ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O videnju, po katerem je bil samostanski novinec osvobojen skušnjav

Neki klerik iz reda regularnih klerikov je prišel v cistercijanski samostan Clairvaux (izg. Klervó) v želji po strožjem in bolj svetniškem življenju. Sprejeli so ga lepo, pa tudi sam se je potrudil, da je okrasil čas noviciata s prijetno dišečimi cvetlicami svojega življenja. Ko se je z velikim trudom odvadil prijetnostim prejšnjega življenja in izvolil novo, trdo življenje, ki je manj ugajalo njegovi notranjosti, so se vzdignili v njegovem srcu viharji različnih skušnjav. Pred očmi njegovega srca so se vrstile predstave, ki jih je imel, ko je bil še v svetu. Zviti sovražnik mu je prišepetaval, da so razumne in častne. Pred cistercijanskimi pravili pa, po katerih se je moral sedaj ravnati, je bežal njegov še neoblikovani duh in se jih je ustrašil, ker so bila zanj surova in neprijetna. Toda Božje usmiljenje je potegnilo ubogo, sem in tja omahujočo ovčico v svoji dobroti z zmotnega pota in jo okrepilo z dobrim sklepom.

Imel je nočno videnje, in glej, na oblakih neba je prišel veličastni Gospod, da bi sodil svet v pravičnosti in vsakomur poplačal po njegovem zasluženju. Medtem je videl red cistercijanov, ki se je postavil ločen od drugih, z velikim številom članov in v njegovi sredi je stal sijajen svetnik, okrašen z nebeško slavo. Ko se je ta svetniški zbor pomaknil od svojega prostora naprej, da je stopil pred Boga, je stopal omenjeni svetnik na čelu sprevoda z velikim navdušenjem. Drugi redovi so dali prihajajočemu prostor z velikim spoštovanjem in se mimoidočim priklonili. Zdelo se je, da so jim čestitali k njihovemu prednostnemu mestu. Tudi sam Gospod Jezus je potegnil svetnika k sebi s poljubom miru ter odlikoval njega in vse njegovo moštvo. Novinec, ki je to videl, se je z velikim začudenjem vprašal, kakšna je tista skupnost pravičnih, ki je zaslužila, da jo je Gospod tako počastil s posebno prednostjo pred drugimi redovi. In rečeno mu je bilo, da je to cistercijanski red, tisti sijajni svetnik pa sv. Bernard, prvi opat v Clairvauxu. Takoj ko je to slišal, je prišel k sebi kot iz zamaknjenja in rekel samemu sebi: "Ali nisem bil kot novinec v cistercijanskem redu, v tistem velikem samostanu v Clairvauxu? Zakaj sem v svoji nedelavnosti tako ohromljen in ne hitim, da bi se pridružil tej slavni skupnosti, da bi z njimi bil deležen večne blaženosti?" In pri teh besedah je z vsemi močmi pospešil korak, toda nekaj ga je zadrževalo, da ni bil v stanju pomikati se naprej. Neka zavita in grčava veja se je namreč tako ovila okoli njegovih nog od vseh strani, da se je zaman trudil, čeprav se je napenjal, da bi to oviro odstranil. Zato se je jezil sam pri sebi, da mu je s to veliko oviro onemogočeno tako veliko dobro. Ko se je gibal z vsem telesom, da bi se osvobodil, se je zbudil, se zavedel videnja, obrnil moško jezo, ki jo je čutil v spanju, v budnem in razumnem stanju proti vezem skušnjave, s katero je bil privezan. Nato je odstranil iz zavesti prejšnje navade, ki jih je bil sprejemal z užitkom in s pomočjo katerih je nečistoval, s tako veliko strogostjo iz svojega srca in ni več privolil, da bi ga obvladale. Svete predpise cistercijanov pa si je prilastil z vsem hrepenenjem svojega srca in dosegel z njimi po strmi in ozki poti venec večne blaženosti.

Spreobrnjenje apostola Pavla (9) Savel jezdi na oslu

Možje, ki so hodili z njim, so videli samo svetlobo. Niso pa nikogar videli, ne slišali. Ko so opazili Savla, kako je ves iz sebe, ves spremenjen, so se čudili. Pomagali so mu na osla, da bi hitreje in bolj varno prišli v mesto. Vse skupaj ni trajalo dolgo. Ko je Savel padel na tla in je posvetila čudovita rumena svetloba, jih je postalo strah. Pokleknili so poleg Savla, da bi mu pomagali, če bi se mu kaj hudega zgodilo. Savel je bil na pol pokonci in je gledal v nebo. Imeli so občutek, da se z nekom pogovarja in nekoga gleda. Glasu iz njegovih ust niso slišali. Sami pri sebi so mislili, da je videl prikazen.

Savel je bil ves oslabel od tega dogodka. Ni mogel hoditi, ker je bil kot slep. Oči je imel normalno odprte, videl ni nič. Na oslu so razporedili prtljago, ki jim je še ostala, in nanj položili Savla. Ta je ves tih in zamišljen sedel na oslu in gledal v daljavo. Pot do mesta so prehodili skoraj molče. Nič ga niso vpraševali, kaj se je z njim zgodilo. Šli so tiho drug ob drugem in le poredko so izmenjali kakšno besedo.

Savel je bil od tega čudovitega dogodka ves prevzet. Ni mu bilo do tega, da bi govoril. Pred njim je bil še vedno živ Jezusov obraz. V duhu ga je gledal. Samo Jezus je bil v njegovih mislih. Skušal je iskati po spominu, kar je vedel o Jezusu. Ni vedel veliko. Tu in tam se je spomnil kaj malega, kar mu je pripovedoval Štefan. Ni rad poslušal. Nejevoljen je bil na prijatelja, da mu je govoril o Jezusu. Bil je istih misli kot veliki duhovniki in farizeji, da ta človek dela zmedo med ljudmi in jih odvrača od vere očakov. Slišalo se je, kako je zbiral velike množice, ki so ga poslušale z odprtimi usti. Za mnoge so pravili, da so se spreobrnili. Nekatere je ozdravil različnih bolezni. Slišati je bilo, da je celo hude duhove izganjal. Veliki duhovniki so se jezili nad njim, ker je odpuščal grehe. To vendar more samo Bog. Pravili so, da se je delal Božjega Sina. Kako vendar? Saj Jahve nikoli ni razodel, da ima Sina.

Glava je bila polna misli in vprašanj. Toda eno mu je bilo jasno. Jezus, ki ga je srečal, je nekdo, ki je velik. Pred njim bi pokleknil vedno, kadar bi ga videl. Tako veličasten je in tako preprost hkrati. Iz njegovega pogleda je sijala dobrota, ki je osvajala. Ni bil kakor drugi dostojanstveniki. Ti so bili vzvišeni in tu in tam so kateremu izmed ljudstva namenili skromen pogled. Jezus pa ga je gledal z ljubeznijo. Ni mu očital, da je preganjal njegove učence, čeprav mu je rekel, da preganja njega. Savel ni mogel razumeti, da je Jezus sam v vseh svojih učencih. To je bilo zanj nekaj novega.

Vedno je mislil, da je Jahve nekje daleč od ljudi. Od zgoraj jih strogo in vestno opazuje, ter hitro posreduje, če delajo slabo. Podoba o Jahveju je bila strah vzbujajoča. Jezus pa je bil tako drugačen. Nič se ga ni bal. Vedno bi ostal pri njem. Vse drugo bi pozabil, zapustil, samo da bi bil z Jezusom. Nekoč mu je bilo nekaj groznega, da bi pomislil, da je Jezus Bog. Kaj takega bi niti v sanjah ne upal. Toda danes? Vse bolj ga preveva misel, da je Jezus res Bog. Božji Maziljenec, ki je prišel na svet. Torej so se časi obiskanja dopolnili. Bog je res prišel med svoje ljudstvo. Preroki so to pogosto napovedovali. A njihove napovedi so bile vse drugačne. Dan Gospodovega prihoda so slikali kot dan groze in strašnih dogodkov. Izaija ga slika kot dan krutosti in gorja:

Glej, dan GOSPODOV prihaja, poln je krutosti, togote in srdite jeze, da deželo spremeni v puščavo in iztrebi njene grešnike iz nje. Kajti zvezde neba in njegova ozvezdja ne bodo več dajala svoje svetlobe, sonce bo otemnelo že ob svojem vzhodu in luna ne bo več odsevala svoje svetlobe. Kaznoval bom svet za njegovo hudobijo, krivičnike za njihovo krivdo, uničil bom napuh prevzetnih, ponižal bom ošabnost nasilnih.

Joel v svoji prerokbi pravi, da bo to dan, ki bo strašen. Gospod bo naredil popolno razdejanje: Da, blizu je dan GOSPODOV, kot razdejanje prihaja od Mogočnega.

Prerok Amos svari ljudi, naj ne hrepenijo po dnevu Gospodovega prihoda:

Gorje vam, ki hrepenite po dnevu GOSPODOVEM! Čemu vam bo dan GOSPODOV? Tema bo in ne luč: Kakor človek, ki beži pred levom, pa ga naskoči medved, pride domov in se z roko nasloni na steno, pa ga piči kača. Mar ni dan GOSPODOV tema in ne luč, mrak brez svetlobe v njem.

Če je Jezus res Gospod, ki mora priti, se je dan Gospodov že zgodil, že se je uresničil. Nič ni bilo razdejanja, nič strahote, nič groze, ki so jo napovedovali preroki. Prišel je čisto tiho, neopazno in bil med ljudmi. Danes lahko Jezusu čisto mirno reče, da je Božji Sin. Kaj se je v njem spremenilo?

p. Branko

LETO VERE - POGLABLJANJE V VERI (19) Vera je Božji dar

Vera je najprej in predvsem Božji dar, dar Svetega Duha človeku. Sveti Duh nagiblje srce in ga s pomagajočo milostjo obrača k Bogu.

Tisti, ki že imajo globoko vero, se večinoma zavedajo prvenstva Božjega daru. Kdor se za svojo vero še bori, pomen Božje milosti za vero težje razume. Mirko na svojem primeru dobro pokaže, kako samo naravni razlogi za vero ne zadostujejo:

"Zakaj jaz verujem? Zakaj moj brat, ki je imel iste starše, enako vzgojo, iste brate in sestre, isto naravno okolje, veruje manj trdno kot jaz? Zakaj ne veruje moj sošolec, s katerim sva skupaj prebila leta in leta, imela podobne interese, isti prostor za razvedrilo? Zakaj ne veruje prijatelj iz vajeniških let? On, ki me je vedno očaral s svojo plemenitostjo, razumnostjo, možatostjo, pred katerim sem zardeval, ko sem videl, kako podlih misli in nagibov sem bil zmožen v položaju, v katerem je on pokazal vso lepoto in izoblikovanost svojega značaja. Zakaj on ne veruje, jaz negodnik pa imam to srečo? ...

Gotovo vere ne bo mogoče pogojevati samo z dobro vzgojo, dobrim okoljem, dobrim ... Vera je veliko več in ni odvisna samo od teh preprostih pogojev, ki jih more vzpostaviti in zagotoviti človek sam. Vere tudi ne morejo vliti v človeka razlogi, ki bi jih bilo mogoče samo razumsko razložiti. Razlogi, ki so bili zame dokazi in potrditev v veri, so bili drugim brez pomena ...

Ne vzgoja ne zgled staršev ne prijatelji ne verouk ne kake druge okoliščine mi ne bi mogli dati vere, če me ne bi Bog sam poklical ... Vero sprejemam v življenju kot Božji dar, podobno kakor oko svetlobo ... Vera je v meni kot dar, katerega nisem sam zaslužil, dar, ob katerem se bom vedno čutil dolžnika.

Danes tega daru ne bi mogel več zavreči, postal je bistveni del mojega življenja, brez njega bi moje življenje izgubilo svoj smisel, ne bi bilo več življenje, ampak životarjenje."

Noben človek ne bi mogel v krščanskem pomenu besede verovati, če tega daru ne bi prejel od Boga. Vera je predvsem dar Boga, ki se nam razodeva. Je pa tudi odgovor človeka na ta Božji dar. Vera ni samo nekakšen nazor, prepričanje o obstoju Boga in o resničnosti verskih resnic. Vera je mnogo več.

Bog se je v zgodovini človeštva na različne načine razodeval, na najpopolnejši način v Jezusu Kristusu. Treba je, da objektivno razodevanje, priobčevanje Boga človek na neki način osebno zaznava, spoznava, sicer ne bo mogel priti do osebne vere.

To spoznavanje Boga se dogaja v Cerkvi, v Božjem ljudstvu. Jezus je navzoč sredi svojega ljudstva. Tu ga najlaže odkrijemo. V bratski in sestrski skupnosti smo pri odkrivanju Boga in izročanju Bogu drug drugemu v oporo.

Pisatelj Pisma Hebrejcem govori o pomenu vere: "Je pa vera temelj tega, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo" (Heb 11,1).
Kardinal Newman utemeljuje nezadostnost umskih razlogov za verovanje in potrebnost volje in zlasti milosti pri verovanju:
"Dokazi in razlogi za vero ne prisilijo nikogar, da veruje – kakor razlogi za dostojno vedenje nikogar ne prisilijo, da se dostojno vede.
Poslušnost sledi iz volje, biti poslušen, in vera iz volje za verovanje.

Sami moremo uvideti, kaj je prav, tako v verskih zadevah kakor glede poslušnosti; toda hoteti, kar je prav, tega ne zmoremo brez milosti, ki jo podarja Bog ...

Ni potrebno dejanje vere za pritrditev resnici, da je dvakrat dve štiri. Ne moremo drugače, kakor da temu pritrjujemo; zato pri tem tudi ni nobenega zasluženja. Zaslužno pa je, če verujemo, da je Cerkev od Boga, kajti čeprav je tu močnih razlogov na pretek, bi ob njih konec koncev le lahko nergali, se pritoževali, da niso dovolj jasni, lahko bi s pritrditvijo odlašali, lahko dvomili, če bi hoteli. Tu le milost lahko preobrazi zlo voljo v dobro."

Včasih Bog preseneti z milostjo vere tudi takega človeka, ki se je iz vere celo norčeval. Morda je kdo za takega človeka veliko molil. Ali mu je Bog poslal poseben križ, ki ga je zresnil.

Francoski pesnik Jean Richepin (+ 1926) je izdal zbirko bogokletnih pesmi. V pesmi Molitev bogotajca pripoveduje, kako je šel sam v cerkev, pokleknil na mrzli kamen in govoril Bogu: "Tajim te in nikakor ne bom uklonil ponosnega tilnika pod tvoj jarem ... Poglej me; naredi konec mojim dušnim bojem. Če res si, tedaj pošlji nadme svojo strelo in me vredno kaznuj za mojo nevero! – Pa glej, strele ni in jaz lahko spet vstanem zdrav in zapustim tvoj hram! Kratko malo: tebe ni!"

Čez nekaj let so ljudje v časopisih brali čisto kratko novico: Jean Richepin je stopil v Alžiru v – najstrožji red trapistov.

Marsikdo se sprašuje: "Če je vera Božji dar, zakaj Bog ne da tega daru vsem ljudem? Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali, za zveličanje pa je potrebna vera v Boga. Pismo Hebrejcem govori o potrebnosti vere za zveličanje:

"Brez vere pa ni mogoče biti [Bogu] všeč; kdor namreč prihaja k Bogu, mora verovati, da jè in da je tistim, ki ga iščejo, plačnik" (Heb 11,6).

Drugi vatikanski koncil uči, da je milost vere ponudena vsakemu človeku, čeprav s tem ni rečeno, da bo na viden način postal kristjan in član Cerkve:

"Ker je namreč Kristus za vse umrl (prim. Rim 8,32) in ker je poslednja človekova poklicanost v resnici samo ena, to se pravi Božja, moramo biti prepričani, da Sveti Duh na način, ki je znan Bogu, vsem ljudem podarja možnost, da se pridružijo tej velikonočni skrivnosti" (CS 22,5).

Kdo je tega milostnega povabila deležen že v jutru svojega življenja, drugi v svojem življenjskem poldnevu, tretji ob večeru svojega življenja. Francoski mislec Gustave Thibon lepo pravi:

"Brez dvoma je vera tudi dar; mislim, da je ponuden vsakomur vsaj enkrat v življenju. Vprašanje je le, če ga zna sprejeti in ceniti. Morda je v življenju človeka, ki ne veruje, trenutek, ko je prezrl ali zavrnil Božje povabilo."

Francoski pesnik in pisatelj Paul Claudel pravi: "Luč ni nikoli odrečena tistemu, ki jo z iskrenim srcem išče."
Merton piše v delu Življenje in svetost:
"Vera je zastonjsko prostovoljni Božji dar. Podarjena je tistim, ki so ta dar pripravljeni sprejeti v preprostosti in ponižnosti srca, ki ne stavljajo svojega upanja na veljavo politične oblasti ali človeškega ugleda, ampak na besedo Boga, ki govori v svoji Cerkvi. Bog pa vero odreka tistim, ki se zakrknjeno oprijemajo človeških predsodkov in bajk plemenskega, narodnostnega ali razrednega napuha."
Mati Terezija pravi:

"Stvar posameznika je, kateri Cerkvi pripada. Če misli in verjame, da je ta zanj edina pot k Bogu, je to pot, po kateri prihaja Bog v njegovo življenje. Če ne pozna nobene druge poti, če nima dvomov, da bi čutil potrebo po iskanju, takrat je to njegova pot k odrešenju. Ampak v trenutku, ko ima duša možnost spoznanja in hoče vedeti več o Bogu, več o zaupanju, več o religiji, mora začeti z iskanjem, in če ne išče, potem zablodi. Bog da vsaki duši, ki jo je ustvaril, priložnost soočiti se z njim, da ga sprejme ali zavrne."

Ker je vera darovana, se je ni mogoče naučiti, kakor se v šoli naučimo raznih podatkov, čeprav je za vero potreben tudi pouk. Na ta dar je treba tudi čakati, znati potrpeti, predvsem pa po njem neprestano hrepeneti in zanj prositi.

Veliko ljudi pride do osebne vere v Boga po krajši ali tudi daljši poti mučnega iskanja. So pa tudi izredni primeri nenadnega spreobrnjenja in spoznanja Boga. Sv. Pavel je skoraj v trenutku iz preganjalca kristjanov postal največji misijonar za Kristusa. Tudi v najnovejšem času se dogajajo nenadna spreobrnjenja. So otipljiv dokaz za Božje bivanje in delovanje.

Zelo znan primer nenadnega odkritja Boga je književnik André Frossard, ki je svoje trenutno spreobrnjenje popisal v knjigi Bog biva, srečal sem ga:

"Srečal sem ga nepričakovano – slučajno, bi dejal, če lahko pri takšnih dogodkih sploh govorimo o slučaju – in strmel sem, kakor bi strmel človek, ki bi v Parizu za cestnim ovinkom zagledal pred seboj namesto znanega trga ali križišča morje, ki bi pljuskalo v hiše in se pred njim razprostiralo v neskončnost.

To je bil trenutek osuplosti, ki traja še danes. Na Božje bivanje se še zdaj nisem navadil.

Ob sedemnajsti uri deset minut, ko sem iskal nekega prijatelja (ki je za kratek čas v cerkvi molil), sem vstopil v majhno cerkev v Latinski četrti in jo zapustil ob sedemnajsti uri petnajst minut obogaten s prijateljstvom, ki ni bilo od tega sveta.

Vstopil sem kot skeptik in ateist, kot skrajni levičar; še večja kot moj skepticizem in ateizem pa je bila moja brezbrižnost; zanimale so me drugačne stvari, kot je nekakšen Bog, o katerem mi ni prišlo niti enkrat na misel, da bi ga bil zanikal, tako zelo se mi je že od nekdaj zdelo, da je le plod človeškega strahu in nevednosti. Nekaj minut kasneje sem izstopil kot 'katoliški, apostolski, rimski' kristjan, prerojen in povzdignjen; čutil sem, kako me prešinja nekaj novega, kako me odnaša s seboj val neizčrpnega veselja.

Dvajset let mi je bilo, ko sem vstopil. Ko sem odhajal, sem bil na krst pripravljeni otrok ..."

Danes popoldne, ob 16h bo Medjugorsko srečanje v stolnici na Dunaju

Prenos v živo si lahko ogledate na  http://www.marytv.tv Prikazanje Matere Božje bo ob 18.40.

V tvoje roke, Mati, izročamo papeža Frančiška

13. marca letos je bil izvoljen za papeža kardinal Jorge Mario Bergoglio, nadškof iz Buenos Airesa v Argentini, ki si je izbral ime Frančišek. Izvolitev novega papeža nas je presenetila, saj je prvi papež iz Latinske Amerike. Tudi ime nas je presenetilo, saj je prvi papež z imenom Frančišek. Čeprav se zavedamo, da je pri izbiri tega imena igral odločilno vlogo sveti Frančišek Asiški, ne moremo prikriti našega veselja, da je papež izbral ime enega izmed fatimskih vidcev, ki so gojili veliko ljubezen do svetega očeta in so veliko molili zanj.

Takoj po izvolitvi je prišla do izraza papeževa pobožnost do Device Marije, saj je že naslednji dan poromal v baziliko Marije Velike in molil pred njeno milostno podobo. Ta pobožnost in vdanost Mariji ga je nagnila, da je prosil patriarha iz Lizbone, kardinala Josea Polikarpa, naj posveti njegov pontifikat fatimski Mariji. Kardinal je to papeževo prošnjo razodel portugalskim škofom na seji škofovske konference na začetku aprila, ko je dejal, da ga je po konklavu papež Frančišek kar dvakrat prosil, naj posveti njegovo petrinsko službo fatimski Mariji. Že v svojem prvem govoru je namreč papež povedal kardinalom, da izroča svoj pontifikat mogočni priprošnji Matere Marije, ki je naša Mati in Mati Cerkve.

Kot odgovor na to prošnjo papeža Frančiška je zbor portugalskih škofov posvetil njegov pontifikat fatimski Mariji na mednarodnem romanju 13. maja 2013. Portugalski škofje so k udeležbi pri dejanju posvetitve povabili celotno Božje ljudstvo. Vernike so povabili k posnemanju fatimskih pastirčkov, ki so čutili veliko odgovornost, da molijo za svetega očeta. Ta edinost s papežem, ki jo izražamo predvsem v molitvi, je namreč sestavni del fatimskega sporočila.

p. Carlos Cabecinhas – rektor fatimskega svetišča

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Papeževa povezanost z Marijo v Fatimi

V nagovoru pred molitvijo Angelovega češčenja je papež Frančišek 17. marca 2013 v kontekstu svojega razmišljanja o Božjem usmiljenju omenil obisk Fatimske Romarice v Argentini leta 1992. Po informacijah iz arhiva našega svetišča, se je papež skliceval na romanje od maja do februarja 1992-1993, ko je Fatimska Romarica obiskala Argentino in Urugvaj. Kip se je potem še enkrat vrnil v Argentino in obiskal obe državi ter ga je ob prihodu slovesno sprejel mons. Bergoglio, sedanji papež Frančišek.

V Fatimskem svetišču smo se zelo razveselili, da je papež ob svojem prvem angelovem češčenju omenil Fatimsko Romarico. S škofom na čelu smo mu poslali naslednje sporočilo: »Škof in romarji iz škofije Leiria – Fatima Vam izražamo globoko edinost, vdanost in ljubezen. Tukaj izročamo Vas in Vašo službo Fatimski Gospe, medtem ko z ganotjem pričakujemo, da Vas nekega dne pozdravimo kot romarja v Fatimi. Že sedaj Vam kličemo: »Dobrodošli, papež Frančišek«

revija Luz e Paz.

Šopek Materi Mariji - Sv. Bernard o Mariji

Kdo je ta devica, tako časti vredna, da jo pozdravlja angel; tako ponižna, da se je zaročila s tesarjem? Kako čudovito zlitje devištva in ponižnosti! Kako ugaja Bogu ta duša, v kateri ponižnost zvišuje dragocenost devištva in je devištvo kras ponižnosti. Si predstavljaš, kakšnega spoštovanja je vredna ta, pri kateri ponižnost povzdiguje rodovitnost, porod pa posvečuje devištvo? O njej slišiš, da je devica, slišiš, da je ponižna; če ne moreš posnemati devištva ponižne, posnemaj ponižnost device. Seveda je devištvo hvalevredna krepost, a ponižnost je bolj potrebna; prva je svetovana, druga zapovedana; k prvi si povabljen, druga ti je ukazana. O prvi je rečeno: Kdor more doumeti, naj doume; o drugi pa: Kdor ne postane kakor ta otrok, ne pride v nebeško kraljestvo; prva je torej zasluženje, druga dolžnost.