Bela Gospa me je ustavila na pragu pekla

V tridesetih letih 20. stoletja je bil neki prostozidar v Braziliji blizu smrti. Njegovi »bratje« so skrbno preprečevali, da duhovnik ne bi vstopil in se pomudil pri njem. Neki duhovnik se je trikrat pojavil pri vhodu v hišo umirajočega in trikrat ga je skupina odslovila, ne da bi obvestila bolnika.

Stanje umirajočega se je neprestano slabšalo, dokler ni izgubil zavesti. Mislili so, da je umrl, toda nenadoma so navzoči močno prestrašeni videli, da se je usedel na posteljo in jim v grozljivem tonu kričal:

»Bedneži! Da, pekel zagotovo obstaja! Bil sem na tem, da padem vanj, vendar me je bela Gospa na njegovem pragu zaustavila in mi dala čas za priznanje svojih grehov!«

Potem se je obrnil k svojemu bratu in ženi:

»Bedneža! Vidva sta trikrat zavrnila duhovnika, ki me je obiskal, da bi mi zaprl vrata pekla in mi odprl vhod v nebesa! Tebi, moj brat, naj bo jasno, da nisi gospodar v tej hiši! Naj gre moja žena takoj iskat tega duhovnika! Hočem se spovedati.«

Tistega dne mu je uspelo, da se je poln veselja spovedal in izdihnil.

Izvlečki iz pisma frančiškana E. Maurana

Vir: Le chapelet des enfants (Rožni venec otrok)