Misli sv. Bernarda (11)

Naučite se, da morate biti matere svojim podrejenim, ne pa gospodarji. Potrudite se, da vas bodo bolj ljubili, kakor pa se vas bali in, če je kdaj potrebna strogost, naj bo očetovska in ne tiranska. Izkažite se kot matere z nego, kot očetje z opominjanjem.

Veličina vsake duše je v sorazmerju z njeno ljubeznijo. Če ima mnogo ljubezni, je duša velika, če ima malo ljubezni, je majhna; tista pa, ki nima nič ljubezni, ni nič, kakor pravi Pavel: »Ko ne bi imel ljubezni, nisem nič« (1 Kor 13,3).

Ko v srcu hudo mislimo, je to mišljenje naše, če pa dobro, tedaj v nas govori Bog. Ono govori naše srce, to pa posluša. Zato pravi psalmist: »Poslušam, kaj govori Gospod Bog. Zares, o miru govori svojemu ljudstvu« (Ps 85,9). Bog torej izreka v naši notranjosti mir, pobožnost in pravičnost, saj česa takega ne mislimo iz sebe, ampak v sebi zaslišimo.

TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE Življenje in pomen sv. Bernarda (3) Bernardovo delo za edinost in mir v Cerkvi in svetu

V glavni mašni prošnji na god sv. Bernarda, 20. avgusta, je rečeno, da je goreče ljubil Božjo Cerkev in kot ogenj v njej svetil in jo razvnemal. Ta goreča ljubezen se je pokazala najprej v njegovi kritiki napak, ki so se razrastle v Cerkvi njegovega časa. To njegovo delovanje je opisano v prejšnji številki našega glasila, v sedanji pa si bomo ogledali njegovo goreče in zelo uspešno prizadevanje za edinost in mir v Cerkvi in v svetu. Vse to je rastlo iz njegove globoke kontemplativne zakoreninjenosti v Bogu.

Bernard je bil izjemno vitalen, zelo zahteven do sebe in predvsem v mladih letih tudi do svojih sobratov. Svoje zamisli je kljub mnogim težavam dosledno uresničeval. Bil je voditeljska narava, poln notranjega ognja, izreden govornik in pesniški talent. Spoznanje resnice je pri njem takoj vodilo k njenemu uresničenju.

V Bernardovem času sta v Cerkvi zavladala dva papeža, ki sta drug drugega izobčila. V Rimu je ostal protipapež Anaklet II., pravi papež Inocenc II. pa je moral bežati. Vsak je imel na svoji strani del rimskega plemstva in kardinalov. Mnogi, tudi dobri kristjani, niso vedeli, kateri papež je pravi.

Francoski kralj Ludvik je hotel priti do rešitve tako, da je sklical narodni zbor v Etampes, a ta se glede papeža ni mogel zediniti. Zato so poklicali opata Bernarda, ki je imel tedaj v Evropi največjo moralno avtoriteto. On se je odločil za Inocenca, ki je bil vrednejši; Anaklet je bil namreč moralno zelo dvomljiva osebnost. Na Bernardov nasvet se je Francija s kraljem Ludvikom odločila za Inocenca.

Nato je Bernard s svojo karizmatično osebnostjo za Inocenca pridobil nemškega cesarja Lotarja III. in državni zbor v Würzburgu ter angleškega kralja Henrika I. V številnih osebnih razgovorih s trmastim akvitanskim vojvodom Viljemom je za Inocenca pridobil vso Akvitanijo.

Na koncilu v Reimsu, kjer je bil navzoč papež Inocenc II., so se zbrali zastopniki vseh dežel, ki jih je Bernard pridobil za zakonitega papeža: 13 nadškofov, 263 škofov, mnogo opatov, francoski kralj ter odposlanci nemškega, angleškega in španskega kralja. Bernard je izdelal kánone cerkvenega zbora, v katerih je zajel potrebne reforme glede nravnosti duhovščine in odnosov med državo in Cerkvijo. Koncil je vse Bernardove predloge sprejel. Papež Inocenc se je Bernardu javno zahvalil in ga slavil kot »orakelj koncila«. Obiskal je Bernardov samostan Clairvaux (izg. Klervó) in prosil Bernarda, naj bi šel z njim v Italijo in pridobil uporniška mesta za pravega papeža. Bernard je papežu ustregel in v vseh večjih mestih severne Italije oznanjal mir in edinost. Med seboj je spravil sprti mestni državi Pizo in Genovo, ki sta bili v sovraštvu že petdeset let.

Kakor se je papežu upiral protipapež, se je cesarju upiral proticesar. Lotar Suplinburški je bil na strani papeža Inocenca, proticesar Konrad Hohenstauf pa na strani protipapeža Anakleta. Bernard je na državnem zboru v Bambergu dosegel, da sta se spravila. Nekaj tednov pozneje je v Pisi in Milanu dosegel priznanje pravega papeža.

Protipapež Anaklet je še dalje nasprotoval papežu Inocencu in sebe imel za pravega papeža. Za svojo zunanjo oporo je uporabil normanskega vojvoda Rogerja s Sicilije in ga v zahvalo povzdignil v kralja ter si zagotovil njegovo vojaško pomoč. Inocenc si zaradi močnih vojaških oddelkov ni upal v Rim.

Na Bernardovo prošnjo je nemški cesar Lotar v napadu osvojil vso južno Italijo. Ker je prišlo do nesoglasij med cesarjem Lotarjem in papežem Inocencem, je zopet posredoval Bernard in ju spravil. Kralj Roger se je še dalje upiral. Ker je Lotar zbolel in slutil, da se mu bliža smrt, je v sporazumu s papežem pooblastil Bernarda, naj Rogerja skuša pridobiti za spravo, sam pa je odšel iz Italije, da bi v miru umrl doma v Nemčiji. Roger se je po dolgih pogajanjih s težavo omehčal in pristal na pogovor o tem, kdo je pravi papež. Štiri dni je poslušal zastopnike Inocenca, nato pa štiri dni zastopnike Anakleta. Nato je privolil v javno sejo v navzočnosti dvora, duhovščine in ljudstva. Kardinal Peter iz Pise, ki je bil najbolj sloveči učitelj cerkvenega prava tistega časa, je v sijajnem govoru branil pravice Anakleta. Nato je nastopil Bernard, ki pa Anakleta ni pridobil, ker se ni hotel ukloniti, prepričal pa je na splošno presenečenje Anakletovega kardinala, ki je prestopil k Inocencu.

Anaklet je kmalu po tem umrl. Njegovi kardinali so izvolili novega protipapeža. Ta je kmalu za tem prišel ponoči skrivaj k opatu Bernardu in mu skesano položil k nogam znamenja papeške časti. Tako je bil po Bernardovi zaslugi osemletni razkol končan, v Rimu pa je zavladal mir. Bernarda so slavili kot povzročitelja miru. Hvaležni Rimljani so mu dali naziv »oče domovine«.

Čeprav je bila v Cerkvi na zunaj edinost obnovljena, so jo na znotraj še ogrožale verske ločine in zmote. Posebno nevarni so bili albižani, ki so bili številni zlasti v južni Franciji. Sovražili so Cerkev in duhovništvo ter učili, da je vsa snov, tudi človeško telo, nekaj zlega. Odklanjali sto zakonsko zvezo in lastnino ter vstajenje teles ob drugem Kristusovem prihodu. Bernard je v svojih govorih jasno in ljubeznivo, a odločno nastopil proti njim. Hodil je od mesta do mesta in mnoge albižane odvrnil od zmot. V mestu Narbonne, kjer so dva dni prej sprejeli papeškega legata »z riganjem in hrupnim bobnanjem«, so množice kar vrele, da bi poslušale karizmatičnega opata. Večina je zopet sprejela katoliško vero. Tudi v krivoverski trdnjavi Albi so ga z navdušenjem sprejeli. Ker ni bilo duhovnikov, ki bi Bernardovo delo z enako močjo in ljubeznivostjo kakor on nadaljevali, so mnogi spreobrnjenci pozneje zopet zapadli v krivo vero. Tako je, žal, v naslednjem stoletju prišlo do krvavih albižanskih vojn.

Duhovne prireditve v Stični v letu 2014/15

JANUAR 2015

2. – 4. Zakonci z otroki, Vič

10. – 11. Skupnost Emanuel

11. ob 14.30 Bernardova družina

16. – 18. Družinska kateheza, Domžale

18. ob 14.30 molitve za duše v vicah

22. – 25. p. Vital Vider, zakonci z otroki

24. – 25. Siter, zakonski pari

25. popoldne, Delavnica Molitev in življenje

30. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

30. I. – 1. II. p. Andrej Benda, zakonci z otroki

FEBRUAR

6. – 8. P. Maksimilijan File, Dijaški dom Šentvid

13. – 15. P. Maksimilijan File, birmanci

15. ob 14.30 molitve za duše v vicah

20. – 22. Skupnost Emanuel, vikend za može v tišini

26. – 1. III. P. Vital Vider, zakonci z otroki

27. – 1. III. P. Maksimilijan File, birmanci

27. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

MAREC

6. – 8. Skupnost Emanuel, vikend za ženske v tišini

8. ob 14.30 Bernardova družina

13. – 15. P. Maksimilijan File, birmanci

15. ob 14.30 molitev za duše v vicah

20. – 22. Marjan Turnšek, BD in Združenje JMS

20. – 22. P. Maksimilijan File, birmanci

26. – 29. P. Vital Vider, zakonci z otroki

27. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

APRIL

12. ob 15.00 nedelja Božjega usmiljenja v baziliki

17. – 19. P. Maksimilijan File, birmanci

19. ob 14.30 molitev za duše v vicah

24. – 26. P. Lojze Markelj, zakonci z otroki

24. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

Večdnevne skupine se začno ob 18.00 zvečer, če se po dogovoru s samostanom ne odločijo drugače.

Prijave sprejemajo voditelji skupin. Za nekajurna srečanja prijave niso potrebne.

P. Andraž Arko, e-naslov: andraz.arko@ofm.si

P. Andrej Benda, GSM: 041/918 432; e-naslov: andrej.benda@rkc.si

P. Krištof Čufer, GSM: 031/314 044; e-naslov: kristof.cifer@rkc.si

CirilČuš, GSM: 031/888 276; e-naslov: ciril.cus@rkc.si

P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si

P. Lojze Markelj, GSM 031/755 945

M. Turnšek, samostanski tel. 01/78 77 100; e-naslov: anton.nadrah@rkc.si

P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si

Srečanja Bernardove družine v letu 2015

Mesečna srečanja Bernardove družine so v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 11. januarja, 8. februarja, 8. marca, 12. aprila ob 15.00 (nedelja Božjega usmiljenja!), 10. maja (romanje cel dan!), 14. junija, 13. septembra, 11. oktobra, 8. novembra in 13. decembra.

Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca v letih 2014/15

Mesečna srečanja so v Opatovi kapeli v Stični; leta 2014: 31. decembra; leta 2015: 30. januarja, 27. februarja, 27. marca, 24. aprila, 29. maja, 26. junija, 31. julija, 28. avgusta, 25. septembra, 30. oktobra, 27. novembra in 31. decembra (molitvena noč!).

ZA ZIDOVI SAMOSTANA

Dragi bralci!

Z adventnim časom smo začeli novo bogoslužno leto in že se nam je približal praznik Gospodovega rojstva. V imenu samostanske družine in v svojem imenu vsem želim, da bi ga obhajali v prisrčni ljubezni do novorojenega Odrešenika, v duhovnem veselju, notranjem miru in zadovoljstvu ter bi bili drug drugemu luč, ki sveti. Za vse bom na praznik Gospodovega rojstva daroval sv. mašo. Hkrati prosim dobrega Boga, da bi Vam v letu 2015, na priprošnjo Matere Marije, obilno delil svoj očetovski blagoslov.

Prihodnje leto bomo obhajali 30-letnico Bernardove družine, zato bo v vsaki številki našega glasila V Materini šoli [VMŠ] nekaj o tem svetniku, kdaj pa tudi o Bernardovi družini.

Še naprej se bomo pripravljali na 100-letnico fatimskih dogodkov in na prihod Marije romarice iz Fatime, ki bo prepotovala slovenske župnije in Marijina svetišča od 13. maja do 13. oktobra 2016. Obljubljen nam je kip št. 5. Še bolj bomo povezani z bl. Frančiškom in Jacinto, ki godujeta 20. februarja. Seznanjali se bomo s fatimskimi dogodki.

V letu 2015 obhajamo stoletnico rojstva Božjega služabnika Antona Strleta, zato bo v vsaki številki nekaj o njem in izpod njegovega peresa.

Ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem, ki ste kakor koli sodelovali pri naši reviji, bodisi s članki, prevodi in širjenjem ter raznašanjem posameznim prejemnikom. Bog povrni vsem, ki se udeležujete naših srečanj. To ste člani Bernardove družine, častilci Jezusovega in Marijinega Srca ter vsi drugi.

Hvala vsem, ki ste dali za glasilo kak dar, da smo lažje poplačali tiskarske in poštne stroške. Vaš prispevek pride v redu, zato ni treba biti zaskrbljen. Kakor lani je tudi letos tej številki priložena položnica za Vaš prostovoljni prispevek. Kdor ga težko da, ga seveda ni treba, glavno je, da vsaj kakšno reč prebere.

Naj bo z Vami Gospod Jezus in njegova ter naša Mati Marija!

p. Anton Nadrah, urednik

Duhovno silvestrovanje v Stični

Kdor želi v molitvi, petju ter prijateljskem druženju in s polnočnico pričakati in začeti novo leto, naj se nam pridruži. Začetek v sredo, 31. decembra, ob 20.00 v Opatovi kapeli. Konec po polnočnici, zakuski in srečelovu. Prijave niso potrebne, lahko pa prinesete s seboj kaj za zakusko, da delimo med seboj.

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O vitezu, ki so ga duše v vicah rešile iz smrtne nevarnosti

Neki vitez se je posvečal spominu na rajne s pobožno molitvijo k Bogu. Sklenil je, da bo vedno, kadar bo šel preko trga, pred cerkvijo postal in, proti vzhodu obrnjen, skrbno zmolil Očenaš za duše v vicah. Zgodilo pa se je nekoč, da so ga nenadoma obkrožili sovražniki, ki so ga zasledovali, da si je moral v smrtni nevarnosti prav z begom rešiti življenje. Hitro jo je odkuril in pritekel do obzidja, ki je obdajalo pokopališče. Stekel je skozi pokopališče. Medtem ko je tekel, se je spomnil na pobožno navado. Navdajal ga je obup in je premišljeval, ali naj kljub življenjski nevarnosti zmoli molitev za verne duše ali ne. Sklenil je, čeprav v smrtni nevarnosti, da ne bo odtegnil vernim dušam pomoči svoje molitve, ampak, če bo taka božja volja, padel s sulico preboden preko grobov tistih, za katere je molil. Zato se je ustavil, se umiril in, obrnjen proti vzhodu, začel moliti Očenaš s toliko čistejšim občutkom pobožnosti, kolikor bolj je bil prepričan, da ga moli zadnjikrat. Medtem pa so pridrveli njegovi sovražniki z velikimi koraki, polni zavisti in smrtnega sovraštva. Ko so zagledali tega moža, kako spoštljivo je tam stal, so bili prepričani, da je v smrtnem strahu ohromel. Nameravali so vdreti na pokopališče in onečastiti nedotakljivost božje njive, a so nenadoma opazili, kako je oborožena množica napolnjevala pokopališče. Prepričani so, da so to bile duše pokojnih, za katere je molil. Obdale so ga, da je lahko dokončal molitev, ki jo je zanje začel, ga opazovale s svetim navdušenjem in vihtele meče ter sulice proti sovražnikom. Ko pa so ti spoznali nenadno spremembo položaja in grozečo jim množico oboroženih mož, so prestrašeni zbežali. In tisti, ki so prišli, da bi uničili tuje življenje z umorom, so imeli veliko srečo, da so si mogli z begom rešiti življenje. Tisti pobožni molivec pa ni videl o tem dogajanju ničesar. Ko je končal svojo molitev, je zopet začel bežati še hitreje. Začudil se je, da je sploh mogel uiti sovražnikom, ki so mu bili že tako za petami.

Ko sta se nasprotni strani čez čas spravili in vzpostavili mir, sta se zaupno spraševali, oni, zakaj je v smrtni nevarnosti stal tako nepremično, on pa, zakaj so mu prizanesli z življenjem, čeprav so imeli priložnost, da bi ga ubili, in oboji so zvedeli resnico o Gospodovi skrivnosti, ker samo on dela velike čudeže. 

Nekaj podatkov o življenju božjega služabnika duhovnika Antona Strleta

Pri celotnem procesu za beatifikacijo je eno od pomembnih prizadevanj kar najbolj natančno in objektivno spoznati življenje božjega služabnika. Ob poglabljanju v arhivsko gradivo je pri prof. Strletu bilo že do sedaj mogoče zbrati presenetljivo veliko zelo točnih datumov, včasih prav do ure natančno.

Čisto kratko se zaustavimo pri nekaterih pomembnejših dogodkih v njegovem življenju. Prof. Strle se je rodil na god sv. Neže, 21. 1. 1915. Po svetu je divjala prva svetovna vojna. Strle je očeta izgubil zgodaj. Komaj šest let je imel. Zelo pomembno je bilo deseto leto njegovega življenja. Tedaj je na poseben način doživel božjo bližino in ta dogodek je zaznamoval vse njegovo življenje. Sam ga je pojmoval kot izreden dar božje dobrote in usmiljenja. Malo pred njegovim desetim letom pa je prišel v župnijo mlad župnik Janez Pucelj, ki je imel velik vpliv na Strletovo duhovno življenje. V mladem fantu je spoznal tudi veliko nadarjenost in duhovni poklic. Ker je imel Strle pri vpisu v škofijsko gimnazijo v Šentvidu pri Ljubljani že več kot 14 let, je moral napraviti po enem letu privatni izpit čez dve leti gimnazije in pripravil ga je ravno domači župnik Janez Pucelj. Brez njega ne bi bilo nič z gimnazijo.

Po letu in pol obiskovanja gimnazije mu je umrla še mama (8. 1. 1932). Tedaj si je zavestno izbral drugo mater – Marijo, kakor je kasneje sam zapisal. Po končani gimnaziji, ki jo je opravil z odliko, je leta 1936 vstopil v semenišče in bil 29. junija 1941 (na začetku druge svetovne vojne) posvečen za duhovnika. Še pred posvečenjem so ga predstojniki določili za študijskega prefekta v Marijanišču, kjer je bil zadolžen za bodoče učiteljiščnike. Po posvečenju je eno leto bival v semenišču, nato pa je bil ponovno v Marijanišču, tokrat odgovoren za gimnazijce. Tako rekoč čez noč so ga jeseni 1944 poslali v Novo mesto, kjer je prevzel verouk v vseh razredih novomeške gimnazije.

Po vojni je bil trikrat zaprt: Najdaljši je bil drugi zapor. Trajal je točno pet let (1947-1952). Od leta 1952 do začetka leta 1959 je deloval v župniji Planina pri Rakeku, kjer se je ves posvetil dušnemu pastirstvu, vmes pa pridno študiral in pisal, tako da je na izrecno željo škofa Vovka postal profesor na teološki fakulteti, kjer je začel predavati v letnem semestru leta 1957. Leta 1959 se je preselil v Ljubljano in se z vsem srcem posvetil delu na teološki fakulteti, vmes pa je bil od 1963 do konca leta 1965 še neuradni urednik Družine. Ob koncu tedna je do leta 1965 hodil pomagat na različne župnije, od tedaj naprej pa vse do svoje smrti maševat in spovedovat v uršulinsko cerkev, ki je leta 1966 postala župnijska cerkev. Še dan pred smrtjo je v tej cerkvi maševal in spovedoval. Svoje zemeljsko življenje je zaključil 20. oktobra 2003.

p. Andrej Pirš FSO