Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference
Viri objav
Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija
petek, 17. januar 2020
MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo
V tem mesecu smo na pšeničnem klasu
napolnili dve zrni. Po zunanjem štetju je to tisoč rožnih vencev. Bog seveda
šteje drugače kot mi. Gleda predvsem na to, koliko je pri molivcih ponižnosti,
žrtve in predvsem ljubezni. Bog povrni vsem za zvesto sodelovanje! Danes ni
lahko postati duhovnik, redovnik, redovnica, misijonar. Pri večini ljudi velja
tak korak za polomijo. Da se bo pri ljudeh in v družinah gledanje spremenilo,
je potrebna molitev, potreben pa je predvsem zgled doslednega krščanskega
življenja. Potrebna je živa vera, ki nam bo pomagala, da bomo spoznali vrednost
duhovnih poklicev. Mladim je poleg tega potrebna moč, veliko moči, tista moč,
ki jo daje samo Bog po naši molitvi in žrtvi.
četrtek, 16. januar 2020
Kaj pomeni posvetitev Mariji?
Ludvik Marija Grignion Montfortski v zvezi s posvetitvijo Mariji v 115.
številki svoje knjige Razprava o pravi
pobožnosti do Marije priporoča, »da vsa naša dejanja začnemo,
nadaljujemo in jih zaključimo prek nje, v njej, z njo in po njej, da jih bomo
izvrševali prek Jezusa Kristusa, v Njem, z Njim in po Njem, ki je naš končni
cilj.« Nekoliko naprej v 120. številki Grignion Montfortski natančno pove:
»Ker je Marija med vsemi ustvarjenimi bitji najbolj podobna Jezusu
Kristusu, je logično, da je med vsemi pobožnostmi, ki najbolj posveti kakšno
dušo našemu Gospodu in mu jo naredi najbolj podobno, prav posvetitev presveti
Devici, njegovi Materi: bolj ko bo kakšna duša posvečena Mariji, bolj bo
pripadala Jezusu Kristusu. To se dogaja zato, ker popolna posvetitev Jezusu
Kristusu ni nič drugega kot celostna in popolna posvetitev sebe presveti
Devici. To pa je posvetitev, ki jo učim.«
Namen posvetitve Devici Mariji je torej hoja za njenim Sinom. Po drugi
strani pa je to tudi nauk naše fatimske Gospe. 13. junija 1917 je Marija rekla
mali Luciji: »Moje brezmadežno Srce bo tvoje zavetje in pot, ki te bo
pripeljala k Bogu.«
Vir: Newsletter št. 47
sreda, 15. januar 2020
Njuna mama ju je posvetila Devici Mariji
Dvojčka Monika in Kristjan Moya,
rojena januarja 1974 v Casablanki v Čilu, sta pred kratkim izvedela, da ju je
mati kot novorojenčka, posvetila Devici Mariji. Danes je Kristjan duhovnik in
Monika redovnica. Tu je njuna zgodba:
Sestra Monika je naredila slovesne
zaobljube v Kongregaciji Hčera Svete Marije od Božje Previdnosti v Čilu leta
2017, njen brat dvojček je sedaj duhovnik v svetišču Nuestra Señora Purísima de Lo Vásquez, v Čilu.
Izvedela sta, da ju je njuna mama
posvetila Devici Mariji, ko sta bila stara tri mesece, ko sta bila v kritičnem
zdravstvenem stanju v bolnici. Njuna mama je gojila globoko pobožnost do Nuestra Señora Purísima de Lo Vásquez (Naša
Prečista Gospa). Življenje svojih otrok je izročila Devici Mariji. »Takoj po
posvetitvi sva oba začela ozdravljati« pove sestra Monika.
Za slovesnost svojih večnih zaobljub
je sestra Monika izrazila željo, da bi daroval sveto mašo in vodil slovesnost,
ki jo običajno vodi škof, njen brat dvojček. Kongregacija je sprejela to
prošnjo redovnice. Njen brat se nahaja v župniji, ki jo je obiskovala njuna
mati, ko sta dvojčka zbolela. Prav tam je njuna mati prosila Devico Marijo
milost za svoja dvojčka.
torek, 14. januar 2020
Posvetitev Jezusu po Mariji
Poglejmo nekoliko starejše
pričevanje:
V naši župniji je bil ob prehodu v
tretje tisočletje misijon pod naslovom "Izročimo se Jezusu po
Mariji". Vsa župnija se je ob sklepu misijona v soboto, 5. maja tega leta,
posvetila brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Odtlej stoji kip Matere Božje z
Detetom pred domačo župnijsko cerkvijo in župnijsko občestvo vsako leto ob
obletnici obnavlja posvetitev. Temu dogajanju so sledile osebne in družinske
izročitve ob tihih osebnih in skupnih pripravah. Oblikovale so se binkoštne
dvorane (zdaj jih je sedem), kjer s posvetitveno molitvijo vsak mesec
obnavljamo posvetitev in v skupni molitvi, premišljevanju Božje besede in
Marijinih sporočil gradimo novo dobo ljubezni in zaupanja. Kaj se le more
zgoditi skupnosti, ki je povezana z Marijo in Jezusom, če se zavedamo
resničnosti stavka, da se Marijin otrok ne more pogubiti?
V letu 1995 je v oktobru potekal
misijon z naslovom "Kristus, sijaj resnice". V tem Marijinem mesecu
smo se zatekali k njej – naši nebeški Materi in ženi novega adventa, da bi nam
podarila Jezusa, ki je POT, RESNICA IN ŽIVLJENJE. Sad misijona je bila
župnijska evharistična skupnost in redna molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim vsak četrtek. In končno smo v maju svetega leta 2000 v luči
velikega jubileja imeli misijon z naslovom "Kristus včeraj, danes, vedno –
in za vse".
Eno od pričevanj je tole:
»Osebna pot naše družine je bila v
tesni povezavi z misijoni in neizmernimi milostmi, ki jih podarja ta sveti čas.
Bili smo popolnoma zlomljeni, ko smo v prometni nesreči izgubili šestnajstletnega
sina in brata; to se je zgodilo v Marijinem letu 1989. Bili smo izgubljeni in
nemočni, zagrnila nas je tema, pa vendar je v nas tlelo hrepenenje za polnostjo
življenja. Vpila sem k Bogu, od katerega sem se kot dekle in mlada žena
odvrnila. V moji podobi iz mladosti je bil to Bog, ki preži na moje napake in
grehe ter me kaznuje. Takega Boga nisem potrebovala. Ustvarila sem si svojo
podobo o njem. Tudi Cerkve sem se ogibala in otrok nisem vzgajala v strahu
Božjem, mož pa tudi ni imel vere. Toda zdaj je udaril po meni. 'Gospod nisem
vredna, da prideš k meni, ampak reci le besedo…' To je bil moj klic na pomoč
vsak trenutek in na vsakem koraku.
Od Boga, ki grmi iz oblakov, sem se
vzpenjala k Bogu sopotniku, živemu Bogu, ki bedi nad mano in me hoče rešiti za
vsako ceno in ki je trpel ter umrl tudi iz ljubezni do mene. Klicala sem k
njemu, da mi da moč, zaupanje in vero. Ostrmela sem nad Božjim posegom in
prepoznala njegov načrt. Moral mi je vzeti najdragocenejše na tem svetu, moral
je vzeti življenje, da bi si pridobili Življenje in ga imeli v obilju za večno.
To je bila zame popolna
spreobrnitev, nov začetek, novo rojstvo, luč milosti, ki mi je odprla srce za
Boga in mi odstrla pogled v nebesa. To je bilo odkritje neskončne Božje
ljubezni in usmiljenja, nenadomestljivi dar Božje odveze, čudež, ki je v meni
prebudil novo življenjsko moč, da sem lahko spet ljubila, se veselila in
delala, sveta bližina, ki je pregnala otopelost in malodušje, osmislila pa
življenje in smrt.
Še več! Zavedla sem se posebnih
znamenj in spoznala, da je sredi vseh težav in zablod nad mano bedela Marija,
mati tistega Življenja, iz katerega vsi živimo. Spomnila sem se, kako sem kot
deklica v molitvi klečala pred šmarničnim oltarčkom v svoji sobi. Oklenila sem
se Božje Matere in se ji 12. oktobra 1994 posvetila. Z vso dušo sem ji zaupala
svojo družino. Spomnila sem se, da sva z možem pred petindvajsetimi leti
sklenila zakonsko zvezo pred njenim oltarjem v stolni cerkvi v Ljubljani. Dne
12. julija naslednjega leta se je Mariji posvetil najmlajši dvanajstletni sin.
Mislila sem, da je premlad in da še ne more dojeti posvetitve. Hotela sem, da
počaka na birmo, a je jokal, da ne razume, kaj hočem od njega, in se pridružil
skupini birmancev, ki se je tedaj pripravljala na posvetitev. Na veliki šmaren
leta 1996 (svoj rojstni dan) je posvetitev opravil mož in 10. maja 1997
sedemindvajsetletna hči. Zdaj to posvetitev živi tudi njena družina.
To je naša pot trpljenja in
odrešenja. Nikoli več se nočemo odtegniti Marijinemu varstvu, niti v bridkosti
niti v veselju, zakaj samo Bog ve, kakšna bi bila naša pot, če naša župnija ne
bi bila tako marijanska ter naš dušni pastir ves Marijin in bakla samotnim
popotnikom. Naj vzkliknem s psalmistom: 'Gospod, delež moje dediščine in mojega
keliha, ti vodiš mojo usodo!' (Ps 16,5).«
V. K.
ponedeljek, 13. januar 2020
Sadovi ljubezni do Boga
Ljubezen nas združuje z Bogom, ki je ljubezen. Tako se poglablja
prijateljstvo z njim. V popolni ljubezni se z Bogom po delovanju Svetega Duha
tako rekoč spojimo, kakor se dve tekoči žareči kovini zlijeta v eno. Ljubezen
med dvema človekoma ta dva človeka nikoli tako tesno ne poveže med seboj.
Kdor
Jezusa resnično ljubi, bo deležen ne samo njegove ljubezni, ampak tudi
Očetove: “Kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil
in se mu razodel” (Jn 14,21). Jezusova ljubezen se bo pokazala v tem, da se bo
na poseben način razodel.
Če rastemo v ljubezni, je naša duša vedno bolj čista. Dogaja se,
kar je rekel Jezus farizeju Simonu o grešnici: “Zato ti povem: Odpuščeni so
njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi”
(Lk 7,47).
Po nadnaravni ljubezni Bog deluje na našo voljo. Tako se z
voljo odločamo za dobro, za izpolnjevanje Božje volje. Krepost ljubezni ustvari
v nas sposobnost in stalno nagnjenje, da ljubimo Boga in mu zvesto služimo.
Po ljubezni do Boga rastemo in se poglabljamo v krepostih,
saj ljubezen oživlja vse kreposti. Tako rastemo v svetosti, ki je predvsem v
ljubezni do Boga in do bližnjega. Vedno bolj postajamo deležni Božje svetosti,
kajti on ni le ljubezen, ampak je tudi svetost. Ljubezen povzroča čudeže in
posvečuje človekovo življenje.
Ljubezen
do Boga odrešuje, ker po njej odrešuje Bog. Ljubezen zelo zdravilno vpliva na dušo in telo ter krepi
celotnega človeka. Prinaša nam mir, pomaga nam nositi vsakdanje križe. Rane
naše duše, za katere medicina ne pozna zdravila, se zacelijo.
Ljubezen do Boga nas razveseljuje in osrečuje. Nič več
ne iščemo veselja in sreče drugje. Marija Magdalena ni bila zadovoljna ne z
angeli ne z vrtnarjem, ampak je iskala samo Gospoda (Jn 20,11-16). Modrim z
vzhoda ni bilo za blišč jeruzalemskega mesta in templja, ampak so iskali samo
novorojeno Dete.
Velja, kar je zapisal sv. Frančišek Saleški v knjigi Teotim:
“Kdor zares ljubi, skorajda ne najde veselja drugje kakor v tistem, kar ljubi.
Zato se je velikemu sv. Pavlu vse zdelo 'izguba' in 'smeti' (Flp 3,8) v
primerjavi z Zveličarjem.”
Čim bolj Boga ljubimo, tem bolj ga
spoznavamo, tem bolj smo mu podobni. Če smo zasidrani v ljubezni, težimo v
neskončnost. Le tisto bo ostalo za večno, kar je narejeno iz ljubezni, kajti “ljubezen
nikoli ne mine” (1 Kor 13,8).
Tomaž
Kempčan je zapisal: “Kdor namreč z vsem srcem ljubi Boga, se ne boji ne
smrti, ne kazni, ne sodbe, ne pekla, zakaj popolna ljubezen varno vodi k Bogu.”
p. Anton
Naročite se na:
Objave (Atom)