PO MARIJI K JEZUSU Posvetitev Mariji 1.Kakšna je Marijina vloga v našem življenju? V življenju posameznikov, narodov, človeštva?

Predvsem je potrebno najprej vsaj nekoliko odkriti, kdo je Marija, da bi lahko gojili globoko ljubezen do nje. V zgodovini človeštva so trenutki, ko je vse odvisno od ene osebe. Tako je bilo pri oznanjenju. Ko je angel sporočil Mariji, da bo rodila sina, ki naj mu da ime Jezus, je bilo resnično vse odvisno od njenega sodelovanja. »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi«. Tako je bilo, ko je obiskala sorodnico Elizabeto, ki ji je na pozdrav odgovorila: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« Podobno tudi v Kani Galilejski: »Karkoli vam reče, storite.« Karkoli katoličani verujemo o Mariji, temelji na tem, kar verujemo o Kristusu. Prava marijanska pobožnost nujno vodi h Kristusu. Marija dejansko preseva Boga.

Marija je kot edinstveno bitje vključena v Sveto Trojico, vsa odeta v Božjo besedo. O tem nam govori Magnificat, ki je sestavljen iz stavkov Svetega pisma. Marija ni bila samo dekle iz Nazareta, najlepše bitje na svetu, temveč Božja Mati. Marija je radost nebes, najljubša hči nebeškega Očeta, Mati Božjega Sina, nevesta Svetega Duha ter naša nebeška Mati. Ko se je Jezus s križa ozrl nanjo, je dejal: »Žena, glej tvoj sin«. In Janezu: »Glej, tvoja mati.« S posvetitvijo Mariji, nas ona obdaja s svojo brezmadežnostjo. Marija je Mati lepe ljubezni. Božji načrt nad nami je, da znova zaživimo Marijo. Tudi mi moramo biti samo Božja beseda. Vsak izmed nas naj bi postal mala Marija.

Obstaja pa še en trenutek iz njenega življenja: Marija ob vznožju križa v svoji osamljenosti. Jezus je v svoji zapuščenosti na križu v polnosti izrazil bogastvo, ki ga je imel v sebi. V zapuščenosti izrazi vrhunec bolečine in jo spremeni v ljubezen. Enako kot Jezus ima tudi Marija svoj vrhunec: To je njena osamljenost, njena zapuščenost.

Da bi se posamezniki znali použiti v edinosti, bi morali znati žrtvovati svoj jaz in pozabiti nase. Enako velja tudi za narode. »Vsak narod bi moral preseči lastne meje in gledati onkraj njih; prišel je trenutek,« pravi Chiara, »ko je treba ljubiti domovino drugega, kakor svojo … ni dovolj, da se odpovemo sami sebi. Današnji časi od Kristusovega učenca zahtevajo več: krščansko družbeno zavest, s katero bo mogel oblikovati po Kristusovi postavi ne le svoje dežele, temveč bo pomagal graditi tudi druge dežele z vesoljno naravnanostjo Cerkve, z nadnaravnim pogledom …«. Zato Marija ni samo moja Mati, ampak je tudi Mati Slovencev, Hrvatov, Portugalcev, Poljakov, Nemcev, Francozov in Italijanov, je preprosto Mati vsega človeštva.

 

SKRIVNOST KRIŽA Skrivnost križa (29) Križ skupnosti (2)

Življenje v skupnosti ni mogoče brez odpovedi. Potrebno se je zavedati, da smo v skupnosti tako zelo drug ob drugem, da že eno samo sebično dejanje naredi trpljenje drugemu. Preprosto je treba sprejeti, da ne gledaš na svojo korist, marveč na korist vseh. Bog nas v skupno življenje kliče zato, da bi bili drug drugemu v pomoč in oporo. S skupnimi napori lahko naredimo več kakor pa posamezno. Drug ob drugem se brusimo in zorimo v zrele in odgovorne ljudi. Celo v pomoč smo drug drugemu, da se lažje brusimo in oblikujemo. Vsak, ki živi z menoj, me pomaga oblikovati. Oblikujejo me njegove slabosti, ker me kličejo k bolj zvesti odpovedi svojim željam. Oblikujejo me njegova dobra dela, ker me navdušujejo za še bolj zvesto služenje. V skupnosti, kjer sem, je treba narediti vse, česar sem sposoben, in ne sanjati o drugi bolj idealni skupnosti, kjer bi lahko bolj koristno razvil vse svoje bogate sposobnosti.

Tudi Jezus v apostolski zbor ni poklical samo svetih mož. Če spremljamo njihovo obnašanje, lahko vidimo, da so bili kdaj prav nerodni. Niso zmeraj mislili na svete reči. Med svojimi je imel celo Judeža, ki ni bil zazrt v Boga, ampak v čast in denar. Ni se pustil oblikovati Jezusu, marveč se je prepustil hudobnemu duhu. Tedaj je šel satan v Juda, ki se je imenoval Iškariot in je bil izmed števila dvanajsterih. Odšel je k vélikim duhovnikom in poveljnikom in se z njimi domenil, kako bi jim ga izročil. Razveselili so se in se pogodili z njim, da mu dajo denarja. Privolil je in iskal priložnost, da bi ga izročil, ko ne bi bilo blizu množice.

V tem primeru se lahko vprašamo, zakaj je Jezus Juda sploh poklical med apostole. Bil je potreben, saj je tudi on imel svoje poslanstvo. Jezusu je bilo žal za Juda, a ni mogel drugače. Med izbirami, ki jih je imel Juda, so bile tako kot pri vseh drugih tudi dobre možnosti, a bil je prešibek, da bi izbral le-te in se uprl slabim. Pri zadnji večerji se očitno vidi, kako zelo je bil Jezus z Judom rahločuten in ga nikakor ni hotel osramotiti pred drugimi. Čeprav je Juda nečedni posel že začel, mu Jezus ni hotel nič hudega. Prepustil mu je popolno svobodo v odločitvi in ga celo obvaroval pred napadi drugih apostolov, ko jim ni dal razumeti, kaj bo Juda naredil. Ko je Jezus to izgovoril, se je v duhu vznemiril, izpričal in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se gledali med seboj, ker si niso mogli misliti, o kom govori. Eden izmed njegovih učencev, tisti, ki ga je Jezus ljubil, je ležal blizu Jezusovega naročja. Ta se je naslonil na Jezusove prsi in mu rekel: »Gospod, kdo je?« Jezus je odgovoril: »Tisti, ki mu bom pomočil grižljaj in mu ga dal.« Tedaj je pomočil grižljaj, ga vzel in dal Judu, sinu Simona Iškariota. Ko je ta vzel grižljaj, je šel satan vanj. Jezus mu je tedaj rekel: »Kar nameravaš storiti, stôri hitro.« Nobeden izmed tistih, ki so bili pri mizi, ni razumel, zakaj mu je to rekel. Ko je torej vzel tisti grižljaj, je šel takoj ven; bila pa je noč. Gorje svetu zaradi pohujšanj! Pohujšanja sicer morajo priti, toda gorje človeku, po katerem pride pohujšanje.

Jezus nam hoče povedati, da bodo v naših skupnostih vedno ljudje, ki bodo delali zase namesto za skupnost. Razdirali bodo skupnosti in napravljali veliko trpljenja in gorja. Toda tudi taki ljudje imajo v skupnosti svoje poslanstvo. Bog je dopustil, da so se pridružili skupnosti, da jo prečiščujejo in preizkušajo. Ob njih se v skupnosti sicer veliko trpi, toda pravi člani ob njih najdejo še več priložnosti za odpoved. Bog jih po takih članih vzgaja za nekaj velikega. S takimi člani nas Bog kliče k najbolj koreniti odpovedi in služenju do nespameti. Lažje je razumeti, da naredi hudo tisti, ki te ne mara. Bolj težko pa je, če se obrne proti tebi tisti, ki ti je kakor prijatelj. To bridkost ugotavlja že psalmist, ko pravi: Zares, ni sovražnik tisti, ki me zasramuje, to bi prenesel; ni se moj nasprotnik povzdigoval nad mano, pred njim bi se mogel skriti. To si ti, človek, ki je enak meni, moj prijatelj in moj zaupnik, s katerim sva imela skupaj sladek dogovor v Gospodovi hiši, hodila sva z množico.

Sveti papež Janez XXIII. je imel med kardinali nekoga, ki mu je vedno nasprotoval. Ko je pripravljal koncil, je vse njegove zamisli kritiziral in mu naredil veliko gorja. Tudi drugi kardinali so to čutili. Eden od zvestih kardinalov mu je nekega dne rekel: »Izključite tega iz pripravljalnih skupin, saj vidite, da vam naredi veliko gorja in vse obrne na glavo.« Toda Janez XXIII. je odgovoril: »Nikakor, njega je Bog poslal, da naše delo zavira. Brez njega bi lahko v prevelikem navdušenju zašli predaleč.« Razumel je, zakaj so v skupnostih tudi ljudje, ki povzročajo trpljenje. Vedel je, da jih je poslal Bog in so Božji dar. Tako bi morali ravnati tudi mi v svojih skupnostih: take člane bi morali razumeti kot Božji dar. Po njih nas Bog kliče k popolni zvestobi, ki je vedno na preizkušnji. Mogoče bi v svoji gorečnosti lahko omrznili, če nas ne bi nekdo vsak dan podžigal. Očitne napake takih članov v naših skupnostih nam na zelo jasen način povedo, da mi ne smemo tako delati. Služijo nam za zgled, kako ne smemo ravnati, kar je velikokrat tudi dragoceno.

Res se nam postavi vprašanje, zakaj Bog dopušča, da nas nekateri naši nergaški člani tako ponižujejo. Povrhu vsega bi človek rekel, da bi opomin na bolj kulturen način bolj zalegel, ko pa da te sobrat nergač do konca poniža. Vprašanje je, ali bi bil pripravljen sprejeti bolj dobrohotno kritiko. Mogoče bi našel sto opravičil, da bi ravnal drugače. Bog nas v naših skupnostih vzgaja za visoke cilje. Pisatelj Pisma Hebrejcem nas jasno opominja, naj ne pozabimo na vzgojo: »Moj sin, ne zaničuj Gospodove vzgoje in ne omaguj, kadar te kara. Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema. Ko vas vzgaja, zdržite, saj Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal? Nobeno vzgajanje pa v tistem trenutku ni prijetno, ampak bridko. Pozneje pa daje tistim, ki jih je izurilo, miren sad pravičnosti. Zato zravnajte onemogle roke in klecava kolena in za svoje noge napravite ravne steze, da se to, kar šepa, ne bo izvinilo, marveč bo ozdravelo.«

Tudi za nergača ima skupnost svoj pomen. Gospod mu je dal najboljšo možnost za spreobrnjenje. Ob njega je postavil tiste, ki so mu sposobni svetiti kot luč, da bi spregledal svoje napake in začel drugačno življenje. Bog ve, zakaj tako naredi. Zaupajmo mu, da dela prav. Življenje v skupnosti je lahko res velik križ, s katerim nam Bog odpira vrata nebes. Trpljenje v skupnosti nam spreminja v duhovno rast, ki nas vodi v najvišja nebesa. Nergači v naših skupnostih so nam dani od Boga, da bi se ob njihovem nemogočem ravnanju učili ponižnosti in popolne odpovedi. Bog nas po njih vzgaja za velike cilje, za katere je potrebna korenita odpoved vsemu, tudi časti. Tako kot Jezus moramo tudi mi znati sprejemati ponižanja, zasramovanja in izdajstva celo od tistih, s katerimi sedimo pri isti mizi. Bog nam daj moči in pravega spoznanja ob taki vzgoji.

p. Branko Petauer

 

Odmev na molitveno srečanje v Stični

Zgodnji jesenski dan. Zadnji petek v mesecu. Opatova kapela v stiškem samostanu je sprejela v svoje zatočišče srca, ki so z molitvijo in darovanjem dajala slavo Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Tokrat me je nagovoril sveži duh. Veselo je gledati, da na naše bedenje prihaja vedno več mladih, ki s svojo živostjo in mladostnim hrepenenjem bogatijo naše vzdušje. Pripoved dveh deklet o srečanju mladih v Torontu, topli dih sv. Favstine Kowalske; misli iz njenega Dnevnika so me tokrat ponovno objele z vdanostjo Jezusu. Molitev rožnega venca k Božjemu usmiljenju …

Vzdušje, ki kliče Ljubezen in se odpira miru, ki ga svet ne more dati … vse to je naše skupno darovanje, je zahvala Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Vsako srečanje, ki temelji na Božjem, na iskrenem iskanju ljubezni in usmiljenja, pušča v človeku neizbrisno sled in moč, da pogumno zre preko križa v vsakdanjost in da tudi v stiski vidi dobro in v tem dobrem vztraja naprej. Zato se vsak zadnji petek v mesecu ob 20. uri z veseljem udeležujem srečanja tistih, ki so se izročili Jezusovemu in Marijinemu Srcu in živijo iz Božjega usmiljenja.

+Marjetka Smrekar

 

SADOVI POSVETITVE PRED 25 LETI IN DANES Posvetitev župnije Ruše

Potem ko smo na seji Odbora za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu obravnavali pobudo za posvetitev župnije, sem sklenil, da bom to svečanost opravil ob sklepu ponovitve misijona v postnem času 2002.

Misijon in pripravo na posvetitev župnije je vodil član Odbora p. dr. Leopold Grčar. Z veliko gorečnostjo je vabil župljane, naj se odzovejo ljubezni Ruške Matere B ožje, ki že stoletja deli na tej romarski poti velike milosti s posvetitvijo njenemu in Jezusovemu Srcu. Spomnil jih je na posvetitev posameznikov in družin, ki so jo nekateri že opravili ob sklepu jubilejnega leta 2000, in jih spodbujal, naj bodo luč in kvas za posvetitev celotne župnije. Ta posvetitev, ki jo sicer opravi župnik, zajema vse prebivalce župnije, ki jih je Bog zaupal njegovi pastoralni skrbi, vendar z njim sodeluje celotno župnijsko občestvo. Tisti, ki so se že posvetili, pa so še posebej poklicani, da z zglednim krščanskim življenjem izpričujejo svojo pripadnost Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Po posvetitvi župnije smo začeli z rednim češčenjem Najsvetejšega ob četrtkih. Ustanovili smo Frančiškovo družino, ki se srečuje v župniji vsako prvo soboto v mesecu. Na pobudo župljanov je prišlo tudi do ponovne oživitve krščanskega pogrebnega obreda, ki je bil v povojnem času zelo sekulariziran. Pokojnika zopet prinesejo v cerkev, kjer zanj darujemo sveto mašo. Pobudo je sprejel tudi pogrebni zavod. V zadnjem času smo vpeljali lepo adventno pobožnost »Marijo nosijo«, ki zbližuje družine in sosede v skupni molitvi. Marijo spremlja tudi župnik. Neka gospa se je ob tej priložnosti prvič srečala z molitvijo rožnega venca. Sicer pa si Marija utira pot tudi v zelo posebne situacije ...

S tistimi, ki so se posvetili, smo letos poromali na prvo vseslovensko srečanje častilcev Jezusovega in Marijinega Srca v Stično in bili tam deležni bogatih duhovnih darov.

Srečko Fras, takratni župnik

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS MOLITEV POSVETITVE JMS (29) »Srečno me pripeljita v večno domovino«

Tu prosimo Jezusa in Mater Marijo za srečno zadnjo uro. To je najbolj odločilna ura. Za našo večnost gre. Seveda je zadnja ura odvisna od prejšnjih ur našega življenja, predvsem od naše ljubezni do Boga in do bližnjega. Sv. Janez Vianney vzklika: »Biti ljubljen od Boga, biti združen z Bogom, živeti v Božji navzočnosti, živeti za Boga: o, kako lepo življenje! In lepa smrt! V ljubezni do Boga bomo našli svoj mir, svojo popolnost, svoje zasluženje, svojo slavo in srečo na tem in na drugem svetu.«

Posvetitev in izročitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu in življenje iz te posvetitve nas zelo dobro pripravlja na srečno zadnjo uro in srečno večnost. Zato ima češčenje Jezusovega in Marijinega Srca za kristjane prav poseben pomen. Že simbolika srca kaže na to. Srce je znamenje ljubezni. Jezus in Marija sta se v zadnjih stoletjih v posebnih razodetjih pogosto prikazovala z izrazitim srcem. S tem občečloveškim simbolom sta hotela poudariti svojo prisrčno ljubezen do nas. Ker nas ljubita, hočeta rešiti človeštvo, ki se je oddaljilo od ljubezni do Boga in do bližnjega. Treba je verovati v njuno ljubezen in jima zaupati ter se jima z ljubeznijo popolnoma izročiti. Prenovila bosta naša srca, da bomo začeli misliti, govoriti, delati in ljubiti kakor onadva. To nas bo vodilo k svetosti, svetost pa je vstopnica za nebesa.

Sv. Marjeta Marija Alacoque je zapisala: »Zdi se mi, da ni krajše poti, da pridemo do popolnosti in da ni bolj gotovega sredstva za zveličanje, kakor je posvetitev Božjemu Srcu.« Večkrat je dejala: »Mislim, da se ne bo pogubil nihče, kdor bo Jezusovo Srce častil in se mu posvetil.« Ne samo dvanajsta ali vélika obljuba, ki govori o pobožnosti devetih prvih petkov, ampak tudi več drugih Jezusovih obljub sv. Marjeti se nanaša na srečno smrt. To je skladno s Svetim pismom. Bog namreč »hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice« (1 Tim 2,4). Zveličamo se lahko le v Jezusu Kristusu, »ki je prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno« (Lk 19,10). Ker Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali, daje tudi vsem možnost za to, svojo milostno pomoč. Treba pa je z Božjo milostjo sodelovati.

Tudi v Fatimi imamo podobne obljube. Devica Marija je pastirici Luciji leta 1917 razodela Jezusov načrt: »Na svetu hoče vpeljati češčenje mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se ga bo oklenil, obljubim zveličanje. Te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi bom krasila njegov prestol.«

Pri tretjem prikazanju, 13. julija 1917, je Devica Marija fatimskim pastirčkom pokazala pekel, nato je rekla: »Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da jih reši, hoče Bog vpeljati na svetu češčenje mojega brezmadežnega Srca.«

Sv. Janez Vianney nazorno oznanja: »Človek je bil ustvarjen za nebesa, hudič pa je zlomil lestev, ki je vodila vanje. Naš Gospod nam je s svojim trpljenjem obnovil drugo; odprl je vrata. Presveta Devica je na vrhu lestve, jo drži z obema rokama in nam kliče: 'Pridite, pridite!' O, kako lepo vabilo! Kako lepa je človekova usoda! Gledati Boga, ga ljubiti, slaviti, zreti vso večnost!«

p. Anton

 

Pomen nedelje 2. Različni nazivi naglašajo pomen nedelje

2. Različni nazivi naglašajo pomen nedelje. Novozavezni izraz za nedeljo je Gospodov dan. Apostol Janez je o svojem doživetju na otoku Patmos zapisal: »Na Gospodov dan me je navdal Duh in za seboj sem zaslišal mogočen glas kakor glas trobente« (Raz 1,10). Izraz »Gospodov dan« pomeni, da je nedelja dan poveličanega Kristusa, dan njegove zmage nad grehom in smrtjo, praznovanje velike noči.

Dalje je nedelja pričakovanje in vnaprejšnje praznovanje Gospodovega drugega prihoda. V stari zavezi so pogosto govorili o Gospodovem dnevu kot o posebnem Božjem posegu v zgodovino, ki bo nastopil v poslednjih časih. S Kristusovim vstajenjem so se poslednji časi že začeli. Tako je nedelja napoved ponovnega Gospodovega prihoda. Na našem zemeljskem potovanju je Gospodov dan kakor sonce, ki razsvetljuje našo temo.

Nedelja je Gospodov dan tudi zato, ker je za zbrano občestvo in za vsakega posameznika srečanje s poveličanim Gospodom, tistim Gospodom, ki je prek trpljenja in smrti kot zmagovalec prešel v vstajenje. Če smo zbrani v medsebojni ljubezni in edinosti, se uresničujejo njegove besede: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz med njimi« (Mt 18,20).

Nedeljo – tedensko veliko noč – so že zgodaj začeli imenovati dan vstajenja. Svetopisemska poročila govore o srečanju z vstalim Gospodom na nedeljo. Na velikonočno nedeljo se je Jezus prikazal Simonu (prim. Lk 24,34; 1 Kor 15,5), Mariji Magdaleni in drugi Mariji (prim. Jn 20,11–18; Mt 28,9s), apostolom brez Tomaža (prim. Jn 20,19–23) in dvema učencema na poti v Emavs (prim. Mr 16,12; Lk 24,13–35). Na drugo velikonočno nedeljo se je prikazal apostolom skupaj s Tomažem (prim. Jn 20,24–29).

V Novi zavezi je najpogostejši izraz za nedeljo »prvi dan tedna« (Mt 28,1), »prvi dan v tednu« (Mr 16,2; Jn 20,1.19) v zvezi z Jezusovim vstajenjem in njegovimi prikazovanji učencem. Je pa to tudi dan skupnega obhajanja evharistije, »lomljenja kruha« (Apd 20,7). Izraz kaže na povezavo s prvim stvarjenjem, ko je Bog začel ustvarjati svet. Še bolj pa kaže na novost, ki se je začela s Kristusovim vstajenjem: začelo se je novo stvarjenje.

Že zelo zgodaj so raje govorili o nedelji kot osmem dnevu. Tudi Drugi vatikanski cerkveni zbor ima ta izraz. Pravi, da velikonočno skrivnost »obhaja Cerkev vsak osmi dan« (B 106). To je dan za sedmimi dnevi zemeljskega Gospodovega stvarjenja, dan, na katerega se z Gospodovim vstajenjem začenja nov začetek novega stvarjenja, novih nebes in nove zemlje. Sv. Avguštin pravi, da je dan, ki je bil prvi, postal osmi. Nedelja je simbol nebeškega življenja, poslednje dovršitve, vdora večnosti v čas. Zato je povzetek celotnega krščanskega odrešenjskega dogajanja.

p. Anton

Pomen nedelje 1

1. Prvi in glavni praznični dan. Že v apostolskih časih so kristjani obhajali spomin na Gospoda z evharistično daritvijo ob nedeljah. Te so bile osnovna sestavina nastajajočega cerkvenega leta. Na nedelje so se spominjali smrti in vstajenja našega Gospoda. Nekaj desetletij so praznovali samo nedelje. Šele zatem so posebno slovesno praznovali tisto nedeljo, na katero je Jezus vstal od mrtvih. 

Evangelisti govorijo o Jezusovem vstajenju in njegovem prikazovanju na nedeljo. Apostolska dela poročajo, kako so se kristjani »prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha« (Apd 20,7).

Drugi vatikanski cerkveni zbor se je s praznovanjem nedelje resno ukvarjal in nedeljo posebno poudaril. Koncil je bil pastoralen, praznovanje nedelje pa je danes velik pastoralni problem.

Nedelja je po nauku koncila »prvi in glavni praznični dan« (B 106). Koncil pravi, da na nedeljo Cerkev obhaja velikonočno skrivnost. Torej ne samo Kristusovo vstajenje, kakor smo navajeni misliti in govoriti, ampak celotno velikonočno skrivnost. Koncil to tudi zelo izrečno pove: »Ta dan se morajo verniki zbrati, da se ob poslušanju božje besede in z udeležbo pri evharistiji spominjajo trpljenja, vstajenja in poveličanja Gospoda Jezusa« (B 106).

Nedelja je »temelj in jedro celotnega cerkvenega leta« (B 106). Zato je razumljivo naročilo: »Druge slovesnosti, če niso res izredno pomembne, naj je ne preglasijo« (B 106). V Splošnih določbah o cerkvenem letu in koledarju je določeno, da »se nedelja s svojim obhajanjem umakne samo slovesnim praznikom in Gospodovim praznikom; adventne, postne in velikonočne nedelje pa imajo prednost pred vsemi Gospodovimi prazniki in pred vsemi slovesnimi prazniki. Slovesni prazniki, ki pridejo na te nedelje, se obhajajo naslednji ponedeljek ...« (št. 5). Veljajo le štiri izjeme: praznik svete Družine je na nedeljo med božično osmino, praznik Jezusovega krsta je na nedeljo po 6. januarju, slovesni praznik Svete Trojice je na nedeljo po binkoštih, slovesni praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, je na zadnjo nedeljo »med letom«.

Po nauku Drugega vatikanskega cerkvenega zbora je nedelja »tudi dan veselja in počitka« (B 106). Seveda je pravo veselje nekaj drugega od veseljačenja. Veselje in počitek sta pomembna, a z ozirom na nedeljo kot dan evharistije imata drugoten pomen. Nedeljski počitek ima pomen za človekovo osebnost, za družinsko in versko življenje.

Nedelja je povezana s Svetim Duhom. Ko se je Jezus na velikonočno nedeljo prikazal učencem, »je dihnil vanje in jim dejal: 'Prejmite Svetega Duha!'» (Jn 20,22). Na binkoštno nedeljo, na petdeseti dan po veliki noči, so apostoli skupaj z Marijo in drugimi učenci prejeli Svetega Duha (Apd 2,1–32).

Nedelja je dan krščanskega poslanstva učencev, ki je povezano z vso Sveto Trojico. Jezus je na veliko noč rekel učencem: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.” In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim govoril: “Prejmite Svetega Duha. Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani« (Jn 20,21–23). Prvo poslanstvo, ki je navedeno, je odpuščanje grehov.

Če hočemo, da bo cerkveno leto dobilo pravo vrednost, je treba dati najstarejšemu prazniku Cerkve – nedelji – osrednje mesto. Vsako nedeljo se spominjamo celotnega odrešenja, ki postane na skrivnosten način navzoče. Tako deluje na nas in oblikuje celotno naše življenje in mu daje velikonočni značaj. Nedelja je bogoslužni izraz bistva krščanstva.