Molitev stiških menihov z mladimi za mlade

Molitev stiških menihov z mladimi za mlade

Beli menihi iz Stične vabimo mlade in pastoralne delavce, da skupaj z nami preživite večer v duhovnem ozračju Stiškega samostana. Molitev, procesija z lučkami, kateheza, adoracija ter druženje in prijateljski pogovor. Vmes tudi priložnost za spoved.

Vigilija za mlade bo v petek, 7. novembra 2014 ob 20. uri.

Župniki in drugi pastoralni delavci povabite mlade, da se nam pri molitvi pridružijo. Kdor želi in po vigiliji nima prevoza proti domu, lahko v samostanu tudi prenoči.

Več na: https://www.facebook.com/vigilija.zamlade


p. Maksimilijan Fíle

Nekaj odmevov duhovnikov na »Stično mladih« 2

»Bil sem prav vesel, ko sem videl, da je bil v Stični predsednik Pahor. Vesel sem bil zato, ker to pomeni, da državni vrh ne ignorira za vso Slovenijo pomembnega dogodka, srečanja mladih, in ga ne odpiše kot nekaj cerkveno 'privatnega', kar javno življenje in politiko ne zanima. Hvala Bogu, to je bil velik korak naprej in vsa čast Pahorju in organizatorjem, ki so ga povabili! Iti moramo naprej, ne nazaj, in iti naprej pomeni, s takimi in podobnimi koraki premoščati brezno razdora v slovenski družbi. Bolj ko bomo napredovali in se ne bomo več gledali čez muho na strelnem orožju, bolj se bodo strasti umirjale in večja bo pripravljenost tudi na umirjeno in pravično reševanje nerešenih preteklih in sedanjih problemov (grobišča, poboji, revolucionarno nasilje, Janša ...). Vojna rodi vojno, sila silo« (Franc)

Nekaj odmevov duhovnikov na »Stično mladih« 1

»Danes popoldne sem imel na obisku prijatelje iz Chicaga (USA). Med njimi tudi gospo, ki je članica pastoralne skupine ene izmed tamkajšnjih župnij. Ne vede za Stično mladih, so se ustavili na ogled samostana. Ob srečanju z mladimi so ostali osupli in vsa navdušena mi je v en glas ob snidenju dejala, da česa podobnega še ni videla, kljub temu, da je obiskala že več podobnih srečanj mladih v svoji in okoliških mestnih katoliških župnijah; toliko nasmejanih in razigranih mladih – fantov in deklet skupaj, v tako igrivem pogovoru z mladimi duhovniki, polna cerkev, pa spovedovanje kar na prostem in toliko mladih redovnic in redovnikov« (Sašo). 

Nauk Cerkve o odpustkih

Kaj so odpustki?

V zadnjih letih in celo desetletjih smo na odpustke skoraj pozabili. Vendar so to za nas same in za naše pokojne sorodnike in sploh duše v vicah zelo pomembna sredstva duhovne rasti in zveličanja. Ker bomo v mesecu novembru za svoje pokojne več molili, je prav, da se seznanimo tudi z odpustki. Podatki so vzeti iz:Paenitentiaria apostolica, Enchiridion indulgentiarum, 4. izdaja 1999, in iz Katekizma Katoliške Cerkve, Ljubljana 1993.

V Katekizmu Katoliške Cerkve imamo na vprašanje, kaj so odpustki, tale odgovor: »Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov.

Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe. Odpustke moremo prejeti zase ali pa jih naklonimo rajnim« (št. 1471).

Za velike grehe zaslužimo večno kazen, ki se nam odpusti pri dobri spovedi. V primeru, da je naše spreobrnjenje, ki izhaja iz goreče ljubezni, tako popolno, da doseže naše popolno očiščenje, se nam izrišeta obojni kazni, večna in časna. Če bi v tem stanju umrli, bi prišli brez vic v nebesa.

Običajno pa za velike in male grehe, čeprav so ti odpuščeni, ostanejo časne kazni, to je nezdrava navezanost na stvari. Za odsluženje teh kazni bomo trpeli v vicah, če ne bomo zanje zadostili že na zemlji ali pa se jih rešili s prejemom odpustkov.

Časne kazni se nam odpustijo tudi z deli usmiljenja in ljubezni, z molitvijo in različnimi oblikami pokore, s potrpežljivim prenašanjem trpljenja in preizkušenj ter z vedrim sprejemom svoje smrti (prim. Katekizem, št. 1472–1473).

»Odpustek dobimo tako, da Cerkev z oblastjo zavezovati in razvezovati, kakršno ji je podelil Jezus Kristus, posreduje v korist kristjana in mu odpre zaklad zasluženj Kristusa in svetnikov, da bi dobil pri Očetu usmiljenja odpuščanje časnih kazni, povezanih z njegovimi grehi. Cerkev hoče s tem ne samo priti na pomoč kristjanu, ampak ga tudi spodbuditi k delom pobožnosti, pokore in ljubezni.

Ker so rajni verniki na poti očiščevanja tudi člani istega občestva svetih, jim moremo pomagati med drugim s pridobivanjem odpustkov zanje, da bi bili oproščeni časnih kazni, ki jih dolgujejo za svoje grehe« (št. 1478–1479).

Skupni pogoji za prejem popolnih in delnih odpustkov

1)Biti moramo v Božji milosti;

2) treba je imeti namen, da jih hočemo prejeti; hvalevredna je navada, da namen obudimo že zjutraj za vse odpustke, ki jih ta dan lahko prejmemo (in jih darujemo dušam v vicah);

3) izpolniti moramo predpisano delo, in to ravno na predpisani dan; če je odpustek vezan na pobožen obisk cerkve ali kapele, je treba poleg splošnih pogojev zmoliti očenaš in vero.

Popolni odpustek lahko prejmemo le enkrat na dan, delnega pa tudi večkrat. Pri popolnem odpustku se nam odpustijo vse časne kazni, pri delnem pa le nekaj. Popolne in delne odpustke lahko naklonimo dušam v vicah po načinu priprošnje, ne pa živim na zemlji.

Pogoji za prejem popolnega odpustka

Poleg zgoraj navedenih treh pogojev so še štirje:

1) Nenavezanost na noben greh, tudi na malega ne (če nimamo nobenega greha, tudi najmanjšega ne);

2) prejem zakramenta pokore; to je lahko več dni prej ali pozneje; kdor redno hodi k mesečni spovedi, lahko vsak mesec prejme vse možne odpustke, če izpolni potrebne pogoje in živi v posvečujoči Božji milosti;

3) vreden prejem svetega obhajila;

4) molitev po namenu svetega očeta; zadostujeta očenaš in zdravamarija (lahko tudi kakšna druga molitev);

Sv. obhajilo in molitev po namenu svetega očeta se priporočata na dan odpustka. Oboje je potrebno za vsak popolni odpustek. Ena spoved pa velja za več popolnih odpustkov, a seveda moramo biti brez vsakega, tudi najmanjšega greha.

Nekatera predpisana dela za prejem popolnega odpustka

(Izpolniti moramo prej omenjene splošne pogoje!)

a) Češčenje Najsvetejšega vsaj pol ure; če manj, prejmemo delni odpustek;

b) križev pot pri pravilno postavljenih postajah, s 14 križi (podobe niso nujne, a koristne); vsaj voditelj mora hoditi od postaje do postaje; pobožna pridružitev papežu po radiu ali televiziji pri molitvi križevega pota na veliki četrtek;

c) spoštljivo duhovno branje ali poslušanje Svetega pisma (če sami ne moremo brati) vsaj pol ure; če manj, je odpustek le delen;

č) molitev rožnega venca v cerkvi, kapeli ali v družini, v samostanski skupnosti ali verskem združenju ter v zboru vernikov; tudi sodelovanje pri molitvi po radiu in televiziji, če rožni venec moli papež; ob drugih priložnostih je odpustek le delen;

d) pobožno sodelovanje pri papeškem blagoslovu, tudi po radiu in televiziji;

e) udeležba pri procesiji na praznik sv. Rešnjega telesa in krvi;

f) vsak petek v postu, če po obhajilu pred Križanim molimo »Glej, o dobri in usmiljeni Jezus«

g) ob prejemu svete popotnice, ko duhovnik podeli bolniku papeški blagoslov in z njim popolni odpustek. Ta odpustek bolnik prejme, čeprav je tisti dan že prejel popolni odpustek. Če ob smrtni uri pri umirajočem ni duhovnika, dobi, če je v posvečujoči milosti, popolni odpustek v primeru, da je v življenju redno molil kakšno molitev. V tem primeru mu Cerkev spregleda tri splošne pogoje (spoved, obhajilo in molitev po papeževem namenu); zato, da bo umirajoči v posvečujoči milosti, mu pomagajmo obuditi popolno kesanje;

h) vsi navzoči pri slovesnosti prvega svetega obhajila;

i) pri duhovnih vajah, ki trajajo vsaj tri dni;

j) sodelovanje pri obredih na veliki četrtek, petek in soboto;

k) ob obnovi krstnih obljub na veliko soboto in ob obletnici krsta;

l) poslušanje vsaj nekaj nagovorov pri ljudskem misijonu in pri njegovem zaključku;

m) ob novi maši in ob mašnih jubilejih (25-, 50-, 60-, 70-letnica) za vse navzoče;

n) v bazilikah, kjer poleg splošnih pogojev zmolimo očenaš in vero (na praznik apostolov Petra in Pavla, na obletnico posvetitve cerkve, 2. avgusta; enkrat na leto po lastni izbiri);

o) v stolnici na praznik sv. Petra in Pavla, na dan zavetnika cerkve, ob liturgičnem praznovanju sedeža sv. Petra, ob posvetitvi bazilike presvetega Odrešenika, 2. avgusta; vselej poleg splošnih pogojev zmolimo očenaš in vero;

p) v župnijski cerkvi na dan zavetnika cerkve, 2. avgusta; vselej poleg splošnih pogojev zmolimo očenaš in vero;

r) pobožno sodelovanje pri petju ali recitiranju himne Pridi, Sveti Duh (1. januarja in na binkošti), in Tebe, Boga, hvalimo (na zadnji dan leta).

Popolni odpustek samo za rajne

a) Na vernih duš dan (lahko že na praznik vseh svetih), kjer v cerkvi poleg rednih pogojev zmolimo očenaš in vero;

b) ob molitvi za rajne na pokopališču, od 1. do 8. novembra (ne pozabimo na splošne pogoje!); ob drugih časih dobimo za rajne delni odpustek;

c) vselej lahko vse odpustke, delne in popolne, naklonimo rajnim po načinu priprošnje.

Delni odpustki

Pri delnih odpustkih nam Cerkev iz zaklada zasluženj Kristusa, Marije in drugih svetnikov podeli še toliko odpuščanja časnih kazni za naše grehe, kolikor smo jih dobili s predpisanim dobrim delom. Tako se zadostilna vrednost naših del podvoji. Cerkev hoče s tem spodbuditi naša dobra in zadostilna dela.

Da pridobimo delni odpustek, je potrebno vsaj skesano srce (moramo biti v posvečujoči milosti) in opravljeno predpisano delo. Poglejmo nekaj (najprej splošnih) možnosti:

a) Kdor izpolnjuje stanovske dolžnosti, prenaša težo dneva s ponižnim zaupanjem in doda, četudi samo v mislih, pobožen vzklik, temu se zadostilna vrednost dejanja podvoji in jo lahko obrne v prid sebi ali dušam v vicah;

b) prav tako se zadostilna vrednost dejanja podvoji tistemu, ki v duhu vere pomaga potrebnemu z osebno žrtvijo ali z materialnimi sredstvi;

c) kdor se odpove s skesanim srcem dovoljeni in njemu prijetni stvari;

č) kdor vpričo drugih prostovoljno izpove svojo vero;

d) če pri namenu, da dobimo popolni odpustek, manjka kak pogoj, dobimo samo delni odpustek.

e) kdor si izpraša vest, zlasti pred spovedjo, in sklene, da se bo poboljšal;

f) kdor obudi popolno kesanje s pomočjo potrjenega obrazca (Npr. Spovem se, Moj Bog, žal mi je …);

g) kdor sodeluje pri mesečni duhovni obnovi;

h) za krščansko meditacijo;

i) če se pobožno pokrižamo in izgovarjamo imena Presvete Trojice;

j) če molimo primerno od Cerkve potrjeno molitev ob začetku in koncu dneva, pred delom in po njem, pred jedjo in po jedi;

k) Nekatere molitve, obdarjene z delnimi odpustki: Duša Kristusova, posveti me (po obhajilu); Moja duša poveličuje Gospoda, apostolska in mašna vera, obuditev vere, upanja in ljubezni s potrjenim obrazcem, Angel Gospodov, Raduj se, Pozdravljena, Kraljica, Pod tvoje varstvo pribežimo, Sveti angel, K tebi, o sveti Jožef, od Cerkve potrjene litanije, od Cerkve potrjene molitve za papeža ali škofa. 

zbral p. Anton

Iz samostanske kronike

V času nastajanja nove številke nas je prijetno presenetila novica o imenovanju frančiškanskega provinciala p. Staneta Zoreta za novega ljubljanskega nadškofa in metropolita. Lansko leto je vodil ljudski misijon v Stični in že takrat smo ugotavljali ob njegovih dobrih nagovorih, da bi bil prav primeren za ljubljanskega nadškofa. Očitno se je zdel primeren tudi papežu Frančišku, ki ga je prav na god svetega Frančiška Asiškega, 4. oktobra 2014, imenoval za nadškofa. Iskreno mu čestitamo in mu želimo na priprošnjo Božje Matere in svetega Frančiška obilen Božji blagoslov. Spremljajmo ga z molitvijo!

Najpomembnejši dogodek v Stični za slovensko mladino, že triintrideseti po vrsti, je bil festival »Stična mladih« na tretjo soboto v mesecu, to je 20. septembra 2014. Starodavno Stično je napolnilo blizu sedem tisoč mladih iz vse Slovenije. Med mnogovrstnimi dejavnostmi, ki so omogočile mladim, da so se po svojih interesih odločali zanje, je bil višek pri mašni daritvi, ki so se je poleg mladih in številnih duhovnikov udeležili apostolski nuncij v Sloveniji dr Juliusz Janusz, koprski škof dr. Jurij Bizjak, celjski škof dr. Stanislav Lipovšek in ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik. Mlade je zelo pritegnil škof Jurij s svojo zanimivo pridigo. Geslo srečanja je bil Jezusov blagor: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.« Po mašni daritvi je mlade kratko nagovoril predsednik Borut Pahor, kar je bila prijetna novost in presenečenje. Med delavnicami je izstopala predvsem Chiara Amirante, ustanoviteljica skupnosti Nova obzorja, s svojim zanimivim pričevanjem o delu med zablodelimi mladimi na ulici.

V petek, 3. septembra, smo si nekateri samostanski in nekaj gostov iz tujine ogledali nov zanimiv in zelo nazoren prikaz stiških rokopisov, starih latinskih in poznejših slovenskih, ki bo odslej na voljo tudi za obiskovalce muzeja. Kdor se bo hotel bolj temeljito seznaniti s temi rokopisi, si bo moral vzeti več časa in bo lahko prišel v naš muzej samo zaradi njih. Temeljit in zelo poučen sestavek o njih si lahko prebere na naslednjih straneh.

Poglejmo nazaj. V nedeljo, 6. oktobra 1985, je bilo prvo, ustanovno srečanje Bernardove družine in bomo drugo leto obhajali že 30. obletnico. Zato v sedanji 11. številki začenjamo z novim naslovom: »Trideset let Bernardove družine«. Tu bomo pisali med drugim o sv. Bernardu, ki je poleg Marije Vnebovzete naš glavni zavetnik in priprošnjik ter še danes v vesoljni Cerkvi zelo upoštevan cerkveni učitelj.

Dne 21. januarja 1915 je bil v kraju Osredek, župnija Sv. Vid nad Cerknico, rojen naš svetniški kandidat prof. dr. Anton Strle. Celo leto bo o njem in iz njegovih del pisal sestavke njegov postulator p. dr. Andrej Pirš.

Ker se bliža mesec november, objavljamo nekaj več o odpustkih, saj z njimi lahko našim pokojnim izdatno pomagamo.

kronist in urednik

Delni odpustki

Pri delnih odpustkih nam Cerkev iz zaklada zasluženj Kristusa, Marije in drugih svetnikov podeli še toliko odpuščanja časnih kazni za naše grehe, kolikor smo jih dobili s predpisanim dobrim delom. Tako se zadostilna vrednost naših del podvoji. Cerkev hoče s tem spodbuditi naša dobra in zadostilna dela.

Da pridobimo delni odpustek, je potrebno vsaj skesano srce (moramo biti v posvečujoči milosti) in opravljeno predpisano delo. Poglejmo nekaj (najprej splošnih) možnosti:

a) Kdor izpolnjuje stanovske dolžnosti, prenaša težo dneva s ponižnim zaupanjem in doda, četudi samo v mislih, pobožen vzklik, temu se zadostilna vrednost dejanja podvoji in jo lahko obrne v prid sebi ali dušam v vicah;

b) prav tako se zadostilna vrednost dejanja podvoji tistemu, ki v duhu vere pomaga potrebnemu z osebno žrtvijo ali z materialnimi sredstvi;

c) kdor se odpove s skesanim srcem dovoljeni in njemu prijetni stvari;

č) kdor vpričo drugih prostovoljno izpove svojo vero;

d) če pri namenu, da dobimo popolni odpustek, manjka kak pogoj, dobimo samo delni odpustek.

e) kdor si izpraša vest, zlasti pred spovedjo, in sklene, da se bo poboljšal;

f) kdor obudi popolno kesanje s pomočjo potrjenega obrazca (Npr. Spovem se, Moj Bog, žal mi je …);

g) kdor sodeluje pri mesečni duhovni obnovi;

h) za krščansko meditacijo;

i) če se pobožno pokrižamo in izgovarjamo imena Presvete Trojice;

j) če molimo primerno od Cerkve potrjeno molitev ob začetku in koncu dneva, pred delom in po njem, pred jedjo in po jedi;

k) Nekatere molitve, obdarjene z delnimi odpustki: Duša Kristusova, posveti me (po obhajilu); Moja duša poveličuje Gospoda, apostolska in mašna vera, obuditev vere, upanja in ljubezni s potrjenim obrazcem, Angel Gospodov, Raduj se, Pozdravljena, Kraljica, Pod tvoje varstvo pribežimo, Sveti angel, K tebi, o sveti Jožef, od Cerkve potrjene litanije, od Cerkve potrjene molitve za papeža ali škofa.

zbral p. Anton

LETO VERE SE NADALJUJE Nekateri se ne morejo odločiti za vero v Boga

Kardinal Newman piše, kako se nekateri kljub občudovanju katoliške vere zanjo ne morejo odločiti:

"Morda priznavajo njeno lepoto, vzvišenost in svetost, ne da bi verovali. Morda so prepričani o tem, da je katoliška religija plemenita in dostojanstvena, njena modrost jih lahko preseneča, lahko da občudujejo njeno prilagojenost človeški naravi, lahko jim je všeč tenkočutnost in prikupnost, njena notranja skladnost in strnjena enota morda vzbuja njihovo spoštovanje.

A da bi se ji prepustili - tega ne! Ne izberejo je za svoj delež in ne govorijo kakor srečna Moabka: »Kamor greš, tja pojdem tudi jaz; tvoj narod naj bo moj narod in tvoj Bog moj Bog« - to je govorica vere.

Človek lahko nekaj občuduje in hvali, pa se vendar ne mara tistemu pokoravati in sprejeti za svoje.

Dejansko srečujemo ljudi, ki spoštujejo katoliško religijo, priznavajo njene zasluge za človeštvo, so naklonjeni njenim privržencem, se družijo z njimi, zanimajo jih njena gibanja, vendar niso in nikoli ne bodo katoličani. Umrli bodo, kakor so živeli: zunaj Cerkve. Manjka jim namreč tiste naravnanosti, ki bi jih približala Cerkvi. Katoličani, ki njih človeške narave bolj natančno ne poznajo, se bodo čudili, zakaj še vztrajajo tam, kjer so. Da, taki ljudje bodo nekoč celo sami tožili, da ne morejo postati katoličani. Globoko v sebi slutijo srečo vernikov, da bi najraje vzkliknili: 'Kaj bi dal, da bi bil katoličan! Da bi smel verovati to, kar občudujem! Toda ne verujem in ne morem verovati, naj to še tako želim, kakor ne morem preskočiti hriba. Veliko srečnejši bi bil, če bi bil katoličan; vendar nisem. Nič ne pomaga, ne morem varati samega sebe; sem, kar sem: občudujem – sprejeti pa ne morem.'"

           

Ciril vidi glavni razlog, da se kdo odloči za vero, drugi za nevero, v svobodni volji:

"Moja vera je torej dar, ki mi je bil položen v naročje, toda zakaj potem nismo vsi verni, če je Bog dober in pravičen, če je vsem dal milost in razum, da bi ga lahko spoznali? Glavni razlog je: Bog spoštuje svobodo slehernega človeka in zaradi nje se vsak sam odloči za Boga ali proti njemu. Potrebno je osebno srečanje z Bogom, če hočem graditi na trdne temelje."

Človek naj se za začetek odloči za tisto dobro, ki ga more narediti, za tisto zapoved, ki jo more izpolniti. To je dostikrat kakšno delo ljubezni do bližnjega. Če bo nesebično služil bližnjemu, bo s tem že služil Bogu.

Z vajo se naša volja krepi. Polagoma bomo sposobni sprejeti in izpolniti vedno več tega, kar spada k veri, vedno več Jezusovih zapovedi. Po besedah apostola Janeza pa tisti, ki se drži božjih zapovedi, že "živi v Bogu in Bog živi v njem" (1 Jn 3,24). Ko bomo spolnjevali, kar naroča vera, nam nepreklicna odločitev za Boga ne bo več težka.

An