Kronika dogodkov v SITIKU 2020

Dne 13. januarja 2020 je na mesto prejšnjega direktorja, g. Darka Ilarja prišel novi direktor podjetja Gregor Rep.

• Meseca februarja smo vzpostavili sodelovanje s Kmetijsko zadrugo Stična iz Ivančne Gorice in se z občino Ivančna Gorica udeležili sejma Alpe Adria 2020.
• Konec februarja je podjetje zapustil Boštjan Dominič, ki je bil zaposlen na delovnem mestu »tehnolog v galenskem laboratoriju«, na njegovo mesto pa je prišla Neža Matjašič, farmacevtski tehnik.
• Meseca marca smo v sodelovanju z Občino Ivančna Gorica pripravili dve novi čajni mešanici, Jurčičev čaj (županov) in bralni napitek.
• Meseca marca smo se prav tako udeležili sejma na Muljavi, ki je bil organiziran v okviru 27. pohoda po Jurčičevi poti, in se, podobno kot druga podjetja, pričeli ukvarjati s prilagoditvami in posledicami zaradi pandemije virusa SARS-CoV-2.
• V spomladanskih mesecih smo zaznali povečano zanimanje za kakovostne okrasne rastline in zelenjavne sadike naše samostanke vrtnarije, kar povezujemo z epidemijo in večjim zavedanjem ljudi o pomembnosti sonaravnega načina bivanja.
• Dne 24. julija 2020 je nekatere prostore podjetja Sitik prizadela poplava, do katere je prišlo zaradi obilnih padavin. Na pomoč so nesebično priskočili lokalni gasilci in domačini, za kar se jim najlepše zahvaljujemo. Škoda na objektih, repromaterialu, opremi in skladiščenih izdelkih je bila kljub hitri, nočni intervenciji precejšnja.
• Zaradi škode po poplavi ter zlasti zaradi dotrajanosti pakirnega stroja in slabše pretekle prodaje smo se odločili za ukinitev proizvodnje filter čajev in namesto njih našim strankam ponudili ustrezne rinfuza čaje.
• Podobno smo zaradi slabše pretekle prodaje ukinili proizvodnjo nekaterih drugih izdelkov (npr. proizvodnjo nekaterih čajnih mešanic in tinktur, senenega in kamiličnega obkladka ter nekaterih likerjev).
• Konec julija 2020 je podjetje zapustil Uroš Kanc, ki je bil zaposlen na delovnem mestu »delavec v distribuciji«, na njegovo mesto pa je prišel Domen Piškur.
• Tekom poletja 2020 smo se v podjetju odločili za posodobitev embalaže nekaterih naših izdelkov, in sicer 500 ml kisov patra Ašiča z dodatki ter kapljic patra Ašiča, ki so odslej na voljo v kakovostnejši, stekleni embalaži.
• Konec avgusta smo poskrbeli za prekritje štirih rastlinjakov samostanske vrtnarije z novo folijo ter za nekatera investicijsko-vzdrževalna dela na objektu »na Marofu«.
• Jeseni 2020 smo v sodelovanju s samostansko kuhinjo pripravili dva nova izdelka: Samostansko gorčico z Ašičevim kisom ter Samostanski namaz s papriko in Ašičevim kisom, ki ju bomo v kratkem ponudili našim strankam.
• Pripravljamo novo spletno stran in celostno grafično podobo podjetja. Pridobili smo načrte za ureditev Ašičevega zeliščnega vrta, ki bo na zemljišču zraven Zeliščne lekarne patra Ašiča v Stični za obiskovalce urejen predvidoma v letu 2021.
• Konec septembra 2020 je prostore na Poljanski cesti 6 v Ljubljani, predvsem zaradi posledic epidemije in slabšega prometa, zapustil dolgoletni najemnik in nam v upravljanje prepustil Stiško čajnico ter B&B namestitve.
• V začetku oktobra smo zaposlili računovodkinjo, go. Ivanko Slak.
• Obstoječo Stiško čajnico smo preimenovali v Čajnica in zeliščna prodajalna PATER AŠIČ, jo nekoliko preuredili in jo za naše stranke ponovno odprli 5. oktobra 2020, prostori za B&B namestitve pa zaradi epidemije in sprejetih ukrepov do nadaljnjega ostajajo zaprti.
• V prenovljeni Čajnici in zeliščni prodajalni PATER AŠIČ v Ljubljani smo zaposlili go. Kristino Gec ter poleg lastnih proizvodov našim strankam ponudili tudi izdelke nekaterih drugih evropskih samostanov.

 

Gregor Rep, direktor Sitika

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Kako skozi advent?

Pred 35 leti je bila ustanovljena Bernardova družina. Takrat je začelo izhajati glasilo V Materini šoli. Značilna sta takratna odmeva dveh članic. Prva je zapisala: »Srečna sem bila, ko sem prvič prejela mesečno glasilo V Materini šoli. To sem začutila kot poseben duhovni poziv k novemu življenju. Istočasno pa sem zaslutila povezanost z veliko skupino molivcev. Nekoč nisem mogla razumeti moči in bogastva molitve, a danes to razumem mnogo globlje.« V drugi izjavi se kaže veliko začetno navdušenje: »Tako lepo se mi zdi na srečanjih Bernardove družine, da bi se najraje preselila v Stično.«

Pred nami je advent. Vsako leto je to nov začetek, »poseben duhovni poziv k novemu življenju«. Znova naj bi se »preselili« v čase svoje začetne gorečnosti. Vsako leto je to čas, v katerem naj bi se poglobili »v moč in bogastvo molitve«. Poleg Jezusa imamo tri močne spremljevalce adventnega časa; to so prerok Izaija, Janez Krstnik in Devica Marija. Če jih morda ne bomo mogli med branjem Božje besede poslušati v domači cerkvi, bo dovolj možnosti, da jim bomo poslušali po družbenih občilih ali vzeli v roke Sveto pismo.

Ljudje nismo puščavniki. Potrebujemo skupnost, tudi pri bogoslužju naj bi se nam »zdelo lepo«. Ker nas zdaj ovira novi koronavirus za srečanja, bomo po družinah v adventnem času znali pripraviti krščansko prijateljsko in molitveno vzdušje. Povezali se bomo s sveto Družino, ki je v adventnem času zelo navzoča. Njej se hočemo bližati že v adventnem času, da bomo v božičnem času z njo tembolj združeni. Novi koronavirus je znamenje, klic k spreobrnjenju in pokori, klic k prebuditvi domačega ognjišča, k povezanosti članov z Bogom in med seboj, torej klic k družinski molitvi in medsebojnemu pogovoru.

Za nami je zahvalna nedelja. Hvala in Bog povrni vsem za sodelovanje.

p. Anton

Molimo za pokojne člane

Marica Mokorel, Tržič

Jožica Srečnik, Tržič

Anka Fajdiga, Vipava

 

DOMAČA ZDRAVILA Uporaba rumenega svišča in drugih zelišč pri zamašenem nosu

Rumeni svišč (Gentiana lutea L.), ki sodi v družino sviščevk, raste na planinskih travnikih, med ruševjem v Alpah ter na Krasu, npr. na Snežniku. Ker je rumeni svišč zaščiten v mnogih državah, tudi v Sloveniji, in ga zato ne smemo nabirati, ga lahko vzgojimo sami iz semena na domačem vrtu. Ponekod, v Nemčiji, ga za farmacevtske namene gojijo na plantažah.

Rumeni svišč (imenujemo ga tudi košutnik ali encijan) je pokončna rastlina, ki zraste do 1 metra visoko. Ima močan koreninski sistem, suličaste liste ter rumeno socvetje. Spomladi nabiramo koreniko rastline, ki je že cvetela in je stara najmanj 3 leta ali več. Koreniko, ki lahko tehta tudi do štiri kilograme, skrbno očistimo, razrežemo in hitro posušimo. Korenika ima zelo grenek okus in aromatičen, značilen vonj. Čeprav ga, kot smo že rekli, ne smemo nabirati, ga danes mnogi še vedno nabirajo prosto v naravi. Pri tem moramo biti pozorni, da rumenega svišča ne zamenjamo s strupeno belo čmeriko (Veratrum album L.), ki npr. raste na Krimu. Pri morebitni zastrupitvi namreč zagotovo potrebujemo zdravniško pomoč, kar se še vedno kdaj dogodi.

V Grčiji so rastlino uporabljali že 500 let pred Kristusom. Uporaba rastline je zelo raznolika. Najpogosteje se danes uporablja korenika za spodbujanje teka, izločanje želodčnih sokov in nastajanje žolča ter pri napihnjenosti.

Danes bomo predstavili čajno mešanico NOSOPRET, katere zdravilne rastline v njej učinkovito odpravljajo težave pri zamašenem nosu:

25% rastlina sporiša (Verbenae herba), 

20% cvet jegliča (Primulae flos),

20% cvet bezga (Sambuci flos),

15% rastlina timijana (Thymi vulgaris herba),

15% cvet hibiskusa (Hibisci flos),

5% korenina rumenega svišča (Gentianae radix),

Priprava čaja: 2 čajni žlički čajne mešanice prelijemo s 3 decilitri vrele vode, pokrijemo in pustimo stati 10 minut. Precedimo in pijemo topel čaj trikrat na dan. Čaj lahko obogatimo z žličko medu in žličko jabolčnega kisa patra Simona Ašiča, ko čaj ni več vroč.

Pitje čaja pripomore k zmanjšanju otekline vnete nosne sluznice in izboljšanju drenaže sinusov. Razredči se sluz in s tem se olajša izločanje sluzi. Zmanjša se občutek zamašenega nosu ter tudi glavobol lahko preneha, če ga imamo pri vnetju obnosnih votlin in dihalnih poti.

Zamašen nos je pogosto spremljevalec prehlada ali viroze. Poglejmo si delovanje posameznih zdravilnih rastlin v tej čajni mešanici.

Sporiš pospeši povečano izločanje razredčene sluzi, deluje krepčilno in znižuje povišano telesno temperaturo. Deluje tudi blažilno za grlo, žrelo in glasilke in povečuje odpornost organizma.

Jeglič tudi, kakor tudi bezeg in rumeni svišč, poveča izločanje razredčene sluzi v obnosnih votlinah. Zavira rast nekaterih bakterij in virusa gripe ter deluje protivnetno.

Bezeg ubija viruse, poveča znojenje. Eterično olje v bezgu daje čaju prijeten vonj in okus, tako da ga lahko popijemo v večjih količinah, kar je pri prehladu dobro.

Timijan razširja bronhije ter olajša izkašljevanje, tako da utekočinja sluz. Zavira rast mnogih bakterij. Timol je učinkovina v timijanu, ki ga izločamo preko pljuč, kjer deluje antiseptično.

Hibiskus vsebuje vitamin C in zdravi prehlad.

Rumeni svišč s svojimi zelo grenkimi spojinami poveča izločanje žlez v obnosnih votlinah.

Čaj lahko uživamo odrasli in otroci nad 6. letom starosti. Ne smemo pa ga piti, če imamo razjedo na želodcu ali dvanajstniku ali povečano izločanje želodčne kisline. Tudi nosečnice in doječe matere ga naj ne uživajo.

Barbara Kozan, mag.farm.

 

Božja roka

Stana se je kot omamljena opotekala ob progi, iskala med travo in kamenjem okrvavljene predmete in jih zavijala v ruto. Sama ni vedela zakaj. Moža so že odpeljali. Vrgel se je pod vlak in bil takoj mrtev. Tak je bil žalosten konec njenega nesrečnega zakona. Čeprav sta bila ločena, je bil zanjo še vedno njen mož. Ko je prišla domov, se ji je približala mati, rekoč: »Božja roka.« Kako naj bo nekaj takega božja volja! Bila je prepričana, da je za to, kako je končal njen mož, bila kriva samo ona. Nikoli se ne bi smela poročiti. Pravzaprav v času svojega deklištva sploh ni mislila, da se bo kdaj poročila.

Njene sestre so kmalu odšle od doma, Stana je pomagala staršem. Šele pozneje si je tudi ona poiskala službo. Toda nikoli ni hodila v družbo. Rada je imela samoto, razmišljanje in molitev. In bala se je greha! Zato se je tudi izogibala fantom. Imela je lepo, mirno mladost. Zdelo se ji je, kakor da nad njo bdi Marija. Kadar se ji je priporočila, je bila uslišana. V tihih pogovorih z njo se je čutila varno in srečno. Potem pa je na lepem prišlo obdobje, ko je zahrepenela po družini, da bi mela moža in otroke, kakor njene sestre. Ko so za praznike prišle domov, so napolnile hišo z radostjo in veseljem. Ob takih priložnostih je bilo, kakor da ona sploh ne obstaja. Starša, ki jima je posvečala vso skrb in ljubezen, sta imela oči in ušesa samo za vnuke. Prav takrat se je pojavil v njeni bližini fant, ki nikakor ni znal ceniti njenih kreposti, se mu je pa zdelo, da bi mu znala ustvariti lepo domače ognjišče. Stana je razmišljala, da je za njo 25 let, od katerih ni imela čisto nič, in se spraševala, ali je bilo pametno, da se je tako asketsko odrekala vsemu? Ali ni morda njeno mesto v samostanu, kjer bi lahko Mariji izkazovala svojo vdanost? Toda postajalo ji je čedalje bolj jasno, da je to obdobje minilo. Zasnubil jo je in ona je na začudenje mnogih privolila. Ko sta se oporočila, je bila noseča. In to je bila njena neskončna bolečina. Ne samo sramota za družino, sram jo je bilo pred Marijo, ki ji je tolikokrat obljubljala, kako bo živela pošteno in brez greha. Toda skušala je čim manj misliti na to. Trudila se je, da bi ustvarila dom kot je bil dom njenih staršev. Toda on je dom rabil le toliko, da se je imel kam vrniti po prekrokani noči ali potepanju s svojo motoristično družbo. Ona je lahko le prosila in jokala, naj se poboljša. Leta so se vlekla, bilo je samo slabše. Strahoval je njo in otroka. Kadar je bil trezen, je obljubljal, kako bo že naslednji dan vse drugače, pa ni bilo. Ko je bil pijan, je pozabil na vse. Svetovali so ji, naj ga postavi pred izbiro: zdravljenje alkohola ali ločitev. Odločil se je za alkohol. Stana se je z otrokom vrnila k staršem. Bila je spet osramočena in strta še bolj kot ob poroki. Očitala si je, da ni bila zmožna dovolj potrpeti, da se ni dovolj potrudila, da bi ohranila zakon. Toda tudi mož se je sesul in se odločil za smrt.

Potem so sledila leta molitve. Molitve za pokojnega moža. Ko se je sin poročil in odšel po svoje, je molila še za njegovo družino, za vse sorodnike in znance, za katere je menila, da so potrebni priprošnje v nebesih. Dolga leta ni imela moči, da bi šla k maši. Še vedno se je počutila krivo pred Marijo, ki je bila z njo tako dobrotljiva, dokler ni izdala njenega zaupanja. Potem pa se je nenadoma v njeni glavi vse spremenilo. Zazdelo se ji je, da so tudi njej namenjene besede, ki jih je Marija v Fatimi izrekla Luciji ob svojem drugem prikazanju: «Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.«

In Stani se je nenadoma zazdelo, kakor da jo je Marija spet sprejela v svoje varstvo. Začutila je, da jo je izbrala za novo poslanstvo. Lahko je zbrano molila ure in ure. Dolgo ni nihče vedel za njene tihe molitve v samoti doma. Zdaj pa je začutila, da mora molitev deliti še z drugimi. Začela je obiskovati osamljene ljudi in jim s skupno molitvijo dajala pogum. Nanjo so se obračali mnogi, ki so izgubili stik z Bogom, pa niso želeli zapustiti tega sveta brez Božjega odpuščenja. Pogumno je spet začela hoditi k maši in vsi so jo sprejeli z odprtimi srci. Po toliko letih molitve je njena duša našla mir, kot ga je občutila v mladosti. Ko se je poslavljala od življenja, je šele zares razumela, kaj pomenijo besede »božja roka«. Ne, Marija je ni zapustila. Pokazala ji je resničen smisel njenega življenja na poti k Bogu. Moliti.

Valerija Ravbar

 

Oltarček v domu za upokojence

Bratranec je bil že dolgo let v Domu za upokojence, preden sem ga prvič obiskala. Njegova soba z najnujnejšo opremo je bila pač taka kakor so najbrž vse sobe v podobnih domovih. Nad mizo sta dve polici. Polica bratrančevega sostanovalca je bila popolnoma prazna, on pa je imel na svoji poleg vseh vrst drobnarij: spominkov, fotografij, suhih rož in podobnega tudi Marijino sliko, upodobitev z oltarja domače cerkve, in kipec Lurške Matere Božje. Prvo je vzel s seboj, ko je odšel zdoma, drugo mu je z romanja prinesla nekdanja soseda. »Vsako jutro, ko vstanem, najprej eno uro v tišini molim pred Marijinima podobama, potem šele grem na zajtrk,« mi je zaupal.

Med tem se je zgodila karantena. Ko sem ga po dolgem času spet obiskala, v sobi ni bilo sprememb. Razen ene: kipec Lurške Marije je stal na sosedovi polovici police. »Ja, prej se nisva kaj dosti pogovarjala. Med korono pa sva bila veliko sama in sva se pomenila drug o drugem. Veš, tudi on rabi svojo Marijo.«