SADOVI POSVETITVE Posvetitev Jezusu po Mariji

 Pred 20 leti so bili v knjižici 'Sadovi posvetitve' zbrani prvi sadovi posvetitve presvetemu Jezusovemu in brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Nekatere priče so že pokojne. Zgledi vlečejo. Zato bomo ob 20-letnici objavljali nekatere zglede. 

V naši župniji je bil ob prehodu v tretje tisočletje misijon pod naslovom "Izročimo se Jezusu po Mariji". Vsa župnija se je ob sklepu misijona v soboto, 5. maja tega leta, posvetila brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Odtlej stoji kip Matere Božje z Detetom pred domačo župnijsko cerkvijo in župnijsko občestvo vsako leto ob obletnici obnavlja posvetitev. Temu dogajanju so sledile osebne in družinske izročitve ob tihih osebnih in skupnih pripravah. Oblikovale so se binkoštne dvorane (zdaj jih je sedem), kjer s posvetitveno molitvijo vsak mesec obnavljamo posvetitev in v skupni molitvi, premišljevanju Božje besede in Marijinih sporočil gradimo novo dobo ljubezni in zaupanja. Kaj se le more zgoditi skupnosti, ki je povezana z Marijo in Jezusom, če se zavedamo resničnosti stavka, da se Marijin otrok ne more pogubiti?

V letu 1995 je v oktobru potekal misijon z naslovom "Kristus, sijaj resnice". V tem Marijinem mesecu smo se zatekali k njej – naši nebeški Materi in ženi novega adventa, da bi nam podarila Jezusa, ki je POT, RESNICA IN ŽIVLJENJE. Sad misijona je bila župnijska evharistična skupnost in redna molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim vsak četrtek. In končno smo v maju svetega leta 2000 v luči velikega jubileja imeli misijon z naslovom "Kristus včeraj, danes, vedno – in za vse".

Eno od pričevanj je tole:

»Osebna pot naše družine je bila v tesni povezavi z misijoni in neizmernimi milostmi, ki jih podarja ta sveti čas. Bili smo popolnoma zlomljeni, ko smo v prometni nesreči izgubili šestnajstletnega sina in brata; to se je zgodilo v Marijinem letu 1989. Bili smo izgubljeni in nemočni, zagrnila nas je tema, pa vendar je v nas tlelo hrepenenje za polnostjo življenja. Vpila sem k Bogu, od katerega sem se kot dekle in mlada žena odvrnila. V moji podobi iz mladosti je bil to Bog, ki preži na moje napake in grehe ter me kaznuje. Takega Boga nisem potrebovala. Ustvarila sem si svojo podobo o njem. Tudi Cerkve sem se ogibala in otrok nisem vzgajala v strahu Božjem, mož pa tudi ni imel vere. Toda zdaj je udaril po meni. 'Gospod nisem vredna, da prideš k meni, ampak reci le besedo …' To je bil moj klic na pomoč vsak trenutek in na vsakem koraku.

Od Boga, ki grmi iz oblakov, sem se vzpenjala k Bogu sopotniku, živemu Bogu, ki bedi nad mano in me hoče rešiti za vsako ceno in ki je trpel ter umrl tudi iz ljubezni do mene. Klicala sem k njemu, da mi da moč, zaupanje in vero. Ostrmela sem nad Božjim posegom in prepoznala njegov načrt. Moral mi je vzeti najdragocenejše na tem svetu, moral je vzeti življenje, da bi si pridobili Življenje in ga imeli v obilju za večno.

To je bila zame popolna spreobrnitev, nov začetek, novo rojstvo, luč milosti, ki mi je odprla srce za Boga in mi odstrla pogled v nebesa. To je bilo odkritje neskončne Božje ljubezni in usmiljenja, nenadomestljivi dar Božje odveze, čudež, ki je v meni prebudil novo življenjsko moč, da sem lahko spet ljubila, se veselila in delala, sveta bližina, ki je pregnala otopelost in malodušje, osmislila pa življenje in smrt.

Še več! Zavedla sem se posebnih znamenj in spoznala, da je sredi vseh težav in zablod nad mano bedela Marija, mati tistega Življenja, iz katerega vsi živimo. Spomnila sem se, kako sem kot deklica v molitvi klečala pred šmarničnim oltarčkom v svoji sobi. Oklenila sem se Božje Matere in se ji 12. oktobra. 1994 posvetila. Z vso dušo sem ji zaupala svojo družino. Spomnila sem se, da sva z možem pred petindvajsetimi leti sklenila zakonsko zvezo pred njenim oltarjem v stolni cerkvi v Ljubljani. Dne 12. julija naslednjega leta se je Mariji posvetil najmlajši dvanajstletni sin. Mislila sem, da je premlad in da še ne more dojeti posvetitve. Hotela sem, da počaka na birmo, a je jokal, da ne razume, kaj hočem od njega, in se pridružil skupini birmancev, ki se je tedaj pripravljala na posvetitev. Na veliki šmaren leta 1996 (svoj rojstni dan) je posvetitev opravil mož in 10. maja 1997 sedemindvajsetletna hči. Zdaj to posvetitev živi tudi njena družina.

To je naša pot trpljenja in odrešenja. Nikoli več se nočemo odtegniti Marijinemu varstvu, niti v bridkosti niti v veselju, zakaj samo Bog ve, kakšna bi bila naša pot, če naša župnija ne bi bila tako marijanska ter naš dušni pastir ves Marijin in bakla samotnim popotnikom. Naj vzkliknem s psalmistom: 'Gospod, delež moje dediščine in mojega keliha, ti vodiš mojo usodo!' (Ps 16,5).«

V. K.

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS MOLITEV POSVETITVE JMS (25) »Pomagajta mi, da bom sprejemal evangelij v svoje srce«

V Lukovem poročilu o Jezusovem rojstvu beremo, da je Marija vse besede, ki so jih o Jezusu povedali pastirji, »shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Isti evangelist poroča, kako sta sv. Jožef in Marija po tridnevnem zaskrbljenem iskanju končno našla dvanajstletnega Jezusa v templju. Nista razumela njegovega skrivnostnega vprašanja: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Evangelist Luka je zopet zapisal: »Njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu« (Lk 2,41-51).

Devica Marija je bila prva, ki je sprejemala Jezusov evangelij v svoje srce, ga premišljevala, ohranjala v svojem srcu, ga vedno bolj razumela in po njem zvesto živela. Čeprav je bila Kristusova mati, je bila tudi prva in najboljša njegova učenka.

Da bomo sposobni sprejemati evangelij v svoje srce, moramo biti vsaj nekoliko podobni Devici Mariji v njeni pripravljenosti na poslušanje in služenje: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38).

Kakor sprejemamo v svoje srce Jezusa pod podobo kruha, tako naj bi ga sprejemali v njegovi besedi. »Cerkev je Sveto pismo vedno spoštovala podobno kakor Gospodovo telo samo, saj, posebno v svetem bogoslužju, z mize Božje besede in Kristusovega telesa neprenehoma jemlje kruh življenja in ga daje na voljo vernikom« (BR 21). »Oče, ki je v nebesih, prihaja v svetih knjigah ljubeče svojim otrokom naproti in se z njimi pogovarja. In v Božji besedi je vsebovana tolikšna sila in moč, da je ta Božja beseda za Cerkev opora in življenjska čilost, za otroke Cerkve trdnost vere, hrana duše ter čisti in neusahljivi studenec duhovnega življenja. Zato o Svetem pismu veljajo v odličnem pomenu besede: 'Živa je namreč Božja beseda in učinkovita' (Heb 4,12), 'dvigniti vas more in vam dati delež med vsemi svetimi' (Apd 20,32)« (BR 21).

Če hočemo poznati Kristusa, njegovo presveto Srce, moramo poznati Sveto pismo. »Nepoznanje Svetega pisma namreč pomeni nepoznanje Kristusa,« je učil že sv. Hieronim. Sveto pismo je treba s sprejemljivim srcem brati, poslušati, ga premišljevati, ohranjati v svojem srcu in po njem živeti. Sv. Janez Vianney je oznanjal: »Povsem nemogoče je, da bi ljubili Boga in mu bili všeč, ne da bi se hranili z Božjo besedo.«

Ne moremo dajati Jezusa ljudem, če ga nimamo v svojih srcih, če svoja srca ne oblikujemo po njegovem presvetem Srcu. V nas pa prihaja predvsem po sv. obhajilu in po sv. evangeliju. Tako hrani našo ljubezen, in nas oblikuje po svojem Srcu, da postajamo nosilci Božje ljubezni in edinosti. Čim globlja bo naša ljubezen do Jezusa v sv. obhajilu in v Božji besedi, tem bolj bomo sposobni, da ga bomo prinašali današnjemu svetu. Jezus je po sv. Marjeti zagotovil: »Tistim, ki delajo za rešitev duš, bom dal, da bodo spreobrnili tudi najbolj trdovratne grešnike, če bodo prisrčno častili moje Srce in to češčenje širili med ljudmi.«

p. Anton

MAŠNA DARITEV 5. Si v hiši Božjega ljudstva

Cerkvena stavba pa ni le Božja hiša, je tudi hiša Božjega ljudstva. Vsi, ki pridemo k maši, smo in moramo biti živa Cerkev, del vesoljne Kristusove Cerkve. Stavba cerkve je v službi žive Cerkve. Vsi navzoči nismo le vsota posameznikov, ampak smo sveti zbor, občestvo. Smo v hiši Svete Trojice, ki je občestvo Božjih oseb. Sveta Trojica je prapodoba vsakega občestva. Vsi navzoči smo »ljudstvo, zbrano v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha« (C 4). Smo in moramo biti zbrani v Jezusovem imenu, to je v veri in ljubezni do Kristusa ter v medsebojni ljubezni in edinosti. Takrat za nas velja: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). Jezus je med nami navzoč in nas po Svetem Duhu, ki je kakor duša Cerkve, povezuje v eno. To navzočnost na nek način po sadovih tudi občutimo.

Zelo pomembno je, da prideš v cerkev spravljen z vsemi. Vsem moraš odpustiti, drugače se ne moreš s srcem priključiti svetemu zboru. Spomni se, kaj je rekel Jezus: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar« (Mt 5,23 s).

p. Anton

MAŠNA DARITEV 4. Si v hiši Svete Trojice

Cerkev je Božja hiša, hiša Svete Trojice. Si pred Bogom še na drugačen način, kakor si pred Bogom sredi sveta. Če je cerkev velika in lepa, govori o Božji veličini in lepoti. Hkrati te spodbuja, da bodi tudi ti vredno Božje svetišče, saj si vendar po svetem krstu tempelj Svetega Duha in celo vse Svete Trojice. Romano Guardini te poziva in sprašuje: »Čuj klic! Čemu ti je hiša iz lesa in kamna, če sam nisi živa Božja hiša? Kaj ti pomaga, če se visoko bočijo vrata in se razmikajo težka krila, če se pa notri v tebi ne odpro nobena vrata in ne more vstopiti Kralj veličastva?«

Župnijska cerkev je običajno posvečena. Posvetil jo je škof z obhajanjem Evharistije, s posvetilno molitvijo in z maziljenjem s sveto krizmo na dvanajstih (ali na štirih) mestih. Maziljenje cerkve pomeni, da se vsa in za vedno posveti krščanskemu bogoslužju. S tem je izvzeta iz svetne uporabe. Podružnične cerkve in kapele so običajno le blagoslovljene. Tudi blagoslov jih je izvzel iz svetne rabe in so določene za molitev in bogoslužje.

Še posebej so vse župnijske cerkve hiše Jezusa Kristusa, ki kot pravi Bog in pravi človek pod podobo kruha prebiva v naših tabernakljih.

Cerkve so navadno tako grajene, vsaj starejše, da je oltar na vzhodu, glavni vhod pa na zahodu. Sonce, ki simbolizira Kristusa, vzhaja na vzhodu. Ko prideš skozi glavna vrata v cerkev, greš od zahoda proti vzhodu, v smeri h Kristusu, ki je Sonce pravice.

MAŠNA DARITEV 3. Vstopil si v svet prostor

Pred cerkvijo si, na parkirnem prostoru. Od avtomobila ti švigne pogled kvišku v zvonik. Visok je. Kaže navzgor, k Bogu. Simbol je tvojega hrepenenja, ki te vedno znova iz nižin poganja kvišku, k Bogu. Težki bronasti zvonovi na jarmih zanihajo. Že se sliši ubrano zvonjenje. Še četrt ure je do začetka mašne daritve. Zvonovi te kličejo v cerkev. Zakleneš avtomobil in se odpraviš proti glavnemu vhodu v svetišče.

Ko prideš v cerkev, se zaveš, da si v svetem prostoru, ki te usmerja v skrivnost. Vsa notranjost cerkve in vsi predmeti v njej govorijo o Bogu. Vstopil si skozi vrata, ki so kakor meja med svetom zunaj, ki je dostikrat malo krščanski, in med svetiščem. Tu Bog prebiva na poseben način, čeprav je res, da je ves svet njegovo bivališče.

Znani nemški teolog in mislec italijanskega rodu, Romano Guardini, v knjigi 'Sveta znamenja' piše: »Vrata stoje med zunanjostjo in notranjostjo, med tržiščem in svetiščem; med tem, kar je namenjeno vsemu svetu, in med Bogu posvečenim. In kadar kdo stopa skoznje, mu govoré: 'Pusti zunaj, kar ne spada noter, misli, želje, skrbi, radovednost, nečimrnost. Pusti zunaj vse, kar ni posvečeno. Očisti se, v svetišče stopaš!' Ne smeli bi drveti skozi vrata! Prav počasi bi morali stopati skoznje in odpreti svoje srce, da dojame njihovo govorico. Celo nekoliko postati bi morali prej, da bi naš prehod bila hoja očiščenja in pot k zbranosti.«

MAŠNA DARITEV 2. Vstopil si v svet prostor

Pred cerkvijo si, na parkirnem prostoru. Od avtomobila ti švigne pogled kvišku v zvonik. Visok je. Kaže navzgor, k Bogu. Simbol je tvojega hrepenenja, ki te vedno znova iz nižin poganja kvišku, k Bogu. Težki bronasti zvonovi na jarmih zanihajo. Že se sliši ubrano zvonjenje. Še četrt ure je do začetka mašne daritve. Zvonovi te kličejo v cerkev. Zakleneš avtomobil in se odpraviš proti glavnemu vhodu v svetišče.

Ko prideš v cerkev, se zaveš, da si v svetem prostoru, ki te usmerja v skrivnost. Vsa notranjost cerkve in vsi predmeti v njej govorijo o Bogu. Vstopil si skozi vrata, ki so kakor meja med svetom zunaj, ki je dostikrat malo krščanski, in med svetiščem. Tu Bog prebiva na poseben način, čeprav je res, da je ves svet njegovo bivališče.

Znani nemški teolog in mislec italijanskega rodu, Romano Guardini, v knjigi 'Sveta znamenja' piše: »Vrata stoje med zunanjostjo in notranjostjo, med tržiščem in svetiščem; med tem, kar je namenjeno vsemu svetu, in med Bogu posvečenim. In kadar kdo stopa skoznje, mu govoré: 'Pusti zunaj, kar ne spada noter, misli, želje, skrbi, radovednost, nečimrnost. Pusti zunaj vse, kar ni posvečeno. Očisti se, v svetišče stopaš!' Ne smeli bi drveti skozi vrata! Prav počasi bi morali stopati skoznje in odpreti svoje srce, da dojame njihovo govorico. Celo nekoliko postati bi morali prej, da bi naš prehod bila hoja očiščenja in pot k zbranosti.«

MAŠNA DARITEV 1. Pripravi se

Iz knjižice 'Mašna daritev' (2004, ponatis 2009) bomo objavljali vsebino o mašni daritvi, ki je bila napisana kot pomoč Marku, zastopniku vseh kristjanov, ki bi radi globlje razumeli mašno daritev. Naj besedilo pomaga tudi nam. 

Dragi Marko, skušam se vživeti Vate. Rad Ti bom pomagal do globljega razumevanja mašne daritve, ki je središče vsega krščanskega življenja. Vzemi me za spremljevalca skozi besedila in različna znamenja. Seveda se ne bova dotaknila vseh podrobnosti, ampak le najvažnejšega. Vesel sem, da Ti udeležba pri nedeljski in prazniški maši ni neprijetno breme, ampak prijetna duhovna poživitev in osvežitev. Včasih prideš celo k delavniški maši.

Po 2. vatikanskem koncilu smo začeli za mašno daritev namesto latinščine uporabljati narodne jezike in je bil mašni obred poenostavljen ter poenoten. Tedaj je marsikdo mislil, da razlaganje besedil in znamenj ne bo več potrebno. A ni tako. Vsak kristjan bi se moral poglobiti v mašna besedila in simbole.

Nedelja je, Gospodov dan. Šel boš k sveti maši, ki je srce vsake nedelje. Gotovo se boš odpravil od doma pravočasno, da boš prišel v cerkev vsaj nekoliko pred začetkom mašne daritve. Véliki zvon farne cerkve te vabi k maši že eno uro pred začetkom. Pripraviš se, kot je primerno za najsvetejše opravilo na zemlji. Najvažnejša je priprava srca, ki se mora odtrgati od vseh nepravilnih navezanosti in se povezati z Bogom. Zaradi mnogih opravil, skrbi, živčne napetosti in različnih spodrsljajev se čutiš daleč od Boga. Vendar je v tebi hrepenenje po Božji bližini, hrepenenje tvojega razuma in tvojega srca. Rad bi se bolj povezal z Bogom. Najbrž boš šel tudi k svetemu obhajilu. Šele takrat na popoln način sodeluješ z mašno daritvijo, če pri njej prejmeš duhovno hrano z mize Božje besede in evharističnega kruha. K svetemu obhajilu lahko greš, če se ne zavedaš smrtnega greha, imaš pravi namen, da se povežeš z Jezusom in si eno uro pred prejemom te duhovne hrane tešč. Voda in zdravilo ne prekršita evharističnega posta.

Če hočeš pri mašni daritvi dobro sodelovati, boš že doma pogledal, kakšna berila bodo pri njej. V cerkvenih namiznih koledarjih so za vsak dan s kraticami napisana svetopisemska berila, tako jih lahko poiščeš v Svetem pismu.