Savel oslepi
Savel se je spomnil, kako je učitelj Gamalijel nekoč povedal, da je svetoval vélikim duhovnikom: »Roke proč od teh ljudi in izpustite jih! Zakaj če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu.« Čudno se mu je zdelo, zakaj tako govori. Želel je, da bi jih obsodil. Mogoče je Gamalijel slutil, ali pa mu je govoril Duh, da je prerokoval. Torej se je tudi on, Savel, znašel v boju proti Bogu. V teh ljudeh, ki so verovali Jezusu, je Jezus sam. Pravi, da ga preganjam, ker preganjam njegove učence.
Savlu je bilo nekoliko žal tega početja. Toda sedaj gre v Damask prav s tem namenom. Ali naj se obrne? Naj gre nazaj in vélikim duhovnikom pove, da se motijo? Čutil je, da mora nekaj narediti, a ni vedel kaj. Slutil je, da se bo življenje čisto spremenilo, a ni si znal niti malo predstavljati, kaj bo počel odslej. Pred njim je bil Jezus ves resničen, ves čudovit, ves dober. Ni se ga bal. Ni bežal pred njim. Ni se poskušal skriti. Zaupno je zrl v njegov obraz. Jezusove oči so ga gledale tako ljubeče, da se je čutil sprejetega. Postal je pogumen. Želel ga je kaj vprašati. Toda kaj? V njem se je porajalo toliko vprašanj, da ni vedel, kje naj začne.
Prišlo mu je na misel, kako naj konča svojo pot v Damask. Ali naj se obrne? Ali naj gre v Damask? Ni vedel, po kaj naj gre v mesto. Kristjanov ne bo več preganjal. To mu je postalo jasno. Ne bo se več boril proti Bogu. Sedaj ve, da je Jezus Sin Najvišjega. Sedaj ve, da je bil obsojen zato, ker ga ljudje niso spoznali. Tudi sam ga ni spoznal. Sedaj se mu je razodel v čudoviti svetlobi in z usmiljenim srcem. Ni ga obsojal zaradi njegovih učencev, ki jih je preganjal. Kako živeti naprej, kaj početi? Saj je najbrž še na zemlji. Vse je tako čudovito, da ni zemeljsko, toda Savel še čuti svoje telo. Še je živ. Mogoče bo vsa ta lepota izginila in bo ostal sam. Sam pred mestom, brez da bi vedel, kam in kako. Čutil je, da mora nekaj narediti. Jezus se mu je prikazal zato, da bi mu nekaj povedal. Če bi hotel očitati njegova preganjanja, bi to že storil. Prvič se je pred Jezusom vprašal: Kaj hoče Bog od njega? Besede so kar same prišle iz ust
»Kaj naj naredim, Gospod? Kaj naj delam? Kaj želiš od mene? Kako naj živim? Kaj
ti pričakuješ od mene?«
»Vstani in pojdi v Damask! Tam boš izvedel vse, kar ti je treba storiti!«
Te besede so ga opogumile. Želel je takoj vstati in iti. Zdelo se mu je, da ne sme izgubiti niti trenutka. Vse je treba izpolniti in nič odlašati. Svetloba je začela izginjati. Počasi je bledela rumena luč. Svetlobni prameni so izginjali. Počasi se je zavedal, da so ob njem tudi njegovi sopotniki, ki se trudijo, da bi ga postavili nazaj na noge. Bile so še vedno mlahave in klecave. Poskušal je hoditi, a ni mogel. Možje, ki so bili z njim, so bili prestrašeni. Niso vedeli, kaj se dogaja. Videli so rumeno svetlobo, a niso razumeli, zakaj bi se kaj takega lahko zgodilo sredi belega dne. Savel se je opiral na dva moža in le s težavo hodil. Odpiral je oči in se trudil, da bi kaj videl, a pred njim je bilo vse prazno. Tudi možje so opazili, da ne vidi. Nekaj časa sta ga po dva in dva podpirala, ker pa je bilo težko in bi tako do večera ne prišli v mesto, sta ga položila na osla. Tiho so šli naprej. Noben ni nič govoril. Premišljevali so o tem, kaj se je zgodilo.
p. Branko
