Jacintino prijateljstvo z Lucijo je bilo nekaj
izrednega. Po Marijinih prikazovanjih Frančišek in Jacinta, zaradi
vedno pogostnejših obiskov radovednih ljudi, po mamini določitvi
nista hodila z Lucijo na pašo, da sta odgovarjala na različna
vprašanja obiskovalcev. Lucija piše v prvem Spominu:
»Na pobočju hriba je bilo mnogo različnega cvetja,
med njimi je bilo mnogo lilij, ki jih je imela Jacinta zelo rada.
Kadar me je zvečer prišla čakat na pot, mi je vedno prinesla
lilijo, če pa je ni našla, pa kakšno drugo cvetlico. Zanjo je bilo
največje veselje biti poleg mene, obirati cvetne listke in jih
metati name.
Moja mati se je začasno zadovoljila s tem, da mi je
določila pašnik. Tako je vedela, kje sem, da me je po potrebi lahko
poklicala. Kadar je bil pašnik blizu, sem svojima prijateljema
sporočila in sta prišla k meni. Jacinta je tekla vso pot proti
meni. Nato je izčrpana sedla, me klicala in ni nehala, dokler ji
nisem odgovorila in ji stekla naproti.«
Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference
Viri objav
Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar