Uboštvo človeka osvobaja in ga vedno
bolj odpira Bogu in bližnjemu. Zato je Jezus zelo blagroval uboge. Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je
nebeško kraljestvo. Obljubil jim je celo nebeško kraljestvo. Toda Jezus
poudarja: ubogim v duhu. Tukaj Jezus ne blagruje revščine in pomanjkanja. Zato
ne moremo vsaki revščini in pomanjkanju reči uboštvo. Tudi revež, ki nima
skoraj nič, je lahko suženjsko navezan na tisto malo, kar ima. Uboštvo ima v
sebi vedno nenavezanost na imetje in zaupanje v Boga. Zato je mogoče, da reven
človek ni ubog, bogat človek pa je lahko ubog. Pri uboštvu je pomembno, da ima
človek najprej zaupljiv odnos do Boga in seveda tudi pravi odnos do materialnih
dobrin.
Jezus je velikokrat vabil in klical k
prostovoljnemu uboštvu. Jezus je rekel mladeniču: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar
imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za menoj!«
Ko je mladenič slišal to besedo, je žalosten odšel; imel je namreč veliko
premoženje. Jezus pa je rekel svojim učencem: »Resnično, povem vam: Bogataš bo
težko prišel v nebeško kraljestvo.« Tisti, ki je bil pripravljen zapustiti
imetje, je postal dvakratno bogat. Imel je zaklad v nebesih, ker je dal ubogim
in jim izkazal ljubezen. Razdano imetje ga je osvobodilo in postal je prost za
Boga. Bog sam je postal njegovo bogastvo. Človek šele z odločitvijo, da bo
živel uboštvo, resnično obogati. To je bogastvo, ki ne mine in ga nihče ne more
ukrasti – je zaklad v nebesih.
Uboštvo človeku pomaga, da ima pravi
odnos do vseh stvari. Zaveda se, da ima imetje zato, da bi z njim delal dobro.
Koliko dobrega lahko naredi človek, ki s svojim imetjem zna osrečevati pomoči
potrebne! Uboštvo človeka uči spoštovati materialne dobrine in z njimi modro
ravnati, a ne biti nanje navezan. Zaveda se, da je vse iz Božje roke. Tudi vse
materialne dobrine so Božji dar, ki nam je podarjen, da z njim naredimo nekaj
dobrega. Pomagajo nam, da naša ljubezen lahko postane bolj dejavna. Uboštvo nas
tudi uči, da materialne stvari same po sebi niso slabe. Opozarja nas, da imetja
ne smemo pojmovati tako, kot so ga pojmovale razne sekte v zgodovini Cerkve, ki
so učile, da so imetje in materialne dobrine hudičevo delo. Nikakor ne! Imetje
je samo po sebi dobro, samo moj odnos do imetja je lahko napačen ali pravilen.
Samo človek sam lahko doživlja imetje kot dobro ali pa kot zasužnjujoče.
Človekov odnos do materialnih stvari le-te naredi slabe ali dobre.
V evangelijih Jezus večkrat kliče k
uboštvu zaradi nebeškega kraljestva. A vsi poklicani se niso bili sposobni
odzvati. Njihovo srce je bilo premalo svobodno. Ljubezen do Boga je bila
prešibka in ni zmogla korenite odpovedi. Redovnike in redovnice Bog še posebej
kliče k uboštvu. Hoče jih osrečiti bolj kot druge ljudi. Že samo tak klic je
znamenje posebne Božje ljubezni. Vsak, ki je poklican, bi smel po pravici reči:
Bog me ima posebej rad in mi več zaupa. Hoče me rešiti za svobodo in
nenavezanost. Zato je eden od evangeljskih svetov tudi uboštvo, to pa je seveda
prostovoljno. Človek, ki začuti tak klic, razume, da je ljubiti Boga z vsem
srcem in vso močjo več kot vse drugo. Ko človek zapusti vse in se vsemu odpove,
postane vedno bolj prost za Boga. Taka odločitev seveda ne vodi v brezbrižno
življenje, češ, bodo že drugi skrbeli zame. Nikakor, taka odločitev vodi v
skrajno odgovorno življenje. Bog poklicanemu več zaupa, zato od njega tudi več
pričakuje. V uboštvu je treba sodelovati z milostmi, ki so nam podarjene, in
živeti tako, da bodo te milosti v nas obrodile sadove.
Uboštvo za redovnika ni kazen, ampak
dar, ki nam ga podarja sam Bog. Zato ne smemo biti nesrečni, če ne moremo imeti
premoženja ali z njim upravljati. V svojem življenju posnemamo ubogega Jezusa,
saj tudi on ni imel ničesar. Jezus je
dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor
bi glavo naslonil.« Ta nič za človeka ni nesreča, ampak sreča, ker je z
uboštvom prejel mnogo več. Ko sprejme uboštvo, se redovnik odloči, da bo vse
svoje življenje položil v Božje roke, da bo iskal samo njegovo voljo in živel v
njegovi ljubezni. Tisto malo, kar potrebuje za življenje, pa bo prejemal iz
Božje roke. Redovnikovo glavno in pravzaprav edino bogastvo mora postati Bog.
Uboštvo postavlja redovnika v harmonijo
z vsem stvarstvom. Zaveda se, da vse prihaja od Boga, zato zna biti do vsega
okolja spoštljiv in v vsem gledati delo Božje stvariteljske roke. Povsod lahko
vidi delo Božje ljubezni. Tudi najbolj skromne stvari, ki jih uporablja, ga
navdajajo z veseljem in čutom hvaležnosti. Hrana, ki jo danes mnogi uživajo kot
samoumevno in brez hvaležnosti, vodi redovnika v hvaležnost in ljubezen do
Boga. Hkrati mu prebuja tudi čut usmiljenja in se spominja tistih, ki so lačni.
Sposoben je deliti, ker se zaveda, da je naš vsakdanji kruh naš in ne moj.
Uboštvo človeka usmerja v onstranstvo.
V stiku z materialnimi dobrinami in naravo človek doživlja Božjo lepoto. Na
vsakem koraku se lahko čudi, kako čudovito Bog skrbi za vse, tudi za majhne in
minljive stvari. »Pomislite na lilije,
kako rastejo. Ne delajo in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem
veličastvu ni bil oblečen kakor katera izmed njih. Če pa Bog tako oblači travo
na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, koliko bolj bo vas,
maloverni! Zato tudi vi ne iščite, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne
delajte si s tem skrbi! Vse to namreč iščejo narodi sveta. Vaš Oče vendar ve,
da to potrebujete. Iščite njegovo kraljestvo in to vam bo navrženo.« Vsa
lepota, ki nas obdaja, je vendar razodetje Božje lepote in slave. Kako čudovit
je šele on, če že njegova dela krasi takšna lepota! Uboštvo nas odpira za
pristno veselje nad stvarstvom in nas opozarja, da je Božje delo in ne naša
lastnina. Ker nam uboštvo govori o minljivosti imetja, nas vodi do spoznanja,
da moramo svoja srca navezati na neminljive dobrine. Uboštvo nas usmerja v
nebeško srečo in hrepenenje po njej. Ker smo po uboštvu osvobojeni za Boga, se
lahko naše hrepenenje vsak dan bolj dviga k Bogu do spoznanja, da smo tukaj
samo romarji in popotniki v našo pravo domovino. Uboštvo nam tudi razodeva, kaj
naj bo naše pravo veselje, saj tudi Jezus pravi: »Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se
veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.« Prav tisto uro se je razveselil
v Svetem Duhu in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to
prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je
bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče. Nihče ne spoznava, kdo je Sin, razen
Očeta, in nihče, kdo je Oče, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.«
p.
Branko Petauer