Možje,
ki so hodili z njim, so videli samo svetlobo. Niso pa nikogar videli,
ne slišali. Ko so opazili Savla, kako je ves iz sebe, ves
spremenjen, so se čudili. Pomagali so mu na osla, da bi hitreje in
bolj varno prišli v mesto. Vse skupaj ni trajalo dolgo. Ko je Savel
padel na tla in je posvetila čudovita rumena svetloba, jih je
postalo strah. Pokleknili so poleg Savla, da bi mu pomagali, če bi
se mu kaj hudega zgodilo. Savel je bil na pol pokonci in je gledal v
nebo. Imeli so občutek, da se z nekom pogovarja in nekoga gleda.
Glasu iz njegovih ust niso slišali. Sami pri sebi so mislili, da je
videl prikazen.
Savel
je bil ves oslabel od tega dogodka. Ni mogel hoditi, ker je bil kot
slep. Oči je imel normalno odprte, videl ni nič. Na oslu so
razporedili prtljago, ki jim je še ostala, in nanj položili Savla.
Ta je ves tih in zamišljen sedel na oslu in gledal v daljavo. Pot do
mesta so prehodili skoraj molče. Nič ga niso vpraševali, kaj se je
z njim zgodilo. Šli so tiho drug ob drugem in le poredko so
izmenjali kakšno besedo.
Savel
je bil od tega čudovitega dogodka ves prevzet. Ni mu bilo do tega,
da bi govoril. Pred njim je bil še vedno živ Jezusov obraz. V duhu
ga je gledal. Samo Jezus je bil v njegovih mislih. Skušal je iskati
po spominu, kar je vedel o Jezusu. Ni vedel veliko. Tu in tam se je
spomnil kaj malega, kar mu je pripovedoval Štefan. Ni rad poslušal.
Nejevoljen je bil na prijatelja, da mu je govoril o Jezusu. Bil je
istih misli kot veliki duhovniki in farizeji, da ta človek dela
zmedo med ljudmi in jih odvrača od vere očakov. Slišalo se je,
kako je zbiral velike množice, ki so ga poslušale z odprtimi usti.
Za mnoge so pravili, da so se spreobrnili. Nekatere je ozdravil
različnih bolezni. Slišati je bilo, da je celo hude duhove
izganjal. Veliki duhovniki so se jezili nad njim, ker je odpuščal
grehe. To vendar more samo Bog. Pravili so, da se je delal Božjega
Sina. Kako vendar? Saj Jahve nikoli ni razodel, da ima Sina.
Glava
je bila polna misli in vprašanj. Toda eno mu je bilo jasno. Jezus,
ki ga je srečal, je nekdo, ki je velik. Pred njim bi pokleknil
vedno, kadar bi ga videl. Tako veličasten je in tako preprost
hkrati. Iz njegovega pogleda je sijala dobrota, ki je osvajala. Ni
bil kakor drugi dostojanstveniki. Ti so bili vzvišeni in tu in tam
so kateremu izmed ljudstva namenili skromen pogled. Jezus pa ga je
gledal z ljubeznijo. Ni mu očital, da je preganjal njegove učence,
čeprav mu je rekel, da preganja njega. Savel ni mogel razumeti, da
je Jezus sam v vseh svojih učencih. To je bilo zanj nekaj novega.
Vedno
je mislil, da je Jahve nekje daleč od ljudi. Od zgoraj jih strogo in
vestno opazuje, ter hitro posreduje, če delajo slabo. Podoba o
Jahveju je bila strah vzbujajoča. Jezus pa je bil tako drugačen.
Nič se ga ni bal. Vedno bi ostal pri njem. Vse drugo bi pozabil,
zapustil, samo da bi bil z Jezusom. Nekoč mu je bilo nekaj groznega,
da bi pomislil, da je Jezus Bog. Kaj takega bi niti v sanjah ne upal.
Toda danes? Vse bolj ga preveva misel, da je Jezus res Bog. Božji
Maziljenec, ki je prišel na svet. Torej so se časi obiskanja
dopolnili. Bog je res prišel med svoje ljudstvo. Preroki so to
pogosto napovedovali. A njihove napovedi so bile vse drugačne. Dan
Gospodovega prihoda so slikali kot dan groze in strašnih dogodkov.
Izaija ga slika kot dan krutosti in gorja:
Glej,
dan GOSPODOV prihaja, poln je krutosti, togote in srdite jeze, da
deželo spremeni v puščavo in iztrebi njene grešnike iz nje. Kajti
zvezde neba in njegova ozvezdja ne bodo več dajala svoje svetlobe,
sonce bo otemnelo že ob svojem vzhodu in luna ne bo več odsevala
svoje svetlobe. Kaznoval bom svet za njegovo hudobijo, krivičnike za
njihovo krivdo, uničil bom napuh prevzetnih, ponižal bom ošabnost
nasilnih.
Joel
v svoji prerokbi pravi, da bo to dan, ki bo strašen. Gospod bo
naredil popolno razdejanje: Da, blizu je dan GOSPODOV, kot
razdejanje prihaja od Mogočnega.
Prerok
Amos svari ljudi, naj ne hrepenijo po dnevu Gospodovega prihoda:
Gorje
vam, ki hrepenite po dnevu GOSPODOVEM! Čemu vam bo dan GOSPODOV?
Tema bo in ne luč: Kakor človek, ki beži pred levom, pa ga naskoči
medved, pride domov in se z roko nasloni na steno, pa ga piči kača.
Mar ni dan GOSPODOV tema in ne luč, mrak brez svetlobe v njem.
Če
je Jezus res Gospod, ki mora priti, se je dan Gospodov že zgodil, že
se je uresničil. Nič ni bilo razdejanja, nič strahote, nič groze,
ki so jo napovedovali preroki. Prišel je čisto tiho, neopazno in
bil med ljudmi. Danes lahko Jezusu čisto mirno reče, da je Božji
Sin. Kaj se je v njem spremenilo?
p. Branko
Ni komentarjev:
Objavite komentar