ODMEVI

Tako sem se sprehajal po svetu, dokler se nisem zaljubil v Boga in presveto Devico Marijo. Po milosti Božji sem spoznal vero v Jezusa Kristusa. Odločil sem se, da bom za Njim nosil svoj križ. Želim ga posnemati in živeti v stanju milosti in ljubezni, ki izhaja iz Vsemogočnega Boga. Vse lepo, vsak dotik, vsaka barva, vsak občutek, vse je povezano z Bogom. Res sem srečen in zadovoljen v svojem življenju, kljub temu, da hodim po trnovi in strmi poti. Ves čas se je potrebno boriti s samim seboj, kot tudi z zunanjimi vplivi, kot so neutrudni udarci skušnjav, ki jih vsak doživlja v svoji duši, ko se jih zaveda in tudi ne zaveda. Toda prosimo Boga milosti in usmiljenja, ker je naš Bog usmiljen in velikodušen. Ljubi nas, svoje otroke, in kot skrben starš želi, da se vrnemo domov in rastemo v svetosti. Za take misli in občutke sem hvaležen Bogu. To stanje imenujem stanje trpeče sreče. Trpim zaradi grehov, ki jih vidim na sebi in drugih ljudeh. Stalna posvetitev Bogu z molitvijo me osrečuje, ko sem povezan z Njim, Stvarnikom vsega. Molim in mislim na Boga, pojem mu hvalnice in z mislijo se Ga nenehno dotikam. Tudi ko izrecno ne molim, premišljujem o Njem in se mu zahvaljujem. Rečem: »Bog, hvala Ti za vse, kar mi daješ.« In ta nenehna povezanost z Bogom me dela srečnega. Bogu hvala za te misli!

O presveta Devica Marija, kako si lepa in polna ljubezni! Prosim te, popelji me na pot večne ljubezni. Hvala ti!

tvoj Leon

DOMAČA ZDRAVILA Bela vrba

Uporaba skorje vrbe, kot zdravilne rastline za zdravljenje, je znana že iz zgodovine. Grški zdravnik Hipokrat (460–370 pred Kristusovim rojstvom) je vrbo svetoval za lajšanje bolečin in zniževanje povišane telesne temperature. Približno v tem času je kitajska civilizacija priporočala pripravke iz vrb za zaustavljanje krvavitev in kot splošni antiseptik. Rimski zdravnik Galen (129–200) pa je s skorjo vrbe lajšal bolečine bolnikom, ki so umirali.

Vrbo najdemo rasti na bregovih rek in po močvirnih travnikih. Rod Salix obsega več vrst vrbe. Najbolj raziskana je bela vrba, ki je tudi najbolj raziskana rastlina, ki vsebuje salicilate, čeprav jih vsebuje rdeča vrba, Salix purpureaL., največ. Poznamo še Salix viminalis L.,ki ima ime beka, ter Salix fragilis L., poznano z imenom krhlica. Vrba je visoko drevo, zraste do 30 m v višino in sodi v družino vrbovk (Salicaceae).

Skorjo vrbe nabiramo spomladi. Lubje je sivo in ima gladke veje. Nabiramo ga s 4–5 cm debelih vej. Posušimo ga v senci, nato ga zdrobimo in shranimo v temnih kozarcih.

 

Delovanje bele vrbe v čaju proti putiki ali revmi

Vse vrste vrbe vsebujejo najpomembnejšo učinkovino, to je salicin (7–10%), ter njegove derivate. V vrbi najdemo še flavonoide, čreslovine, kavno in ferulno kislino in druge spojine. V črevesju iz salicina nastane salicilna kislina, ki deluje protivnetno, in sicer tako, da zavira nastajanje prostaglandinov. Salicilna kislina deluje tudi protibolečinsko in znižuje povišano telesno temperaturo preko simpatičnega živčevja v možganih. Pri tem pride do razširitve žil in tako do povečanega izločanja potu in ohlajanja telesa. Učinkovito lahko torej uporabljamo skorjo vrbe v čajnih mešanicah za lajšanje težav pri putiki in revmi, ko želimo npr. zmanjšati oteklost in bolečino nekega sklepa zaradi te bolezni. Čajna mešanica proti putiki in revmi patra Simona Ašiča poleg skorje vrbe vsebuje še druge zdravilne rastline: rastlino močvirskega oslada, njivske preslice, divje mačehe in rmana, cvet jegliča, list breze in koprive, luščino fižola in korenino omana.  Čaj pijemo v obliki kure dlje časa. Dokler ne nastopi izboljšanje, po navadi se to zgodi po enem mesecu rednega pitja čaja.

 

Pri nenadni bolečini je skorja vrbe tudi učinkovita.

Neka raziskava pa dokazuje, da tudi enkraten odmerek, 240 mg salicina, ki je v skorji vrbe, pri nenadnem poslabšanju bolečine v križu olajša enako kot 12,5 mg zdravilne učinkovine rofekoksib (zdravilo Vioxx), ki pa je bilo sicer zaradi resnih stranskih učinkov umaknjeno s tržišča. V ta namen bi sicer morali popiti večjo količino čaja iz skorje vrbe, da bi dosegli takojšen protibolečinski učinek.

 

Delovanje drugih učinkovin v skorji vrbe

Ferulna in kavna kislina v vrbi delujeta protimikrobno, protivnetno in proti raku, kar je tudi ugodno za ohranjanje našega zdravja. Sicer se 75% vse kavne kisline v naravi nahaja v sadju, ferulno kislino pa najdemo največ v žitu. Flavonoidi v vrbi delujejo protivnetno. Čreslovine v vrbi zdravijo vnetja v ustni votlini. V ta namen si pripravimo čaj iz vrbe. Samostojno iz skorje vrbe pripravljamo tudi mazila, obloge in kopeli, ki pomagajo lajšati sklepni in mišični revmatizem, rane in ekceme.

 

Iz salicina, ki je v skorji vrbe, je nastal aspirin.

Kot zanimivost, naj povemo, da je iz salicina, ki ga najdemo največ v vrbi in močvirskem osladu,  leta 1899 nemški kemik Felix Hoffman, ki je bil takrat zaposlen pri podjetju Bayer, sintetiziral acetilsalicilno kislino, z namenom, da bi izboljšal lastnosti salicina. Hoffmanov oče je namreč zelo trpel zaradi revmatičnih bolečin. In tako je nastal aspirin - to je zdravilo, ki vsebuje acetilsalicilno kislino.

Barbara Kozan, mag. farm.

Fatimski cerkvi v Sloveniji

Zakaj bi morali tja daleč na Portugalsko, če bi radi pomolili v cerkvi fatimske Matere Božje? Tudi v Sloveniji imamo dve njej posvečeni cerkvi. Prva je bolj kapela kot cerkev, druga bolj hiša kot cerkev. A v obeh domuje Fatimska Gospa in sta vredni, da ju opišemo.

Cerkvico nad Grušovcem v župniji Črešnjice pri Frankolovem so začeli graditi že leta 1947. Vedenje o Fatimi se je pri nas razširilo med 2. svetovno vojno, saj so v tem času izšli kar trije ponatisi knjige Srečka Zamjena z naslovom Fatima, Marijina beseda sedanjemu svetu. Po težkih vojnih preizkušnjah se je neka tamkajšnja družina zaobljubila, da bodo zgradili na svoji zemlji na vzpetini tik pod gozdom cerkvico posvečeno Fatimski Mariji. Pomagali so tudi mnogi sosedje in obrtniki, pa župnik seveda. Kip so kupili v Zagrebu in je čakal v župnijski cerkvi tri leta, preden so ga kar v naramnem košu prenesli v njej namenjeno cerkvico. Zaradi številnih nevšečnosti jo je lahko šele 20. avgusta l950 blagoslovil mariborski škof Maksimilijan Držečnik ob navzočnosti več sto ljudi. Nadškof Anton Vovk je podaril za »prvo versko stavbo v rdeči svobodi« bronaste svečnike.

Nadškof Alojzij Šuštar pa je leta 1985 blagoslovil novo cerkev Marijinega brezmadežnega Srca na Lokah pri Kisovcu blizu Zagorja ob Savi. Skoraj tri desetletja prej so morali staro cerkev sv. Marjete zapreti, ker je razpokala zaradi podzemeljskih del v rudniku. Kasneje so v starem župnišču uredili kapelo in vanjo prenesli iz cedrovine izklesan Marijin kip. Leta 1960 ga je kupila v portugalski Fatimi ameriška Slovenka z namenom, da ga podari domovini. Potem ga je ponesla s seboj še v Rim, kjer ga je blagoslovil papež Janez XXIII. Nato je Marijin kip nekaj časa romal po slovenskih župnijah dokler oblasti tega niso prepovedale in je ostal v Dolu pri Hrastniku. Od tod so ga spomladi 1962 slovesno prenesli v kapelo v Kisovcu. Po dolgoletnih prizadevanjih so končno dobili tudi novo cerkev, ki je vsekakor nekaj posebnega. Na prvi pogled je podobna stanovanjski hiši z gorečkami na oknih. Le nevsiljiv zvonik daje slutiti, da je to tudi hiša molitve. Fasada pa je oblečena v nagubano pločevino, ki naj bi simbolizirala industrijski značaj naselja. Nedavno so svetišče obogatili z relikvarijem, v katerem so relikvije fatimskih pastirčkov Jacinte in Frančiška. Romarski shodi so vsako prvo soboto po 13. v mesecu.

zbrala Valerija Ravbar

 

VALERIJINE VRSTICE Prošnje procesije

Vsako spomlad se znova pojavi skrb za pridelek na polju in vrtovih, ki je izpostavljen vsem mogočim naravnim ujmam. Zato v dneh pred vnebohodom verniki prosijo za Božje varstvo v procesijah, ki jim pravimo prošnje procesije. Gospa Anica Trop, rojena pred 92 leti v Dolenjskih Toplicah, se rada spominja, kako so šli na prošnje dneve v procesiji vsak dan k drugi podružnici: k sv. Roku na Gorenje Sušice, k sv. Antonu Padovanskemu v Meniško vas in k sv. Nikolaju v Podturn. Otroci iz okoliških vasi so se zbrali pri farni cerkvi sv. Ane, odrasli pa so k procesiji pristopali spotoma. Od vsake hiše je prišel kakšen človek. Vso pot so molili litanije. Saj je bilo toliko reči, za katere je bilo treba prositi! Najprej za vreme, od katerega je bil v veliki meri odvisen pridelek. Eni od procesij so rekli »mokra«, če je grozila suša, in so molili za dež. Če je bilo deževno, so seveda prosili za lepo vreme. Imeli so celo »točno« procesijo, saj so se zdaj, ko je žito že klasilo, toče zelo bali. Prosili so tudi za varstvo pred poplavami, potresi in za odvrnitev vojske. Hkrati pa so se zahvaljevali, da živijo v miru in ne trpijo pomanjkanja. Procesijo so vsak dan zaključili z mašo. 

Posipanje rožic na Telovo

Potem, ko so odcvetele narcise in tulipani, so zakraljevale bohotne potonike: rdeče, roza, bele in modre. Stara mati so jih zasadili v oškrbljene lončene »piskre« in jih razvrstili okoli hiše. Rekli smo jim binkoštnice, saj so cvetele okoli binkošti. Ker pa je to premakljiv praznik, so se včasih prav razbohotile šele za Telovo. Včasih so imeli telovske procesije, ki so šle okoli cerkve ali celo po vasi. Ob poti so hiše okrasili z zelenjem, fantje pa so pokali z možnarji. Duhovnik z Najsvetejšim je stopal pod baldahinom, ki so ga nosili najveljavnejši možje v fari. Sledile so jim deklice, ki so vse naokoli potresale rožice. V mojem otroštvu je šla procesija samo po cerkvi. Komaj sem čakala, da bom dovolj velika in se bom lahko pridružila trosilkam rož. Prvo leto sta me vzeli v varstvo dve kakih deset let starejši dekleti. Prejšnji dan sem po travnikih nabrala cvetove ivanjščic in jih osmukala v majhno košarico. Moji spremljevalki pa sta imeli v rokah vsaka svoj ogromen cvet potonike, s katerih sta počasi smukali cvetne lističe. Kako se mi je zdelo to imenitno!

Valerija Ravbar

 

Z DUHOVNIKI V SANKT PETERBURGU (23)

Mi se nismo prav dolgo zadrževali v tisti znameniti sobi. Šli smo dalje, saj je za nami čakala že naslednja skupina. Paznica nas je opozarjala, da gremo naprej in naj se kot skupina držimo skupaj. Kitajci so bili namreč zelo razkropljeni, ker so bili nekateri tako zaposleni s selfiji, da so pozabili, kje je njihova skupina.

Skozi nekaj manjših soban smo prišli v veliko dvorano. V malih nisem fotografiral, ker so bile nekatere precej temačne. Mogoče so k temu pripomogle barve, ki so bile tam uporabljene. Velika dvorana je bila prekrasna. Ni bila tako svetla kot ona na drugi strani dvorca. Toda bila je zelo bogato opremljena. Moram omeniti peč. Pečnice so sijale v lepi belo modri barvi. Vtis sem imel, da je porcelanasta. Mogoče? Saj so carji imeli dovolj sredstev, bi si jo lahko privoščili. Na tleh so bile iz različnih vrst lesa sestavljeni celi ornamenti. Krogi obdani z vsemi vrstami tlaka. Vse je bilo natančno in spretno izdelano. Človek bi kar strmel in gledal. Na stenah je viselo veliko umetniških slik. Ena stena je bila vsa »oblečena« v umetniške slike. Med njimi so bili samo ozki zlati okviri. Zanimivo, da so bile zložene slike raznih velikosti. Dobil sem vtis, da so tja obesili, kar so pač imeli. Toda vse skupaj je bilo zelo zanimivo, okusno sestavljeno. Motivi so bili bolj posvetne narave. Razne gracije in drugo.

Strop je bil podobno narejen kot v veliki dvorani na drugi strani. Ves je bil pokrit z eno samo sliko na platno. Spraševal sem se, kako so ta strop naredili? Najbrž so morali platna sestaviti kar na stropu, saj ni bilo videti, da bi bil sestavljen iz več kosov. Mogoče je slikar delal celo na mestu, tako kot veliki mojstri, ki so s freskami okrasili številne cerkve. Mogoče se pa celo motim. Lahko pa bi bilo mnogo kosov, ki so jih tako spretno sestavili, da ni bilo mogoče opaziti, da je strop iz več delov skupaj dan. To bi bilo za umetnika nekoliko lažje delo, a najbrž je težko loviti odtenke, da se ne vidi, kako je sestavljeno. Kaj vem? Umetniki so poznali razne spretne trike, s katerimi so mogoče znali zelo dobro zakriti stike med raznimi kosi.

Pot smo nadaljevali skozi nekoliko manjše sobane. Ravno tako so bili različni dnevni prostori. Za razvedrilo, za igre, za klepet ob kavi. Zadnja soba je bila spet razkošna jedilnica na manjšo skupinico. Stene so bile v zeleni barvi. Na njih so se bohotile lepe štukature v beli barvi. Vmes so bila posejana rožnata polja okroglih, ovalnih in pravokotnih oblik. Napolnili so jih z belimi štukaturami.

Končno smo prispeli do velikih stopnic, ki so vodile nazaj v pritličje. Zazdelo se mi je, da se naš ogled bliža koncu. To stopnišče je bilo seveda razkošno, a ne tako kot prvo po katerem smo prišli v nadstropje.

Po hodniku smo se pomikali proti izhodu. Na stenah je bilo veliko fotografij, na katerih je bilo prikazano restavratorsko delo, ki so ga opravili na tem dvorcu. Tudi to je bilo zanimivo za oči. Opazil sem, kako veliko delo so opravili, koliko so prenovili. Stare fotografije so kazale stanje pred začetkom prenove. Bilo je žalostno. Vse v razsulu! Kakor na kakšnem smetišču ali v razmetani zbirki polomljenih starin. Da, veliko so naredili!

Spraševal sem se: Kdaj so začeli s prenovami? Ali že v času komunizma, ali po padcu komunizma? Prejšnji režim ni imel posluha za take vrednote. Vse, kar je dišalo po carjih, grofih, plemstvu je bilo ničvredno. Plemstvo je bilo zaznamovano kot sovražnik režima številka ena. Mnogo so zato uničili, veliko so pustili, da je propadalo. Mogoče se je pa našel kak človek, ki je imel vsaj malo posluha za kulturo in umetniške stvaritve, da je že prej omogočil vsaj nekaj prenove.

Če pa so prenove začeli šele po padcu komunizma, jih je treba pohvaliti. Veliko, ogromno so naredili! Dobil sem občutek, da so zopet ponosni na svojo zgodovino, da se radi spominjajo časov, ko so carji vodili rusko državo. V vseh dneh niti nisem videl kakšnega spomenika ali znamenja, ki bi me spominjalo na komunizem? Mogoče smo tako hodili, da smo se ognili ostankom težkih časov? Prepričan sem, da nikogar od nas to niti malo ni zanimalo, saj je tega v naši lepi in hkrati ubogi Sloveniji še na pretek.

Na nek način so znali pomesti s komunizmom, ga potisniti vsaj precej na stran in pustili, da so zaživeli normalno življenje kulturnega naroda. Tudi prejšnjega imena za mesto nisem nikjer opazil. Hitro so mu vrnili staro ime in odstranili staro podobo, ki najbrž ni ostala v lepem spominu.

Spodaj ob izhodu je bila precejšnja trgovina s spominki. Takoj sem opazil, da je bilo mogoče kupiti vseh vrst izdelke iz jantarja. Bile so razkošne ogrlice in vse vrste nakita. Malo me je mikalo, da bi si kakšno vsaj dobro ogledal in se pozanimal za ceno. Toda med gospodi duhovniki ni bilo niti malo zanimanja za take reči. Danes mi je malo žal, saj bi lahko imel vsaj neko predstavo, kako drag je jantar.

V veliko košaro smo oddali naše papirnate copate, v katerih smo drsali skozi prekrasne sobane. To je dobra zamisel. Na ta način obvarujejo razkošne tlake. Da bi jih prekrili s preprogami samo tam, kjer se hodi, tudi ni dobro. Saj sonce spremeni barvo lesu, ki je izpostavljen svetlobi. Tisti deli, ki ostanejo skriti pa ohranijo svežo barvo. Pa še bolje se vidi, če tla niso prekrita.

Ta čas, ko smo bili v dvorcu, se je zunaj nekoliko zlilo. Močan dež je ponehal. Do avtobusa smo šli po drugi poti. Pot nas je vodila mimo malega jezerca. Vse je bilo napravljeno za sprehode. Okoli jezera lepa posuta pot. Ob jezeru pa razkošen paviljon, da so se lahko malo usedli in bili v senci.

p. Branko Petauer

Sv. Bernard o modrosti

Če bi kdo modrost označil kot ljubezen do kreposti, menim, da se ne bi zmotil. Kjer pa je ljubezen, tam ni truda, ampak uživanje.

Srečna duša, ki jo je popolnoma prevzela slast do dobrega in groza pred grehom. Tako spremenjena doseže modrost, tako srečna občuti zmago modrosti. Zmaga modrosti nad hudobijo se najbolj razodene tedaj, če duša zatre slast do hudega, ki ni nič drugega kot hudobija sama in začuti vso srečo ob spoznanju, da jo je prevzela najgloblja slast do dobrega. Kakor nam krepost pomaga pogumno prenašati preizkušnje, tako nam modrost pomaga, da se v preizkušnjah celo veselimo okrepiti svoje srce in upati v Gospoda, to je krepost, modrost pa je okusiti in spoznati, kako dober je Gospod.

Nagovori o Visoki pesmi

JEZUS NAS UČI MOLITI (3)

Evangelist Luka poroča o Jezusovi molitvi: »Tiste dni je šel na goro molit in vso noč je prečul v molitvi k Bogu« (Lk 6,12). Po tej molitvi je izmed svojih učencev izbral dvanajst apostolov. Sad Jezusove nočne molitve je bila njegova izredna moč, ki ga je spremljala čez dan: "Vsak iz množice se ga je poskušal dotakniti, kajti iz njega je izhajala moč in je vse ozdravljala" (Lk 6,19).

Evangelist Luka takoj nato poroča o Jezusovem govoru na gori, ki je bistvo novozaveznega nauka in je tudi sad razsvetljenja, ki ga je Gospod dobil v svoji nočni molitvi (prim. Lk 6,20–49).

Kristjani vseh časov – zlasti velikani med njimi, svetniki – so večkrat posnemali Jezusovo nočno molitev. Kontemplativni redovi imajo vsaj nekaj nočnih molitev. Sv. Bernard je v Nagovorih o Visoki pesmi zapisal:

"Za molitev pa ni pomemben samo kraj, ampak tudi čas, ko molimo. Najbolj primeren je čas počitka in nočnega spanja, ko povsod vlada globok molk; takrat se da bolj sproščeno in zbrano moliti. Jeremija je zapisal tudi to: 'Vstani ponoči, ob začetku straž! Izlivaj svoje srce kakor vodo pred Gospodovim obličjem!' (Žal 2,19). Kako se v tihi noči dviga molitev, katere edini priči sta Bog in angel, ki jo sprejme, da jo ponese na nebeški oltar! Kako jasna in ljuba, saj je ne moti noben krik ali hrup! In kako je slednjič čista in iskrena, saj je ne moti noben prašek svetnih skrbi in ne zapeljuje hvala ali prilizovanje gledalcev!"

Ob drugi priliki je Kristus skrajšal svoj nočni počitek in šel zelo zgodaj molit, da bi bilo njegovo apostolsko delovanje bolj uspešno:   "Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil" (Mr 1,35).

Preden je Gospod učence vprašal: "Za koga me imajo ljudje?" je na samem molil (Lk 9,18). Evangelist Luka v zvezi z očenašem poroča: "Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, ga je eden izmed njegovih učencev prosil: 'Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.' Dejal jim je: »Kadar molite, recite: Oče!...« (11,1–4).

Jezus se na svojega Očeta ni obračal dobesedno z besedami očenaša, saj je bil v bistveno drugačnem pomenu Očetov Sin, kakor smo mi. Očenaš ni njegova osebna molitev, temveč molitev njegovih učencev. Vsebinsko pa gotovo izraža Jezusovo molitev k Očetu.

Ko je po pomnožitvi kruha odslovil množice, "je šel na goro molit" (Mr 6,46). Kljub temu, da je bilo prejšnji dan toliko dela, da še za jed ni bilo časa, je Kristus skoraj vso noč prečul v molitvi. S to molitvijo se je pripravil na svojo hojo po jezeru, s katero je pokazal, da ima oblast nad svojim telesom, učencem pa je pomagal s pomiritvijo močnega vetra, da so mogli dospeti na obalo.

Jezus je z molitvijo izganjal hudobne duhove: "Ta rod se ne da izgnati drugače kot z molitvijo" (Mr 9,29).

Posebno pozornost zasluži Kristusova molitev v zvezi z njegovim trpljenjem. On, ki "je sam sebe izničil tako, da je prevzel vlogo hlapca" (Flp 2,7), je do skrajnih mej človeške zmogljivosti občutil in nosil težo križa. Križ je vključeval v svojo molitev. V vrtu Getsemani na Oljski gori je Kristus najprej naročil učencem: "Molite, da ne pridete v skušnjavo!" (Lk 22,40). Nato se je oddaljil za lučaj kamna, padel na kolena in molil: "Oče, če hočeš, vzemi ta kelih od mene, toda ne moja volja, temveč tvoja naj se zgodi" (Lk 22,42).

Jezus je bil v molitvi sam, v temi, obdan z našimi grehi. V svoji zapuščenosti in groznih notranjih bolečinah je potil krvavi pot. S pomočjo molitve je zmagal, vstal in šel pogumno naproti svojim sovražnikom.

Evangelisti so ohranili tri Jezusove molitve na križu: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo" (Lk 23,34). "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil" (Mr 15,34). "Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo" (Lk 23,46).

Prva Jezusova molitev na križu je molitev za sovražnike, ki so ga obsodili na smrt in križali. Dokazuje posebno Gospodovo ljubezen do njih. Druga molitev je začetek 22. psalma, ki se nanaša na Jezusovo trpljenje in poveličanje. Izraža njegovo silno zapuščenost, občuteno zapuščenost celo od Očeta, ki jo je sprejel nase za naše odrešenje. Tretja molitev je vzeta iz 31. psalma in razodeva Jezusovo popolno predanost Očetu. Značilno je, da je prva zapisana Jezusova beseda in zadnja pred njegovo smrtjo prav beseda Oče.

O Jezusovi vseživljenjski molitvi, ki je povezana z daritvijo, pravi pismo Hebrejcem: "On je v svojem zemeljskem življenju daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga bil mogel rešiti smrti, in bil je uslišan zaradi vdanosti Bogu" (Heb 5,7).

Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom poudarja pomen Jezusovega zgleda: "Ko bi ne bil ti hodil pred nami in nas učil, kdo bi hodil za teboj?"

Duhovni pisatelj Jacques Loew pa pravi: "Kristusova molitev je nadvse ponižno razpoloženje vsega njegovega bitja, ki se uklanja Očetovi ljubezni in volji."

p. Anton