POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (3) Molitev kot hvalnica Stvarniku

Hvalnica Stvarniku se začne z občudovanjem Boga in njegovega stvarstva. Slavni fizik Ampère, ki je globoko prodrl v skrivnost Božjega stvarstva, je vzklikal: "Kako velik je Bog! Kako velik je Bog!"

Mati srednjih let piše:

"Moja molitev je občudovanje Božjega stvarstva. Ko opazujem naravo v njenem spreminjanju skozi letne čase, ko me prevzame lepota gorskih vršacev, ki se kopljejo v zarji jutranjega sonca, ko moj pogled počiva na modrini neba in razkošju jesenskih barv, ko uživam ob žvrgolenju ptic in šelestenju listja v gozdu, ko se zazrem v nedolžne oči malčka in me objamejo njegove ročice, takrat se iz globine mojega srca oglasi hvalnica Stvarniku."

V najširšem pomenu moli vse stvarstvo in vsaka stvar, in sicer že s tem, da se ravna po zakonih, ki so od Boga. S svojim obstojem in delovanjem vse stvari slavijo Stvarnika in se mu zahvaljujejo. Za nerazumno naravo velja to drugače, kakor velja za angele in ljudi. Nerazumna narava se "pogovarja" s svojim Stvarnikom tako, da se že več milijard let ravna po njegovih zakonih. To je nekakšna veličastna molitev, pesem hvalnica vsega stvarstva. Bog vse stvarstvo stalno vzdržuje v bivanju in delovanju, stvarstvo pa svojemu Stvarniku stalno "poje" hvalo.

Ali ni čudovito: vsak kamen, vsaka cvetlica, vsaka žival in vsak človek že s tem, da je in da se ravna po Božjih zakonih, slavi in hvali Boga! Nič manj čudovite niso tiste hvalnice, ki jih pojo Bogu najmanjši delci snovi v sestavi vsakega atoma.

Fatimski pastirčki so močno doživljali Božje stvarstvo, sonce, mesec in zvezde. Frančišek je kazal posebno ljubezen do ptic.

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Duhovniški poklic enega od letošnjih novomašnikov se je začel, ko je bil animator pri duhovnih vajah za birmance. Neka redovnica jih je spodbudila k molitvi za birmance. Pravi: »Res sem začel z desetko na dan. Počasi sem prepoznaval toplino Božje ljubezni, ki se mi je odpirala v molitvi. Sčasoma sem vedno več časa in za vedno več ljudi molil rožni venec. Lahko rečem, da sem v molitvi vedno globlje prepoznaval, kako me ima Jezus rad in kako je čudovit. V meni je rasla želja, da bi mu na to ljubezen odgovoril, vendar je bil boj zelo hud. Bil sem namreč zelo navezan na to, da bi se poročil in imel družino. Po tem boju, za katerega sem prepričan, da ga nisem zmagal jaz, ampak Božja moč, se je v meni v globini vse umirilo in lahko rečem, da mi nič ne manjka.« – Vztrajajmo v molitvi tudi mi. Ta mesec smo napredovali za eno zrno na pšeničnem klasu.

Pet prvih sobot za mariborsko nadškofijo

Konec lanskega leta je v nas vzklila želja, da bi se v mariborski stolnici združili pri obhajanju petih prvih sobot. To željo smo laiki zaupali duhovnikom v stolnici. Sprejeli so našo pobudo in skupaj smo združili vse naše ideje. Tako smo se od januarja do maja letošnjega leta zbirali v stolnici iz vseh koncev naše Mariborske nadškofije. V Jezusovo in Marijino Srce smo polagali svoje prošnje. Predvsem smo prosili za našo nadškofijo, za Slovensko cerkev, za Evropo ter za mir na svetu. Molili smo za naše duhovnike – sedanje in bodoče. Čeprav je bila zadolžena vsak mesec ekipa molivcev in duhovnik iz različnih delov škofije, smo si bili v prošnjah enotni. Če prosimo Marijo, prenese Ona naše prošnje svojemu Sinu in zato verujemo da bodo naše prošnje uslišane, če je taka Božja volja. Prepričani smo, da je Mati Marija zadovoljna in srečna, ker smo bili v molitvi tako poenoteni. Sigurno pa je ponosna na svoje in naše duhovnike, ki so nas podpirali, nas sprejeli in z nami sodelovali. Pred kipom Fatimske Marije smo v košarici zbirali tudi listke s prošnjami in zahvalami, ki so potem odromale v Fatimo, kjer posebna skupina moli za vse te potrebe.

Prvo soboto v maju smo imeli svečano obnovitev posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Hvala vsem, ki ste slišali glas Jezusovega in Marijinega Srca in smo bili kot ena družina. Hvala g. Marku Veršiču, ki nam je znal prisluhniti. Hvala g. Frančeku Bertoliniju, p. Damjanu Tikviču, p. Tončeku Borovnjaku. Brez g. Janeza Vagnerja in njegovih v srce segajočih in z ljubeznijo do JMS prepojenih besed prvosobotna pobožnost ne bi imela pike na i.

Življenje iz posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu (JMS) (Nagovor na seji Odbora in animatorjev Združenja JMS 25. maja 2019 v Stični)

Naša vsakoletna skupna seja Odbora in animatorjev Združenja posvečenih JMS je nekakšna naložitev dračja na ogenj našega srca, da poživi našo gorečnost za Jezusovo in Marijino Srce. Biti moramo zavzeti, goreči apostoli Najsvetejših Src – tako bo Bog po nas delal velike reči!

Naša posvetitev JMS nas vodi k svetosti. Kot člani Združenja posvečenih JMS smo na najboljši poti za osebno posvetitev in posvetitev kot skupnost, kot združenje. Izhodišče tega je zmeraj vera v Jezusovo in Marijino ljubezen do nas, kar simbolizira podoba srca. Tu se vse začne. Čimbolj človek doživi, da ga Jezus in Marija ljubita, tem bolj je sposoben to ljubezen vračati. V moči te njune ljubezni je zmožen ljubiti vse ljudi. Tako so delali fatimski pastirčki, ki so Božjo in Marijino ljubezen globoko doživeli. Zato so se lahko žrtvovali v dolgih molitvah in odpovedih za vse ljudi, posebej za najpotrebnejše velike grešnike. To prizadevanje izraža fatimska molitev po vsaki desetki rožnega venca: » … privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja«. Reševanje Bogu odtujenega človeštva za nebesa je tudi naše poslanstvo. Ob tem se tudi sami posvečujemo. Ko smo se v posvetitveni molitvi izročili obema Srcema, smo se jima dali na razpolago. Onadva računata z nami. Po nas lahko delata velike reči. Ni dovolj, da se enkrat posvetimo, tudi ni dovolj, da večkrat zmolimo posvetitveno molitev. Treba je posvetitev živeti! Po Mariji smo izročeni Jezusu, po Mariji izročamo Jezusu vse človeštvo! Tako bosta onadva lahko nas same posvečevala in po nas posvečevala naše sestre in brate. Zato je premalo, če rečemo da je življenje iz posvetitve ena od pobožnosti. To je način našega življenja! Posvetitev živimo tam, kamor nas je Bog postavil, v svojem običajnem poslanstvu. Mati je mati, kdor je oče, je oče, duhovnik je duhovnik, kdor je v službi, je v službi. Toda način, kako smo vse to, kako to poslanstvo izvršujemo, je drugačen. Če posvetitev res živimo, živimo iz ljubezni, ki jo prejemamo od Jezusa po Mariji. Vse naše delovanje dobi višjo vrednost. To ni naša zasluga, to je dar Najsvetejših Src.

Naš apostolat je marijanski. Tudi naša revija V Materini šoli je marijanska. Po Mariji k Jezusu! Sv. Ludvik Grignion Montfortski je zapisal: »Če rečemo Marija, ona reče Bog.« Nič ne ostane pri Mariji. Ona vse izroča Bogu. Don Bosko je ob posebnih nalogah povabil Marijo Pomočnico: »Marija, zdaj pa začniva!« Vedno je imel uspeh. To bi lahko bilo tudi naše geslo, npr. geslo za duhovnike, preden mašujejo, spovedujejo, poučujejo otroke, obiskujejo bolnike. Svetniki in vsi novejši papeži so zelo marijanski. Preden gre papež Frančišek na mednarodna romanja ali se z njih vrača, gre najprej k Mariji. Ko pride v kakšno deželo, vedno obišče Marijina svetišča. Papeži so vneti molivci rožnega venca, celo več na dan! Lahko bi rekli, da je Marija najboljša »metoda« nove evangelizacije. Če bi to slovenski duhovniki doumeli in živeli, bi se marsikaj spremenilo na bolje. Fatimski pastirčki so naš kažipot. Marija jih je vzgojila za velike apostole. S svojim življenjem kakor svetilniki svetijo tudi nam.

Pripadamo Združenju posvečenih JMS. Ko smo se posvetili JMS, smo se pravzaprav posvetili Jezusu na križu, kajti tu se je ljubezen njegovega prebodenega Srca do nas najbolj razodela. Posvetili smo se tudi Jezusovi in naši Materi Mariji, ki stoji pod križem in daruje svojega Sina za nas. Na Kalvariji najlaže spoznamo globino ljubezni njenega brezmadežnega srca, ki ga je presunil meč bolečin. Jezusov križ ima dve razsežnosti: vertikalo in horizontalo. Vertikala nas povezuje z Jezusovim in Marijinim Srcem, horizontala pa nas povezuje med seboj. Združeni smo z vsemi člani, ki so se posvetili obema Srcema in hočejo Združenju zavestno pripadati. V prvo združenje so spadali trije fatimski pastirčki. Niso bili povezani samo z Marijo in Bogom, ampak tudi med seboj. Ta zavest, da živimo in delamo skupaj, je zelo pomembna. Zato je potrebno tudi medsebojno druženje. Ne samo: jaz – Bog, ampak tudi: jaz – mi! Zato je treba vsaj nekajkrat letno priti skupaj, moliti in delati skupaj, tudi v manjših skupinah. Skupne seje, duhovne obnove, duhovne vaje, mednarodna romanja – vse to nas povezuje ne le z Bogom, ampak tudi med seboj. Tako imamo vertikalo in horizontalo. Če ju združimo, nastane križ. S križa izvira rešitev za človeštvo! Če objamemo vsakdanje križe, prispevamo k rešitvi človeštva. Tako so delali fatimski pastirčki, ki so odpovedi celo iskali. To je naš prispevek h končni zmagi Marijinega in Jezusovega Srca. Jezus nam zagotavlja, da peklenska vrata Cerkve ne bodo premagala, kajti on bo z nami vse dni do konca sveta. Marija v Fatimi nam daje upanje: »Moje brezmadežno Srce bo zmagalo!« Kako osrečujoča je zavest, da molimo in delamo za končno zmago Jezusovega in Marijinega Srca! To daje našemu življenju pravi smisel!

An

Naša ljubezen do Jezusa v sveti Evharistiji

Poznamo basen o ptiču pelikanu, ki je ob času velike lakote naredil v svojih prsih rano in dal mladičem piti svojo kri, da so ostali pri življenju, pelikan pa je poginil. Pelikan je postal simbol za evharistično skrivnost, za Jezusa, ki se pri mašni daritvi za nas daruje in nam pri svetem obhajilu daje svoje telo in kri. Ta Jezusova velikodušna ljubezen tudi nas nagiba k ljubezni.

Jezus je na zemlji na najodličnejši način navzoč v zakramentu svetega Rešnjega Telesa. Iz ljubezni do nas ni postal samo človek, ni samo umrl za nas na križu, ampak pri vsaki mašni daritvi postane navzoč pod podobo kruha in vina. Iz ljubezni do nas se daruje nebeškemu Očetu. Iz ljubezni do nas prihaja v svetem obhajilu v naša srca. Iz ljubezni do nas noč in dan prebiva v naših tabernakljih.

Sv. Tomaž Akvinski takole slavi evharistični zakrament: “O dragoceni in čudoviti obed, odrešujoč in prepoln svetosti! Kaj more biti dragocenejše od obeda, kjer niso pripravljeni junci in kozli kakor v stari zavezi, temveč Kristus sam, pravi Bog. Kaj je čudovitejše kakor ta zakrament? Noben zakrament ni bolj zdravilen kakor ta, ki izbrisuje grehe, pomnožuje milosti in napolnjuje dušo z vsem bogastvom duhovnih darov. Daruje se v Cerkvi za žive in mrtve: da bi vsem koristil, ker je postavljen v zveličanje vseh. Nihče ne more popisati bogastva tega zakramenta, kjer uživamo vir sleherne duhovne dobrote in se spominjamo tiste nepopisne ljubezni, ki jo je Kristus pokazal s svojim trpljenjem.”

Vsaka cerkev, vsak tabernakelj žari bolj kakor sonce, kajti tam stanuje naš Gospod. Čaka nas, da ga pridemo obiskat, da se mu poklonimo, ga počastimo in se z njim po domače pogovorimo. Svojo ljubezen mu pokažemo, ko z vero pred njim pokleknemo in pri njem vsaj nekaj časa vztrajamo. S poklekom priznamo, da ni le pravi človek, ampak tudi pravi Bog. Samo pred Bogom pokleknemo.

Pisatelj Hoje za Kristusom je zapisal: “Ko bi se obhajal ta presveti zakrament samo na enem kraju, ko bi ga samo en duhovnik na svetu posvečeval, mar ne bi hrepenenje gnalo ljudi na tisti kraj, k tistemu Božjemu mašniku, da bi videli obhajati Božje skrivnosti?”

“Tako veliko, tako novo, tako lepo se ti mora zdeti, kadar daruješ sveto daritev, ali si pri njej navzoč, kakor da je to tisti dan, ko se je Kristus učlovečil v telesu Device ali na križu viseč trpel in umiral za zveličanje ljudi.”

O svetem obhajilu je isti pisatelj zapisal: “O srečno srce in blažena duša, ki sme tebe, svojega Boga, pobožno prejemati in se, ko tebe prejema, napolnjevati z duhovnim veseljem.« “To je namreč najvišji in najsvetejši zakrament, rešitev za dušo in telo, zdravilo za vse dušne bolezni, s katerim se zdravijo moje pregrehe, krotijo strasti, premagujejo ali manjšajo skušnjave, daje večja milost, množi začeta krepost, utrjuje vera, krepi upanje, vnema in širi ljubezen.”

Fatimski pastirčki so se odlikovali v ljubezni do 'skritega Jezusa'. Tudi po več ur, kar celo dopoldne so ga častili. Ko je bil Frančišek bolan in ga je Lucija na poti iz šole obiskala, ji je včasih naročil: »Pojdi v cerkev in izroči moje pozdrave skritemu Jezusu! Najbolj me boli, da nič več ne morem toliko časa preživeti pri skritem Jezusu.«

p. Anton