Pojave je videlo na tisoče ljudi

Nekateri so 13. septembra opazili razne pojave: Iz sonca je izšel križ in se počasi pomikal proti vzhodu. Drugi so videli nekakšne rože, ki so padale z neba, a zemlje niso dosegle, ampak so prej izginile. Zdelo se je, kakor da je sonce izgubilo svojo moč; nekateri so videli zvezde. Nebo je bilo jasno. V zraku je bila rumena barva. Pojavila se je svetleča krogla in je počasi od vzhoda šla nad glavami ljudi, nato je izginila v soncu. Črniko in pastirčke je obdal bel oblak. Vidci teh pojavov niso opazili. Bili so zatopljeni v videnje.

Formigon je zaslišal več prič. Tu je navedenih le nekaj izjav:

»13. septembra sem videl velik križ, ki je prišel iz sonca in se počasi premikal proti vzhodu. Zdaj se je prikazal, zdaj je izginil, dokler ga nisem zgubil izpred oči. Videl sem še druge stvari, ki jih nisem zmožen razložiti. Ob isti uri so ljudje videli križ v župniji Lages« (Joahim Tuna).

»Nekaj nadvse resnih oseb je videlo neke vrste rože, ki so prihajale od zgoraj, tal pa se niso dotaknile. Ozračje je dobilo rumenkasto barvo, morda zaradi otemnenja sonca. Kar se je zgodilo v tej nagli četrt ure, se nikoli ne pozabi, je pa tudi težko opisati.

Jaz sem bil ta dan na kraju prikazovanj in sem si zapisal globoke vtise, ki sem jih dobil in mi je o njih poročalo na tisoče navzočih ljudi, ki so videli pojave« (bogoslovec Joel de Deus v pismu kanoniku Feliksu, rektorju semenišča v Santarému).

Poznejši generalni vikar leirijske škofije, ki je bil 13. septembra v Irijski globeli, je poročal o videnju svetle krogle:

»Na moje veliko začudenje sem jasno in razločno videl svetlo kroglo, ki se je veličastno in počasi premikala od vzhoda proti zahodu. Tudi moj prijatelj je pogledal in na veliko veselje videl isto nepričakovano in očarljivo prikazen (…) Nenadoma je krogla s svojo izredno lučjo izginila izpred naših oči (…)

Mnogo ljudi je videlo isto, spet drugi pa niso videli ničesar.

Čutili smo se zares srečne. S kakšnim navdušenjem je šel moj tovariš od gruče do gruče in spraševal, kaj so videli. Zaslišane osebe so bile iz vseh slojev. Vsi so soglasno potrjevali resničnost pojavov, ki smo jih tudi mi videli (…)

Bili so še drugi pojavi, ki jih ni bilo dano videti vsem: Ozračje se je nenadoma ohladilo, sonce je tako obledelo, da so se videle zvezde, šel je nekakšen dež cvetnih listov mavričnih barv, ki so izginjali, preden so prišli do zemlje. Te pojave je videlo in izpričalo na tisoče ljudi.«

p. Anton

Oktobra bom naredila čudež

»Končno smo prišli v Covo da Iria do črnike in začeli z ljudmi moliti rožni venec. Kmalu smo zagledali odsev svetlobe in takoj nato našo Gospo nad črniko.

‘Molite še naprej rožni venec, da boste izprosili konec vojne. V oktobru bodo prišli tudi naš Gospod, Žalostna Mati Božja, Karmelska Mati Božja, sveti Jožef z Detetom Jezusom, da bodo blagoslovili svet. Bog je zadovoljen z vašimi žrtvami, vendar ne mara, da spite z vrvjo. Nosite jo samo čez dan.’

‘Prosili so me, da bi Vas prosila mnogo stvari: ozdravitev nekaterih bolnikov, gluhonemega …’

‘Da, nekatere bom ozdravila, drugih ne. Oktobra bom naredila čudež, da bodo vsi verjeli.’

In pričela se je dvigati in je izginila kakor po navadi.«

Med zaslišanjem pri domačem župniku 15. septembra 1917 je Lucija povedala, da je Gospe ponudila dve pismi in stekleničko odišavljene vode, ki jo je njej podaril neki moški iz župnije Olival. Mariji je rekla:

»To so mi dali, če marate?«

Gospa je odgovorila:

»Za nebesa to ni primerno.« 

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (22) Peto prikazanje fatimske Gospe 13. septembra 1917 Prosite našo Gospo!

Županova ugrabitev je bila najboljša reklama za množični obisk ljudi v Irijski globeli. Bili so ogorčeni nad obsodbe vredno zlorabo upravne oblasti. Ugrabitev je potrdila prepričanje, ki je bilo v tem času že splošno, da otroci resnice zavestno ne ponarejajo. Ljudje so občudovali njihovo odločnost.

Dne 13. septembra je bil četrtek. Tega dne se je nabralo okrog petindvajset do trideset tisoč ljudi iz vse Portugalske, tudi mnogi bolniki, ki so prosili za ozdravljenje.

Lucija v četrtem Spominu najprej pripoveduje, kaj se je dogajalo med potjo v Covo da Iria:

»Ko se je bližala ura, sem šla tja z Jacinto in Frančiškom med številnimi ljudmi, ki so nas zelo ovirali. Ceste so bile prepolne ljudi. Vsi so nas hoteli videti in govoriti z nami, nihče se ni oziral na druge. Mnogo ljudi, tudi gospe in gospodje, ki se jim je posrečilo prebiti se skozi množico, ki nas je obdajala, je pred nami pokleknilo in nas prosilo, da bi naši Gospe povedali o njihovih potrebah. Drugi, ki se jim ni posrečilo priti do nas, so od daleč klicali:

'Za božjo voljo, prosite našo Gospo, naj ozdravi mojega sina, ki je pohabljen!'

Drugi:

'Naj ozdravi mojega, ki je slep!'

Drugi:

'Mojega, ki je gluh!'

'Naj pripelje nazaj iz vojske mojega moža …'

'… mojega sina, ki je šel k vojakom!'

'Naj mi spreobrne grešnika!'

'Naj mi da zdravja, ker sem jetičen!'

In še mnogo, mnogo drugih.

Tam so prišle na dan vse bridkosti ubogega človeštva. Nekateri so kričali celo z vrhov dreves in zidov, na katere so se povzpeli, da bi nas videli. Enim smo obljubili, drugim smo dali roko, da smo jim pomagali vstati s prašnih tal, in tako smo šli naprej po zaslugi nekaterih mož, ki so nam utirali pot skozi množico.«

Z Njo bomo premagali zlo v svetu

Apostolski vikar Svetega sedeža v Nepalu msgr. škof Paul Sinich je vernikom Nepala v letošnjem oktobru 2014 pisal: »Častimo presveto Devico Marijo z molitvijo rožnega venca, ki je vsemogočna in kontemplativna molitev.« Škof omenja misel papeža Benedikta XVI., ki pravi: »Rožni venec ni kakšna pobožna molitev iz preteklosti, ampak prinaša novo pomlad.« Škof še piše: »Če molimo rožni venec, prosimo Marijino, naj posredovanje v naših družinah, v skupnostih, v Cerkvi in družbi. V teh zelo težkih časih preizkušenj je Marija naše upanje in naša sopotnica. Z njo bomo premagali zlo v svetu.« Škof vabi nepalski narod, naj vsak dan moli rožni venec za edinost kristjanov, za trpeče in bolnike in za dobrobit Nepala.

Osemnajst let sem molila zanjo

Nekega dne so me poklicali k ženi, ki so ji odkrili tumor v možganih. Skoraj ves čas je bila v nezavesti. Ko pa sem prišel k njej, je prišla k zavesti. Vprašal sem jo, če želi spoved. Najprej je odklonila, ko pa sem že odhajal, me je poklicala in opravila sv. spoved ter želela tudi bolniško maziljenje. Kmalu za tem je padla v komo in zatem tudi umrla. "Nekdo je moral zanjo veliko moliti," sem takoj pomislil. Nenavadno, da je prišla k zavesti ravno takrat, ko sem prišel k njej. Nisem si mogel drugače razlagati tega dogodka. Petnajst dni kasneje je prišla iz Budimpešte njena mati, da bi izvedela, kako je bilo. Bila je izredno vesela, ko je spoznala, da je njena hčerka pred smrtjo prejela vse zakramente: spoved, sv. obhajilo in bolniško maziljenje. »Kako velika tolažba za moje srce, potem ko sem molila zanjo 18 let. Po vojni je pobegnila z Madžarske z nemškimi vojaki, hkrati pa se je oddaljila od Boga.«

Albert Pfleger

Šopek Materi Mariji Marija in Evharistija

"Telo, rojeno iz Marije, izhajajoče iz Svetega Duha, to je kruh, ki je prišel iz nebes,« pravi sv. Hilarij iz Poitiersa, medtem ko v Sacramentariu Borgomense iz IX. stoletja beremo: »Njeno naročje nam je podarilo sad, kruh, ki nas izpolnjuje z angelskimi darovi. Marija je pridobila nazaj tisto, kar je Eva s svojo krivdo zapravila.«

Sv. Peter Damiani razmišlja takole: »Telo blažene Device je hranilo v sebi z materinsko ljubeznijo tisto telo, tisto in ne neko drugo, ki ga mi sedaj prejemamo s svetega oltarja in pijemo njegovo kri, kot zakrament našega odrešenja. To katoliška vera trdno veruje, to sveta Cerkev zvesto uči.«

Marija je izvirni in temeljni vzrok evharistije. Naša ljubezen je potešena, ker prejemajoč Jezusovo telo, prejemamo Marijino substanco, ki je njen prvi temelj. Oče Machault, moder in pobožen mož, se opira na ta načela, ko nam v svoji goreči veri pravi: da je evharistija najbolj izvirna in najbolj dragocena Marijina relikvija, kar jih je na zemlji.

Un minuto con Maria

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Pogovori z Jezusom (11) Sprejemaj me z vero

Predragi kristjan, tvoje sodelovanje pri mašni daritvi je odvisno od tvoje vere. Veličine mašne daritve ne moreš dojeti le s svojim razumom. Upoštevati moraš tudi srce, ki vidi in zlasti občuti globlje. Do večje globine svete Evharistije pa je mogoče priti le z vero. Sveta Evharistija spada med največje verske skrivnosti. Mašnik po spremenjenju in povzdigovanju to posebej naglasi, ko vzklikne: Skrivnost vere!

To, kar se na oltarju dogaja, je nekaj velikega, nekaj izrednega, je prava skrivnost. To pomeni, da je tu Bog na poseben način navzoč in dejaven in da to dogajanje presega tvoj razum.

Neveren človek opazi pri maši le tisto, kar je možno videti in slišati: govorjenje, petje, poklekovanje, vstajanje, različne duhovnikove kretnje, pripravo darov, dviganje nečesa belega in končno delitev tega belega vernikom. Globoko veren človek opazi vse tisto kakor neveren, v ozadju za vsem pa v luči vere gleda globljo stvarnost. Kdor nima daljnogleda vere, bo za ta poglobljeni pogled nujno prikrajšan.

Marsikdo bi me rad videl ali vsaj na nek način občutil mojo navzočnost. Tudi apostol Tomaž me je hotel po vstajenju videti in se naravnost dotakniti mojih ran. Čim bolj boš zvest v molitvi in življenju po evangeliju, tem bolj smeš upati, da ti bom vsaj občasno na nek način izkustveno blizu. Če se bom kljub temu kdaj za daljši čas 'oddaljil', bo to zato, da bi tí napredoval v duhovnem življenju, v nesebičnem služenju Bogu in ljudem, brez pričakovanja plačila. Ko ne boš več pričakoval ne človeške ne Božje tolažbe, boš doživljal posebno srečo. Občutil boš resničnost mojih besed Tomažu: Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali.

Skrivnostni Gospod Jezus, zavedam se, da mašne daritve na tem svetu nikoli ni mogoče do konca doumeti, kakor ni mogoče popolnoma spoznati tebe, ki si pri sveti maši glavni duhovnik in dar. Tvoj služabnik in mistik sv. Janez od Križa je to slikovito izrazil z besedami: Kristus je kakor zlat rudnik, v katerem odkrivamo vedno nove žile zlata.

Daj mi milost globoke vere, da bom mašno daritev vse bolj cenil in tebe vedno bolj ljubil. Čim bolj bom veren, tem več bom razumel in tem bogatejši bodo zame duhovni sadovi svete daritve.