Res trpljenje še vedno ostaja bridko, a ob svoji strani imamo Jezusa, ki nas spremlja in ob nas trpi ter nam vliva moči. Kliče nas, da bi tudi mi v trpljenje položili vsaj malo ljubezni in tako trpljenju našli smisel. Tudi naše trpljenje lahko postane odrešujoče, ker ga lahko posvetimo tako, da ga darujemo Jezusu kot žrtev za odrešenje sveta. Zato postane drugačno, manj trdo. Ker vem, da lahko z voljnim prenašanjem nekomu koristim, mi daje moč misel, da trpljenje ni zaman.
Trpljenje človeka popolnoma razgali. Odvzame mu vse, na kar se je opiral; le-to mu postane nekoristno. Trpljenje človeka vodi v razmišljanje, da vse stvari, na katere se je prej zanašal, ostanejo brez vrednosti. Zbistri mu pogled. Človek mora začeti razmišljati o sebi in spoznati, da mu ostaja zvest edino Bog. Bog človeka spremlja na poti križa in mu razodeva, da ni vse tako strašno, kot se vidi na prvi pogled. Trpljenje lahko sprejme in z njim živi. Ko ga sprejme, postane bolj njegovo in manj tuje. Lahko dožene, da je tudi dobro, da trpi, ker s tem lahko zadosti za svoje prestopke. Trpljenje postaja odrešilno. Dobiva svoj smisel in nima več toliko ostrine.
Jezus je bil do trpečih zelo pozoren in ljubeč. Pokazal je, da jim je blizu, in tudi pomagal jim je. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Trpečim je vlival moči in zaupanje, da v trpljenju niso sami. On je z vsakim trpečim človekom, saj trpi z njim in v njem. Po drugi strani pa je svaril pred pretiranim begom od trpljenja. Vedel je, da se mu ni mogoče izogniti, saj bi s tem padel v še večje težave. Naročal je, naj vsak vzame svoj križ trpljenja nase. »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.« Bežati pred trpljenjem bi pomenilo izgubiti svoje življenje. Potrebno je objeti križ in ga vzeti na svoje rame ter ga nositi za Jezusom. Potrebno je s trpljenjem zaživeti, ga sprejeti in vzljubiti.
Jezusov križ je za nas največje znamenje ljubezni. Ker je nas tako zelo ljubil, ga ni hotel ne izgubiti in ne odložiti. Pokazal nam je, da je križ mogoče tudi vzljubiti. Vzljubiti ga je mogoče zato, ker je Jezus ljubil mene. Lahko mu darujem trpljenje zato, ker je on trpel zame in mu na nek način vračam. Toda v celoti mu ne bom mogel nikoli vrniti. Ko pa z ljubeznijo sprejmem trpljenje, sprejmem in srečam Jezusa samega. Lahko se združim z njim v trpljenju in svojemu trpljenju najdem smisel.
Vsako z ljubeznijo sprejeto trpljenje ima za človeka veliko vrednost. Po eni strani človeka očiščuje, po drugi strani pa združuje z Jezusom. Tako trpljenje človeku odpira nove poglede in nov smisel življenja. Lahko opazim, da sem koristen tudi, če trpim in ne morem delati nič drugega.
Drugi smisel trpljenja pa je v darovanju za bližnje, za tiste, ki so mi dragi. Tudi njim lahko darujem svoje trpljenje. Bog, ki vidi na skrivnem, bo povrnil to, kar sem mu daroval za svojega prijatelja. Trpljenje lahko postane tudi žrtev za bližnjega. Z njim me še bolj poveže in prečisti moj odnos do njega. Ker sem zanj pripravljen trpeti, postaja moja ljubezen vedno bolj čista in nesebična. Trpljenje očisti odnos in naju oba poveže z Bogom.
Mnogi svetniki so si zelo želeli trpeti. Veliko so prosili, da bi bili vredni trpeti. V tej želji se vidi njihova nesebična ljubezen do Boga. Zavedali so se, za kako veliko ceno so bili odkupljeni. To, da jih je Bog tako močno ljubil, jim je bilo izziv, da bi ljubezen vračali po svojih najboljših močeh. Ljubiti Boga pomeni ljubiti tudi tisto, kar je ustvaril, se pravi svojega bližnjega. K temu nas nagovarja Jezus sam: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.« Ljubiti bližnjega kakor samega sebe pomeni ljubiti Boga. Toda Jezus nas kliče v še večjo ljubezen. Vabi nas v popolno ljubezen, ki je daritev sebe vsega. »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam.«
Če je Jezus nas vzel za svoje prijatelje in za nas dal življenje, smemo tudi mi Jezusa imenovati za svojega prijatelja. Tudi mi mu lahko vrnemo ljubezen s tem, da damo življenje zanj, ki je naš prijatelj, to pa pomeni zanj trpeti. V vsakem trpljenju, ki me zadene, mu lahko darujem drobec svojega življenja. Tak odnos me vedno bolj povezuje z Jezusom in mi odpira oči za njegovo ljubezen. Bolj ko sem pripravljen zanj trpeti, bolj mu postajam blizu. Ko sam trpim, opažam, kako bridko je on trpel zame. On je trpel nedolžen, jaz pa trpim tudi zaradi svojih grehov. Tak odnos v meni zbuja vedno večjo hvaležnost do Boga in vedno bolj se čutim ljubljenega. Ta ljubezen pa prebuja v človeku novo ljubezen, saj ljubezen ne more ostati osamljena. V takem stanju človek čuti, da je pravzaprav privilegiran, če sme biti obdarjen s trpljenjem. Križ trpljenja mu postaja znamenje zaupanja, ki mu ga Bog izkazuje. Bog mu zaupa, da sme biti podoben njegovemu trpečemu Sinu Jezusu. Zaupa mu, da sme z njim tako tesno sodelovati v delu odrešenja. Trpljenje ni več breme, marveč dar, ki človeka dela še bolj podobnega Bogu.
Mnogi svetniki so križ trpljenja tako vzljubili, da bi raje umrli, če ne bi mogli trpeti. To ni nič čudnega ali bolestnega, ampak je velika ljubezen, ki se hoče darovati do konca. Hoče objeti križanega Gospoda in sprejeti vsaj delček njegovega križa ter mu pomagati. Hoče biti kakor Simon iz Cirene, ki je Jezusu pomagal nositi križ. Simon je bil prisiljen, svetniki pa so se sami odločili, da mu pomagajo. Skušajmo jim biti podobni. Tudi vsak izmed nas naj vzame svoj križ in z ljubeznijo hodi za Jezusom. Ne bojmo se križa, ne bo nas zrušil, saj nam ga Jezus sam pomaga nositi. V trpljenju bomo srečali Jezusa, ki nam bo osmislil naš križ. Kako lepo bi bilo, da bi bil meni Jezus več kot vse na svetu. Kako srečen bi bil, če bi povsod iskal samo njega. Tako mi ne bi bilo prav nič težko trpeti, saj bi se zavedal, s kakšno ljubeznijo je zame trpel moj Gospod. Potem bi tudi jaz rad postal njegov prijatelj, tako velik prijatelj, da bi ga ljubil bolj kot vse na svetu. Ne bi mi bilo težko darovati se mu. Tudi bolečina križa mi ne bi bila tako velika, da mu ne bi mogel pokazati, da ga ljubim. Za njim bi hotel hoditi, četudi bi moral nositi najtežji križ, da bi mu le lahko sledil. Z njim bi hotel biti tudi pod težo križa in zasramovanja, pa tudi umreti bi hotel z njim, saj je on umrl zame, grešnika, ki mu tako malo vračam njegovo sveto ljubezen. Ker se je on daroval zame, se mu tudi jaz hočem darovati do zadnjega vlakna svoje biti. Čast je biti križan za Gospoda, saj je bil on križan zaradi mene.
p. Branko Petauer
