Kako živim v postnem času?

Na prvo postno nedeljo smo slišali besede evangelista Marka: »Tisti čas je Duh odvedel Jezusa v puščavo.« V zgodovini so bile dolge vrste moških in žensk, ki so se odločili za posnemanje Jezusa v njegovem umiku v puščavo. V Egiptu imamo sv. Antona Puščavnika, v Italiji pa sv. Benedikta, ki je kar tri leta preživel v popolni samoti v neki votlini v kraju Subiaco.

Postni čas je čas, v katerem naj bi Sveti Duh tudi nas odvedel v nekakšno puščavo. Tudi mi naj bi našli kakšno obliko zbranosti in odrekanja v okolju, v katerem živimo. Če postnega časa ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti. Na tem svetu ne poznamo le zastrupljanja z ogljikovim monoksidom; poznamo tudi zastrupljanje s podobami in besedami. Kako se jih rešiti?Kaj storiti? Ker ne moremo oditi v naravno puščavo, je potrebno ustvariti nekaj puščave v nas. Kako? Krščansko izročilo nam ponuja odgovor v besedi: post. Vendar je veliko vrst posta.

Klasična oblika je pritrgovanje pri hrani in zdržek od mesa. Ta post od hrane tudi danes ohranja svojo vrednost in je zelo priporočljiv, če ga človek živi v duhu odpovedi, da bi mrtvil požrešnost in prihranil nekaj, kar bi delil s tistimi, ki umirajo od lakote. Če se odrekamo le zato, da bi ohranili vitko postavo, to še ni post v krščanskem pomenu besede.

Še pomembnejši od posta pri hrani je post pri gledanju, post za oči. Živimo v civilizaciji podobe; postali smo požiralci podob. Preko televizije, računalnika, tiska in resničnosti, ki nas obdaja, dopuščamo, da prihaja v nas množica podob. Veliko je nezdravih, širijo nasilje in v nas zbujajo različne strasti. Večkrat so namenoma pripravljene za zapeljevanje v greh.
Če ne bomo ustvarili nekega filtra, določene zapore, bomo zelo hitro svojo dušo spremenili v smetišče. Slabe podobe delujejo v nas in vplivajo na naše mišljenje, govorjenje in življenje. Zelo omejujejo našo svobodo. Vemo, kaj to pomeni, posebno za odraščajoče in mladostnike.

Kadar veter nosi prah, ne odpiramo oken. Potreben je nadzor tudi nad vsem tistim, kar vstopa v nas skozi naše oči. Nekoč je nekdo ugovarjal: »Ali ni Bog ustvaril oči za občudovanje vsega tistega, kar je na svetu lepega?« Duhovnik mu je odgovoril: »Seveda, toda Bog, ki je ustvaril oči za gledanje, je ustvaril tudi veke, da jih pokrijejo!«

Tretja vrsta posta je izogibanje slabim besedam, post pri govorjenju, več molčanja, post za jezik. Sv. Pavel priporoča: »Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo« (Ef 4,29). Neka skupina laikov se je na začetku postnega časa spraševala, kaj bodo storili za postni čas. Odločili so se, da se bodo ravnali po navedenih Pavlovih besedah in se skupaj postili od slabih besed. Vsakdo je napisal omenjeni stavek in ga obesil na vidno mesto v svojem stanovanju. In to je bil zelo blagoslovljen postni čas.

Slabe besede niso le kletvice, opravljanje in obrekovanje; so tudi ostre besede, ki žalijo bližnjega. V življenju družine ali skupnosti imajo te besede moč, da posameznika zaprejo vase, odnosi se ohladijo, ustvarja se zagrenjenost in nejevolja. Te besede dobesedno »ubijajo«, prinašajo smrt. Sv. Jakob je rekel, da je jezik poln smrtonosnega strupa. Ena sama beseda lahko bolj zaboli kot udarec s pestjo.
Na pepelnično sredo smo s pomenljivim obredom pepeljenja začeli postni čas. Naj nam Sveti Duh, ki je odvedel Jezusa v puščavo, pomaga, da si bomo poleg posta pri jedi in pijači naložili post tudi očem in jeziku, da bodo le v službi dobremu. Tako se bomo dobro pripravi na obhajanje velike noči.

An