Spreobrnjenje apostola Pavla (10)

Savel prihaja v Damask
Osel je mirno stopal in nosil Savla na hrbtu. Kakor prej je tudi sedaj potipal, če ima še torbo ob sebi. Še vedno je bila na njegovem levem boku. Kaj naj sedaj počne s pismi? Jezusa ne bo več preganjal. To mu je postalo jasno. Kako naj ga preganja, ko je doživel ob njem toliko usmiljenja in ljubezni. Kaj Jezus sedaj pričakuje od njega? Nič določenega mu ni rekel. Velel mu je, naj gre v Damask in tam bo vse zvedel. Kaj bo sedaj z njegovim življenjem? Toda kljub temu se ni vznemirjal. Bil je miren in z veseljem pričakoval, kaj se bo zgodilo. Občutek je imel, da bo začel nekaj povsem novega. Tisto, kar je preživel, je bilo daleč za njim. Kot da bi potonilo v meglo. Čutil je, da ga čaka prihodnost, ki bo polna sonca in svetlobe. Čutil je, da ga bo Jezus spremljal. To srečanje je doživel kot obisk in zagotovilo, da ga Jezus ne bo več zapustil. Mogoče se bo tudi v njem naselil tako, kakor pravi, da je v svojih učencih.
Dogodek pred Damaskom je Savla čisto spremenil. Kot da bi se mu odprlo neko novo okno, skozi katerega še ni nikoli gledal. Niti vedel ni, da obstaja. Počasi je začel razumeti Štefana, ki je bil ves spremenjen, odkar je srečal Jezusa. Postal je tako tih, zamišljen. Vedno je bil pripravljen pomagati. Nič ni gledal nase, ni se več trudil, da bi bil prvi med Gamalijelovimi učenci. Savlu se je zdelo, da razume, zakaj je Štefanovo obličje tako žarelo, ko je umiral. Pogled, s katerim ga je pogledal, je bil tako podoben Jezusovemu. Kot da bi ga skozi Štefanove oči pogledal Jezus. Ljubezen je sijala iz njih. A ne tista, ki bi bila narejena, ona pristna, ki vse veruje, vse prenese in vse odpusti. Besede, ki jih je izrekel, preden je izdihnil, sedaj drugače razume. Iskreno je prosil Očeta, naj Izraelcem ne prišteva tega dejanja kot zločin, saj niso vedeli, kaj delajo.
Štefan je moral že prej srečati Boga ljubezni. Strašnega Jahveja, ki trdo kaznuje napake svojega ljudstva, je zamenjal za Očeta, ki ljubi svoje otroke. Ne zamenjal! V Bogu je spoznal Očeta, ki se razodeva v usmiljenju. Toda ali niso tega napovedovali že preroki? Ali jih nismo znali poslušati in razumeti? Kaj je bilo z nami? Ezekijel je prerokoval, da bo Jahve kot dobri pastir, ki bo modro pasel svoje ljudstvo. Glejte, jaz sam bom poskrbel za svoje ovce in jih poiskal. Kakor pastir išče svojo čredo, ko je sredi med razkropljenimi ovcami, tako bom tudi jaz poiskal svoje ovce in jih rešil iz vseh krajev, kamor so se razkropile oblačnega in temačnega dne. Odpeljal jih bom izmed ljudstev, jih zbral iz dežel in pripeljal na njihovo zemljo. Pasel jih bom po Izraelovih gorah, po dolinah in po vseh naseljih v deželi. Na dobri paši jih bom pasel, na Izraelovih gorskih višinah bodo njihovi pašniki. Tam bodo poležavale na lepem pašniku; imele bodo obilno pašo na Izraelovih gorah. Sam bom pasel svoje ovce in sam jim bom dajal počitek, govori Gospod BOG. Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal, rejene in krepke obvaroval.
Jezus je tisti poslanec, ki pase in ljubi svoje ljudstvo. Savlu je postalo jasno, da niso mogli sprejeti Boga ljubezni, ker so v sebi nosili krepko vtisnjeno podobo Boga maščevanja. Zato veliki duhovniki niso sprejeli Jezusa in ga niso priznali kot Božjega Sina, ker so pričakovali, da bo Mesija prišel in se maščeval vsem, ki so Izrael stiskali in trpinčili. Toda Jezus ljubi tudi tiste, ki so Izraela preganjali. To se mu je razodelo na poti, ko ga Jezus ni obsodil, kot preganjalca. Občutek ima, da ga bo vzel za sodelavca. Mar ni bolj osrečujoče doživeti odpuščanje, kot biti obsojen? Ko doživiš odpuščanje, si poln moči za nove naloge.
Bog ljubezni? Kako nekaj novega je bilo to za Savla. Bog, ki ljubi vse, posebej še tiste, ki so zašli, ne da bi sami vedeli. Kako lahkega se počuti, ko ga Jezus ni obsodil zaradi preganjanj. Zdi se mu, da ima v sebi moč, da bi vsem Izraelovim sinovom lahko klical, da je Jezus Bog, da ga je sam osebno srečal. To spoznanje je kipelo v Savlovi notranjosti. To srečanje je bilo nekaj tako velikega, da bi rad o tem govoril vsemu svetu. Mogoče bo lahko? Rad bi čim prej dočakal, kaj se bo zgodilo v Damasku. Vedel je, da bo tam zvedel vse, kar mora storiti. Tako zelo se je zanesel na besede, ki jih je slišal. Ve, da so popolnoma resnične. Kaj Jezus pričakuje od njega? Kaj mu bo razodel? Tako malo ga pozna, a ve, da ni tujec. Čuti ga kot prijatelja, kot spremljevalca. Zdi se mu, da se bo med Jezusom in njim še veliko zgodilo. Ali ga bo lahko še bolj spoznal? Ko bi lahko šel nazaj in učence povprašal, kdo je Jezus. Ko bi mu pripovedovali o njegovem nauku, njegovih čudežih, njegovi ljubezni. Ni mogoče, da bi samo on čutil to ljubezen. Čutili so jo vsi, ki so ga srečali, vsi, ki so ga sprejeli.
p. Branko Petauer

Spreobrnjenje apostola Pavla (9) Savel jezdi na oslu

Možje, ki so hodili z njim, so videli samo svetlobo. Niso pa nikogar videli, ne slišali. Ko so opazili Savla, kako je ves iz sebe, ves spremenjen, so se čudili. Pomagali so mu na osla, da bi hitreje in bolj varno prišli v mesto. Vse skupaj ni trajalo dolgo. Ko je Savel padel na tla in je posvetila čudovita rumena svetloba, jih je postalo strah. Pokleknili so poleg Savla, da bi mu pomagali, če bi se mu kaj hudega zgodilo. Savel je bil na pol pokonci in je gledal v nebo. Imeli so občutek, da se z nekom pogovarja in nekoga gleda. Glasu iz njegovih ust niso slišali. Sami pri sebi so mislili, da je videl prikazen.

Savel je bil ves oslabel od tega dogodka. Ni mogel hoditi, ker je bil kot slep. Oči je imel normalno odprte, videl ni nič. Na oslu so razporedili prtljago, ki jim je še ostala, in nanj položili Savla. Ta je ves tih in zamišljen sedel na oslu in gledal v daljavo. Pot do mesta so prehodili skoraj molče. Nič ga niso vpraševali, kaj se je z njim zgodilo. Šli so tiho drug ob drugem in le poredko so izmenjali kakšno besedo.

Savel je bil od tega čudovitega dogodka ves prevzet. Ni mu bilo do tega, da bi govoril. Pred njim je bil še vedno živ Jezusov obraz. V duhu ga je gledal. Samo Jezus je bil v njegovih mislih. Skušal je iskati po spominu, kar je vedel o Jezusu. Ni vedel veliko. Tu in tam se je spomnil kaj malega, kar mu je pripovedoval Štefan. Ni rad poslušal. Nejevoljen je bil na prijatelja, da mu je govoril o Jezusu. Bil je istih misli kot veliki duhovniki in farizeji, da ta človek dela zmedo med ljudmi in jih odvrača od vere očakov. Slišalo se je, kako je zbiral velike množice, ki so ga poslušale z odprtimi usti. Za mnoge so pravili, da so se spreobrnili. Nekatere je ozdravil različnih bolezni. Slišati je bilo, da je celo hude duhove izganjal. Veliki duhovniki so se jezili nad njim, ker je odpuščal grehe. To vendar more samo Bog. Pravili so, da se je delal Božjega Sina. Kako vendar? Saj Jahve nikoli ni razodel, da ima Sina.

Glava je bila polna misli in vprašanj. Toda eno mu je bilo jasno. Jezus, ki ga je srečal, je nekdo, ki je velik. Pred njim bi pokleknil vedno, kadar bi ga videl. Tako veličasten je in tako preprost hkrati. Iz njegovega pogleda je sijala dobrota, ki je osvajala. Ni bil kakor drugi dostojanstveniki. Ti so bili vzvišeni in tu in tam so kateremu izmed ljudstva namenili skromen pogled. Jezus pa ga je gledal z ljubeznijo. Ni mu očital, da je preganjal njegove učence, čeprav mu je rekel, da preganja njega. Savel ni mogel razumeti, da je Jezus sam v vseh svojih učencih. To je bilo zanj nekaj novega.

Vedno je mislil, da je Jahve nekje daleč od ljudi. Od zgoraj jih strogo in vestno opazuje, ter hitro posreduje, če delajo slabo. Podoba o Jahveju je bila strah vzbujajoča. Jezus pa je bil tako drugačen. Nič se ga ni bal. Vedno bi ostal pri njem. Vse drugo bi pozabil, zapustil, samo da bi bil z Jezusom. Nekoč mu je bilo nekaj groznega, da bi pomislil, da je Jezus Bog. Kaj takega bi niti v sanjah ne upal. Toda danes? Vse bolj ga preveva misel, da je Jezus res Bog. Božji Maziljenec, ki je prišel na svet. Torej so se časi obiskanja dopolnili. Bog je res prišel med svoje ljudstvo. Preroki so to pogosto napovedovali. A njihove napovedi so bile vse drugačne. Dan Gospodovega prihoda so slikali kot dan groze in strašnih dogodkov. Izaija ga slika kot dan krutosti in gorja:

Glej, dan GOSPODOV prihaja, poln je krutosti, togote in srdite jeze, da deželo spremeni v puščavo in iztrebi njene grešnike iz nje. Kajti zvezde neba in njegova ozvezdja ne bodo več dajala svoje svetlobe, sonce bo otemnelo že ob svojem vzhodu in luna ne bo več odsevala svoje svetlobe. Kaznoval bom svet za njegovo hudobijo, krivičnike za njihovo krivdo, uničil bom napuh prevzetnih, ponižal bom ošabnost nasilnih.

Joel v svoji prerokbi pravi, da bo to dan, ki bo strašen. Gospod bo naredil popolno razdejanje: Da, blizu je dan GOSPODOV, kot razdejanje prihaja od Mogočnega.

Prerok Amos svari ljudi, naj ne hrepenijo po dnevu Gospodovega prihoda:

Gorje vam, ki hrepenite po dnevu GOSPODOVEM! Čemu vam bo dan GOSPODOV? Tema bo in ne luč: Kakor človek, ki beži pred levom, pa ga naskoči medved, pride domov in se z roko nasloni na steno, pa ga piči kača. Mar ni dan GOSPODOV tema in ne luč, mrak brez svetlobe v njem.

Če je Jezus res Gospod, ki mora priti, se je dan Gospodov že zgodil, že se je uresničil. Nič ni bilo razdejanja, nič strahote, nič groze, ki so jo napovedovali preroki. Prišel je čisto tiho, neopazno in bil med ljudmi. Danes lahko Jezusu čisto mirno reče, da je Božji Sin. Kaj se je v njem spremenilo?

p. Branko

Spreobrnjenje apostola Pavla (8)

Savel oslepi

Savel se je spomnil, kako je učitelj Gamalijel nekoč povedal, da je svetoval vélikim duhovnikom: »Roke proč od teh ljudi in izpustite jih! Zakaj če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu.« Čudno se mu je zdelo, zakaj tako govori. Želel je, da bi jih obsodil. Mogoče je Gamalijel slutil, ali pa mu je govoril Duh, da je prerokoval. Torej se je tudi on, Savel, znašel v boju proti Bogu. V teh ljudeh, ki so verovali Jezusu, je Jezus sam. Pravi, da ga preganjam, ker preganjam njegove učence.

Savlu je bilo nekoliko žal tega početja. Toda sedaj gre v Damask prav s tem namenom. Ali naj se obrne? Naj gre nazaj in vélikim duhovnikom pove, da se motijo? Čutil je, da mora nekaj narediti, a ni vedel kaj. Slutil je, da se bo življenje čisto spremenilo, a ni si znal niti malo predstavljati, kaj bo počel odslej. Pred njim je bil Jezus ves resničen, ves čudovit, ves dober. Ni se ga bal. Ni bežal pred njim. Ni se poskušal skriti. Zaupno je zrl v njegov obraz. Jezusove oči so ga gledale tako ljubeče, da se je čutil sprejetega. Postal je pogumen. Želel ga je kaj vprašati. Toda kaj? V njem se je porajalo toliko vprašanj, da ni vedel, kje naj začne.

Prišlo mu je na misel, kako naj konča svojo pot v Damask. Ali naj se obrne? Ali naj gre v Damask? Ni vedel, po kaj naj gre v mesto. Kristjanov ne bo več preganjal. To mu je postalo jasno. Ne bo se več boril proti Bogu. Sedaj ve, da je Jezus Sin Najvišjega. Sedaj ve, da je bil obsojen zato, ker ga ljudje niso spoznali. Tudi sam ga ni spoznal. Sedaj se mu je razodel v čudoviti svetlobi in z usmiljenim srcem. Ni ga obsojal zaradi njegovih učencev, ki jih je preganjal. Kako živeti naprej, kaj početi? Saj je najbrž še na zemlji. Vse je tako čudovito, da ni zemeljsko, toda Savel še čuti svoje telo. Še je živ. Mogoče bo vsa ta lepota izginila in bo ostal sam. Sam pred mestom, brez da bi vedel, kam in kako. Čutil je, da mora nekaj narediti. Jezus se mu je prikazal zato, da bi mu nekaj povedal. Če bi hotel očitati njegova preganjanja, bi to že storil. Prvič se je pred Jezusom vprašal: Kaj hoče Bog od njega? Besede so kar same prišle iz ust

»Kaj naj naredim, Gospod? Kaj naj delam? Kaj želiš od mene? Kako naj živim? Kaj

ti pričakuješ od mene?«

»Vstani in pojdi v Damask! Tam boš izvedel vse, kar ti je treba storiti!«

Te besede so ga opogumile. Želel je takoj vstati in iti. Zdelo se mu je, da ne sme izgubiti niti trenutka. Vse je treba izpolniti in nič odlašati. Svetloba je začela izginjati. Počasi je bledela rumena luč. Svetlobni prameni so izginjali. Počasi se je zavedal, da so ob njem tudi njegovi sopotniki, ki se trudijo, da bi ga postavili nazaj na noge. Bile so še vedno mlahave in klecave. Poskušal je hoditi, a ni mogel. Možje, ki so bili z njim, so bili prestrašeni. Niso vedeli, kaj se dogaja. Videli so rumeno svetlobo, a niso razumeli, zakaj bi se kaj takega lahko zgodilo sredi belega dne. Savel se je opiral na dva moža in le s težavo hodil. Odpiral je oči in se trudil, da bi kaj videl, a pred njim je bilo vse prazno. Tudi možje so opazili, da ne vidi. Nekaj časa sta ga po dva in dva podpirala, ker pa je bilo težko in bi tako do večera ne prišli v mesto, sta ga položila na osla. Tiho so šli naprej. Noben ni nič govoril. Premišljevali so o tem, kaj se je zgodilo.

p. Branko

Spreobrnjenje apostola Pavla (7) Savel sreča Jezusa

Skušal je dvigniti glavo, da bi videl, od kod prihaja ta prijazen glas. Nikogar ni videl. Bil je sam v čudovitem siju rumene svetlobe. Toda saj ni bil prisluh? Zaveda se samega sebe, vidi čudovito svetlobo in razločno je slišal glas. Sedaj je čisto razločno slišal še enkrat: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« Zadnji del je bil tako proseč, kakor da bi prosil usmiljenja. Koga naj bi preganjal? Saj ni z nikomer sprt. Z vsemi se dobro razume, celo s Štefanom je uredil. Koga bi preganjal? Ni se mogel spomniti ničesar. Ni mu bilo jasno, da bi koga kdaj preganjal. Kot otrok je bil vedno miroljuben in tih. Nikomur ni delal krivice. Rad se je učil v shodnici, tudi v očetovi delavnici šotorov je rad pomagal. Dobro je poslušal očeta, kako ga je učil izdelave šotora. Zna ga narediti brez težave. S prijatelji se je dobro razumel. Nikomur ni delal sile.
Ta glas ga vprašuje, zakaj ga preganja. Tudi nobenega neznanca ni nikoli zasramoval, preganjal ali mučil. Zavedal se je, da je treba popotnike in tujce spoštovati. Tudi njegovi očaki so bili tujci v egiptovski deželi. Oni so bili zelo preganjani in mučeni. Zato je Savel spoštoval vse tujce. Tako je učil tudi njegov učitelj Gamalijel. Ali je njegov glas? Ne, Gamalijel ni govoril tako zveneče, tako prijazno. Imel je nekoliko raskav glas. Gamalijel je vendar v Jeruzalemu in poučuje. Kdo bi ga spraševal, zakaj ga preganja?
Savla ni bilo strah. Počutil se je čisto mirnega. Tudi bitje srca se mu je umirilo. Bilo mu je zelo prijetno. Kar tu bi ostal, če ne bi bilo treba naprej v Damask. Odprl je ustnice, da bi vprašal, kdo ga kliče. Premislil si je. Ponovno je pogledal v svetlobo, a spet nič ni videl. Znano neznani glas pa mu je zvenel v ušesih. Opogumil se je in vprašal:
»Kdo si, Gospod?«
Glas se mu je nekoliko tresel, toda ne zaradi strahu. Zdelo se mu je, da je premalo spoštljivo vprašal. Njegov glas ni zvenel s toliko dobroto, kot glas, ki ga je klical. Čakal je na odgovor. Zdelo se mu je, da postaja še svetleje. Svetloba je bila tako čudovita, da se je ni mogel nagledati. Zrl je s široko odprtimi očmi. Nič ga ni motila ta močna svetloba z neba. Valovala je tako lepo, da bi človek kar zaplaval v tej svetlobi. Zdelo se mu je, kot da čaka odgovora že celo večnost. Radovedno ga je pričakoval. Nič se ni čutil krivega, čeprav ga je glas spraševal, zakaj ga preganja. Nič mu ni težilo njegovo vest. Končno je zaslišal odgovor:
»Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš«.
Jezus, je zazvenelo Savlu v ušesih. Jezus! Saj ne poznam nobenega Jezusa. Nikogar, ki bi mu bilo tako ime, nimam med znanci in prijatelji. Jezus! Da, tako je bilo ime onemu zapeljivcu, ki je zbiral ljudi okoli sebe. Galilejec je bil in križali so ga. Njega nisem nikoli preganjal. Izogibal sem se mu. Enkrat sem ga videl, ko je učil v templju, a sem se oddaljil, ker sem vedel, da ni dobro hoditi za njim. Da, sedaj se spomnim! Njegov je glas, ki me kliče. On je vselej govoril zelo mirno, prijazno, ljubeče. Ljudje so bili očarani nad njegovimi besedami.
Zakaj sedaj pravi, da ga preganjam? Nikoli ga nisem preganjal. Misel se mu je zapičila kakor bodica v meso. Stisnilo ga je pri srcu. Preganjal Jezusa? Preganjal sem samo njegove učence, ker se niso držali izročila starih. Savel se je čutil krivega. Toda v glasu ni bilo nobenega očitka, nobene obsodbe. Če sem preganjal njegove učence, sem mar preganjal njega?
Savel je gledal v čudovito svetlobo. Počasi je pred njim začel nastajati obraz. Bila je to podoba Jezusa Galilejca, ki je bil pred nedavnim križan. Mar je res vstal od mrtvih? Je res on Mesija, ki ga pričakuje ves Izraelski narod? Vrstila so se mu vprašanja. Pred njim pa je bil obraz Jezusa. Bil je ves svetel in ožarjen s posebno svetlobo. Podoben žar je videl na Štefanovem obrazu, ko je umiral. Ta je bil lepši. Savlu se ta obraz ni zdel tuj. Nič ni imel proti njemu. Pripravljen ga je bil sprejeti in ga v vsem poslušati. Zdelo se mu je, da se je začelo nekaj novega v njegovem življenju. To, kar je bilo za njim, je bilo pozabljeno. Pred tem se je na vse načine branil, da bi čim manj slišal o Jezusu. Zelo je nasprotoval njegovemu nauku, dasi ga ni dodobra poznal. Sedaj je postajal drugačen. Jezusov pogled ga je privlačil. Ko bi mogel, bi se mu tako približal, toda sedel je v prahu pred njim in ga gledal. Bilo je nebeško.
Postalo mu je jasno, da Jezus ni bil samo človek. Spoznal je, da je Jezus res Sin Najvišjega. Torej se je Bog na tak način približal svojemu ljudstvu. Kako čudovita so Božja pota. Težko jih je doumeti, srečo imamo, da se nam Bog sam razodeva. Pri Bogu resnično nič ni nemogoče.
p. Branko

Spreobrnjenje apostola Pavla (6)

Savel sliši glas

V desnici je močno držal palico in se opiral nanjo. Levica mu je grabila in stiskala torbo na boku. Ni vedel, zakaj tako trdno drži torbo. Kot da bi se bal, da mu jo kdo ukrade. Svetloba je postajala vse močnejša. Počasi ni več videl. Gore na levi so bile le še bežni obrisi. Tudi drevesa, ki so bila tu in tam, so bila komaj vidna. Toda niso ga bolele oči. Nič se ni solzil kot ob močni svetlobi. Svetloba ni bila moteča. Bila je drugačna kot dnevna. Močnejša, rumena prijazna.
Zdelo se mu je, da postaja torba vedno bolj vroča. Čudno, saj ni bila na soncu. V roko ga je zapeklo, kot bi se dotaknil žerjavice. Ni razumel, kaj se z njim dogaja. Pogledal je na spremljevalce. Mirno so hodili in se pomenkovali. Tu in tam so pogledal k višku, kot da bi tudi oni videli svetlobo.
Savel se je počutil tako nemočnega. Zdelo se mu je, da ne more več hoditi. Palica mu je padla iz rok. Njegovi tovariši so se ozrli. Savel je omahnil na tla. Vse je bilo tako svetlo, lepo. Ni ga zabolelo, ko je padel na kamenje in prah. Zdelo se mu je, da je padel na mehko, kot na travo. Toda pod njim je bilo samo kamenje, nič trave. Vse okoli njega je bilo rumeno, lepo, prijazno. Kaj takega še nikoli ni videl. Zvečer je bilo včasih vse rumeno ali rdeče, a veliko drugače, kot sedaj. Sredi dneva sonce ne bo zašlo.
Spremljevalci so obstali. Gledali so Savla, ki je ležal na tleh. Sam se je skušal postaviti pokonci. Ni šlo. Noge so bile brez vse moči in čisto mehke. Pomagali so mu, da je na pol klečal, na pol sedel na nogah. Gledal je proti nebu in občudoval svetlobo, ki je prihajala z neba. Bila je rumena in mila, nič ostra. Toda tako močna, da je vse drugo izginilo. Spomnil se je na preroka Izaija, ki opisuje, kako bo prišel Mesija in očistil svoje ljudstvo. Prerok pravi, da bo tedaj bo luna svetila kakor sonce, sončna svetloba pa bo sedemkratna, kakor svetloba sedmih dni, na dan, ko bo GOSPOD obvezal poškodbo svojega ljudstva in ozdravil rano lastnega udarca. Ali so nastopili časi, ko pride Mesija? Saj ni bilo nobenega znamenja. Pravijo, da bo prej prišel Elija in vse prenovil. On njem ni bilo nič slišati. Kaj se torej dogaja? Kaj ta svetloba? Kdo jo pošilja? Mar res prihaja Mesija?
Savel je sedel na nogah in gledal. Svetloba je postajala vedno močnejša. Njegovih sopotnikov ni bilo nikjer. Ni jih videl. Vse je izginilo. Bil je sam, popolnoma sam, v tej čudoviti svetlobi. Srce mu je še močneje bilo. Kaj se bo zgodilo? Na nebu se je svetloba razdelila v pramene. Iz ene točke so se spuščali na zemljo. Bili so različno rumeni. Eni malo bolj bledo, drugi malo bolj živo. Zdelo se mu je, da se mora nagledati te svetlobe. Daleč se mu je zdela točka, kjer so se svetlobni prameni stikali. Migetali so. Kot da bi v valovih pritekali iz enega izvira na nebu. Občudoval je vse, kar se je dogajalo. Bil je srečen, da to vidi. Počutil se je sproščenega, svežega, le nog ni čutil. Kakor bi izginile.
Okoli njega vse tiho, popoln mir. On sam v tej čudoviti svetlobi. Toda ali res nekaj sliši? Kot bi ga nekdo klical. Glas mu ni bil znan, vendar je bil prijeten, vabljiv. Noben izmed njegovih spremljevalcev ni imel takega glasu. Čisto tiho je slišal svoje ime. Savel! Še enkrat, močneje. Savel! Razločno je slišal, da ga nekdo kliče. Kaj hoče? Glas je bil prijeten, kakor bi ga nekoč slišal. Miren, nič nasilen, ne močan, a zelo razločen. Kdo bi ga lahko tako lepo poklical? Spomni se očeta in matere, kako sta ga klicala, ko je bil še doma. Njun glas je bil poln topline in ljubezni. Imela sta ga zelo rada. Toliko ljubezni, kot jo je on užil v domači hiši, malokateri otrok prejme. Vesel je bil svojih staršev. Hvaležen je Jahveju zanje. Toda sedaj ga ne kliče ne oče ne mati. Daleč sta od tod.
Glas mu je živo zvenel. Kakor bi bil očetov, a še bolj poln ljubezni. Ne, tudi materin glas ni imel toliko ljubezni, kot ta glas, ki ga kliče. Tako ga lahko pokliče samo nekdo, ki ga ima rad. Kdo ga ima še bolj rad kot oče, mati? Jahve! Da, Jahve, toda on ga ne bo klical sredi dneva. On se razodeva v sanjah, pa še to bolj poredko. Savel pa je buden. Sredi dneva, na poti v Damask.
p. Branko