Vera je najprej
in predvsem Božji dar, dar Svetega Duha
človeku. Sveti Duh nagiblje srce in ga s pomagajočo milostjo obrača
k Bogu.
Tisti, ki že imajo
globoko vero, se večinoma zavedajo prvenstva Božjega daru. Kdor se
za svojo vero še bori, pomen Božje milosti za vero težje razume.
Mirko na svojem
primeru dobro pokaže, kako samo naravni razlogi za vero ne
zadostujejo:
"Zakaj jaz
verujem? Zakaj moj brat, ki je imel iste starše, enako vzgojo, iste
brate in sestre, isto naravno okolje, veruje manj trdno kot jaz?
Zakaj ne veruje moj sošolec, s katerim sva skupaj prebila leta in
leta, imela podobne interese, isti prostor za razvedrilo? Zakaj ne
veruje prijatelj iz vajeniških let? On, ki me je vedno očaral s
svojo plemenitostjo, razumnostjo, možatostjo, pred katerim sem
zardeval, ko sem videl, kako podlih misli in nagibov sem bil zmožen
v položaju, v katerem je on pokazal vso lepoto in izoblikovanost
svojega značaja. Zakaj on ne veruje, jaz negodnik pa imam to srečo?
...
Gotovo vere ne bo
mogoče pogojevati samo z dobro vzgojo, dobrim okoljem, dobrim ...
Vera je veliko več in ni odvisna samo od teh preprostih pogojev, ki
jih more vzpostaviti in zagotoviti človek sam. Vere tudi ne morejo
vliti v človeka razlogi, ki bi jih bilo mogoče samo razumsko
razložiti. Razlogi, ki so bili zame dokazi in potrditev v veri, so
bili drugim brez pomena ...
Ne vzgoja ne zgled
staršev ne prijatelji ne verouk ne kake druge okoliščine mi ne bi
mogli dati vere, če me ne bi Bog sam poklical ... Vero sprejemam v
življenju kot Božji dar, podobno kakor oko svetlobo ... Vera je v
meni kot dar, katerega nisem sam zaslužil, dar, ob katerem se bom
vedno čutil dolžnika.
Danes tega daru ne bi
mogel več zavreči, postal je bistveni del mojega življenja, brez
njega bi moje življenje izgubilo svoj smisel, ne bi bilo več
življenje, ampak životarjenje."
Noben človek ne bi
mogel v krščanskem pomenu besede verovati, če tega daru ne bi
prejel od Boga. Vera je predvsem dar Boga, ki se nam razodeva. Je pa
tudi odgovor človeka na ta Božji dar. Vera ni samo nekakšen nazor,
prepričanje o obstoju Boga in o resničnosti verskih resnic. Vera je
mnogo več.
Bog se je v zgodovini
človeštva na različne načine razodeval, na najpopolnejši način
v Jezusu Kristusu. Treba je, da objektivno razodevanje, priobčevanje
Boga človek na neki način osebno zaznava, spoznava, sicer ne bo
mogel priti do osebne vere.
To spoznavanje Boga
se dogaja v Cerkvi, v Božjem ljudstvu. Jezus je navzoč sredi
svojega ljudstva. Tu ga najlaže odkrijemo. V bratski in sestrski
skupnosti smo pri odkrivanju Boga in izročanju Bogu drug drugemu v
oporo.
Pisatelj Pisma Hebrejcem
govori o pomenu vere: "Je pa vera temelj tega, kar kdo upa,
prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo" (Heb 11,1).
Kardinal Newman
utemeljuje nezadostnost umskih razlogov za verovanje in potrebnost
volje in zlasti milosti pri verovanju:
"Dokazi in razlogi za vero ne prisilijo nikogar,
da veruje – kakor razlogi za dostojno vedenje nikogar ne prisilijo,
da se dostojno vede.
Poslušnost sledi iz volje, biti poslušen, in vera
iz volje za verovanje.
Sami moremo uvideti,
kaj je prav, tako v verskih zadevah kakor glede poslušnosti; toda
hoteti, kar je prav, tega ne zmoremo brez milosti, ki jo podarja Bog
...
Ni potrebno dejanje
vere za pritrditev resnici, da je dvakrat dve štiri. Ne moremo
drugače, kakor da temu pritrjujemo; zato pri tem tudi ni nobenega
zasluženja. Zaslužno pa je, če verujemo, da je Cerkev od Boga,
kajti čeprav je tu močnih razlogov na pretek, bi ob njih konec
koncev le lahko nergali, se pritoževali, da niso dovolj jasni, lahko
bi s pritrditvijo odlašali, lahko dvomili, če bi hoteli. Tu le
milost lahko preobrazi zlo voljo v dobro."
Včasih Bog
preseneti z milostjo vere tudi takega človeka, ki se je iz vere celo
norčeval. Morda je kdo za takega človeka
veliko molil. Ali mu je Bog poslal poseben križ, ki ga je zresnil.
Francoski pesnik Jean
Richepin (+ 1926) je izdal zbirko bogokletnih
pesmi. V pesmi Molitev bogotajca
pripoveduje, kako je šel sam v cerkev, pokleknil na mrzli kamen in
govoril Bogu: "Tajim te in nikakor ne bom uklonil ponosnega
tilnika pod tvoj jarem ... Poglej me; naredi konec mojim dušnim
bojem. Če res si, tedaj pošlji nadme svojo strelo in me vredno
kaznuj za mojo nevero! – Pa glej, strele ni in jaz lahko spet
vstanem zdrav in zapustim tvoj hram! Kratko malo: tebe ni!"
Čez nekaj let so
ljudje v časopisih brali čisto kratko novico: Jean Richepin je
stopil v Alžiru v – najstrožji red trapistov.
Marsikdo se sprašuje:
"Če je vera Božji dar, zakaj Bog ne da
tega daru vsem ljudem? Bog hoče, da bi se
vsi ljudje zveličali, za zveličanje pa je potrebna vera v Boga.
Pismo Hebrejcem govori o potrebnosti vere za zveličanje:
"Brez vere pa ni
mogoče biti [Bogu] všeč; kdor namreč prihaja k Bogu, mora
verovati, da jè in da je tistim, ki ga iščejo, plačnik" (Heb
11,6).
Drugi vatikanski
koncil uči, da je milost vere ponudena vsakemu človeku, čeprav s
tem ni rečeno, da bo na viden
način postal kristjan in član Cerkve:
"Ker je namreč
Kristus za vse umrl (prim. Rim 8,32) in ker je poslednja človekova
poklicanost v resnici samo ena, to se pravi Božja, moramo biti
prepričani, da Sveti Duh na način, ki je znan Bogu, vsem ljudem
podarja možnost, da se pridružijo tej velikonočni skrivnosti"
(CS 22,5).
Kdo je tega
milostnega povabila deležen že v jutru svojega življenja, drugi v
svojem življenjskem poldnevu, tretji ob večeru svojega življenja.
Francoski mislec Gustave Thibon
lepo pravi:
"Brez dvoma je
vera tudi dar; mislim, da je ponuden vsakomur vsaj enkrat v
življenju. Vprašanje je le, če ga zna sprejeti in ceniti. Morda je
v življenju človeka, ki ne veruje, trenutek, ko je prezrl ali
zavrnil Božje povabilo."
Francoski pesnik in pisatelj Paul
Claudel pravi: "Luč ni nikoli odrečena
tistemu, ki jo z iskrenim srcem išče."
Merton piše v delu
Življenje in svetost:
"Vera je zastonjsko prostovoljni Božji dar.
Podarjena je tistim, ki so ta dar pripravljeni sprejeti v
preprostosti in ponižnosti srca, ki ne stavljajo svojega upanja na
veljavo politične oblasti ali človeškega ugleda, ampak na besedo
Boga, ki govori v svoji Cerkvi. Bog pa vero odreka tistim, ki se
zakrknjeno oprijemajo človeških predsodkov in bajk plemenskega,
narodnostnega ali razrednega napuha."
Mati Terezija pravi:
"Stvar
posameznika je, kateri Cerkvi pripada. Če misli in verjame, da je ta
zanj edina pot k Bogu, je to pot, po kateri prihaja Bog v njegovo
življenje. Če ne pozna nobene druge poti, če nima dvomov, da bi
čutil potrebo po iskanju, takrat je to njegova pot k odrešenju.
Ampak v trenutku, ko ima duša možnost spoznanja in hoče vedeti več
o Bogu, več o zaupanju, več o religiji, mora začeti z iskanjem, in
če ne išče, potem zablodi. Bog da vsaki duši, ki jo je ustvaril,
priložnost soočiti se z njim, da ga sprejme ali zavrne."
Ker je vera darovana,
se je ni mogoče naučiti, kakor se v šoli naučimo raznih podatkov,
čeprav je za vero potreben tudi pouk. Na ta dar je treba tudi
čakati, znati potrpeti, predvsem pa po njem neprestano hrepeneti in
zanj prositi.
Veliko ljudi pride do
osebne vere v Boga po krajši ali tudi daljši poti mučnega iskanja.
So pa tudi izredni primeri nenadnega
spreobrnjenja in spoznanja Boga. Sv. Pavel
je skoraj v trenutku iz preganjalca kristjanov postal največji
misijonar za Kristusa. Tudi v najnovejšem času se dogajajo nenadna
spreobrnjenja. So otipljiv dokaz za Božje bivanje in delovanje.
Zelo znan primer
nenadnega odkritja Boga je književnik André
Frossard, ki je svoje trenutno spreobrnjenje
popisal v knjigi Bog biva, srečal sem ga:
"Srečal sem ga
nepričakovano – slučajno, bi dejal, če lahko pri takšnih
dogodkih sploh govorimo o slučaju – in strmel sem, kakor bi strmel
človek, ki bi v Parizu za cestnim ovinkom zagledal pred seboj
namesto znanega trga ali križišča morje, ki bi pljuskalo v hiše
in se pred njim razprostiralo v neskončnost.
To je bil trenutek
osuplosti, ki traja še danes. Na Božje bivanje se še zdaj nisem
navadil.
Ob sedemnajsti uri
deset minut, ko sem iskal nekega prijatelja (ki je za kratek čas v
cerkvi molil), sem vstopil v majhno cerkev v Latinski četrti in jo
zapustil ob sedemnajsti uri petnajst minut obogaten s prijateljstvom,
ki ni bilo od tega sveta.
Vstopil sem kot
skeptik in ateist, kot skrajni levičar; še večja kot moj
skepticizem in ateizem pa je bila moja brezbrižnost; zanimale so me
drugačne stvari, kot je nekakšen Bog, o katerem mi ni prišlo niti
enkrat na misel, da bi ga bil zanikal, tako zelo se mi je že od
nekdaj zdelo, da je le plod človeškega strahu in nevednosti. Nekaj
minut kasneje sem izstopil kot 'katoliški, apostolski, rimski'
kristjan, prerojen in povzdignjen; čutil sem, kako me prešinja
nekaj novega, kako me odnaša s seboj val neizčrpnega veselja.
Dvajset let mi je
bilo, ko sem vstopil. Ko sem odhajal, sem bil na krst pripravljeni
otrok ..."
