Misli sv. Bernarda

Spoznanje sebe in zveličanje.

Brez spoznanja samega sebe se nihče ne bo zveličal. Iz tega spoznanja se namreč rodi ponižnost, ki je mati zveličanja, in strah Božji, ki je začetek modrosti in zveličanja. Ponavljam, da se brez tega spoznanja ne bo zveličal nihče, kdor je le odrasel in zmožen spoznanja. Drugače je seveda z majhnimi otroki in slaboumnimi.

Spoznanje Boga in zveličanje.

Kaj torej, če ne poznamo Boga ? Ali morem upati, da se bom zveličal, če ne poznam Boga ? Pač ne, kajti ni mogoče ljubiti, česar ne poznamo, niti imeti, česar ne ljubimo. Spoznajte torej sami sebe, da se boste bali Boga; spoznajte Boga, da ga boste ljubili! Prvo spoznanje je začetek modrosti, drugo pa je njena spolnitev, kakor je zapisano: » Začetek modrosti je strah Božji » (Ps 111,10) in » Ljubezen je spolnitev postave » (Rim 13,10). Zato se moramo bati obojne nevednosti, kajti brez strahu Božjega in ljubezni do Boga se ni mogoče zveličati. Vse drugo je manj pomembno, ker ne prinaša zveličanja, če nam je znano, niti pogubljenja, če nam ni znano.

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (13) Reši nas hudega

Imamo še tretji vir skušnjav. To je hudobni duh. Ta je nasproten Bogu in hoče na vsakem koraku razdirati to, kar Bog naredi v odrešenju človeka. Ker se je sam uprl in Bogu odrekel pokorščino, hoče k temu nagovoriti tudi človeka. Na vsakem koraku preži na človeka in ga nagovarja, da bi bil svoboden in ne Bogu pokoren. V zadnjem delu te prošnje je Jezus postavil prav to. Polaga nam v usta prošnjo, naj nas Bog varuje hudega. Pod pojmom hudo lahko razumemo vse hudo, kar se lahko človeku pripeti. Nesreče, trpljenje, izgube in tako naprej. Mislim pa, da je bolj prav, če pod besedo hudo čisto preprosto mislimo na hudiča.

Jezus je vedel, da se mu težko upiramo. Zelo prekanjen je in moder. Še bolj pa je predrzen in vsiljiv. Povsod se hoče prikrasti v bližino človeku, da bi ga nagovarjal k slabemu. Niti najbolj sveti prostori, kraji in časi, mu niso nedostopni. Posebej na svete kraje se rad prikrade in tam dela zmedo ter zapeljuje človeka.

Njegova moč je v prijaznem nagovarjanju. On se ne prikaže kot nagnusna grdoba z bedasto pametjo. On se prikaže kot angel luči, ki je moder, ustrežljiv in prijazen. Hoče biti dober in pošten svetovalec. Hitro opazi, če kdo omahuje in tam pomaga »svetovati«. Njegova naloga je, da ljudi vodi ali nagovarja v dejanja, ki peljejo proč od Boga. Ni vesel, če človek izpolnjuje Božjo voljo. Sam se je uprl, zato hoče k upornosti nagovarjati tudi človeka.

Njegova glavna dejavnost je hudobija. Toda to ni nekaj, kar bi bilo podobno ljubezni z negativnim predznakom. To je nasprotno od ljubezni. Ljubezen združuje, zato hudobija na vsakem koraku razdira in ruši. On razdira vezi med Bogom in človekom, razdira pa tudi vezi med ljudmi. Njegova strast razdiranja je tako močna, da niti on ne more živeti v soglasju s svojimi sodelavci. Prežema ga neizmerno sovraštvo. Ker sam sovraži Boga in vse, kar je Bog ustvaril, sovraži tudi svoje sodelavce. Združuje jih samo želja, da bi skupno zasejali in naredili še več sovraštva. Ker sovraži in razdira, je sam osamljen. In v osamo želi pripeljati tudi človeka.

Njegova druga lastnost je laž. Ker je daleč od resnice, ki je Bog sam, laže vsemu stvarstvu. Posebej človeku, ki omahuje, je sposoben lagati in mu prikazovati vse v lepi vabljivi podobi. Ko človek nasede, doživi grenkobo in razočaranje.

V skušnjave je zapletel Jezusa samega. A ta se mu je uprl na prvem koraku. Jezusovo ravnanje je zgled nam vsem. Upreti se mu je treba v samem začetku. Na ta način mu odvzamemo moč, ker ga odslovimo. Potrebno ga je takoj prepoznati, da veš, kako ravnati. Jezus je takoj razkrinkal njegove laži, ko mu je hudič ponujal svetne časti in slavo. Hotel mu je izročiti vsa kraljestva tega sveta, ki sploh niso njegova. Ponujal mu je angele za spremstvo, da ga bodo varovali, pa sam sploh ne more ukazovati angelom. Vse je bila ena sama laž. Zato ga Jezus tudi imenuje, da je oče laži.

Dejansko nima nobene oblasti nad človekom, če se mu človek upre. Zato se ga ni potrebno bati. Mnogi ga primerjajo z divjim psom na verigi. Če se mu ne približamo, nas ne more ogristi. Tudi hudič nam ne more škodovati, če sami ne privolimo v to. Bog nas varuje pred njim in mu ne dovoli, da bi nas zavajal. Toda človekova svoboda omogoča tudi hudiču, da škodi. Če človek svobodno zapusti varno Božje zavetje, se izpostavi hudiču. In ta bo seveda opravil svoje, saj se mu je ponudila priložnost.

To zadnjo prošnjo bi lahko razumeli, kot rotenje Boga, naj nam dá toliko spoznanja in moči, da ne bomo ušli iz varnega zavetja pri Bogu. Ko smo pri njem, smo varni pred napadi hudobca. Bog hoče biti v nas, da bi že na daleč prepričal zlodeja, da pri človeku nima kaj iskati.

Ljubezen se ne utrudi. Vsak trenutek kliče k razdajanju in služenju. Toda tudi sovraštvo je vedno na delu. Hudobija se ne poteši z enim zlobnim dejanjem. To je strast, ki žene vedno bolj globoko v hudobna dejanja. Bolj ko človek globoko pade, globlje si želi. Zloba je tako popolna, da kljub trpljenju tišči v še večje trpljenje. Hudobec uživa samo takrat, ko nekoga zavede. Užitek, ki ga povzroči, je le trenuten. Hudobni duh divja naprej in išče, koga bi še lahko pahnil od Boga. Ker je zlodej osamljen, želi osamo tudi človeku. V grozni osamljenosti trpi, a ne išče nikogar, da bi z njim delil trpljenje, marveč hoče povzročiti še več trpljenja. Hudobčevo delovanje je divji ples v trpljenju, ki postaja vedno težje. Sovraštvo ga peha v vedno nove in vedno bolj drzne podvige. Apostol Peter lepo opozarja: »Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu, trdni v veri.«

V tej zadnji prošnji nam Jezus polaga te besede v usta zato, da bi vedno znova prosili, naj nas Bog varuje pred zapeljivostjo hudobca. On ve za njegovo zvitost, ve pa tudi, da smo sami slabotni. Hitro lahko nasedemo lažnivemu zavajanju in pademo v njegove mreže.

Najbolj zvito delovanje hudobca je to, da nas prepričuje, da ni nevaren. Hoče biti »dober« svetovalec in zbuditi videz popolnoma nenevarnega bitja. In prav temu ljudje danes najbolj nasedamo. Pogosto se smejemo tistim, ki nas na hudičevo delo opozarjajo. Imamo jih za zastarele, za tiste, ki še vedno verjamejo v srednjeveške zgodbice o zlodeju in njegovem kraljestvu. Toda hudobec je. Manj ko ga poznamo, lažje se mam približa in lažje nas zapelje. Zadnja prošnja očenaša je neke vrste Jezusova kateheza o hudobcu. Želi nas vsak dan znova opozoriti na njegov obstoj in delovanje. Hoče nas svariti, naj se ne igramo z njim, ker je močnejši od nas. Njegovi zvitosti se ne bomo mogli ustavljati, ker je prekanjen bolj kot vsa druga bitja.

Rad bi spregovoril samo še o eni zanki, v katero danes zlodej lovi z velikim uspehom. Tudi greh mu je uspelo pahniti v pozabo. Dela vtis, kot da greha ni. Nič ni narobe, če se pač zmotiš. Motiti se je človeško. Saj vsi tako delajo. Tvoje dejanje ni nič posebnega. Iz tega sledi, da ni več potrebno kesanje. In človek ostaja ujet v spone greha. Postaja nesposoben za prijateljevanje z Bogom in tako vedno bolj vpet v zlodejeve zanke. Toda greh ostaja. Vsak odklon od Boga je neke vrste izdajstvo Božje ljubeče ljubezni. To ni dobro. Rani človeka in potrebno je zdravljenje v zakramentu Božjega usmiljenja. Bog nam prihaja naproti, ker ve, da smo potrebni njegove pomoči. Sveti Pavel ni zaman napisal: »Kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost, da bi prav tako, kakor je greh kraljeval s smrtjo, po našem Gospodu Jezusu Kristusu milost kraljevala s pravičnostjo za večno življenje«. Bolj ko padamo, bolj nam je Bog blizu, da nas dviguje in ozdravlja naše rane. Pomembno je, da se zavedamo, da imamo v Bogu resnično usmiljenega Očeta. On čaka vsakega izmed nas, da se vrne iz avanture greha, nas objame in odpusti.

Prav očenaš je eno od znamenj te usmiljene ljubezni. Jezus jo je tako popolno sestavil, da v njej prosimo Očeta za vse, kar potrebujemo. Nič ni izpuščenega, nobena človeška potreba ni pozabljena. Dovolj bi bilo moliti samo to čudovito molitev, pa bi prejeli vse, kar potrebujemo za bivanje. Prav je, da o njej veliko razmišljamo in segamo v globine njenega bogastva.

p. Branko Petauer

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo.

Ta mesec smo napredovali za 2 zrni. Bog povrni! Ko to pišem, smo v tednu molitve za duhovne poklice. Kliče Bog, a upošteva naše sodelovanje. Slovenija je zelo razkristjanjena, mladi so pod mnogimi slabimi vplivi, podvrženi razvadam, ki niso v skladu z duhovnimi poklici. Vsak poklic mora biti izmoljen. Gre za krščanske korenine, za dobre družine, v katerih je Bog na prvem mestu. Bog seveda lahko naredi izjemo, vendar je za njo pogosto nekdo, ki moli in se žrtvuje. Morda je to stara mati, molitvena skupina, župnija, ki veliko moli. K dobri molitvi pa je treba dodati kakšno žrtev, odpoved, ki je morda težka. Jezus nas je odrešil na Kalvariji! Predvsem je pomembo, da vse delamo iz ljubezni, brez iskanja samega sebein kakršnegakoli priznanja.

Pomen in naloge animatorjev JMS

Statut Združenja posvečenih JMS določa: »V župniji člani Združenja izberejo animatorja, ki pomaga župniku, ali drugi od župnika izbrani odgovorni osebi, pri širjenju češčenja. Animatorji se redno enkrat letno, predvidoma v tednu okrog praznika Srca Jezusovega, sestanejo z odborom na seji Združenja. Takrat za dobo petih let vsi navzoči zberejo v svet osem zastopnikov animatorjev, iz vsake škofije po enega, iz obeh nadškofij pa po dva, ki dobijo glasovalno pravico« (št. 19. in dodatek spremembe na seji 26. januarja 2019).

I.                   Skrb animatorja za lastno posvečenje

1. Animator je goreč častilec Najsvetejših Src;

2. posebej si prizadeva:

-za dosledno krščansko življenje po evangeliju,

-za posvečevanje nedelj in zapovedanih praznikov,

-za redno molitev, tudi molitev rožnega venca,

-za obhajanje pobožnosti prvih petkov in prvih sobot,

-za češčenje Najsvetejšega,

-za ljubezen v družini in za pomoč ljudem v duhovni in telesni stiski.

II.                Širjenje češčenja JMS v domači župniji

Animator pomaga župniku pri širjenju češčenja JMS v domači župniji:

-pri ugotovitvi, kateri so se posvetili JMS z dobro pripravo in so pripravljeni biti člani Združenja posvečenih JMS;

-pri pripravi na posvetitev, če so novi kandidati za posvetitev v župniji;

-pri vsakoletnem obnavljanju posvetitve tistih, ki so že bili posvečeni JMS;

-pri obhajanju vrtnic v mesecu juniju;

-pri udeležbi posvečenih iz domače župnije na letnem vseslovenskem srečanju posvečenih na praznik Marijinega brezmadežnega Srca;

-pri pospeševanju življenja iz posvetitve, ki se ravna po odobrenem Statutu;

-pri pospeševanju občasnih molitvenih srečanj (molitvenih skupin) na župnijski ali širši ravni, ko se pokažejo možnosti za to;

-pri povezovanju med tistimi, ki so se posvetili JMS.

III.             Povezanost s slovenskim Združenjem posvečenih JMS

Animator skrbi za zvezo med župnijskim Združenjem posvečenih JMS z župnikom in slovenskim Združenjem, zato se udeležuje:

-skupne letne seje z Odborom in volitev 8 animatorjev v odbor vsakih 5 let,

-po možnosti tudi vseslovenskega letnega srečanja posvečenih, ki je vsakokrat v drugi (nad)škofiji,

-študijskih in molitvenih srečanj za animatorje,

-bere literaturo, ki zadeva češčenje JMS,

-poroča župniku o dogajanju v zvezi z Združenjem,

-če je skupaj s 7 drugimi animatorji izvoljen v odbor, se v skladu s Statutom udeležuje vseh sej odbora, ki so nekajkrat na leto, in po svojih močeh prispeva k širjenju češčenja Najsvetejših Src v Sloveniji in drugod.

V prihodnosti bo treba razmišljati o medsebojni povezanosti posvečenih v vsaki škofiji, za kar naj bi skrbel duhovnik, ki je od škofa imenovani zastopnik škofije v slovenskem Odboru.

******

Kjer ni mogoče izpolnjevati vseh teh nalog, naj animator ne izgubi poguma, ampak naj naredi tisto, kar more, in naj sam vztrajno časti Najsvetejši Srci ter se jima priporoča. Povezuje naj se s tistimi, ki so pripravljeni sodelovati. Naj zaupa, da bo na priprošnjo brezmadežnega Marijinega Srca deležen posebnega blagoslova presvetega Jezusovega Srca.

Jezus obljublja po sv. Marjeti Mariji Alacoque:

»Tisti, ki mi bodo vdani in meni posvečeni, se ne bodo pogubili« (št. 4).

»Tistim, ki delajo za rešitev duš, bom dal, da bodo spreobrnili tudi najbolj trdovratne grešnike, če bodo prisrčno častili moje Srce in to češčenje širili med ljudmi« (št. 10).

»Imena tistih, ki bodo širili to češčenje, bodo neizbrisno zapisana v mojem Srcu« (št. 11).

V Fatimi je Marija pri drugem prikazanju, 13. junija, napovedala Luciji, kar velja tudi nam: »Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje in te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.«

Kakor žalostni Luciji tudi nam veljajo tolažilne Marijine besede: »Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.«

Bog ljubi prav vsakega človeka

Bog ljubi prav vsakega človeka, čeprav nas je danes na zemlji več kakor sedem milijard. Bog ljubi tudi najbolj propadle ljudi. Bog daje zemeljske dobrine krivičnim večkrat celo obilneje kakor pravičnim, ker hoče pravičnim s pomanjkanjem dobrin pomagati, da bi bolj zahrepeneli po nebeških dobrinah in bi se nanje bolje pripravili. Pravične prav zato, da bi duhovno napredovali, večkrat zadenejo težji križi kakor krivične. Bog naprej ve, da nekaterim grešnikom tudi pomanjkanje dobrin in različni križi ne bodo prinesli spreobrnjenja. Zato jim izkazuje zemeljske naklonjenosti. Tako Bog podarja svojo ljubezen vsakemu človeku, kakor je temu primerno. Ker smo končna in omejena bitja, Božjega delovanja ne razumemo.

Mera Božje ljubezni ni do vsakega človeka enaka. Bog nekatere ljubi bolj kakor druge in jim daje več milosti, ker ima z njimi posebne načrte. Vsekakor gre pri Božji ljubezni za skrivnost svobodne Božje izbire, ki je ne moremo do konca doumeti. Zato bo za nas najbolje, če bomo v popolnem zaupanju vse prepustili Bogu.

Mala Terezija o našem vprašanju v Povesti duše takole razmišlja: »Dolgo nisem mogla razumeti, zakaj Bog nekatere duše odlikuje z večjimi milostmi, drugim pa jih bolj pičlo odmerja. Premišljevala sem o življenju svetnikov. A nisem si znala razložiti, kako to, da je Gospod nekatere duše s tako skrbnostjo varoval prav od zibeli do groba; vse, kar bi jim moglo biti v spotiko, je pred njimi odstranil s pota. Nič jim ni oviralo prostega poleta k Njemu v višine. Tudi ni dopustil, da bi bil kdaj greh zasenčil brezmadežni blesk njihove krstne nedolžnosti.

Jezus me je poučil o vsem tem. Opozoril me je na široko odprto knjigo narave: Vse cvetlice so mične in lepe. Krasna je kraljevska roža in prelestna je v svoji belini nežna lilija. Toda vse to ne zatemni prijetnega vonja vijolice in ljubkosti skromne marjetice. Spoznala sem, da bi naša pomlad zgubila krasoto, če bi razgrnila po svojih tratah samo bohotno žareče rože namesto preprostih cvetlic.

Prav tako je tudi v živem Božjem vrtu, v kraljestvu duš. Bog si je zasadil v svojem Božjem vrtu velike svetnike, prave rože in lilije; a poleg njih si je vzgojil tudi drobcene, neznatne marjetice in vijolice. Vse pa imajo eno in isto nalogo: da razveseljujejo Božje oko, kadar zre na zemljo, podnožje svojih nog. Cvetke same pa so tem popolnejše, čim bolj radostno in vestno izpolnjujejo Božjo voljo.«

p. Anton