Pred zakristijo se oglasi zvonček. Mašnik in njegovi pomočniki gredo v liturgični obleki v urejenem sprevodu k oltarju. Ob nedeljah in praznikih naj bi bil vhod mašnika in njegovih sodelavcev bolj slovesen. Tak vhod je znamenje naše življenjske usmerjenosti k Bogu. Vsi smo romarji, smo Cerkev na poti k Bogu. Ob slovesnostih, če ima duhovnik veliko pomočnikov, se v skladu z navodili Rimskega misala sprevod razvrsti takole: Na čelu gre kadilničar s kadečo se kadilnico, če uporabljamo kadilo. Nato se uvrstijo strežniki, ki nosijo sveče, če je potrebno; med njimi, če je potreben, drug strežnik s križem. Nato gredo mašni pomočniki in drugi strežniki, za njimi bralec, ki lahko nosi evangeljsko knjigo. Zadaj za vsemi gre duhovnik, ki bo maševal.
Na koru zadonijo orgle, ki imajo pri bogoslužju posebno mesto. Drugi vatikanski koncil glede orgel določa: »Orgle je treba imeti v latinski Cerkvi v veliki časti kot tradicionalno glasbilo, ki more s svojim zvokom čudovito povečati sijaj cerkvenih obredov ter duha silno dvigati k Bogu in vzvišenim rečem« (B 120).
Po cerkvi se razlega ljudsko petje vstopne pesmi, ki je skladna s cerkvenim letom. Drugačna je v adventnem času, drugačna ob praznovanju Gospodovega rojstva, drugačna zopet v postnem ali velikonočnem času. Vstopna pesem spremlja prihod mašnika in njegovih sodelavcev k oltarju, zbrane vernike poveže v versko in molitveno občestvo, v vernikih zbudi notranje razpoloženje, ki je skladno s cerkvenim letom ali praznikom ter prispeva k slovesnemu začetku evharističnega bogoslužja. »Poje tisti, ki ljubi,« pravi sv. Avguštin.
Vsaj pri eni nedeljski ali prazniški maši običajno poje zbor, ki je del zbranega občestva vernikov in mu je zaupana posebna naloga. Po nauku 2. vatikanskega cerkvenega zbora »člani pevskega zbora opravljajo pravo liturgično službo. Zato naj svoje opravilo vršijo s tisto iskreno pobožnostjo in urejenostjo, ki taki službi pristoji in kakor jo Božje ljudstvo od njih po pravici zahteva« (B 29). Naloga pevskega zbora je skrbeti za pravilno izvajanje njemu namenjenih delov, pa tudi podpirati dejavno sodelovanje vernikov pri petju.
Velja staro pravilo, da tisti, ki dobro poje, dvakrat moli. Petje je znamenje veselega srca in odrešenjskega dogajanja v Božjem ljudstvu. Je tudi izraz prazničnosti. Zbrano občestvo zelo povezuje med seboj. Če sami s srcem pojemo ali petje zbrano poslušamo, ima tudi veliko oznanjevalno vrednost. Kako osiromašeno bi bilo cerkveno leto brez adventnih, božičnih, postnih in velikonočnih pesmi!
Z vstopno pesmijo, ki ji rečemo tudi vstopni spev, se je pričel začetni obred. V Rimskem misalu imamo pojasnilo: »Vstop, pozdrav, skupno kesanje, Gospod, usmili se, Slava in prošnja, kar vse je pred besednim bogoslužjem, ima začetni, uvodni in pripravljalni značaj. Namen teh obredov je, da bi verniki, ki so se zbrali, postali občestvo in da bi se pravilno uglasili za poslušanje Božje besede ter vredno obhajanje Evharistije.«
Pred
teboj je daritveni oltar
Spredaj v prezbiteriju vidiš oltar, h kateremu se bliža mašnik s svojim spremstvom. Prezbiterij je prostor okrog glavnega oltarja, določen za duhovščino (prezbiter = duhovnik). Oltar je središče celotnega evharističnega bogoslužja. Na njem se bo daroval Jezus, kakor se je pri zadnji večerji na véliki četrtek daroval ob mizi velikonočne večerje in na véliki petek na oltarju križa. Oltar te zato spominja na zadnjo večerjo in na Kalvarijo. Je miza za daritev in velikonočni obed. Pri tej mizi se zbiramo, da se s Kristusovo daritvijo zahvaljujemo Bogu in prejemamo njegovo telo in kri. Na oltarju mašnik, ki predstavlja Kristusa, izvrši isto, kar je izvršil Kristus. On je namreč naročil: »To delajte v moj spomin« (Lk 22,19).
Ker se pri oltarju opravlja Gospodova daritev in verniki z njega prejemajo Gospodovo telo in kri, so že od nekdaj cerkveni pisatelji gledali v oltarju znamenje Kristusa samega. Zato se je uveljavil izrek: »Oltar je Kristus«. Oltar postane še bolj simbol Kristusa, če je posvečen in pri tem maziljen s sveto krizmo.
Oltarje in daritve so poznala že starodavna ljudstva. Na njih so darovali živali in poljske pridelke. Spomni se Kajna in Abela ter njune daritve. Sveto pismo med mnogimi drugimi omenja tudi Abrahama, kako je postavil oltar in na njem opravil daritev Bogu.
Najstarejši krščanski oltarji so bile lesene mize. Tudi Kristus je pri zadnji večerji na leseni mizi obhajal prvo mašno daritev in podelil apostolom prvo sveto obhajilo. Pozneje so postavljali kamnite oltarje.
Oltar je v vsaki cerkvi in kapeli, tudi tam, kjer ni tabernaklja in Najsvetejšega. Pokrit je vsaj z enim belim prtom, ki je simbol čistosti našega srca. Samo iz čistega srca se rodi prava žrtev, takšna, ki je Bogu všeč.
Oltar je lahko premičen ali nepremičen. Miza nepremičnega oltarja je iz naravnega kamna. Oltar je posvečen ali pa samo blagoslovljen. Posveti ga škof, blagoslovi pa škof ali duhovnik. V Rimskem misalu je določeno, naj bo v vsaki cerkvi redno nepremičen in posvečen oltar. Nepremični oltarji so vedno posvečeni, premični pa so lahko posvečeni ali samo blagoslovljeni.
V starejšem posvečenem oltarju so na sredi oltarne mize v grobku vzidane relikvije mučencev. V oltarjih, ki so bili posvečeni po prenovljenem obredniku (leta 1977), škof pristne relikvije mučencev ali drugih svetnikov vzida pod oltarno mizo. Vendar pod premične oltarje, čeprav so posvečeni, ni dovoljeno vlagati relikvij svetnikov. V posodici z relikvijami je pergament z datumom posvetitve oltarja, z imenom škofa, ki je opravil obred, z imenom zavetnika cerkve in z imeni mučencev ali drugih svetnikov, katerih relikvije so vzidane pod oltarno mizo.
Vsak oltar je posvečen samo Bogu, saj se sveta maša daruje le njemu. Lahko pa je posvečen v spomin mučencev ali drugih svetnikov. Sv. Avguštin lepo pravi: »Oltarjev ne postavljamo nobenemu mučencu, pač pa Bogu mučencev, čeprav v spomin mučencev.«
Kristjani smo po svetem krstu Kristusovi udje, on pa je naša Glava. Ker je pravi duhovni oltar Kristus, smo tudi mi kot njegovi udje duhovni oltarji. Na oltarju svojega srca moramo darovati Bogu daritev svojega življenja. Tako razumemo besede našega pesnika Simona Gregorčiča: »Oltar najlepši je – srca oltar!«
Romano Guardini je zapisal: »Najgloblja moč v duši je moč žrtvovanja. Na dnu človekove notranjosti vlada ona tišina in jasnost, iz katere se žrtev dviga k Bogu. Oltar je zunanje in vidno znamenje te največje globine in tišine ter moči v človeku. (…) Oboje pa spada skupaj, oltar zunaj in znotraj. On je srce cerkve; ta pa najtišja globina živih človeških prsi, notranjega svetišča, katerega izraz in prispodoba je zunanje svetišče s svojimi stenami in
