To sta
devištvo in materinstvo. Svoj polni pomen in svojo pravo vrednost dosežeta obe
razsežnosti v Mariji, ki je kot devica postala mati Božjemu Sinu. V njej sta se
srečali in na poseben način povezali. V splošnem redu stvari pa je materinstvo
sad skupnega življenja in "spoznanja" med možem in ženo v zakonski
združitvi. Ob Mariji spoznamo, da se obe razsežnosti njihove poklicanosti
medsebojno osvetljujeta in dopolnjujeta. V obeh se uveljavlja najgloblja
človekova resničnost – človekova bogopodobnost.
Materinstvo
Človek
je oseba. Nikoli pa "ne more v polnosti najti sam sebe razen z
odkritosrčno daritvijo samega sebe" (CS 24,3). Ta resnica o osebi nam
odpira pot do polnega razumevanja ženinega materinstva. Materinstvo je sad
zakonske združitve med možem in ženo: "Bosta eno telo" (1 Mz 2,24).
"Žena tako uresničuje posebno podaritev same sebe kot izraz tiste
ljubezni, v kateri se zakonca tako tesno združita med seboj, da postaneta eno telo"
(O dostojanstvu žene 18,2). Žena je ne le po svoji naravi sposobna za
materinstvo, spočetje, nosečnost in rojstvo otroka, ampak tudi po svojem
ženskem bistvu in po osebni razsežnosti podaritve. "Dobila sem moža od
Gospoda" (1 Mz 4,1). "Stvarnik podari staršem otroka. Pri ženi se to
na poseben način povezuje z odkritosrčno daritvijo samega sebe" (O
dostojanstvu žene 18,4).
V
ženinem materinstvu, ki se povezuje z moževim očetovstvom, odseva večna
skrivnost rojevanja v troedinem Bogu. Sicer sta oba skupaj starša otroku, toda
ženino materinstvo ima posebni delež pri skupnem starševstvu. Resda starševstvo
pripada obema, toda materinstvo je brez dvoma napornejše, ker se pri tem
dobesedno črpajo njene telesne in duševne moči. Zato je mož pravi dolžnik do
žene. Materinstvo vsebuje posebno skupnost s skrivnostjo življenja, ki dozoreva
v materinem telesu. Zaradi enkratnega stika z novim človekom, ki ga nosi pod
srcem, ima poseben odnos ne le do lastnega otroka, ampak do človeka nasploh;
bolj kakor pa mož je sposobna varovati konkretno osebo, kar daje njeni
osebnosti globok pečat.
Poslanstvo žena
"Žene,
vaša poklicanost je, da varujete domače ognjišče, da ljubite vire življenja, da
imate srce za nov rod! Priče ste skrivnosti začetkov življenja. Tolažnice ste,
ko se ob smrti od njega poslavljamo. V nevarnosti smo, da bo naša tehnika
postala nečloveška. Napravite spravo med življenjem in ljudmi! Roteče vas
prosimo, da predvsem skrbite, da se ohrani človeški rod. Zadržite roke možu, ki
bi v trenutku blaznosti hotel uničiti vse, kar je človek ustvaril. Žene,
družinske matere! Ve ste prve vzgojiteljice človeškega rodu v skrivnem hramu
svojih družin. Izročite svojim sinovom in svojim hčeram izročila svojih
prednikov v istem času, ko jih pripravljate na neznano prihodnost. Nikdar ne pozabite,
da mati po svojih otrocih spada v to prihodnost, četudi je morda sama nikoli ne
bo videla" (Poslanica 2. vatikanskega koncila ženam).
Mož kot zakonec in oče
"V
zakonski in družinski skupnosti je mož poklican k temu, da živi svoj dar in
svojo nalogo kot zakonec in oče" (O družini 25,1). Po Božjem načrtu je
dobil ženo kot primerno pomočnico za svoje življenje. Zato mora visoko
spoštovati enako dostojanstvo žene. "Nisi njen gospodar, temveč njen mož;
ni ti dana za sužnjo, temveč za ženo," je zapisal sv. Ambrož. Mesto in
vloga očeta v družini ima poseben in nenadomestljiv pomen. V ljubezni do žene
in matere in v njegovi ljubezni do otrok se uresničuje njegovo očetovstvo.
Odsotnost očeta v družini izziva duševne in nravne motnje in opazne težkoče v
družinskih odnosih. "Mož je poklican, da kot tisti, ki daje Božjemu
očetovstvu samemu vidnost in živ izraz na zemlji, zagotavlja skladen razvoj
vseh udov družine" (O družini 25,5). To svojo nalogo pa bo izpolnil z
visokim čutom odgovornosti do življenja, spočetega pod materinim srcem, z
zvestim sodelovanjem pri vzgoji in s pričevanjem zrelega krščanskega življenja,
ki bo omogočalo trdnost in stalnost družine in uvajalo otroke v živo izkustvo
Kristusa in Cerkve.
Pravice otrok
V
družini kot občestvu oseb moramo gojiti čut za otrokovo osebnostno dostojanstvo
in spoštovanje do njegovih pravic. To velja prav posebno, če je otrok še
majhen, bolan, če trpi ali je prizadet. Jezus je imel posebno ljubezen do
otrok: "Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti
takšnih je Božje kraljestvo" (Lk 18,16). Nobena dežela in noben politični
sistem ne moreta misliti na svojo prihodnost brez novih rodov, ki bodo za
svojimi starši prevzela mnogovrstno dediščino vrednot, dolžnosti in teženj
naroda, ki mu pripadajo. "Skrb za otroka že pred njegovim rojstvom, od
prvega trenutka njegovega spočetja naprej in potem vso otroško in mladostno
dobo je za človeka prvenstvena in temeljna oblika, ki z njo pokaže, kakšno je
njegovo razmerje do človeka... Sprejetje, ljubezen, spoštovanje, vzgojne in
duhovne usluge do vsakega otroka, ki pride na svet, morajo biti vedno nujno
potrebno razpoznavno znamenje kristjanov, posebej krščanskih družin" (O
družini 26,3-4).
Dolžnosti otrok
"Spoštuj
očeta in mater, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje Gospod,
tvoj Bog!" (2 Mz 20,12). "Ta zapoved naznačuje red ljubezni,"
pravi Katekizem katoliške Cerkve. "Bog je hotel, da takoj za njim
spoštujemo svoje starše, katerim dolgujemo svoje življenje in ki so nam predali
poznavanje Boga. Dolžni smo izkazovati čast in spoštovati tiste, ki jim je Bog
v naš blagor podelil svojo avtoriteto" (KKC 2197). Ta zapoved je izrecno
namenjena otrokom v njihovih odnosih z očetom in materjo, kajti ta odnos je
najbolj vsesplošen. Tiče pa se prav tako odnosov sorodstva do drugih članov
družinske skupnosti in zahteva spoštovanje in hvaležnost tudi do starih staršev
in do prednikov.
Spoštovanje
do staršev obstaja v hvaležnosti do tistih, ki so z darom življenja, s svojo
ljubeznijo in svojim delom otroke spravili na svet in jim omogočili, da rastejo
v starosti, modrosti in milosti. Spoštovanje otrok se kaže v resnični
učljivosti in pokorščini. Dokler otrok živi na domu svojih staršev, mora
ubogati vsako zahtevo staršev, ki izhaja iz njihove skrbi za njegov blagor ali
za blagor družine. Ko otroci odraščajo, bodo še naprej spoštovali svoje starše.
Pokorščina otrok do staršev preneha, ko se otroci osamosvojijo. Vedno pa so jim
dolžni spoštovanje. Ko odrastejo, so jim dolžni, kolikor le morejo, materialno
pomagati v letih starosti in v času bolezni, samote ali stiske.
Ostareli v družini
Staremu
človeku dolgujemo posebno spoštovanje in veliko ljubezen. "Ostarel človek
nikakor ni izločen iz družine ali pa prenašan kot nekoristno breme, temveč je
vključen v družinsko življenje, ki se ga udeležuje dejavno in odgovorno, čeprav
mora upoštevati samostojnost nove družine; predvsem pa mu pripada dragocena
naloga, ki jo ima kot priča preteklosti in kot učitelj modrosti za mlade in za
njihovo prihodnost" (O družini 27,1).
S
svojim pastoralnim delom želi Cerkev danes vse spodbuditi, da v državnih in
cerkvenih skupnostih, zlasti pa v družini ponovno odkrijejo naloge ostarelih in
jih napravijo rodovitne. Življenje ostarelih nam pomaga odkriti lestvico
vrednot. Kaže nam nepretrgano povezanost generacij in dokazuje medsebojno
odvisnost v Božjem ljudstvu. Prek njih pogosto lažje premostimo pregraje med
rodovi, še posebej, če pomislimo, koliko otrok ravno pri ostarelih najde
razumevanje in ljubezen.
dr. Alojz Snoj
Ni komentarjev:
Objavite komentar