Duhovnik mu je odgovoril: »Seveda, toda Bog, ki je ustvaril oči za gledanje, je ustvaril tudi veke, da jih pokrijejo!«

Tretja vrsta posta je izogibanje slabim besedam, post pri govorjenju, več molčanja, post za jezik. Sv. Pavel priporoča: »Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo« (Ef 4,29). Neka skupina laikov se je na začetku postnega časa spraševala, kaj bodo storili za postni čas. Odločili so se, da se bodo ravnali po navedenih Pavlovih besedah in se skupaj postili od slabih besed. Vsakdo je napisal omenjeni stavek in ga obesil na vidno mesto v svojem stanovanju. In to je bil zelo blagoslovljen postni čas.

Slabe besede niso le kletvice, opravljanje in obrekovanje; so tudi ostre besede, ki žalijo bližnjega. V življenju družine ali skupnosti imajo te besede moč, da posameznika zaprejo vase, odnosi se ohladijo, ustvarja se zagrenjenost in nejevolja. Te besede dobesedno »ubijajo«, prinašajo smrt. Sv. Jakob je rekel, da je jezik poln smrtonosnega strupa. Ena sama beseda lahko bolj zaboli kot udarec s pestjo.
Na pepelnično sredo smo s pomenljivim obredom pepeljenja začeli postni čas. Naj nam Sveti Duh, ki je odvedel Jezusa v puščavo, pomaga, da si bomo poleg posta pri jedi in pijači naložili post tudi očem in jeziku, da bodo le v službi dobremu. Tako se bomo dobro pripravi na obhajanje velike noči.

An

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V teku enega meseca smo napredovali za 2 zrni. Bog povrni vsem sodelujočim. Kdor ne more moliti rožnega venca, lahko daruje za duhovne poklice svoje trpljenje ali kakšno odpoved. Tudi če večkrat čez dan rečemo: »Gospod, pošlji delavcev na svojo žetev!« je že veliko vredno. Naše molitve in dobra dela imajo tem večjo vrednost, čim več vere, zaupanja in zlasti ljubezni vložimo vanje. Bog kliče tudi danes, človek pa doživlja mnoge ovire, da se ne more odločiti. Zato je tako pomembna pomoč od zgoraj, ki si jo izprosimo z molitvijo.