Skušal je dvigniti glavo, da bi videl, od kod prihaja ta prijazen glas. Nikogar ni videl. Bil je sam v čudovitem siju rumene svetlobe. Toda saj ni bil prisluh? Zaveda se samega sebe, vidi čudovito svetlobo in razločno je slišal glas. Sedaj je čisto razločno slišal še enkrat: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« Zadnji del je bil tako proseč, kakor da bi prosil usmiljenja. Koga naj bi preganjal? Saj ni z nikomer sprt. Z vsemi se dobro razume, celo s Štefanom je uredil. Koga bi preganjal? Ni se mogel spomniti ničesar. Ni mu bilo jasno, da bi koga kdaj preganjal. Kot otrok je bil vedno miroljuben in tih. Nikomur ni delal krivice. Rad se je učil v shodnici, tudi v očetovi delavnici šotorov je rad pomagal. Dobro je poslušal očeta, kako ga je učil izdelave šotora. Zna ga narediti brez težave. S prijatelji se je dobro razumel. Nikomur ni delal sile.
Ta glas ga vprašuje, zakaj ga preganja. Tudi nobenega neznanca ni nikoli zasramoval, preganjal ali mučil. Zavedal se je, da je treba popotnike in tujce spoštovati. Tudi njegovi očaki so bili tujci v egiptovski deželi. Oni so bili zelo preganjani in mučeni. Zato je Savel spoštoval vse tujce. Tako je učil tudi njegov učitelj Gamalijel. Ali je njegov glas? Ne, Gamalijel ni govoril tako zveneče, tako prijazno. Imel je nekoliko raskav glas. Gamalijel je vendar v Jeruzalemu in poučuje. Kdo bi ga spraševal, zakaj ga preganja?
Savla ni bilo strah. Počutil se je čisto mirnega. Tudi bitje srca se mu je umirilo. Bilo mu je zelo prijetno. Kar tu bi ostal, če ne bi bilo treba naprej v Damask. Odprl je ustnice, da bi vprašal, kdo ga kliče. Premislil si je. Ponovno je pogledal v svetlobo, a spet nič ni videl. Znano neznani glas pa mu je zvenel v ušesih. Opogumil se je in vprašal:
»Kdo si, Gospod?«
Glas se mu je nekoliko tresel, toda ne zaradi strahu. Zdelo se mu je, da je premalo spoštljivo vprašal. Njegov glas ni zvenel s toliko dobroto, kot glas, ki ga je klical. Čakal je na odgovor. Zdelo se mu je, da postaja še svetleje. Svetloba je bila tako čudovita, da se je ni mogel nagledati. Zrl je s široko odprtimi očmi. Nič ga ni motila ta močna svetloba z neba. Valovala je tako lepo, da bi človek kar zaplaval v tej svetlobi. Zdelo se mu je, kot da čaka odgovora že celo večnost. Radovedno ga je pričakoval. Nič se ni čutil krivega, čeprav ga je glas spraševal, zakaj ga preganja. Nič mu ni težilo njegovo vest. Končno je zaslišal odgovor:
»Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš«.
Jezus, je zazvenelo Savlu v ušesih. Jezus! Saj ne poznam nobenega Jezusa. Nikogar, ki bi mu bilo tako ime, nimam med znanci in prijatelji. Jezus! Da, tako je bilo ime onemu zapeljivcu, ki je zbiral ljudi okoli sebe. Galilejec je bil in križali so ga. Njega nisem nikoli preganjal. Izogibal sem se mu. Enkrat sem ga videl, ko je učil v templju, a sem se oddaljil, ker sem vedel, da ni dobro hoditi za njim. Da, sedaj se spomnim! Njegov je glas, ki me kliče. On je vselej govoril zelo mirno, prijazno, ljubeče. Ljudje so bili očarani nad njegovimi besedami.
Zakaj sedaj pravi, da ga preganjam? Nikoli ga nisem preganjal. Misel se mu je zapičila kakor bodica v meso. Stisnilo ga je pri srcu. Preganjal Jezusa? Preganjal sem samo njegove učence, ker se niso držali izročila starih. Savel se je čutil krivega. Toda v glasu ni bilo nobenega očitka, nobene obsodbe. Če sem preganjal njegove učence, sem mar preganjal njega?
Savel je gledal v čudovito svetlobo. Počasi je pred njim začel nastajati obraz. Bila je to podoba Jezusa Galilejca, ki je bil pred nedavnim križan. Mar je res vstal od mrtvih? Je res on Mesija, ki ga pričakuje ves Izraelski narod? Vrstila so se mu vprašanja. Pred njim pa je bil obraz Jezusa. Bil je ves svetel in ožarjen s posebno svetlobo. Podoben žar je videl na Štefanovem obrazu, ko je umiral. Ta je bil lepši. Savlu se ta obraz ni zdel tuj. Nič ni imel proti njemu. Pripravljen ga je bil sprejeti in ga v vsem poslušati. Zdelo se mu je, da se je začelo nekaj novega v njegovem življenju. To, kar je bilo za njim, je bilo pozabljeno. Pred tem se je na vse načine branil, da bi čim manj slišal o Jezusu. Zelo je nasprotoval njegovemu nauku, dasi ga ni dodobra poznal. Sedaj je postajal drugačen. Jezusov pogled ga je privlačil. Ko bi mogel, bi se mu tako približal, toda sedel je v prahu pred njim in ga gledal. Bilo je nebeško.
Postalo mu je jasno, da Jezus ni bil samo človek. Spoznal je, da je Jezus res Sin Najvišjega. Torej se je Bog na tak način približal svojemu ljudstvu. Kako čudovita so Božja pota. Težko jih je doumeti, srečo imamo, da se nam Bog sam razodeva. Pri Bogu resnično nič ni nemogoče.
p. Branko
